Ljudje smo ena smešna bitja. S prijateljico sva se nekega zimskega dne na sedežnici krohotali do solz, ko sva si predstavljali, da obstaja neko višje bitje, ki nas opazuje in razmišlja, kaj za vraga ti majhni (predstavljali sva si, da je bitje pač večje) človečki počnejo na tej beli planoti. Stalno se vozikajo gor in dol in to brez kakšnega vidnega smisla, na nogah pa imajo neke čudne dile, v rokah pa neke palčke. In to nadbitje sedaj razmišlja (ali karkoli že delajo nadbitja) in ugotavlja smiselnost tega.
In če to nadbitje opazuje ljudi tudi na daljši rok, mu (le zakaj ga označujem z moškim?) …torej JI je najbrž še manj jasno. Vsak dan se sicer ne spuščamo po hribu dol in se potegujemo gor s čudnimi koli v rokah, pa vendar je naš vsakdanjik le malce bolj raznobarven vzorec istega tipa.
Moje smučanje po vsakdanjiku izgleda takole:
Vstanem ob 6h, prižgem računalnik ..ja, ja vem :), grem pod tuš, najprej topla, nato ledeno mrzla, si pripravim zajtrk, postavim pred računalnik in pregledam došle maile ter zraven nosim v usta mueslije s sojinim mlekom. Vsak dan isti postopek, ista hrana! Res, prisežem! Zbudim Jakata, težim Jakatu, spet težim …vmes se oblačim, namažem …šibamo. V šolo ga vozim. Vedno poslušava Hitovo budilko! In vedno sva v avtu, ko je na vrsti Aktualno. Zakaj bi poslušala karkoli drugega, ko pa so oni najboljši! Če dovolj močno težim ….Jaka bi rekel, če on meni teži dovolj močno, potem nama uspe, da prideva v Nove Jarše pol ure prej in zato se ustaviva na jutranji kavici. Jaz kratko brez, kozarec vode, on kakav …pa v šalici mora biti, ne v kakšnem kozarcu :). On v šolo, jaz proti službi. V bližini službe grem še na eno kavo (ali pa prvo). Isti lokal, isti ljudje …že leta. Mi je pač všeč, da mi brez odvečnih besed prinesejo ravno to, kar pijem. Čas za razmišljanje, pripravo na delavni dan. Včasih s pisalom v roki, včasih s kakšnimi daljšimi teksti, ki sem jih natisnila za pozornejše branje, včasih pa le z zamišljenim pogledom. Potem pa v pisarno. Maili, telefoni, sestanki …na kosilo ne hodim, kar v pisarni imam že vnarej kupljeno kakšno pločevinko tune, solato, včasih si doma popečem piščanca … Ob 12h je čas za hrano. Čas za interne sestanke imam vsak dan ob 1h. 2x si pripravim večjo dozo čaja, vrč z vodo je stalno na mizi. Domov hodim glede na obveznosti “mama-taxi” službe. Včasih ob 4h, drugič ob 8h, vendar isti dnevi, vedno z enakim koncem. Doma je treba še kaj pospraviti, pripravti večerjo, vsak drug dan na sobno kolo … tuš, spanje naj bi se začelo ob 11h zvečer …vebdar je pred tem še bloganje, ki pa me včasih drži pred računalnikom tudi do pol noči. Isti po-sto-pki, ob ena-kih ter-mi-nih, ni čudno, da se ne premaknem z iste točke!!!!
A shujšala bi rada? Očitno s temi postopki in s takšnim načinom prehranjevanja le do tukaj! Bo treba kaj spremeniti! Ampak, ko pa je najtežje spreminjati navade 🙁
Otroci so srečni, če so srečni njihovi starši
To je le naslov članka, ki sem ga uspela prebrati v zadnji izdaji One. To drži! Pa vendar bi dodala da so najbrž še bolj srečni starši, če so srečni otroci. In pomislite kako so šele potem srečni ti otroci?!
Ko sva družino Gerčar tvorila le Tomaž in jaz, sva izlete, počitnice ali potovanja ocenjevala precej kritično. Tam je bilo preveč vroče, pa drugje premrzlo, pa oprema v apartmaju je pod kritiko, pa hrana obupna ….
Odkar imava Jakata se počitnice ocenjujejo le še glede na širino njegovega nasmeha. Če je njemu kul, tudi midva preneseva kakšno neprijetnost. In zanimivo je to, da se na vse kriplje trudiva, da Jaka kakšne neprijetnosti niti ne opazi. Se vam je že zgodilo, da vam po solati prileze kakšno gomazeče bitjece? Meni se je že. Pred leti bi naredila cel dar mar, zavrnila celotni obrok, zahtevala opravičilo, še cel dan govorila o tem …. ko pa je pred mano sedel Jaka, sem neželjenega obiskovalca neopazno odstranila, pomežiknila Tomažu in nadaljevala s prehranjevanjem, kot da se ni nič zgodilo.
Tale stvar s srečo je zanimiva in zelo potenčno recipročna. Starši se trudimo biti bolj srečni in zato tudi smo, otroci so srečni, ker smo mi srečni, mi smo seveda vsi vzhičeni, ker so oni srečni ….in oni so zato še bolj srečni …le kje se to konča?
Aja, ko se mi od same sreče razpočimo in razbesnimo in gre ta stvar spet v isto smer? 🙂
Vrtičkarji, oglasne table, zapuščene hiše in še kaj
Končno! Vrtičkarji baje že kurijo svoje barake. Ne, seveda nimam vrtička …ga tudi nikoli nisem želela in še tistih nekaj kvadratov zemlje, ki jo imamo, je posajenih s travo. Saj razumem, da si ljudje v blokih želijo malce svežega zraka, pa malo svojega korenčka in peteršilja, ampak vse skupaj je že desetletja nazaj prešlo dobro mero okusa. Ob hiši kjer sem odraščala, se poleg našega travnika, vije velik pas barakarskega naselja za palčke ….tako sem o tistih majčkenih vrtovih in barakicah razmišljala v svojem otroštvu. Po eni strani luštno in simpatično, po drugi pa neestetsko, neorganizirano, nagužvano, zanemarjeno ….
Hvala, Zoran za to potezo! To je prvi korak, da se Ljubljana resnično začne spreminjati v lepo mesto. Krasno je staro mestno jedro, turisti si ga radi ogledajo, Ljubljana je varno mesto in kraj, ki ga ne bi nikoli zapustila, vendar pa lepo vas prosim, ko pogledamo malce bolj kritično okrog sebe in pozabimo na sentimentalnost in pogled od Plečnika premaknemo malce dlje, se res nimamo s čim pohvaliti.
Pa vrtičkarji niso edini! Å e hujši “barakarji” so tisti uspešni podjetniki, ki so nekega dne dobili marketinški preblisk, da je pot do njihovega podjetja ali restavracije treba čim bolj označiti. In potem nabavijo nekaj izrednih designerskih dosežkov na dveh kovinskih nogah in jih zapičijo v sosedov travnik. “Lepa” rumena tabla z napisom Gostilna pr lepi tabli v prvem trenutku še popestri sivo okolico, ko pa to spodbudi še soseda avtoličarja, da razgiba okolico s svojo vijolično tablico, kamor doda svoje zrno še njegova žena frizerka … in ideja se ne zdi napačna tudi Lojzetu, ki v garaži poišče stara polomljena lesena vrata, kamor napiše SVEŽA JAJCA, potem pa dobimo tipično sodobno ljubljansko arhitekturo.
V naši soseski je gostilničar, katerega gostilno prav radi obiskujemo, v širši okolici postavil nekaj deset lepih …res dokaj ličnih zelenih tabel, ki so ljudi usmerjale na pravo pot. Seveda mu je kakšno leto za tem še z večjo količino tabel sledil hotelir iz sosedstva. Zorana, ki upravlja s hotelom, celo poznam in cenim …in konec koncev se mi zdi pametno, da je izkoristil luknjo v ….. travi 🙂 in se brezplačno reklamiral, pa vendar mislim, da bi se že moral najti nekdo, ki bo temu naredil konec. Jankovič? Prosim! Predvsem me zanima, kako teh 30 tabel izgleda po 10ih letih in komu je še mar, če so napol viseče, polomljene, rjaveče in je hotel ali gostišče že davno zaprlo svoja vrata?
In kaj bomo storili z napol porušenimi stavbami, ali pa hiši, kjer so že pred 5 leti opremili notranjost, za fasado pa vedno znova zmanjkuje denarja? Se lahko uvede davek na nemarnost? Občinski …..ma ne, državni proračun bo poln, verjemite mi!
Slep je, pomagajte mu!
Nekoč je na pločniku sedel neki slepi moški, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Slep sem. Prosim, pomagajte mi!
Mimo je šel neki ustvarjalni publicist …mogoče kdo, ki je tekmoval v državnem prvenstvu pri Alešu Liscu 🙂 , se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku.
Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil nazaj k nogam ubožca ter odšel.
Popoldne je šel taisti publicist znova mimo slepega moža. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.
Publicist je odgovoril: “Nič takega, kar ne bi bilo ravno tako resnično, kakor je bil tvoj napis, le z drugimi besedami.” Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:
“Danes je pomlad in jaz je ne morem videti.”
In kaj nas zgodba uči?
Ko nam nekaj ne uspeva, je potrebno le, da zamenjamo strategijo (sporočilo) in morda bo na nov način stvar bolj uspevala!
Ali Jim Dornan skrbi za svoje delavce?
Sem brala na blog Blaža Kosa in opazila kakšen vtis je na njem pustila firma Google. Res impresivno!
V življenju sem menjala 3 službe in vsaka je bila glede odnosa do svojih delavcev povsem drugačna.
Jugotekstil – velika izvozna firma, polna nekih administrativnih moljev. Skrb za zaposlene? Ma, ja … saj smo imeli menzo za malico pa en sindikalni izlet, kjer je pijače teklo v potokih in kjer so se delili sindikalni čevapčiči …. še kaj? … aja, baje smo imeli sindikat, kamor si se lahko šel tožit po vseh regelcih in pravilih. Brez veze!
In potem ATR. Živo nasprotje težkemu socialističnemu Jugotekstilu. Iz 500 zaposlenih, sem preskočila na 15 nadebudnih mladcev, ki so(smo) vsi delali od jutra do sutra. Kao neki mali Google 🙂 “Je treba delat” je bil najbrž naš mission statement 🙂 Pa vendar je bilo super. Moj prvi nadrejeni je bil Robert Trnovec, znan kot strah in trepet vseh takrat zaposlenih. Ujela sva se enkratno in jaz nisem rabila nobenega sindikata in podobne šare. Trnovec me je naučil ogromno stvari in še danes sem mu za to hvaležna. Fliperji in posebna zobozdravstvena organizacija? Pajade! Nekaj zametkov Googla pa smo vedndarle imeli.
Npr. kosila v Stari cerkvi. To takrat ni bilo kar tako ..nobl …v teh prostorih je kasneje zrasla Casa del Papa …sedaj pa to itak propada.
Potem; v stalnem najemu smo imeli tenis igrišče in zaposleni smo se lahko brezplačno rekreirali. Jaz sem takrat prav zaradi tega prvič prijela tenis lopar v roke.
Pa žurka leta: enkrat letno, ko je imel Igor Sicherl (eden od direktorjev) rojstni dan, smo basali čevapčiče in zlivali vase pijačo v potokih …ja, ja tako kot na Jugotekstilu, da meni prehod iz socializma ni bil pretežak 🙂
V zadnjih letih mojega dela v ATR-u pa smo začeli celo organizirati letna srečanja, kjer se je celotna ekipa zaposlenih za nekaj dni odpravila v bolj sproščeno okolje in se tam zabavala (tenis, bowlling, rafting …) ter tudi malce delala (predstavitve dela in prihodnjih načrtov). Sem rekla, da je bilo kot pri enem majhnem Googlu, a ne?!
In sedaj pri težkem kapitalističnem podjetju Network Twentyone, ki je v 100% lasti Američana Jima Dornana?
Vsekakor daleč od Lidla! Ja, danes sem kot nalašč prejela v moj poštni predal mail, ki govori o odnosu do delavk v ravno danes ali je to bilo včeraj?? na novo odprtem trgovskem centru Lidl. Takšne stvari vedno jemljem z rezervo, saj je prav možno, da jih je napisal Hoffer 😉 pa vendar so zanimivo branje in opozorilo nam, ki včasih pomislimo, kako nam je hudo, da temu sploh ni res. Če se vam da, si preberite priloženi tekst.
Tukaj se dela, to je dejstvo! Ko obiščem Američane, imam prav slabo vest, ker doma pogosto odhajam iz pisarne ob “normalnem” delavnem času. Tam ob 5h popoldne še nobenemu na pamet ne pade, da bi pospravil svojo delavno mizo. Tudi od mene se pričakuje, da sem na voljo tudi zvečer ali vikendih. Comes with the package, mi je nekoč rekel nekdo. Rdeč trak v glavi ob menstruaciji? Ne! Tenis igrišče? Tudi ne! Služben avto? Niti slučajno! Piknik s čevapčiči? Spet ne! Ni fliperjev, posebnih restavracij, vrtcev in zobozdravnikov ….. In vendar je meni tukaj OK …ne potrebujem ničesar več, razen potrditve, da svoje delo opravljam dobro. In to dobim vedno! Sicer pa sem jaz tista, ki na tem koncu zemeljske poloble skrbim za naš del zabave in kot posledica vzgoje v ATRu, sem v Networku 21 že od nekdaj zganjala cirkus okrog izletov v Benetke, Graz ipd. ter to dopolnila s kakšnim preživetjem vikenda v boljšem hotelu, tam pa organizirala malce iger in nekaj predavanj za naše zaposlene. Pa večerja za Novo leto, pa Božiček, ki nas obišče, pa takšna in drugačna darilca …… in vendar so se vedno našli posamezniki, ki jih je motilo, da smo krenili na jug, namesto na sever, ….da so Benetke že videli ….. da je soba v hotelu premajhna …..da se jim krade vikend, ki jim pripada …. da …
Vsaka čast Googlu!