Kategorija: Rahlo poslovno

priporočam, priporočam in še enkrat priporočam.

Vseeno je ali je nekdo strokovnjak, ali popoln laik, vseeno je ali zmagaš ali ne, saj nagrade so itak BV … organizatorji oprostite, vendar zame, poudarjam – zame 1 leto UPORABE avtomobila, ki je povrh vsega slabši od tistega, ki ga že vozim in mi tako povzroči le težavo kaj narediti s toliko pleha, ni nagrada, ki motivira. Seveda ne rečem, da si nisem želela zmagati … a ne zaradi pleha, bolj zaradi občutka, ki ti ga da zmaga, biti prvi, dosežka s katerim se konec koncev lahko okitiš pri prošnji za novo službo itd.

Tekmovala sem kar dvakrat zapored in kar dvakrat vplačala1 kotizacijo za udeležbo. Prvič me je v to pregovoril Aleš sam, v drugo pa sem se na osnovi prejšnjih izkušenj prijavila kar sama. Stvar nisem vzela, kot tekmovanje, kjer me na koncu čaka mamljiva nagrada, ampak kot zabaven način učenja, ki je na koncu ob dosegu uspeha lahko še prijetno nagrajen. Trik je zanimiv in podoben temu, kajne? Plačaš zato, da za nekoga potem nekaj delaš, da nekomu brezplačno opravljaš delo marketinške agencije? Ja, ja, saj je najbrž pol izdelkov totalen crap, a nekaj pa podjetja le prodajo tudi na ta način, predvsem pa se podjetja iz tega tudi kaj naučijo … vsaj upam, da se.

In povrh tega mag. Aleš Lisac vse skupaj zavije še v en velik celofan in doda veliko mašno ter si z vsem skupaj naredi še dodatno takorekoč brezplačno reklamo. Bravo!

Sem jaz nategnjena ogoljufana?Naivna?

Sploh ne! Jaz sem v zadevo šla zavestno in za ceno vloženega potegnila dobro dozo koristi.

Lani sem od tekmovanja dobila naslednje (nizam jih po pomembnosti):

1. prijatelja / Z Žigo sva se poznala že pred tem, vendar bolj površno … tako malce bolj poslovno. Najbrž sva bila tudi ena redkih, ki sva k temu tekmovanju pristopila timsko. Naključno sva se oba prijavila in nato ves čas komunicirala in sodelovala. Vsako nalogo pregledala še drug drugemu, si pomagala, se korigirala in oba skupaj prilezla do iste stopnje (med 4. in 8. mestom). Iz tega druženja pa potegnila prijateljstvo, ki še vedno traja.
2. učenje / na zabaven in zanimiv način sem se naučila res veliko. Nikoli nisem zapiskov tako podrobno prebirala, kot takrat, ko sem jih morala v praksi tudi uporabiti. Posledično se je moje znanje poznalo tudi pri delu v podjetju. Marketing in ukvarjanje s promocijskimi teksti je postalo resni del našega dela in posledice so se odražale tudi po finančni plati.
3. druženje-networking / zabavno je bilo spoznati sotekmovalce in ne glede na to, da sem pogrešala več vmesnih srečanj, sem izkoristila vsaj prvi spoznavni sestanek in takrat navezala nekaj stikov, ki sem jih preko mailov in kasnejših srečanj še utrdila.
4. samopromocija / splet je bil lani postavljen drugače. Morda za Lisac&Lisac slabše, a za nas tekmovalce bolje. Pod mojim opisom je bil jasno zapisan link do spletne strani našega podjetja (kasneje, ko sem odprla blog pa do tega bloga)
5. Nagrade / Na koncu sem zaradi dokaj dobre uvrstitve dobila še nekaj nagrad, od katerih se mi nekatere še vedno valjajo po mizi. Npr. brezplačno striženje v frizerskem salonu Stevo. Pa kako naj grem k Stevotu, če imam Barbaro, ki je moja prijateljica, ne le moja frizerka!?
   In kaj naj z bonusom za nakup knjig pri založbi Lisa&Lisac, ko pa se takšne knjige valjajo po vseh vogalih moje pisarne ter dnevni sobi, spalnici in podstrešju naše hiše?! Naše podjetje izdaja vsak mesec vsaj 1 nov naslov knjige z prav takšno tematiko, kot jo ima Lisac&Lisac in kakšna tretjina teh knjig, ki jih imam lepo zložene za svojim hrbtom, je izdala prav založba Lisac&Lisac. Udeležba na kakšnem seminarju, ki ga organizira Lisac&Lisac? Jah, tudi seminarji so nekaj, kar je moje DELO in jih organiziramo po tekočem traku in po pravici povedano mi včasih seminarji lezejo že iz ušes. Najboljša nagrada, ki sem jo prejela je bil vrednostni bon Globtourja. Unovčila sem ga za nek polet v tujino.

Vse to sem v povračilo za moje sodelovanje dobila lani, zato pravim, da je bilo več kot vredno.

In letos?

1. Prijatelja še imam, a novega iz tega tekmovanja ne bi niti mogla spoznati, saj svojih sotekmovalcev tokrat nisem imela možnosti spoznati. Prvo srečanje se je nekako čudno porazgubilo in ostali smo pri tem, da se spoznavamo preko opisov na spletni strani.
2. Znanje sem lani zajemala z veliko žlico, letos zapolnjujem še tistih nekaj lukenj v znanju, a velikih magičnih formul marketinga najbrž ne bom več odkrila.
3. druženje/networking tokrat pogrešam. Prvo srečanje je minilo brez kakšnega mentorja, ki bi nas seznanil in morda le za nekaj minut zbral skupaj, na drugem pa smo se v množici 4000 obiskovalcev popolnoma izgubili in četudi smo morda bili tam vsi, kontaktov ni bilo mogoče navezati.
4. samopromocija bi me letos zanimala, saj imamo novo podjetje Amec d.o.o, ki bi mu le koristilo kakršno koli objavljanje na takšnih portalih, kot je prvak.si, a stvar je zastavljena tako, da le najbolj vztrajni bralci pridejo do slik tekmovalcev in nato klikajo še dovolj dolgo, da se jim pokaže še kakšen link do kakšne spletne strani. Na strani prvak.si imam sicer objavljen link na svoj blog, a je tako močno skrit, da ga tudi tokrat, kljub moji močni želji, da ga najdem, nisem uspela. In v vsem času (4 meseci) sem (po analizi sodeč) iz te strani dobila le 4 referenčne klike. Za takšno frekvenco se mi ni dalo niti urejati, da bi link zamenjali za www.blog.amec.si
5. nagrade me itak ne zanimajo, a letos sem itak izpadla dovolj hitro, da mize ne bom dodatno zatrpala z novimi stvarmi, ki jih ne morem vreči stran. 🙂

Sama nisem nikoli imela težave s tem, da ima sosed debelo kravo. Debelejšo od moje. In tudi s tem ne, da sem sosedovo debeluhinjo celo jaz pomagala rediti. Naj jo ima kravo debelo, če se le moja ne suši zaradi tega. Torej, tudi tokrat mi udeležba ni škodila in moja krava se ni posušila. A kakšnega blaznega efekta letos ni bilo. Pod bilanco je zapisana pozitivna nula in odločitev, da se drugo leto ne grem več.

1. ja, ja, za tekmovanje je potrebno plačati [↩]