Kategorija: Starševstvo

Objavljeno dne

Ko bom velika bom ….

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Naslednji poklic, ki sem ga sanjala, je bil novinarski. To so bile že realnejše sanje. V osnovni šoli na predmetni stopnji smo imeli učiteljico slovenščine, ki je bila ….hmmm ….. lepa. Res, lepa je bila! No, tukaj ni ravno govora o neki manekenki ali fotomodelu, a vseeno za učiteljico slovenščine … no, za učiteljico nasploh …. sploh v tistih socialističnih časih, je bila pač …fejst. Ne, ne, nobenih napačnih misli, prosim! Gospa1 se je predvsem oblačila v izredno modne in lepe cunjice. Elegantno, urejeno in vedno v nekaj, kar ni bilo mogoče dobiti niti v Trstu, kaj šele v naši modno zakotni Sloveniji. Tam nekje leta 1976 je gospa nosila črne lakaste škornje! Å e vedno se jih spomnim2 .

Nevenka Drusany ji je bilo ime in to ime sem te dni zasledila celo na naslovnici nekega učbenika za slovenščino in očitno moje otroško občudovanje ni temeljilo le na občudovanju oblačil, temveč je gospa obvladovala tudi svoje poklicno poslanstvo. Tega takrat s svojimi otroškimi očmi niti nisem znala presoditi, vem le, da sem naravnost z navdušenjem čakala na vsako uro slovenščine, ko bom lahko ponovno opazovala njen stil oblačenja. Jah, najbrž je bila v mojih poklicnih sanjah takrat prepletena tudi želja po modnem oblikovanju, ki pravzaprav ni nikoli izginila, a tudi nikoli prav močno udarila na površje.

In ker tudi moje znanje Slovenščine ni bilo ravno na psu in me je pri pisanju spisov rada pohvalila, sem jaz ob njenih pohvalah še bolj cvetela. Novinar bom, pisala bom kolumne v časopisih in revijah! Kaj vse lahko naredi pohvala občudovanega človeka! Niti slučajno nisem želela izneveriti njenega zaupanja in tako sem se za spise vedno močno trudila, pisarila po vseh šolskih občilih in bila resnično še ob vpisu na gimnazijo prepričana, da bo novinarstvo moj bodoči poklic.

A glej ga vraga, na gimnaziji je bila moja učiteljica slovenščine, ostarela, napol slepa učiteljica, ki je bila tik pred upokojitvijo. Moj prvi spis je bil od prvega do zadnjega stavka popravljen z rdečim kulijem in prav slabo ocenjen. Pisala sem neko napeto zgodbo in v ta namen uporabljala sedanjik. Tako nekako: In tečem, on za mano. Drži me za roko, vleče k sebi ….itd. Vsak stavek mi je v celoti popravila in ga nad mojim pisanjem še sama zapisala v preteklem času, češ saj se zgodba dogaja v preteklosti. Potonile so mi vse ladje in slovenščina ter pisanje spisov so odšli na isto pot, kot kemija in fizika … med nebotigatreba predmete.

Le kdaj za vraga me je kdo navdušil nad ekonomijo?! 🙂

Sicer pa o tem pišem na osnovi opazovanja svojega sina. Danes obožuje jezike. Angleščina je zakon. Letos je za izbirne predmete izbral obe možnosti tujih jezikov francoščino in nemščino. Oba ga veselita in posledično temu so ustrezne tudi ocene.

Lani je v ta sklop pasala tudi slovenščina. Letos pa ….hmmm ….. ne vem …. druga učiteljica, druge navade, drugi porivi. Žal, prav žalosti me, ker vem kako rad se pisno izraža, a letos tega veselja ni več. “Me sploh ne opazi”, pravi … “moj stil pisanja ji ni všeč”. Å e dve tri leta takšne učiteljice in morda se iz družboslovca popolnoma preusmeri v navdušenca za kemijo in biologijo 😉

  1. ja, že takrat je bila poročena in resna gospa [↩]
  2. in ne spomnem, kot radi uporabljajo celo nekateri uredniki 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Če zboli mama, je štala

Naš Jaka je spet nekaj fasal. Tile virusi nas obletavajo že celo zimo. Zboli Jaka za 1 dan, pa teden dni nič, pa ga spet useka za 2 dni, pa je mesec dni v redu pa spet zvijanje po trebuhu, vročina, slabost …. aaahhh!

Prejšnji teden, ko smo prebrodili že žnjto gripo, se z Jako pogovarjava.

Potrkam na leseno mizo in pravim:”Upam, da ne bo zdaj tale virus obletel še mene. Si bil bolan ti, potem ati, zdaj sem pa po logiki na vrsti jaz…..”
“Ne, ne, ti ne boš zbolela.”
“Zakaj pa jaz NE BOM zbolela?”
“Ti nikoli ne zboliš!”
“Prosim?! To sploh ni res, tudi jaz sem že zbolela!”
“Ja, ja, saj si …. se spomnim, ampak takrat je pa štala!”
Aaaaaa?!
“Ko ati zboli se to sploh ne opazi …. on leži, ampak v bistvu vse poteka tako, kot če bi bil zdrav, ko pa zboliš ti, se svet obrne na glavo…”

Nisem vrtala naprej, čeprav bi lahko bilo mnogo različič razlage na ta dialog, ampak prisežem ne jamram …. in ko zbolim, samo ležim in dam mir …. tako, da štalo delajo drugi 😉

Objavljeno dne

Učitelji takšni in drugačni

Sedaj stavke ne bo. Učenci niso prav nič veseli, da bodo učitelji “delali” in tako oni ostali brez prostega dne, ki so se ga že veselili. Tresla se je gora, rodila se je miš. In od sedaj naprej bo vse lepo in krasno?

Dr.Onyx pravi takole, jaz pa dodajam, da bi se našlo še nekaj interesnih skupin zrelih za stavko. Je le cena tista, ki determinira razlog za stavko? Prenizke plače, previsoke cene? Kaj pa slaba usluga? Kaj, če nas moti napačna globalna miselnost policistov, da nas je potrebno predvsem penalizirati in ob njihovi prezaposlenosti zmanjka časa za osnovno funkcijo – pomoč sodržavljanom? In kaj če starši nismo zadovoljni z načinom podajanja znanja našim otrokom? Ali bognedaj, če s tem niso zadovoljni otroci?

Včeraj smo imeli sestanek na temo Vrednot. Beseda je tokrat tekla predvsem o novem pravilniku šole, ki naj bi se prilagodil spremembam v zakonu. Å olska publikacija je že leta polna pravil obnašanja. OK, krasno, saj je res lepo, da je vse to zapisano in omogočeno vsakemu, da si po svoji volji to prebere in temeljito preuči. Pa mislite, da kdo prebere?

In sedaj so se pravilnika lotili še bolj temeljito. Ne smeš to, ne smeš ono, odgovarjaš za to, odgovarjaš za ono …. Nekateri učenci (naj bo jasno, da na takšne sestanke hodijo predvsem učenci brez učnih ali vedenjskih težav) so se precej razburili ob navedbi, da v primeru, ko nekdo od učencev povzroči škodo, drugi pa ga pri tem krijejo, bo škoda krita s strani vseh učencev. Jasno! A ni bilo tako že pred tem? Nekdo mora škodo pač povrniti in jaz sem povsem prepričana, da se je ob neugotovitvi krivca, ta pač porazdelila. A zakaj sedaj potreba po javnem objavljanju tega? Sedaj bodo tisti mali vandali ugotovili, da itak šola “časti” in na skrivaj razbijali še več stvari. Ali pa morda odkrili med vrsticami o prepovedanem še kakšno dobro idejo o čem, kar jim prej sploh ni padlo na pamet.

A vendar nisem želela tega zapisati. Na sestanku je bila podana pobuda, da ta pravilnik ustvarimo skupaj: starši, učitelji in učenci. Učitelji so podali prvi osnutek, učenci bodo sedaj razglabljali, dodajali, odvzemali ….khmm…. me prav zanima koliko sprememb se bo zgodilo na pobudo učencev, starši pa baje tudi.

Kaj bi dodala jaz? Predvsem bi 99% stvari pometala ven, ker jih nikoli nihče ne bere in bi bila bistveno prijaznejša in zapomnljivejša kratka notica, da se je potrebno obnašati spoštljivo, preudarno, odgovorno in bla, bla …Pika, konec. Dodala pa bi tudi stavek, ki naj bi učitelje spomnil, da njihova funkcija ni iskanje napak, ampak spodbujanje k učenju. Pika.

Ne, saj niso vsi učitelji takšni, a žal še vedno preveč takšnih, ki ne vidijo stiske otrok in želje po pridobivanju ….jah, žal za enkrat le ….. dobrih ocen. A naj jim nekdo razloži, …. ne, naj jim1 nekdo stalno razlaga, da je pot do dobrih ocen preko znanja, znanje pride preko učenja, motiv za to pa jim lahko da le dober učitelj.

Pa naj za konec povem še zgodbico: v Jakovem razredu imajo fanta, ki je problematičen. Mar ga nimajo vsi razredi? No, fant razred ponavlja. Seveda je najhujši “frajer”, kadi, postopa, odgovarja učiteljem, je agresiven do sošolcev, ne dela nalog, v šolo zamuja, kaj zamuja, sploh ne prihaja in tudi letos je njegova stran redovalnice polna negativnih ocen. Jaka ga že nekaj časa zagovarja2 , češ saj ni tako slab, saj on bi, a ne zna … za sabo ga potegne še slabša družba starejših fantov, ki so seveda še večji “frajerji”. Pred dnevi so pri slovenščini pisali basen. Spis, ki je moral imeti obliko basni. Jaka pove, da je tokrat začuda k uri, ko so pisali, prišel tudi ta fant, pisal spis in da se je resnično potrudil. Popisal je celo stran in zadeva je bila celo podobna basni. Bravo! Sošolci so bili veseli in ponosni nanj. A učiteljica mu je dala enico. Ko nam Jaka ves razočaran to razlaga, pove, da če bi povsem nepristransko pogledal ta izdelek in bi bilo na njem zapisano ime avtorja Jaka Gerčar, izdelek res ne zasluži pozitivne ocene, treba je biti realen, vendar pa ker je fant pokazal voljo in željo po napredku, bi mu po mnenju sošolcev, učitelj moral dati malce spodbude. Le kako, da dvanajstletniki to opazijo? Ja, ja, ampak očitati pa učitelju ne more nihče ničesar!

  1. učencem [↩]
  2. ko razlaga o tem doma [↩]
Objavljeno dne

Agresija med mladoletniki

Jutri imamo na Jakovi šoli ponovno sestanek na temo Vrednote.

Projekt, ki ga na pobudo neke mame že nekaj let peljemo v sinergiji in medsebojnem sodelovanju ravnatelja, učiteljev, staršev in tudi otrok. Začelo se je s preprosto debato in posredovanju dobrih strani neke izkušnje neke mame, katere hči je leto ali dve obiskovala osnovno šolo v Ameriki. Starši smo idejo pograbilli, se navdušili, vanjo potegnili tudi učitelje, zvlekli1 tudi nekaj otrok, vse skupaj obrnili na glavo in naredili prav svojstven projekt, ki smo ga poimenovali Vrednote.

Meni je pri vsem tem najbolj pomembno sodelovanje vseh vpletenih strani. Z Jako se sestankov udeležujeva skupaj in izkušnja sodelovanja pri skupnem resnem projektu, je nenadomestljiva.

Se kaj konkretnega zgodi po teh sestankih? Če sem iskrena, niti ne. Otrokom se je zdelo fino, ko so (smo) bili enkrat na televiziji v oddaji Modro, pa enkrat le učenci v Enajsti šoli, potem so učenci sami izvedli nekaj anket med sošolci, pripravili nekaj seminarskih nalog, posneli kratek film, risali, pisali na to temo, a vendar kakšnih velikih premikov pravzaprav ni videti. Pa saj jih nisem niti pričakovala. Dovolj mi je že to, da se o tem govori. Dovolj mi je že to, da se naš Jaka zaveda osnovnih človeških vrednot, da so mu izrazi spoštovanje, odgovornost, strpnost, skrb za zdravje …. bližji in niso le besede na papirju.

S Tomažem se glede vzgoje in pomembnih življenskih odločitev več ali manj strinjava, a pri napotkih Jaki, kako se spoprijeti z agresijo, sva si popolnoma nasprotujoča.

Pred nekaj tedni je bil Jaka na praznovanju rojstnega dne. Povabil ga je prijatelj, katerega prijateljev in sošolcev niti ne pozna prav dobro, če sploh. Baje je bilo prav lepo in zabavno, dokler so imeli konkretno zaposlitev2, ko pa so začeli tekati gor in dol, je fant, ki je očitno precej energetsko naspidiran, začel s takšnim in drugačnim recimo temu nasiljem, pa čeprav se morda vsi niti ne bi strinjali s tako krutim opisom tega dogodka. Ni me bilo zraven, zato težko sodim kaj se je dogajalo, vem pa, da je moj sin obnašanje tega fanta čutil kot nasilje. Grrrrr, ob takšnih trenutkih bi takšne mulce vlekla za ušesa pa četudi me prijavijo policiji!

Fant je očitno potreboval pozornost, zato je brcal, boksal, se frajaril, za sabo povlekel še tiste šibke posnemovalce, ki se jim je zdelo, da bodo šleve in kaj vem kaj še, če se temu ne bodo pridružili. Nekje ob strani je čakal baje celo oče, vendar je sinovega obnašanja očitno vajen in se mu najbrž zdi povsem normalno. Fant mora biti fant, kajne!? In to pomeni, da se mora pretepati, jemati mobitele, zastrahovati šibkejše in se postavljati s svojo agresivnostjo? Namesto, da bi me poklical, se je Jaka s tem spopadel sam in v trenutku občutka nemoči, poskušal pobegniti na WC, kamor ga je skupina “frajerjev” celo sledila.

Konec je bil povsem normalen, nekaj minut kasneje sem prišla ponj jaz, vskočil je v avto, mi s pogledom na robu solz razložil, kaj se je dogajalo, a sva se do doma že o celotni stvari pogovorila in “žogo” povsem umirila. A kaj, ko moram jaz vedno vse skupaj še razložiti Tomažu … on pa mora zadevo razreševati še po “moško”!
“Potrebno se je postaviti po robu! Treba ga je udariti nazaj! Treba mu je povedati svoje! …”

Halo?! Kaj je treba?! Agresije se ne da ustaviti z agresijo! Saj ne poznam tega fanta, vendar pa presneto dvomim, da ga doma kaj pogosto stisnejo v objem in mu povejo, da ga imajo radi. Če bi, potem pozornosti ne bi iskal med sošolci na edini način, ki ga obvladuje – z agresivnim nastopanjem.

In danes sem se spomnila na ta dogodek, ko sem na to temo na spletni strani Jakove šole našla še ta članek, ki je bil v originalu objavljen v Niki – prilogi Dnevnika.

  1. jah, na začetku smo jih kar malce zvlekli [↩]
  2. zbijanje keglov [↩]
Objavljeno dne

Maša

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije1, se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

Pa sem začela, le v šoli se o tem ni smelo govoriti ;). Krstili so me pri sedmih letih za Veliko noč in isto leto sem v taisti prekrasni beli princeskini obleki2 opravila tudi prvo obhajilo. In bila sem “pečena”. Naenkrat je verouk postal obveza. A to obvezo sem še nekako prenašala, huje je bilo z mašami. Vse do sedmega leta sem bila vajena, da je bila nedelja dan, ko sem se lahko dopoldne igrala, iznenada pa se je pri sedmih letih ob nedeljah bilo potrebno tako učiti za šolo, kot tudi dopoldneve preživeti v bližnji cerkvi. Če računam, da smo imeli doma običaj, da ob sobotah pospravljamo stanovanje, ni čudno, da sem počasi cerkev začela jemati kot nekaj nebodigatreba.

Vse do birme, ki smo jo imeli šeeeeeleee v 7. razredu osnovne šole, sem pri obiskovanju maše in verouka še vztrajala, nato pa vse skupaj popolnoma opustila. Jah, tako kot 99,9% ostalih otrok. Dobiš uno uro, kolo …. tete in babice so presrečne, ti pa končno lahko zaključiš s tem. Cerkev me vidi le še ob kakšni cerkveni poroki, pogrebu ali kakšni maši, kjer moram biti po nekakšni družinskem bontonu in obvezi.

Ker je tudi Tomaž imel opravljene vse zakramente in ker mi je poroka v cerkvi nekaj lepega in daje dogodku poseben pečat, sva se poročila tudi cerkveno. In takoj po rojstvu Jake sva odprla možnost izbire tudi njemu in ga krstila. In tukaj se naša pot s cerkvijo očitno zaključi.

Cerkev kot inštitucija me odbija in o tem niti ne želim izgubljati besed, a kot vera, filozofija ima zagotovo nekaj, kar je v tem hitrem in materialnem svetu več kot dobrodošlo.

A vendar mene k maši ne bo …. in s tem seveda tudi našega otroka ne morem spodbuditi k temu, niti obiskovanju verouka … saj je katoliška maša nekaj nemogoče togega, nezanimivega in neprilagojenega trenutnemu času. Oprostite, vendar res ne vidim načina, da mladostnika prepričam, da bi sam z lastno željo in voljo obiskoval obred, kjer nekako krulijo stare tercialke, kjer duhovnik razlaga v celo njemu nerazumljivem jeziku, da ne govorim o tempu in naglaševanju povedanega.

Saj verjamem, da obstajajo izjeme, vendar tista splošna večina me je z lahkoto prepričala, da lahko “verujem” tudi doma brez zapravljanja časa po hladnih cerkvah in zapisovanju svojih nepremičnin že tako prebogati cerkvi. In globoko verjamem, da bom kljub temu prišla v nebesa.

In upam celo, da tam resnično noben ne igra na harfo, kajti ….. khmm …. lepo vas prosim …..cele dneve poslušati harfo??!! Je to kaj nebeškega? 🙂

  1. mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram [↩]
  2. ja, tako se mi je zdelo [↩]