Kategorija: Rahlo poslovno

Objavljeno dne

Moč pohvale

Moj jezik ljubezni je pozornost. Pozornost v vseh barvah, oblikah in agregatnih stanjih.

V bistvu mi je skorajda vseeno ali bom za svoje delo dobila plačano v zlatih palicah ali v kurjem futru, le da me nekdo pogladi po glavici in me iskreno in od srca pohvali. Jah, ob drugi opciji sicer težava nastane doma, kajti ob obilici kurjega futra in posledično “preveliki” moževi pozornosti, slej ko prej upade tudi moj širok nasmešek.

In ob storjenih napakah ne potrebujem nikogar, ki bo pokazal nanje. Grrr! Tiho bodite in me pustite pri miru! In če se le da, pohvalite moje čevlje ali frizuro. In če nič drugega, lahko omenite, da končno pada sneg in ….. ja, ne vem, samo ne recite, da bo treba kidat in da je pred nami še dooooolgo obdobje zmrzovanja.

Pa vendar, če se najde junak, ki bo v moji prisotnosti pokazal na napako in če kojim slučajem preživi 🙂 , potem lahko v nadaljevanju opazuje primerek izjemne trme v akciji.

Pohvala za dolgo in neumorno funkcioniranje.
Kritika pa za pospeške. To je formula uspeha za mašinco, ki laufa v meni.

Objavljeno dne

Na isti strani mize

Danes sem tekala iz sestanka na sestanek in ob koncu dneva psihično utrujena pregledala zapiske in strnila vtise. Bili so lažji in težji kalibri, odprti, nasmejani, hladni, nezgovorni, dobri pogajalci, trmasti, prijazni, simpatični, manj simpatični ….. skratka različni karakterji, različne zgodbe, različni projekti, različne rešitve ….

Nekateri ti nudijo pijačo1, drugi se ti neumorno smehljajo in zatrjujejo ter prepričujejo, češ da ste strašni prijatelji, tretji te skorajda poskušajo podkupiti, četrti so zoprni in odklonilni2, peti te sprašujejo o otrocih, kot da se vse ženske stopimo ob vprašanju “A otroci so pridni v šoli?”3 ….. a zanimivo prav v srce se mi ni danes usedel prav nihče.

A pravzaprav je formula za to prav otročje enostavna. Le usesti se morajo na mojo stran mize. Metaforično, seveda.

To lekcijo sem se naučila pred nekaj leti ….

Takrat sem že nekaj let vodila podjetje N-21 v Sloveniji in poslovno že sodelovala s podjetjem Lisac & Lisac, kjer sem imela le bežne kontakte s polovico tandema Lisac, Blažem Lisac-om. Podjetje Lisac & Lisac je bilo namreč eno od naših dobaviteljev knjig, ki jih priporočamo in prodajamo našim strankam.

To je bilo leto, ko je na slovenski trg vkorakala nova družba mobilne tehnologije Vega. V podjetju Vega je kot direktor marketinga takrat svoje delo nastopil Aleš Lisac, druga polovica tandema Lisac & Lisac. Aleš je razpoznal priložnost, ki mu jo poslovno lahko nudi skupina ljudi, ki delujejo v mrežnem marketingu, poznal je naše podjetje, saj je z njim sodeloval preko svojega brata in poznal moje ime. Sledil je klic in povabilo na sestanek.

Network 21 in Vega? Čudna kombinacija. Kaj bi mi, kot podporno in izobraževalno podjetje lahko počeli z uslugo mobilne telefonije?

In še eno naključje: ravno v tem času sem se ubadala s poslovnim projektom imenovanim Val4. Val je bila nekakšna zvočna pošta, nekakšna e-mail sporočila5 , ki jih ne tipkaš, ampak jih poveš, se posnamejo, nato pa se preko interneta razpošljejo. Odlična rešitev za ljudi, ki so stalno “na cesti” in imajo opravka s skupinami, ki jim je hitro in enostavno potrebno prenesti ista sporočila. Do takrat je za nas podobno uslugo opravljalo neko madžarsko podjetje. Prišlo je do razdora sodelovanja in na hitro sem morala zagristi v precej kislo jabolko ter čim hitreje urediti podobno uslugo na lokalnem področju. Našla sem podjetje na hrvaškem, ki je bilo pripravljeno sprejeti ta izziv.

In v zgodbo pade Vega in poslovna ponudba, da bi med našimi distributerji tržili naročnino na Vego.

Hmja?? Le zakaj bi se lotila tega? Morda pa le, če lahko eno tehnikalijo združim z drugo. Če lahko Val priključim Vegi in Vego Valu in našim strankam ponudim finančno ugodnen paket?
Da skrajšam zgodbo: iz posla ni bilo nič, ker očitno zvezde niso bile pravilno postavljene in dobre vile niso bile za stvar 🙂 … no, kup naključij6 je botrovalo temu, da nam sicer odlično zamišljenega posla ni uspelo izpeljati, a jaz sem vseeno potegnila iz štorije velik nauk in spoznala osebo, ki jo še vedno cenim in spoštujem.

Takrat namreč Aleš Lisac ni bil le nekdo, ki mi nudi produkt, ki naj bi ga kupila. Bil je poslovnež, ki mi je nudil posel. Bil pa je predvsem tudi velik del teama, ki je skupaj iskal rešitev, kako najbolj funkcionalno7 združiti Val in Vego.

Takrat smo vsi sedeli na isti strani mize.

Če želite nekomu nekaj prodati, pa naj bo to morda le ideja vašemu partnerju, da nujno potrebujete nove čevlje, potem se morate usesti na isto stran mize in “nasprotnika”8 vključiti v reševanje problema9

Zakaj o tem danes?
Ker danes10 je bil eden od sestankov pravo nasprotje temu. Pogovor krasen, nasmeškov obilo, vse oh in sploh super, tudi sodelovanje je in bo …. a jaz sem se še vedno počutila manjvredno, v podrejenem položaju ….. skratka na drugi strani prav dooooooolge in visoke mize.

  1. in kot da ne razumejo, da čisto vsem ni do žganja [↩]
  2. vraga, naj porihtajo težave že doma! [↩]
  3. in kaj če niso [↩]
  4. in to nima popolnoma nobene povezave z blogerko Val [↩]
  5. če že hočete, da razlagam podrobneje [↩]
  6. in tudi nekaj grdih ljudi 🙁 [↩]
  7. tako po tehnični, kot finančni plati [↩]
  8. stranko, partnerja, zaposlene, šefa … [↩]
  9. pa četudi problem naredite le zaradi tega 🙂 [↩]
  10. pa v resnici to ni bilo danes [↩]
Objavljeno dne

Nesporazum v komunikaciji

Ste že kdaj dobili hruške, ko ste dedca poslali po jabolka? Sicer nisem želela pisat o sadju, vendar me je tole spomnilo na dogodek iz Lignana, ko smo skupaj počitnikovali moja visoko noseča prijateljica in njen mož ter visoko noseča jaz in moj. Seveda sta naju možička stregla spredaj in zadaj in tako se je nekega dne moj odpravil po sadje za svoje počasi okrogle babnice. Jaz bi japčke, prijateljica pa nektarine. Pa prinese nektarine in nektarine. Ene malo večje in druge malo manjše. Une tamanjše je poimenoval nektarine, une malo večje pa japčke. Priznam, res so bile podobne japčkam, a niso imele muhice in tudi okus niso imele prav nič japčkasti. Nesporazum v razumevanju italijanščine in poznavanju agrokulture. 🙂

Sicer pa sem danes želela pisat o tem, ko razlagaš o “jabolku” …. in razlagaš 3 ure, a dobiš “hruško”. Nesporazum v komunikaciji.

Moj prvi vikend seminar1 je bil prava nočna mora. Moji šefi so mi pošiljali kupe informacij, ki sem jih poskušala čim bolje absorbirati.

  1. bili so itak Američani in vse kar funkcionira tam, pri nas ni nujno, da sploh obstaja.
  2. govorili so angleško, kar zna kdaj pa kdaj pri jabolkih in hruškah povzročati težavo v sporazumevanju
  3. govorili so o stvareh, ki sem jih prvič slišala

Poišči živahno glasbo za čas, ko se zbirajo v dvorani, preveri jakost mikrofone, prevajalske slušalke, najdi udoben in velik Mercedes za prevoz, uredi okusne obroke, poskrbi za hiter pretok na vratih …. živahno, udobno, okusno, hitro, lepo …. hmja, kar je lepo zame, ni nujno da je lepo zanje ….

Dan pred začetkom “cirkusa” pride na našo prireditev v pomoč2 američanka Colleen.

Imate to, imate ono???
Ja, ja, imamo.
“Imate barvaste papirje?”
Aaaaaa????!
“Barvaste papirje za oznake rezerviranih sedišč! Za Smaragde ena barva, za Rubine druga, za Safirje tretja, za ELC-je druga barva ….!” Ja, takšne značke imajo določeni ljudje, ki obiskujejo naše seminarje.
Ufff! Mi smo pa enostavno na bele A4 liste natisnili velik napis ELC  in mislili, da je to dovolj očitno in vidno, da Slovenčki najdejo pot do svojega sedeža???!
“Ne, ne, morate natisniti na barvaste papirje!”

Ok, šef je šef, vse gre v rok penzije, pa smo šli po nakupih. Nakupili oranžne, rdeče, zelene, rumene … papirje in vse do polnoči tiskali, fotokopirali, urejali.

Ob 6h zjutraj z nasmeškom na licu prinesemo kupe barvastih papirjev. Colleen je postala bolj zelena od naših zelenih papirjev: “Kaj pa je TO?!”
“Barvasti papirji.”
“Ja, ampak kaj piše na njih?!”
“Aaaa?! Na teh rdečih piše Smaragdi, na teh zelenih Rubini, na rumenih ELC ….”
“Kaj vam ni jasno, da Smaragdi sodijo na zelene, Rubini na rdeče ….??!!”

Ne, sori, ni mi bilo jasno, ker mi je bilo itak popolnoma neumno in nesmiselno, da je potrebno rezervacije, ki se vidijo iz aviona, natisniti na barvaste papirčke in mi itak do takrat niti na pamet ni padlo, da bi razmišljala kakšne barve so dragi kamni. Itak pa za polovico njih do takrat še nikoli nisem slišala, niti si jih pobliže ogledala!

Sedaj vem, a Colleen ne prihaja več k nam in mi oznake tiskamo na bele papirje 😉

  1. to so takšni malce večji seminarji, ki jih organiziramo 3x letno [↩]
  2. ja, ja pa kaj še, v kontrolo [↩]
Objavljeno dne

Rada imam seminarje

Ampak ne tiste, ki jih organiziramo mi …. no, na tiste gledam pač drugače. Kritično, vidim kako zavesa visi, kako slaba je pretočnost ljudi na vhodih, kako zvočniki škripajo in ob vsem tem pozabim na vsebino. Nekoč sem dobesedno sanjala o tem, da bi lahko poslušala predavanja na temo osebne rasti, a danes, ko imam tega na tone, same vsebine skorajda ne slišim.

Zato pa grem toliko raje na kakšno predavanje, ki ga organizira kdo drug. Tam dam vse štiri od sebe, opazujem napake, ki jih naredijo drugi …. hehe….. in poslušam.

In danes sem bila na Andy Owen-u. Všečno.

Tisti, ki me poznajo vedo, da vedno …. no, skoraj vedno dodam “ampak” in da pri meni pohvala brez besedice “ampak” pomeni, da me je nekaj res navdušilo in da tudi z največjo muko, švicanjem in brskanjem po smeteh, nisem našla niti najmanjše opcije, da dodam besedico “ampak”.

No, tokrat je takole: Andy Owen me je navdušil, ampak …. hehe …

Lani sem se kot popoln laik prijavila na tekmovanje v direktnem marketingu. Laik, ker še nikoli nisem prebrala nobene knjige na temo marketinga, a entuziast, ker me je marketing vedno privlačil in sem vedno rada pisarila zadevice, ki so imele na koncu tudi kakšen prodajni učinek. In vzporedno z mojim lastnim trudom in učenjem preko poskušanja in ustvarjanja, sem bila deležna tudi nekaj vzporednih predavanj na to temo. Požirala sem jih in absorbirala vsako najmanjšo podrobnost.

Format pisma, ki naj bo narejen po neki standardni formi: zgoraj slika, tik pod njo odebeljeni naslov, še pod njim malce manjši podnaslov in nato tekst, ki je najbolje, če je enakomerno razdeljen v tri kolone. Na spodnjem desnem koncu naj bo dodan kupon. Na prodajno pismo je potrebno zapisati vse možne različice kontaktiranja (telefon, faks, naslov ….). Najboljše črke so serifne. Prodajno pismo je lahko (najbolje da je) dolgo. Prodaja zgodba. Ne govorite o sebi in vašem podjetju, ampak o tem kaj stranka (kupec) pridobi z vašim produktom (uslugo) …. itd. itd.

In tokrat je vse to Andy Owen ponovil. Super, krasno … utrdil je moje znanje in to na sproščen in duhovit način.

Za nekoga, ki lani še ni uspel slišati Aleša Lisca je bil najbrž Andy Owen fenomenalen, zame je bil nekdo, ki me je za en dan odtegnil od službenih vsakdanjih problemov, nekdo ki me je kar nekajkrat nasmejal, sicer pa utrdil že pridobljeno znanje od lani.

Aja, ponovno sem prijavljena na tekmovanje v direktnem marketingu. Zakaj? Ker je zabavno in nimam kaj izgubiti razen nekaj investiranega časa. Denarja mi tokrat ni bilo potrebno vložiti, saj sem lani dosegla dokaj dobro mesto (med 4. in 8.) in tako prejela finančni bonus, ki ga lahko uporabim za seminarje podjetja Lisac & Lisac in tam so mi del tega kar skompenzirali v prijavnino.

Se vidimo?

Objavljeno dne

Nizek štart, tekmovanje, reklame in propaganda

Jaz sem v nizkem štartu.

Ne, ni šprint, niti tek čez ovire, čeprav sem tam nekje pri svojih 13,14, 15-ih to celo trenirala … ampak danes sem v tem že malo zaroštana zarjavela.

Tekmujemo v blazno resni stvari. Tekmuje se v reklamah … ja, ja v delanju reklam …. no, v marketingu, kakor se temu lepo reče. In to ne kar v enem marketingu, v direktnem marketingu. Direktnem? Tudi jaz nisem prav dobro vedela kaj je to … ampak vsak dan kaj novega izveš.

Takole je bilo lani: štartala sem v redu, potem pa mi je v zadnjem krogu zmanjkalo sape in končala sem nekje med 4. in 8. mestom. Kar v redu! Ma, kaj “kar v redu”, super, glede na to, da sem se tega državnega prvenstva udeležila le na močen push pobudo glavnega krivca tega cirkusa – Aleša Lisca.

“Jaz bi, ampak itak nimam pojma, ker pri nas se z reklamiranjem ukvarjajo drugi. Pa itak nisem nikoli delala v marketingu, niti študirala česa sličnega. Kaj bom jaz tam počela?!” …. sem si mislila najprej. “Pa še nekaj moram vplačati?! Brez veze, saj se mi ne bo obrnilo … kar tako pa jaz denarja ja ne bom zapravljala!” 🙂

Pa mi je nekaj malega težil Aleš, potem se je prijavil še Žiga, kaj se ne bi potem še jaz … pa ne bo tale mulc mene prehiteval po levi strani 🙂

Ej, bilo je zabavno, zelo zabavno!

Bilo je poučno! Naučila sem se ogroooooomno. Res! Skozi predavanja, ki jih je imel Aleš za udeležence, skozi knjigo, ki sem jo dobila na začetku in napotku, naj jo preberem, predvsem pa skozi lasten švic in znoj (ja, ja, saj vem, da je to eno in isto 🙂 ), sem izvedela marsikaj … tudi to, kaj je direktni marketing 🙂

In splačalo se je! Denar, ki sem ga vložila na začetku je bil povrnjen že s prvim seminarjem, ki sem ga poslušala, z lezenjem po lestvici navzgor (tekmovalci so odpadali, jaz pa sem se držala s konicami prstov in lezla navzgor) pa sem seveda prihajala do vse boljših nagrad.

No, avta nisem dobila …. ampak najbrž se tudi trudila nisem preveč, saj sem že na začetku vihala nos, da avta modre barve jaz že ne bom vozila. Si mor’te misl’t, modra mazda je bila prva nagrada! 🙁 Sori, Aleš in sori tisti, ki ste to stvar sponzorirali (žal tega ne morem preverit, ker mazde ni več na uradni strani Državnega prvenstva), ampak meni tista kovinska policijsko modra barva ne potegne in bi imela velik problem, če bi postala prvakinja 🙂

Torej sem morala malce popustiti pri finišu … ja, ja saj sem hotela biti druga … ampak ravno tako točno se ne da naciljati.

Letos bo avto črne barve, kane? Saj je vseeno kakšne firme je, … da le ni Å koda, hehe , ampak barva mora biti pa taprava.

In letos grem v tole še enkrat! Zakaj pa ne! Prijavite se še vi, ker je stvar res zabavna in enostavna …. vse skupaj je igra … ups, Aleš upam, da nisem kaj napačnega rekla? 🙂 no, saj je stvar resna … čisto resna .. čisto resno državno prvenstvo v direktnem marketingu.