Ma ni tako hudo. V bistvu, če dobro premislim mi je prav fajn. Od ponedeljka pa do prve nedelje sem svojo delovno mizo preselila v Grand hotel Bernardin v Portorožu.
Organiziramo seminar za 1100 ljudi, ki prihajajo iz 12, 13 ali nekaj takšnega različnih držav sveta. Slovensko ali hrvaško govorečih je le peščica, morda 20, vse ostalo pa …just name it 🙂 … in kar je najhuje velika večina (predvsem rusko, maÄ‘arsko ali romunsko govoreči) niti ne govori ali razume angleškega jezika. Hmja, zanimivo je, ko igrajo roke in noge. 🙂
V hotelu Bernardin je osebje izjemno ustrežljivo. Kapo dol. Čeprav še vedno zatrjujem …no, z vidika povprečnega slovenskega gosta, da so njihove cene pijače in hrane pretirane …. ampak OK, saj kdo me pa sili, da prihajam sem tudi v privatne namene, kajne?
Mi, zaposleni letamo po hotelu, urejamo hlajenje dvoran, prevajalske slušalke, prodajamo knjige in CD-je, uredimo, da so prevajalci za vse jezike ob pravem trenutku v prevajalskih kabinah, usklajujemo program predavanj, urejamo kosila in večerje za pomembnejše goste …. npr. moja glavna odgovornost pa sta lastnika našega podjetja. Našega in še 20 in nekaj drugih, ki jih imata po svetu. Gospod in gospa sta sicer prav prijetna in prav nič zahtevna, sta pa vajena uslug in strežbe, saj imata doma osebnega kuharja, vrtnarja, sobarico, posebno skrb za sina, ki je na invalidskem vozičku itd. Iz Portoroža naj bi ju v Frankfurt odpeljalo zasebno letalo in seveda imata v hotelu zakupljeno največjo sobo. Ker sta vajena top servisa in ker sta seveda lastnika našega podjetja, se spodobi, da jima stojimo vsaj ta teden ob strani in jima bivanje v Sloveniji pustimo v čim lepšem spominu. Tako jaz letam in lovim maserje, naročam večerje in npr. iščem hišnika in z njim privijam varovalko, ki jo je …hmmm …. kako se temu reče lepo po slovensko??? …no, vrglo ven ravno v njuni sobi. Vmes poslušam seminarje, se čoham za vratom od dolgčasa 🙂 in uživam v dobri hrani tega hotela.
Life is beautiful, a ne? 🙂
Vendar priznam, tudi tukaj obstaja slaba stran. Moj sine ima danes rojstni dan in oba s Tomažem sva v Portorožu. Prav žal mi je in upam, da se mi kaj podobnega ne bo nikoli več zgodilo in da bomo v bodoče za ta pomembni dan lahko skupaj.
Izgleda super tole tvoje delo…taki stresni delovni tedni so meni nekaj najboljšega…seveda si jih ne želim veliko, ampak taka adrenalinska mrzlica, big event pa tko…malo popestri dogajanje, najlepše pa je po uspešno speljanem poslu se smehljati ob dobrih rezultatih:)
ÄŒestitke malemu. Tebi pa, da malo zadihaš 😀
Jaki želim vse naaaaaaaaaaaajboljše, pa naj se sliši še tako zlajnano VELIIIIIIIIIKOOOOOO ZDRAVJA, vse ostalo je mačji kašelj in pride samo po sebi, odvisno kako se za to trudimo.
Cmok, cmok od “Srečkotov”
Saša!
Se vidi oz. bere, da uživaš v poslu! Krasno! Lahko bi ti rekla, da si srečka. Ampak tvoj sine je imel rojstni dan?! Tu si pa malo manjša srečka.
Ampak ti že veš, kajne?