Kategorija: Rahlo poslovno

Objavljeno dne

Accor kartica ugodnosti

Povsod že lahko zbiraš pike, milje, kilometre, točkice, smrekice, kolosejčke …. tako, da tokrat celo razmišljam o tem, kaj bi lahko dali za zbirat kupcem naših knjig ali CD-jev. Nalepkice v obliki knjigice ali CD-jčkov? Ali pa ne ravno tako po kavbojsko, raje bolj profi, kot imajo pri kakšnih letalskih prevoznikih, ko dobiš takšno lepo fancy kartico. Tako kot sva tokrat dobila midva s Tomažem pri hotelski verigi Accor.

Zadnjič, ko smo bili v Berlinu in spali v hotelu Novotel in je prijazna receptorka imela nekaj časa, so nama uturili ponudili kartico ugodnosti. Receptorka nam je izračunala, da se investicija vanjo (zanjo moraš nekaj plačati 🙁 ) povrne takoj, že s popustom, ki bi ga dobili na ceno takratnega bivanja. Ja, valjda smo vzeli kartico ugodnosti 🙂

Tokrat, v ponedeljek, sva odšla poslovno v Firence. Preko podjetja Amec sva odšla služit ljubi kruhek in Italijanom ponujat naše usluge. Dobila sva namig, da je tam podjetje, ki trži velike količine CD-jev z izobraževalno tematiko in ni v lasti našega lastnika (morš mislt 🙂 ) … torej potencialna stranka za Amec. V Amecu smo v preteklem letu proizvodnjo (duplikacijo CD-jev in DVD-jev), embalažo, pakiranje, logistiko izvoza, transporta po Evropi, za vsa naša podjetja izpilili tako do potankosti, da se za kvaliteto usluge ni bat, cene pa imamo glede na sistem dela in količine tudi izredno konkurenčne, zato smo rekli:”Ajde, gremo se prodajat!”

7 ur vožnje tja, 7 nazaj, vmes pa 1 uro sestanka, 5 kav, 1 dobra večerja in nočitev v Firencah … no, ja … v Toskani sva pa le bila 🙂

Kar sem hotela povedati je, da v hotelu gostom s kartico ugodnosti nudijo popust na redne cene, poleg tega pa ti pripada tudi nekakšen Wellcome drink – dobiš voucher za pijačo.

Najin dan je potekal tako, da sva zjutraj dostavila Jako v šolo, nato popila kavico “al banco” … no, tako pravijo Italijani, če jo popiješ kar za šankom in je cena temu ustrezno nižja … potem pa na pot, vozila mimo vseh cestnih barikad (ogromno dela na cesti 🙁 ), med Ferraro in Bologno naletela na nesrečo, ki nas je prilimala na mesto zaustavila za uro in pol, padla v pisarno na sestanek 3 minute pred dogovorjenim terminom …. to pa je slovenska natančnost … se tam eno uro trudila in se kazala v najboljši možni luči …ja, ja, jaz sem celo parlala po Italijansko (Tomaž pravi, da se je investicija v moje učenje, končno začela vračati obračati) …. nato v Pratu 2 uri poskušala najti restavracijo, ki bi bila v ponedeljek odprta in bi nudila kaj več, kot “pizze al taglio”, ….. ob ponedeljkih je v Italiji očitno gostilniški mrk ….. Obupala in se končno zapeljala v Firenze, se sparkirala v ogromni garažni hiši ob železniški postaji, zaokrožila po bližnjih ulicah in ob 10h zvečer falabogukončno sedla v dokaj solidno restavracijo. V hotel sva prišla okrog polnoči … izmučena in zaspana. Naslednji dan naj bi takoj zjutraj krenila nazaj, ker je želel Tomaž še v pisarno pogledat kako kaj napreduje pošiljka za Romunijo, zato je bila edina priložnost za pijačo točno takrat …. mimogrede pred spanjem … s prtljago ob nogah …. to ali pa nič, vzemi ali pusti.

Sedeva in naročiva. Karkoli si lahko omisliva! Kaj pa?! Nihče od naju ni ljubitelj alkohola, kave ob tej uri ne bova pila, … žejna sva v bistvu, ampak za žejo pijeva vodo. Naročila sva 1x negazirano in 1x gazirano. Ženska naju gleda, kot da sva padla iz lune in pove, da si lahko izbereva KAKRÅ NOKOLIPIJAČO. Ja, veva in midva bi VODO! Prinesla nama je po 1 liter vsakemu, da da revica vsaj nekaj od sebe 🙂

Po mojem še danes govorijo o dveh čudakih, ki pri zastonj pijači naročata vodo. 🙂

A, biznis? Ja, v redu je šlo. Bomo se sicer še malce mučili, da dokažemo kako dobri smo, ampak vrata so odprta.

Objavljeno dne

Poslovna komunikacija … še bolj slepi, gluhi, nemi

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Å marni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Ker sem pred začetkom pisanja bila popolna blondinka (danes sem rdečelaska 🙂 ), sem se glede postavitve bloga povsem prepustila vodenju skupine treh mladih fantov podjetnikov. Fantje so vsi po vrsti izredno bistri, vsak je poseben na svojem področju. Ob svojem študiju počnejo še 1000 in eno stvar in prepričana sem, da vsakega od njih čaka še uspešna podjetniška pot. Postavili so mi blog, uredili gostovanje (kar sem zadnjič ugotovila server sploh ni njihov in pri njih) bloga, svetovali na začetku moje blogerske poti, skratka vse lepo in prav. Komunikacija pa …. hmja … ne vem kako drugje, z mano je precej slaba.

Prvi sestanek; hiter, učinkovit in uspešen.
Drugi sestanek; malce zamikanja, vendar vseeno, učinkovit in uspešen.
Nato pa …… obdobje vakuma …. očitno drugi projekti, premalo časa …. ja, razumem …. se zgodi …..
Pa potem akcija, blog postavljen, nekaj mailov gor in dol … na nekaj pridejo odgovori hitro, kot se šika, na druge čakam tudi po kakšen teden ali celo dva … ok, not a big deal …. na koncu je nekaj vprašanj ostalo v zraku pa nič zato, sem se v vmesnih 2 mesecih že znašla drugače in odgovore pridobila drugje, blog v glavnem deluje in tudi meni se ravno ne da chat-at kar tako.
V glavnem smo srečni vsak na svoji strani in kakšne komunikacije niti ne pogrešamo, minevajo meseci …
mineta 2, jaz še vedno blond …. in …. blog ne dela …. pišem enemu – nič, pišem drugemu – nič, tretji je bil itak nekje v tujini in ga nisem obremenjevala ….. čez 2 dni je zadeva popravljena in temu sledi le kratek odgovor, da je urejeno …. ok, saj se ni treba z mano pogovarjati, samo da je zrihtano 🙂
In spet minevajo meseci, mine skoraj 4 mesece in 19. septembra sesutek …. kaj vem kaj … pač najprej 2 dni kao nek error, blog ne dela …. ne dela tudi Žigi, ki ima blog na istem serverju pa še enemu od teh treh fantov … ajde ne bom takoj težila, bodo že uredili, saj nas je več, katerim blog ne dela. Po dveh dneh le obupam in pišem mail, na dva fanta …. odgovora ni cel dan. Aha, oni so iz tiste skupine, ko začnejo delati in delajo cel mesec in pridejo z odgovorom šele, ko je stvar narejena in stolpnica zgrajena 🙂 Naslednji dan ni več “error”, stran deluje, le da se na mojem naslovu pokaže stran nekega jodlarskega hotela … aha, vsi trije delamo reklamo istemu hotelu 🙂 …. in jaz končno dobim odgovor iz strani tistega tretjega, ki mu sploh nisem pisala. Piše o težavi s to spletno stranjo, ki se je skrivnostno napopala k nam in da bo napaka kmalu odpravljena in ko bo, bodo povedali. Aha! Torej dvojka za nedoločen čas?

Jaz, ki pa sem že stara in tečna šefinja ponavadi takšne stvari skomuniciram tako, da podam termin svojega naslednjega komuniciranja. Npr. težava je v tem in tem, odpravljamo jo,verjetno bo odpravljena v roku 2h ur, če ne že prej, vsekakor se javim čez 3 ure, če stvar še vedno ne bo sanirana. Tako je nekdo na drugi strani potešen in ve, kaj ga čaka. Stvar deluje, vam povem, četudi postavim nesramno dolg rok za odpravo napake ali za dokončanje naloge …. oz. raje vedno podam daljši rok in ga dokončam preje …. ljudje so bistveno bolj zadovoljni 😉

Danes oz. že včeraj je bil blog popravljen. Tudi odgovor sem dobila … ja, po tem, ko je bila stvar sanirana 😉 in zraven opravičilo, da se mi oproščajo za vse neprijetnosti. Neprijetnosti? Pa saj nimam nobenih neprijetnosti, če mi blog 3 dni ne deluje! Bodimo resni, saj je to le blog – spletni dnevnik! Nobenih neprijetnosti ni bilo. Ampak saj tudi ob nepozdravljanju na Å marni ne doživim ravno stresa pa tudi, ko mi nekdo v roko pomoli mlahavo “mrtvo ribo”, ravno ne padem v šok …. naredi pa vtis o osebi na drugi strani, kajne?

Objavljeno dne

Baje sem zaje..na

Grrrrrr! Danes se nam je v podjetju SPET zgodila neljuba napaka. O tem bom kdaj drugič, moram še razmisliti kako odreagirati, kaj narediti in kdaj biti tiho.

Sem absolutna zagovornica napak, kajti kdor dela greši in več ko delaš, večja je možnost napak in bolj, ko si ambiciozen in recimo temu predrzen pri svojem delu, več bo storjenih napak. Jasno in popolnoma sprejemljivo.

Zamislila sem se nad mojo reakcijo na napake. Ne reagiram impulzivno, se ne derem, ne žugam, pravzaprav sem prav prijazna ob takšnih trenutkih. Ampak poznavalci pravijo, da sem na splošno precej zaje..na. No, jaz sicer o sebi nisem nikoli razmišljala tako, ampak tisti, ki to pravijo, bodo že vedeli 😉

Največ dam na mnenje Jake, ki nemalokrat omeni, da ga “stalno kritiziram”. To je baje omenil celo na intervjuju za Sobotno ragljo (Jakov komentar je nekje na 36 minuti posnetka), ko ga je Žiga spraševal glede mojih komentarjev na njegov blog ….. in nato ….hvala, Žiga 🙂 to preden je šlo v javnost pobrisal 😉
Baje ga samo kritiziram in nikoli ne pohvalim. Uf! To ni res, kajti pohvale, objemi, ponos, veselje so v naši hiši stalno prisotni, verjamem pa, da ravno v takšnem razmerju kritika (ki sploh ni mišljena, kot kritika) toliko bolj boli. Kaj npr. je Jaka smatral za kritiko?

  • Ko je marca 2007 odprl svoj novi blog, se je bal, da je premlad in da mu sistem ne bo dovolil registracije, zato se je pri vnosu letnice rojstva postaral za eno leto. Tega ne bi niti opazila, če ne bi ob opisovanju samega sebe tej “laži” sledil in napisal, da je dvanajstletni fant …… Moja kritika je bila takrat morda le napačno usmerjena, kajti zapisala sem jo pod komentar, da je on pač enajstletni in ne dvanajstletni fant. Priznam krivdo, (pre)hitro sodim in (pre)hitro odreagiram.
  • enega prvih postov je pisal brez velikih začetnic in brez presledkov za piko ali vejico. Komentar takrat ni šel na blog, ampak direktno njemu. Najbrž preveč direktno, brez olepševanj in zavijanj v celofan. Enostavno sem mu rekla, da sem predvidevala, da zna ločila in veliko začetnico že dovolj učinkovito uporabljati in da to ni le za kontrolke v šoli, temveč se lahko uporablja tudi na blogu. Spet so udarila moja visoka merila! Že tako piše dovolj zrelo in lepo, ampak jaz bi še več in še bolje 🙂
  • naslednja kritika je letela na njegov post, ki je bil sestavljen iz tisoč besedic blog. Vsak njegov prispevek sem res z veseljem prebirala in ga glasno brala Tomažu in ga sproti tudi na vsa usta hvalila, ko pa sem naletela na tega, sem izustila le en velik razočaran:”Kaaaaj pa je tooooo?!” Potem je k mojemu mnenju pritegnil še Tomaž in Jaki, ki se mu je zdela ideja kreativna in domiselna so se potočile solze, ki jih je pospremil s komentarjem, da ga samo kritiziram. Spet prehitra sodba ….ja, saj je še otrok in včasih so tudi takšne “neumne” ideje lahko kreativne.

Od tam dalje sem bistveno bolj previdna glede svojih “Asa!” komentarjev in zadevo raje parkrat premislim in razdelam. Pa vendar mi še kdaj uide kakšna kritika za katero nisem vprašana. In tako me Jaka uči tudi zadev, ki jih potrebujem v svoji službi.

Objavljeno dne

Rusov je bilo kot Rusov

Nešteto zgodb imam iz preteklega tedna. Zanimivo, kako postane svet zanimiv, ko stopiš iz dnevne rutine in počenjaš popolnoma druge stvari, kot navadno.

Torej; Portorož, hotelski komleks Bernardin … v glavnem Grand hotel Bernardin, nekoč imenovan Emona …. sicer pa le zakaj Slovence tako veseli non-stop menjavati imena, grrr ….. še dobro, da tudi tega hotela niso poimenovali Pučnik, Janša ali kaj podobnega …. 1 teden garanja za ekipo osmih ljudi iz naše pisarne in pa še nekaj zaposlenih iz naših tujih pisarn, 1200 obiskovalcev, kup tujih jezikov, največ je bilo slišati ruskega, prekrasno vreme in uspešno izpeljan projekt.

Slovencev praktično ni bilo …. no, kakšnih 15 se jih je hitro porazgubilo med množico tujcev, tako da sem imela ves čas občutek precejšnje “izgubljenosti” … v bistvu je precej osamljen občutek, ko se ves teden okrog tebe giblje množica ljudi, ki govori rusko, romunsko, madžarsko, češko, poljsko …. ti pa z njimi kljub znanju kar nekaj tujih jezikov, ne moreš komunicirati. 🙁

Seminar, ki smo ga organizirali naj bi pokrival celotno Evropo in naj bi ga organizirali vsake dve leti. Nanj naj bi bili vabljeni le tisti ljudje, ki so v svojem poslu mrežnega marketinga že dosegli nek določen nivo. Za poznavalce lahko povem, da naj bi dosegli značko Silverja. Do sedaj smo še nekako držali tempo, letos pa naj bi bilo potencialnih obiskovalcev okrog 3000 ali morda celo 4000 in zanje bi naj nekje v Evropi našli kraj, ki nudi nekako centralizirane namestitve za toliko ljudi, dvorano in pa kakšno restavracijo, kjer bi lahko hkrati gostili vse obiskovalce (nekakšna gala večerja). 3000 ali več v Evropi? No go!

Torej smo se prilagodili: zvišali smo kriterij in na tak seminar so bili tokrat vabljeni le tisti od Golda (višja značka od Silverja) naprej, Evropo smo “razpolovili” in v letošnjem letu gostili nekakšen vzhodni blok, drugo leto pa bomo gostili zahod, kamor smo umestili tudi Slovenijo, Hrvaško, Grčijo in Turčijo. In naslednje leto je v igri ponovno Portorož, zato v septembru ponovno ne računajte name 😉

In tako bom imela priložnost primerjati neke splošne lastnosti vzhodnih in zahodnih nacij. Iz izkušenj, ki jih imam do sedaj, lahko že tokrat povzamem nekaj lastnosti, ki sem jih opazila tokrat.

Saj vem, da je posploševanje zelo napačna zadeva in da to absolutno ne velja za vsakega posameznika …. pa vendar; Rusi, ki jih je bilo več kot polovica v razmerju do vseh ostalih narodov, so izredno agresivna nacija. Tuji jeziki niso nekaj, kar bi jih zanimalo …. so pač veliki in ne potrebujejo znanja. Nisem dobila občutka, da bi stvari kradli ali želeli nepošteno pridobiti, so pa iz našega prodajnega pulta kot blisk izginjali vsi svinčniki, ki smo jih morda le za trenutek pustili na pultu. Zdi se mi, da so vedno mislili, da je vse kar jim pride na pot namenjeno prav njim in to so si brez težav tudi vzeli.

Seminar se je začel z manjšo skupino ljudi (400) in se po 3h dneh, v petek povečal na 1200. V petek smo za vse udeležnce pripravili sprejem na plaži hotela Bernardin. Koktejli, piškoti, kanapeji, živa glasba, sončni zahod …. res lepo. Vse do trenutka, ko smo vsem čakajočim odprli dostop do prigrizkov. Krdelo, vam rečem …. usuli so se na plažo, kot da bodo zamudili kaj življenjsko pomembnega, grabili kar se je dalo, nekateri pograbili cel pladenj prigrizkov in jih odnesli s seboj k svoji skupinici ljudi in imeli tam takorekoč privat piknik 🙂 V petih minutah je bilo izpraznjeno vse, kar smo pripravljali več ur.

gd-portoroz-2.JPG

gd-portoroz-1.JPG

gd-portoroz-3.JPG

Zanimiv kaos se je zgodil tudi v soboto zjutraj. Od 9h-10h zjutraj smo imeli krajši sestanek za 900 ljudi, ki naj bi se jim ob 10:30 pridružilo še preostalih 300. Ljudje so imeli namestitve po hotelih in seveda v vsakem hotelu zajtrk, zato smo računali, da bomo vse goste pogostili s kavo, sokovi, vodo in prigrizki ob prvem daljšem odmoru in ne takoj zjutraj. Ob 10h so natakarji iz hotela začeli pripravljati mize in nositi velike kanistre kave (saj si predstavljate pogostitev za 1200 ljudi, kajne 🙂 ) Postavljanje se je spremenilo v nočno moro saj so ljudje, ki so čakali na to, da se odprejo vrata, dobesedno planili na vsak avtomat in onemogočali, da se karkoli postavi v miru. Nabirali so si lončke za kavo, hodili z njimi naokrog, čeprav kave še sploh ni bilo, grabili po kozarcih …. nekateri obiskovalci, ki so bili v dvorani, so kljub temu, da je predavanje v dvorani še teklo, prihajali ven in to skozi katerakoli vrata je bilo mogoče, čeprav je bilo veliko njih namerno zaprto in nanje nalepljen list, da ni izhoda (hotel žal ni imal ključa, da bi jih zaklenili ….grrr) ….. zaposleni smo letali okrog, jih usmerjali nazaj, poskušali mahati z rokami …… natakarji so grabili kozarce, da ne bodo razgrabili vsega 🙂 mislim ….. 15 minut kaosa, ki smo ga na srečo umirili tako, da sem prosila povezovalca programa, naj pove (in to je bilo prevedeno v vse možne jezike) naj se ljudje obnašajo poslovno in situaciji primerno.

Zakaj omenjam Ruse? Ker je druga največja nacija, ki je bila tam prisotna-Romuni, njihovo pravo nasprotje. Umirjeni, skromni, prijazni in čeprav tudi oni večinoma ne razumejo tujih jezikov, so se večinoma potrudili in poskušali razbrati naš “telesni jezik”.

Ostali? Hmja, ne vem, so se razgubili v poplavi Rusov in Romunov.

Bo zanimivo vse to primerjati s Skandinavci in Nemci …. naslednje leto 12. septembra bo teh “kot Rusov” 😉

Objavljeno dne

Delam kot zamorc

Ma ni tako hudo. V bistvu, če dobro premislim mi je prav fajn. Od ponedeljka pa do prve nedelje sem svojo delovno mizo preselila v Grand hotel Bernardin v Portorožu.

Organiziramo seminar za 1100 ljudi, ki prihajajo iz 12, 13 ali nekaj takšnega različnih držav sveta. Slovensko ali hrvaško govorečih je le peščica, morda 20, vse ostalo pa …just name it 🙂 … in kar je najhuje velika večina (predvsem rusko, maÄ‘arsko ali romunsko govoreči) niti ne govori ali razume angleškega jezika. Hmja, zanimivo je, ko igrajo roke in noge.  🙂

V hotelu Bernardin je osebje izjemno ustrežljivo. Kapo dol. Čeprav še vedno zatrjujem …no, z vidika povprečnega slovenskega gosta, da so njihove cene pijače in hrane pretirane …. ampak OK, saj kdo me pa sili, da prihajam sem tudi v privatne namene, kajne?

Mi, zaposleni letamo po hotelu, urejamo hlajenje dvoran, prevajalske slušalke, prodajamo knjige in CD-je, uredimo, da so prevajalci za vse jezike ob pravem trenutku v prevajalskih kabinah, usklajujemo program predavanj, urejamo kosila in večerje za pomembnejše goste …. npr. moja glavna odgovornost pa sta lastnika našega podjetja. Našega in še 20 in nekaj drugih, ki jih imata po svetu. Gospod in gospa sta sicer prav prijetna in prav nič zahtevna, sta pa vajena uslug in strežbe, saj imata doma osebnega kuharja, vrtnarja, sobarico, posebno skrb za sina, ki je na invalidskem vozičku itd. Iz Portoroža naj bi ju v Frankfurt odpeljalo zasebno letalo in seveda imata v hotelu zakupljeno največjo sobo. Ker sta vajena top servisa in ker sta seveda lastnika našega podjetja, se spodobi, da jima stojimo vsaj ta teden ob strani in jima bivanje v Sloveniji pustimo v čim lepšem spominu. Tako jaz letam in lovim maserje, naročam večerje in npr. iščem hišnika in z njim privijam varovalko, ki jo je …hmmm …. kako se temu reče lepo po slovensko??? …no, vrglo ven ravno v njuni sobi. Vmes poslušam seminarje, se čoham za vratom od dolgčasa 🙂 in uživam v dobri hrani tega hotela.

Life is beautiful, a ne? 🙂

Vendar priznam, tudi tukaj obstaja slaba stran. Moj sine ima danes rojstni dan in oba s Tomažem sva v Portorožu. Prav žal mi je in upam, da se mi kaj podobnega ne bo nikoli več zgodilo in da bomo v bodoče za ta pomembni dan lahko skupaj.