Kategorija: Starševstvo

Objavljeno dne

Ko zakoličiš

Z našim malim v šoli nimamo težav. Do sedmega razreda je priromal z odličnim uspehom in sicer povsem neproblematično je celotno družboslovje od slovenščine, tujih jezikov1 pa vse do zgodovine in geografije, malce vtikanja v učenje je potrebnega pri matematiki in naravi2 ,po novem pa imamo letos težave pri tehniki. No, tehnika je sedaj nekaj kar je po “težavnosti” zamenjalo lanskoletno gospodinjstvo. Ja, res s predmeti, ki so bili v naših časih tkozabrezveze, imamo stalno skrbi in frustracije.

Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil3 tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.

Lani so pri predmetu gospodinjstva4 morali šivati gumbe. Res, priznam, da tega doma Jaka res nikoli ni vadil, zato je večino časa, ko so pri uri gospodinjstva, ostali že veselo šivali gumbe, on še vedno vtikal nit v luknjico igle in ko so ostali zašili že zadnji-peti gumb, je naš nerodno pritrjeval šele prvega. Ker učiteljica ni poznala učencev bolj podrobno5  in ker je gledala samo konkreten rezultat dane naloge, je Jaki takrat zagrozila s cvekom.

Domov je prišel zagrenjen, tekel v svojo sobo, se zaprl vanjo (kar ni naredil še nikoli v življenju) in neumorno jokal. Bolj, ko smo tolažili, bolj so tekle solze in danes razmišljam, da je bilo hujše od razočaranja nad slabo oceno ali strahu (pred čemer koli že), boleče ponižanje. Ponižanje pred samim seboj, ker mu je pred tem vse več ali manj uspevalo, gumba pa ni in ni mogel prišiti, ponižanje pred sošolci, ki so se mu morda celo smejali, predvsem pa ponižanje, ki mu ga je prizadejala učiteljica, ki je javno grozila z najslabšo možno oceno. Jaka takrat ni dobil nobene ocene in kasneje je tako on, kot vsi ostali sošolci ugotovil, da je najbolj priljubljena “palica” te učiteljica ravno grožnja z enicami. Vsako uro je najmanj enkrat “podelila” kakšen cvek, ki ga itak nikoli ni zapisala nikamor. In ta ista učiteljica bo Jako kasneje učila kemijo? Kemijo, kjer ljubezen do predmeta, ki si ga izgubil z vnemarnim deljenjem slabih “ocen”, ne pridobiš naslednjo uro s pečenjem palačink?! Uffff!

Torej s prvim navideznim cvekom imamo izkušnje že od lani, letos pa smo poskusili še zares. Ne, gospodinjstva ni več, kemije še nima, tudi tehnika ni tista, ki bi mu grenila življenje bolj, kot konstantne štirice in “obljuba” učitelja, da več kot zaključeno 4 tako ali tako ne more imeti.

Prvi cvek je dobil pri predmetu naravoslovje. Učiteljica je prav zagnana in popolnoma predana svojemu poklicu in željna učence naučiti čim več. Se opazi po načinu učenja in preverjanja znanja. A vseeno ga naš Jaka ne zna osvojiti. Imajo kup poskusov, ki jih je potrebno razumeti in kasneje razložiti. Večina je pri samem poskušanju navdušena, a kaj ko v zvezku ostane po takšni uri kaj malo, učenje iz knjige pa očitno6 ni ustrezno.

In tako nekaj dni nazaj Jaka najavi, da bodo pisali test. Čeprav letos z Jako ne delam prav nič več za šolo, kajti raje smo ga navadili reda in samostojnega rednega učenja, sem tokrat pred testom le želela preveriti njegovo znanje. Pozitivno me je presenetil, saj ni tako kot leta prej ob mojih vprašanjih, čukasto gledal in nekaj momljal.

Popoldne po testu mi je pojasnil, da so imeli 7 nalog, da je rešil vseh 7 in ima občutek, da bo dobil petico. BTW, Jaka je precej kritičen in redkokdaj izjavi, da bo ocena boljša, kot kasneje tudi je. In nekaj dni zatem prinese test domov in s težavo pove, da je dobil 1.

“Me hecaš, a?”
“Ne!”
Halo?! Cvek dobiš takrat, ko ne znaš reči niti MU, ni tako? Cvek je tista najslabša ocena, ki naj bi jo učitelj dal takrat, ko res iz učenca kljub največjemu trudu ne spravi ničesar, ni tako? Če se le da, mu daš 2, ki prav tako ni neka strašna ocena, a vsaj ne pusti tako grenkega priokusa?!
Pri pisnih ocenah je prednost ta, da otrokovo nakladanje o tem, kako ga nekdo ne mara oz. kaj vse je on znal, a se ni opazilo, zlahka preveriš.
Pogledam test, ki ima 7 nalog, ki jih žal bolj malo razumem, čeprav sem ravno to snov z njim ponavljala.
“Kaj so vse te risbice?”
“Ja, ni bilo nobenih teoretičnih vprašanj iz knjige, ampak vse le risanje vaj, ki smo jih delali pri pouku. Prikaz lomljenja svetlobe tako in drugače ter valovanje zvoka sem in tja” Zadnji dve nalogi pa celo nekaj, kar se ne da preveriti, saj je bilo potrebno narisati valovanje zvoka po nareku (!).  Kljub temu, da je meni tudi ta naloga izgledala dovolj solidna, da je imel valove narisane dokaj lepo in popolnoma izpolnjeni obe nalogi, tam ni kaj oporekati ali dokazovati, ker nareka pač jaz nisem slišala. 0 točk pri obeh!

Preko vsake rešene naloge počečkano z nečitljivimi znaki z rdečim svinčnikom in le iz točk se da ugotoviti, da sta bili 2 nalogi popolnoma pravilni (!), tisti 2 zadnji (kao po nareku) popolnoma nepravilni (kot kaže po številu točk), za ostale 3 pa po najboljši volji ne moremo ugotoviti kaj naj bi še bilo zapisano, da bi dosegel polno število točk. Skratka: popolnoma popisan test, z dvema točnima nalogama ne kaže na nekoga, ki nima pojma?! Je to lov za znanjem ali za neznanjem?

Naj grem v šolo in se prepiram za oceno?! Nekako ne gre v moj koncept vzgoje, ker Jako ves čas navajamo na to, da ocene niso pomembne, da je pomembneje kaj ostane v glavi in da so ocene le pomoč učiteljem, da sistematično ocenijo znanja različnih učencev. In četudi dosežem, da se enica spremeni v 2?!

Glavna težava ni v oceni, glavna težava je v izgubi motiva in veselja do predmeta. Vsekakor sem zelo za strogost pri doseganju 4 in 5, saj čisto vsi pač ne morejo biti odlični in študirati na Harvadu, a lepo vas prosim, enice naj bodo prihranjene res za primere, ko se list papirja odda prazen ali se stoji pred tablo in niti ust ne odpre!

  1. kjer bi poleg angleščine, francoščine in nemščine dodal še kakšnega, če bi mu bilo dovoljeno izbrati še kakšen izbirni predmet [↩]
  2. za enkrat se ta še ni razdelila v biologijo, kemijo in fiziko [↩]
  3. tudi s pomočjo njegove prve učiteljice [↩]
  4. ki ga letos na srečo nimajo več [↩]
  5. tako pač je, če imaš predmet, ki pride ne vrsto vsak drugi teden ali še to ne [↩]
  6. to opažam po tem cveku [↩]
Objavljeno dne

Te dni živimo za tenis in od tenisa

Mene tenis zanima prav ene toliko, kot breji golobi, a ker je naš mali športni freak in od tega najbolj mahnjen prav na ta šport, se nam te dni dnevi še bolj, kot ponavadi odvijajo v barvah … hmja … ne več tako belega športa.

Moje rahlo enoinpolurno bluzenje ob ponedeljkih, sredah in petkih v najtavečjem najboljšem sosedu je itak že rutina in mi ne predstavlja več težkega stresa niti izpada koristnega časa. Navadili smo se, da nakupujemo le v teh dneh, včasih se tam dobiva celo s Tomažem in ob pitju kavice umirjeno poklepetava, ali pa sama samcata enostavno posedim in prelistam kakšno revijo ali celo berem knjigo.

Ob vikendih je že kar navada, da Jaka in Tomaž rezervirata vsaj kakšno uro teniško igrišče in odigrata kakšno skupno partijo, jaz pa ta čas izkoristim za kakšno pospravljanje ali pisanje bloga 🙂 . Med tednom Jako tudi kdaj prime, da pri mojih starših malce potrenira svoj servism, a da ne boste mislili, da je s tem naša teniška malha polna …. ne, ne, če je le mogoče se tudi na televiziji gleda tenis (če pa ni tega pa se zadovoljimo tudi s košarko, nogometom, odbojko, rokobojko, mnogobojko, nebodigatrebabojko, vseživobojkosamodaješport …).

In te dni se v Avstraliji dogaja nekaj za nas strašansko pomembnega – veliki teniški turnir Australian Open. Ti vragca, Avstralci so časovno 10 ur pred nami in tako se tekme pričnejo za nas sredi noči in končajo tik za tem, ko naš mulc prikolovrati iz šole.

V nedeljo …ups, ponedeljek ponoči … se je cirkus začel in posledično smo mi počeli traparije in zgodilo se nam je to, kar smo zaslužili.

Včeraj je Jaka izdeloval nek plakat za Francoščino in odšel spat šele ob polnoči …. ja, ja, sociali me je treba prijaviti, ker takole mučimo otroka 😉 , ampak prisežem, prepričana sem bila, da že davno spi, saj se je lepo zaprl v svojo sobo in prav v tišini rezljal, risal in lepil. No in na koncu preden je mrknil v sanje, je poprosil, da bi ga naslednje jutro zbudili ob pol sedmih zjutraj.

Ja, ja, sem si mislila … malo morgen. A začuda povsem drugače, kot ob običajnih dneh, je na prvi miren opomin, da je ura toliko, kot si je omislil za bujenje, mulc skočil iz postelje in odvihral pred televizijo. Me prav zanima, kako bi to izgledalo, če bi pred poukom moral še malce ponoviti snov, ki bi jo pisali tisti dan.

Poleg tega običajnega bloga ima še takšnega posvečenega športu in te dni nanj1 vsak dan zapiše poročilo iz tenisa. Danes je pisal, pisal in pisal. Baje se je razpisal, kot še nikoli doslej …. iznenada pa krokodilje solze …. WP ga lomi ….. post je izginil. Jah, that’s life! Kakšno uro smo še cmizdili, sedaj pa pišemo znova 😉 . Pa hitro, ker obljubila sem, da ga zjutraj zbudim po 8-ih urah spanja in če želi biti pokonci ob pol šestih zjutraj, kot je izjavil, potem se mu minute počasi iztekajo.

Takle mamo, ja!

  1. ali pa mogoče VANJ [↩]
Objavljeno dne

Človeške vrednote

Te dni sem nekaj blazno mamasto razpoložena. Včeraj sem pisala o ocenjevanju, danes pa spet pišem o zadevah, ki se dogajajo na šoli.

Spet bomo na televiziji in tole zvezdništvo postaja že prav neugodno. Nobene svobode več nimamo! Ne morem si več konkretno povrtati po nosu ali na ulici potegniti spodnjih gat iz riti, brez da bi bilo to naslednji dan objavljeno v vseh možnih medijih 🙂

Ajde, šala mala, da me ne bi kdo vzel resno, prosim. No, na šoli Jožeta Moškriča, ki jo obiskuje naš Jaka, že 3 leta učitelji, starši in učenci teramo nekakšen projekt imenovan Vrednote. Pobuda je prišla s strani mame, ki se je po enoletnem bivanju skupaj s svojo osnovnošolsko hčero vrnila in vpisala na našo šolo, idejo smo starši pograbili, šola pa nadgradila. V nekaj mesecih smo formirali ekipo nadebudnih staršev, učiteljev in učencev ter se začeli sestajati na skupnih sestankih na dva meseca. Seveda sem v stvar “navlekla” tudi Jako1 in sedaj oba pridno obiskujeva iste sestanke. Zanimivo in absolutno priporočam vsakemu staršu, da se kdaj udeleži kakšnega sestanka, kjer enakopravno razpravljajo tako otroci, kot starši in učitelji.

Jaz sem iz projekta Vrednote pridobila bistveno več, kot le to, da Jaka o tem razmišlja in se obnaša bolj spoštljivo in odgovorno. Pridobila sem nekakšen pristnejši in bolj prijateljski odnos z njim in vpogled na njegovo razmišljanje in obnašanje v šolskem okolju. Četudi potem doma o temah sestankov ravno ne razpravljamo ure in ure, so zadeve vseeno vplivale tudi na razmišljanje naše cele družine.

Kaj projekt Vrednote sploh je? Želeli smo v otrocih obuditi razmišljanje o osnovnih človeških vrednotah in jih spodbudti, da že v zgodnjih letih na ta račun tudi sami kaj naredijo. Resda je v ekipi tistih aktivnih malo otrok in še to najbrž predvsem takšni, ki s tem niti nimajo ne vem kakšnih težav, a vendar se vsekakor izplača. Otroci idejo širijo med sošolci, izvajajo ankete, rišejo, pišejo članke, govorijo po šolskem radiu, …. skratka 3 leta se o tem non-stop govori. Z anketo, ki so jo izvedli na šoli so prišli do osnovnih vrednot na katere so se osredotočili. SOS – Spoštovanje, odgovornost, strpnost, kasneje pa so temu dodali tudi zdravje.

Pred približno mesecem dni so učence, ki sodelujejo v tem projektu že snemali za oddajo Enajsta šola. Jaka je bil nad to izkušnjo razočaran. Ni si bil všeč2 . Stol je bil premajhen, opazil je, da se njegova govorna napaka3 opazi, v mikrofon in kamero ni uspel povedati tistega, kar si je zamislil4 in oh in sploh. Nama s Tomažem sploh ni dovolil, da bi ga gledala, ko bo na sporedu omenjena oddaja. Å e sreča, da obstajajo digitalni zapisi, ki se jih da pogledati preko interneta 😉

In včeraj smo imeli priložnost zadevo še enkrat poizkusiti. Tokrat so snemali za oddajo Modro na TV Slovenija 1 in bilo je še bolj zoprno5, ker tokrat je poleg njega na snemanju sedela še mama.

  1. pravzaprav se je zvlekel kar sam [↩]
  2. da ni tole on pridobil po svoji mamici 🙂 [↩]
  3. v določeni kombinaciji črk malce pogrkuje R [↩]
  4. itak televizija vedno zmaga [↩]
  5. je rekel [↩]
Objavljeno dne

Plusi in minusi

V šoli baje že nekaj časa ne veljajo več plus in minusi. Kao jih učitelji ne smejo uporabljati. Razlog? Don’t ask me! Brez veze! In to so očitno ugotovile tudi nekatere učiteljice.

Letos naš Jaka stalno prihaja iz šole in mi razlaga o nekih majhnih petkah ups, peticah.

Jaz: Majhna petica? Kako majhna? Misliš minus pet?
Naš umetnik: Ne, ne, nič minus, to nimamo več. Pa tudi takšna čista petica je to …. sem vse znal.
Jaz: In zakaj potem majhna?
Naš umetnik: Ja, zato, ker bom šele s tremi majhnimi peticami dobil eno veliko …. tapravo

Aha, a to je sedaj kaj drugega, kot plus?!

Sicer pa bravo za iznajdljivost, saj je pridobivanje ocen preko celega leta z “majhnimi” ocenami bistveno boljše, kot test enkrat na 3 mesece, veliko kampanjskega učenja, malce sreče, ogromno treme in strahu, vmes pa mesece lenarjenja.

Objavljeno dne

Obvezno učenje dveh tujih jezikov v slovenskih šolah

Mi lahko lepo prosim kdo razloži smisel te veleumnosti?!

Da se razumemo, sem zelo ZA učenje tujih jezikov. Sama jih znam kar nekaj in tudi Jako spodbujamo, da bi svoj posluh za jezike kar najbolj izkoristil. Angleščino se uči že od vrtca naprej1, kasneje je nekaj let obiskoval tečaj italijanščine, sedaj ko pa ima v sedmem razredu možnost izbire izbirnih predmetov pa se je odločil, da izkoristi možnost, ki mu je ponujena in izbral je oba dodatna možna tuja jezika, francoščino in nemščino. Torej ob uvedbi obveznega učenja še drugega tujega jezika pri nas ne bi prav nič spremenilo.

A vendar mi vse skupaj ne gre v glavo. V čem je catch?

Najbrž želimo tujcem, ki bodo za 2-3 ure med potjo do hrvaške obale, postali v naši Sloveniji ….morda celo iz razloga, ker jim je počila guma na avtu, omogočiti obisk mehanične delavnice, kjer jih bo vsak mehanik ogovoril v odlični angleščini in če to ne bo dovolj, bo mehanik znal še italijansko, nekdo drug nemško, tajnica pa bo morda obvladovala tudi ruščino. Če vštejemo tudi to, da bo vsaj polovica prebivalstva odlično obvladovala srbsko ali hrvaško govorico, se bomo poleg največje klobase in plavanja po Amazonkah in Missisipijih, v Guinessovo knjigo rekordov lahko zapisali tudi po obvladovanju tujih jezikov.

Predvidevam, da zaradi učenja dodatnega tujega jezika, ne bodo zvečali tudi količino šolskih ur in bo učenje tega jezika odvzelo nekaj teže učenju angleščine. Morda pa naši politiki vedo kaj več in nas pripravljajo na nove čase, ko angleščina ne bo več zanimiva in bo nujno potrebno obvladovati vsaj osnove mandarinščine. 🙂

  1. to je najbrž jasno kaj so počeli oz nepočeli prva tri leta 🙂 [↩]