Danes sem nekaj brkljala po blogu marketinškega guruja in med prispevki naletela na enega, ki sem ga sicer že slišala tudi iz njegovih ust in ga tudi takrat prebrala, danes pa o tem ponovno razmišljala. Aleš piše, da naj bi bilo vsako leto dobro zamenjati 10% najslabših kadrov. In tu ni govora o zaposlenih, ki tako ali tako fluktuirajo znotraj podjetja, ko gre kakšno dekle na porodniško, ali konkurenčno podjetje kupi tvojega najboljšega komercialista, tukaj je govora o čistem, hladnem poslu, ko se enkrat letno dela inventura kadrov.
Pri nas imamo 10 člansko ekipo, zato naj bi po tej tezi tokrat enega odpustila? Če o tem razmišljaš strogo hipotetično to niti ni tako težka naloga …morda kolebaš med dvema, na koncu pa se odločiš in veš, da je npr. Lojze tisti, ki zavira napredek celotnega tima.
In zdaj? Aleš je to prebral v knjigi, seveda ameriškega avtorja in oni pojma nimajo, kako v Sloveniji tečejo zadeve okrog kočevskih medvedov in zaposlenih. Oboji so(smo) najbolj ogrožena in zaščitena vrsta.
Recimo, da sem popolnoma brez čustev in se delam, kot da Lojzeta sploh ne poznam in ne vem, da ima doma 4 otroke in brezposelno ženo ter ga pokličem v svojo sobo, mu krasno in v celofan zavito posredujem, kako težki časi so pred nami in oh in sploh in mu na koncu pokažem vrata?
Ste že videli koga, ki je dobil odpoved? Jaz sem jih že nekaj ….ja, ta “bonus” pride s paketom k opisu del in nalog direktorja …in povem vam, da nihče ni z nasmeškom odprl vrata, me objel, kušnil na lice, mi pomahal in odšel. Jok, prošnje, grožnje, izgovarjanje ….
In potem, ko si končno že skoraj pri koncu te čustvene morije, te udari še formalizem. Na mizo položiš papirje, treba jih je podpisati in pogosto se takrat zgodba prične znova.
Do nedavnega sem živela v prepričanju, da je poskusna doba, obdobje, kjer tako delodajalec, kot zaposleni “testirata” drug drugega in na koncu ali med dobo eden ali drugi brez težav ugotovita, da partner ni izpolnil pričakovanj in odideta vsak svojo pot. Kot zaroka, kadarkoli pred poročnim dnem, vrneš prstan, rečeš adijo in konec zgodbe. Pa ni tako! Za del zgodbe delavca ne vem, vem pa da delodajalec nima pravice ugotavljati, da mu enostavno ni všeč barva puloverja, ki ga zaposleni nosi vsak dan v službi.
Tole sem se naučila pred kratkim;
- delodajalec mora počakati DO KONCA poskusne dobe in ne sme neustreznosti kandidata ugotoviti pred tem. Četudi kandidat hodi v službo za zabavo, morda celo malce okajen, stalno zamuja in v službi sploh ne ve kaj bi počel, mora delodajalec mukotrpno upati, da je vse to le posledica treme in začetniških težav.
- poskusno dobo mora voditi mentor ter delavca sproti ocenjevati. Četudi je morda delo povsem enostavno in ponavljajoče, je potrebno zadevo voditi tudi administrativno in v primeru, da ne želimo neželenih zapletov, se je tudi pri tem potrebno potruditi
- na koncu se poda delavcu pisna ocena, kjer je zavrnitev potrebno konkretno utemeljiti. Predvidevam, da neustrezna barva oblačil, ali premočno znojenje ni dovolj konkreten razlog 🙂
- oceno lahko poda le enako ali višje izobražena oseba, kar lahko pri manjši ekipi vso stvar še dodatno zapleta … sploh, če kandidat morda v tem času ravno dokonča svojo magistrsko nalogo
- predvsem pa je potrebno paziti na prave roke oddaje papirjev. Naj bo še tako banalno, en dan zamude pri oddaji papirjev …čeprav ste se prej že vse ustno pogovorili … vas lahko stane dodatnih živcev pa najbrž še česa.
Če se kjerkoli zmotiš si pečen in imaš tistega delavca na grbi še zelo, zelo dolgo. Pa četudi vsako leto znova ugotovljaš, da ravno on paše v skupino 10% luzerjev.
“