Kategorija: Rahlo poslovno

Objavljeno dne

Smučarsko poslovni vikend v Avstriji

V bistvu se mi gode. Å ef je prišel iz Amerike in ker si je omislil smučarski vikend, je k temu opravilu povabil še našo družinico in v ta namen smo rezervirali tale hotelčič v Bad Kleinkirchheimu.

Hotel je mega! Res prva klasa! Ponavadi se zmrdujem nad avstrijsko hrano, a tukaj je treba kuharju dati vse pohvale. Kremne juhe so vrhunske, jedi pa ne le okusne, temveč tudi dekorirane, kot v prvovrstni luksuzni restavraciji. Zajtrk je neprimerljiv s kakršnim koli zajtrkom, ki sem ga bila kdaj deležna. Sadja na izbiro od ananasa, manga, suhih fig, sliv, kivija do malin, robid, jagod, marelic v kompotu, mandeljev, orehov …. do nešteto kosmičev, posebej čokoladni drobci iz takšne in drugačne čokolade, kruhov nekaj vrst, žemljice pa v posebni peči, ki jih je ohranjala tople in hrustljave. Siri na voljo v vseh možnih različicah in to kar v kolutih, kjer si si debelino prikrojil sam. Mislim, njam!! Moja dieta je šla absolutno po zlu …. a le za te tri dni … sem že nazaj 😉

V hotelu bazen, ob njem jacuzzi, ob tem pa turška in finska savna. Sobe prostrane in čiste. Morda za moj okus malce tirolsko kičaste, a vseeno izredno prijetne.

A tja smo prišli smučat, zato naj povem še kaj o tem! Prvič sem bila v Bad Kleinkirchheimu. Najbrž je ob zasneženih poljanah tam izredno lepo. No, mi nismo bili te sreče.

V soboto smo dan začeli že navsezgodaj zjutraj. “Nori” Američan je želel dan izkoristiti v polni meri, zato smo na pogon gondol že čakali ob vznožju smučišča. Travniki zeleni, vmes pa flike snega! Zjutraj poledenele, kmalu zatem pa čofkaste, umazane in težke! No ja, mi smo smučali iz ene doline v drugo in jaz sem na dogodivšino poskušala gledati z zabavne plati. Å e vedno bolje po smučinah gor in dol, kot sedeti v hotelu in sestankovati! Megla, veter in fleki vode na rjavo belih zaplatah snega res niso nekaj, kar bi me navduševalo. A tudi tega veselja je bilo ob 2h nepreklicno konec. Ulilo se je in mokri kot cucki smo se odločili, da do svojega avta pridemo kar s ski-busom.

Ohh, lepo je bilo uživati v topli savni in opazovati sneg, ki je zvečer vztrajno začel naletavati nato pa se okrepčati z dobro večerjo in še dolgo v večer posedati in klepetati … no, poslovno čvekati in planirati.

Zbudili smo se v zasneženo nedeljsko jutro. Vse okrog nas pobeljeno, sneg pa je še kar padal. Ne, jaz v takšnem že ne grem na smučišče! Dovolj mi je bilo že smučanja po mlakužastih rjavo belih zaplatah v megli, vetru in dežju, in res nisem potrebovala dodatne izkušnje po nespluženih strminah v oblačnem in snega, ki je še vedno padal, polnem dnevu. Moški del je odšel na smučišče, jaz pa sem ostala kar v toplini hotela.

Baje je bilo na smučišču mega dobro. Pajade! Prišli so izžeti. Å e skok v avstrijsko pizzerijo … bljak pizza… bljak postrežba brez nasmeška … ok česnova juha in zanimivo dekoriran lokal, potem pa lepo počasi proti Ljubljani …ups, Bledu. Sprehod ob jezeru, kavica in kremšnita nato pa kar direkten obisk mehiške restavracije v Knafljevem prehodu. Naš tamal je ob 9h zvečer nad krožniki že počasi kinkal in utrujeni a polni novih idej in ciljev, smo Johna ob 10h odložili pred Monsom.

Objavljeno dne

Tudi konje ubijamo, mar ne?

Tegale tipa imamo sedaj pri nas.

Za naše razmere malce čuden, a najbrž povsem povprečen tam, od kjer prihaja.

Na dan popije po litre Coca-Cole. Light, da se ne zredi preveč. Vanjo je potrebno stresti ogromno ledu in to do vrha kozarca. OK, nič čudnega, če piješ pijačo z ledom, ko je zunaj 30 stopinj, a pri 5 stopinjah, ko se mimogrede ustavimo v lokalu, kjer pijačo pijemo kar zunaj1 in se nekateri stiskamo pod grelci, je to malce čudaško.

Od hrane sicer je marsikaj, za razliko od drugih iz tega konca sveta, je on bolj odprt za razno razne poskuse in navdušen nad slovensko ponudbo, a vseeno so mu najljubše pizze. Ljubljanski dvor je zakon, obožuje pa tudi Piazzo, a ni ga čez dober, debel in masten horseburger, pravi.
Horse burger je še vedno tema vseh njegovih ameriških pogovorov o Sloveniji. Američanom (in začuda tudi večini drugim nacijam po svetu) je nedojemljivo, da pri nas jemo konje. Ne čudi pa jih, da se prehranjujemo z luštnimi piščančki, puhastimi zajčki ali celo lepookimi srnami, a s konji, ne, to pa nikakor ne razumejo.

No, John si je pred 12 leti, ko smo po celodnevnem garanju in pripravah za prireditev v Hali Tivoli, sanjali o hrani, zaželel hamburger. Seveda je imel v mislih McDonalds, a mi smo ga predrzno popeljali do stojnice v Tivoliju in mu naročili velik horseburger. Zagrizel je vanj in z iskrami v očeh povedal, da kaj tako dobrega že leta ni okusil. Ko smo mu končno razložili, da je sočni zrezek resnično narejen iz lepega in poskočnega konjčka, ni mogel ukrotiti svojega smeha. Od takrat ni človeka, ki mu ne bi znova in znova razlagal o sočnih horseburgerjih iz Slovenije.

Morda pa obstaja tržna niša za franšizo v Ameriki?!

  1. ne, ne, niti slučajno ni kadilec [↩]
Objavljeno dne

Poslovna obdarovanja niso več moderna?

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju1, parfumov, bognedaj steklenice vina2, še manj žgane pijače3, in zagotovo ne šampanjca4.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

Včeraj smo za naše stranke imeli “dan odprtih vrat”. Postavili smo jelko, zavili nekaj knjig, nakupili sadje, piškote, čokolado, natočili penino in se družili. Ves dan!  Kako prijeten dan!

Resda jih je nekaj prišlo le zaradi “šlifa”5, a tistih namensko nasmejanih obrazov, ki so prišli in odšli v hitrih 5 minutah, nihče skorajda ni opazil.

No, imamo tudi takšne, ki so se obisku spretno ognili … super, bolje tako, če je teh nekaj minut težko držati usta v nasmeh.

Nekateri pa so dan .. kaj dan, celo leto, zapečatili s prekrasnim pečatom prijetnega druženja in obilo smeha. Ganila me je pozornost ljudi, ki so nam v dar prinesli doma pripravljene piškote, potico, neka gospa je prinesla doma pečen ajdov kruh z orehi …. neka skupina ljudi pa je za vse nas pripravila prezentacijo, ki ji je sledil prijeten klepet in veliko smeha. Lepo, toplo in nepozabno.

Ob koncu dneva smo se zaposleni posedli in se smejali vtisom ravno minulega dne ter hkrati razmišljali tudi o naših dobaviteljih in njihovih pozornostih. Pozornostih? Ni, ni …muca papala!

Imamo gospoda, ki je lastnik naših prostorov. Gospod je star, težko hodi in vsako leto tudi vse slabše sliši. Med letom ga ni naokrog, a v decembru se vedno oglasi. Prinese 6 steklenic Zlate radgonske penine, ki je žal nihče med našimi ne pije6, a mu žal nikakor ne morem povedati, da je dovolj, če pride na obisk, se tako kot ponavadi usede v mojo sobo, popije kavo z mlekom in kakšno urico klepeta z mano.

Hoteli Bernardin so težka izjema. Letos so nas počastili kar dvakrat. Bogato! Prireditev, pojedina, danes ko je bila hkrati otvoritev Casina, so vsakemu podarili še 10€ bonusa za igranje na avtomatih, ki sem jih jaz pridno oplemenitila v 47€

Vsekakor je tukaj še nekaj redkih izjem, ki nas v decembru ali pa kdaj kasneje v ta namen počastijo s kakšnim kosilom in nekaj uricami prijetnega druženja, vendar pa vsako leto znova ugotavljam, da je časa vse manj, ljudje v poslu zanemarjajo “majhne” pozornosti v obliki posvečenega časa in v novo leto skočijo le z novim poslovnim načrtom o povečanju prodaje.

Briga me za Unicefove voščilnice, ki jih večina kupi le zato, ker so najlažje dobavljive, poceni in čisto kjut … v bistvu poceni reklama, ko vsaj enkrat na leto pod krinko dobrotljivosti in lepih želja, svojega kupca opomniš nase: “Hej, vse lepo v novem letu …in spomni se name …in kaj naroči pri nas … saj še veš, da smo tukaj, hej?!”

Ali pa internetne voščilnice za katere potrebuješ kakšno minuto časa, da poklikaš vse naslove, če že nimaš od lani narejene super velike skupine na katero pošlješ svoje “iskrene in iz dna srca” poslane, želje.

Tudi tiste koledarje, ki naj bi vam skozi celo leto delale reklamo v NAÅ EM podjetju in itak končajo v smeteh kmalu po vašem odhodu, si lahko kar sami nalimate na SVOJE stene!

A vendar … ajde, vsi ti so si vzeli čas, da so se vsaj za tisočinko sekunde, ko so odklikali moj e-mail naslov v BCC polje7, pomislili name. A imamo tudi takšne, ki nikakor ne najdejo časa ali volje za nič. Ni ne duha ne sluha od njih. Neka tajnica razpošlje voščilnice na katere se gospod vrli direktor podpiše … seveda brez priloženih kuvert z naslovi, gredo v pošto in ….eto, opravljeno do naslednjega leta. Pa saj kupujejo, kaj bi komplicirali, poslovna obdarovanja pa itak niso več moderna!

My ass! Zmigajte se, ker jaz rada delam z ljudmi! S takšnimi, ki imajo srce na pravem mestu in jim ni škoda časa zame!

  1. dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma [↩]
  2. prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce [↩]
  3. če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!! [↩]
  4. mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači [↩]
  5. kar je treba je treba [↩]
  6. ne vem kako to, a med 10 redno zaposlenimi ni niti enega ljubitelja alkoholnih pijač [↩]
  7. ja, ja I whish ….ponavadi nas je kar kakšnih 100 nanizanih v To: [↩]
Objavljeno dne

Dragi Miklavž, Božiček in Dedek mraz!

Bila sem še kar pridna in …. hmja, malce manj poslušna, a se boljšam iz desetletja v desetletje, tako da vseeno mislim, da bi kakšno darilce lahko padlo v mojo nogavico.

A ker sem frdamano zatežena kar se daril tiče in imate vsi meni bližnji z mano še večje težave, kot jih imam jaz z vami, bi vam letos kar prišepnila o čem lahko zame pišete tem zgoraj zapisanim velecenjenim možem.

Naš sine je letos pametno izjavil, da si res ne želi ničesar drugega, kot preživljanje kvalitetnega časa z nama in poleg tega še nadaljevati tradicijo, ki smo jo začeli lani, ko je nadvse užival ob skupnem ogledu NBA košarkarske tekme zvezd v Hali Tivoli. Z lahkoto. Pa še zavijati ne bo treba v preveliko škatlo 🙂

Jaz pa, če vam povem čisto po pravici, ravno ne sanjam o obisku košarkarske tekme.

Niti kakšnih dišečih sveč si ne želim, tudi parfum si raje izberem sama, kot da mi ga kdo drug, oblačila si itak vedno želim izbirati le sama, avto imam tak, kot sem si ga vedno želela, torbico si itak prepogosto izberem kar sama, potujem dovolj pogosto oz. kolikor mi le čas dovoljuje, knjig imam dovolj do naslednjega decembra …. torej piš’te me v uh!

Vesela bom le prijazne besede, kakšnega povabila na kavico, pol ure1 vašega časa, če pa se že hočete znebiti denarja, potem pa vam svetujem, da naredite to, kar sem tokrat dala “v delo” našemu tamalmu.

Obdaruje naj me z dobrim delom za nekoga, ki to potrebuje. Lahko podari svoja oblačila, kakšne knjige, žepnino, lahko gre na obisk h komu v bolnico, pomaga kakšnemu starejšemu …. kar koli že, le da bo nekaj lepega in da bo to počel “zame”.

Priznam, da ideja ni čisto moja. Občudovala sem jo pri Alešu. Konec koncev lahko morda darila zame celo združite z njegovimi2 😉

Kot vem iz zelo dobrega vira internih informacij, Aleš še vedno ni organiziral seminarja, s katerim se bo oddolžil vsem svojim “darovalcem” in tudi “darila” še vedno sprejema.

Vem pa zato, ker mu bomo pri organizaciji pomagali mi. Torej še imate čas, da obdarujete Aleša in se morda s tem “našlepate” tudi name3 , ubijete4 dve …ah, več muh na en mah in potem pridete še na seminar, ki bo 17. januarja v Hali Tivoli ((ne, ne, nič bat, to ne bo N21)).

  1. ok, ok, to se samo zaradi lepšega tako reče [↩]
  2. saj ne bova vedela, da ste isto podarili 2x [↩]
  3. to je namenjeno predvsem vsem mojim žlahtnikom 🙂 [↩]
  4. joj, sam ne čisto dobesedno vzet! [↩]