Kategorija: Je treba delat

Objavljeno dne

Vsak potrebuje šefa

Prebiram kar nekaj različnih e-dnevnikov in v branju nekaterih res uživam, če pa bi morala izpostaviti enega samcatega, najljubšega, kjer vedno naletim na prispevke, ki mi pustijo vtis in mi dajo misliti, potem moram izpostaviti Val.

Val osebno ne poznam, spoznala sem jo šele preko spletnih dnevnikov, ko sem klikala in prehajala iz enega na drugega, khmm ….. ali pa sem jo morda preverila preko njenega komentarja, ki ga je pustila na mojem blogu. Od takrat jo spoznavam skozi njeno pisanje in postaja mi vedno bolj všeč.

Dosti hvale, da se dekle ne prevzame in začne bolj površno pisati 🙂

Pred nekaj tedni mi je dala povod za globoko razmišljanje. Pisala je o dobrem šefu. Sem jaz dober šef, imam dobrega šefa, ima moj šef dobrega delavca, imam jaz dobre delavce? Kdo je dober, zakaj je dober, kaj ga dela dobrega ali slabega …veliko za razmišljati, veliko resnic, veliko tem za pisanje na blog, kajne?

Preden se lotim pisanja o krasnih delavcih, bi bilo pošteno, da se lotim pometanja svojega praga. Pa da ne začnem kar na suho o tem, kaj počnem jaz in kaj bi moji radi videli, da bi počela, bom začela tam, kjer naj bi bil moj vzor … pri mojem šefu. Nekajkrat sem že pisala, da sem s šefom zadovoljna. Kaj pa naj bom drugega?! Sama vedno pravim, da če mi kaj ni všeč, je to treba zamenjati. Å efa pač ne moreš odpustiti 😉 , lahko pa si vedno poiščeš boljšega!

Jaz tolčem že enajsto leto pri istem šefu, še vedno v Networku 21, torej nimam kaj jamrati! In moj šef je res super. Američan, eno leto starejši. V firmi dela tudi njegova žena …. tudi naših let, Avstrijka. Super ženska, z njo se razumem še bolje kot z njim, ja, evropejci se pri določenih zadevah še vedno hitreje ujamemo 😉 .Oba sta preprosta, prijazna, strpna, vedno pomnita rojstne dneve, bili smo že v njihovem domu, tudi naš Jaka …. poznamu njuni hčerki, bili sta v Sloveniji in verjamem, da bi v primeru, če bi živeli na istem delu sveta, bili zelo dobri prijatelji.

Ste opazili, da pišem predvsem o “človeški” plati? Ta pri meni šteje več, kot znanje. Kljub temu pa drži tudi to, da sta oba eksperta svojega področja in delu zelo predana. Veliko sem se naučila od njiju.

Ob mojih začetkih sta oba živela in poslovala na naši izpostavi na Dunaju, kasneje sta se s celotno pisarno selila v Anglijo, sedaj pa že nekaj let živijo in delujejo iz ZDA. Komuniciramo preko mailov, telefonov, od časa do časa pa se tudi osebno srečamo.

Nekoč je bilo tako, da je bilo do Dunaja 4 ure vožnje in maili še niso bili prav močno razširjeni, danes je tako, da nas loči časovna razlika, veliko dela, različna področja dela, veliko že pridobljenega znanja in posledična samostojnost ….in srečamo se morda le še enkrat na 2 leti, govorimo 3x do 5x letno, maile pa si pošiljamo bolj kot ne le še informativno (dodajmo se v okence CC).

Super, kajne? Nihče mi ne serje po glavi tečnari, imam popolno svobodo! Povem vam, da daleč od tega! 🙁

Jaz potrebujem Å efa!
Potrebujem nekoga, ki me bo gnal naprej pa naj bo to z dobrim primerom ali s palico.
Potrebujem nekoga, ki se sprehodi po pisarni in se ustavi ob moji mizi ter me povpraša o ravno minulih počitnicah.
Potrebujem nekoga, ki bo opazil, da sem ta dan nataknjena in da rabim 10 minut dobrega mentorskega pogovora.
Potrebujem nekoga, ki bo poslušal moje visokoleteče ideje in jih priklenil na zemljo ali spustil više v nebo in mogoče
potrebujem nekoga, s čigar pomočjo bom gradila svojo nadaljno kariero …. makar na tak način 🙂

Je čas, da dam oglas pod IÅ ČE SE DOBER Å EF, kajti moj je DOBER, samo ne vem več, če je Å EF?

Objavljeno dne

Zakaj nosim uro na desni roki

In zakaj jo nosijo vsi na levi?

ura.jpgJaz vem, naš Jaka pa najbrž ne, tako kot večina mlajše populacije. Pa vendar si jo vsak nadene na levo roko. Ja, oče jo ima na levi in mama tudi, pa sosed in prijatelj, torej ura nikakor ne more kazati pravilnega časa, če jo nosimo na desni?

Tudi mene so vzgojili in navadili, da se ura nosi na levi roki, poleg tega pa sem sama izkusila praktičnost takšnega nošenja, saj je nekoč bilo potrebno ročno uro prav vsak dan tudi naviti. In vsi gumbi za navijanje so na desni strani ure. Torej imaš uro na levi roki, v desno roko primeš gumb, ki se nahaja na desni strani ure in navijaš …. z lahkoto. Logično, kajne?

O svoji obsedenosti s časom bom enkrat v prihodnosti še kaj napisala, tokrat pa bi povedala, da sva se ura in jaz v trenutku prvih kontaktov, močno vzljubili. Čeprav imamo danes čas zapisan že na vseh mogočih koncih in krajih, meni pogled še vedno uhaja le in samo na desno roko.

Vrhunec moje obsedenosti z urami je rezultiral v neprekinjeno nošenje neke cenene plastične ure, torej podnevi in ponoči, 24 ur na dan, vse dni v letu. Na levi roki. Morda je bila to kazen božja, ali pa namig z neba, ko se mi je pod paščkom ure nekega dne pojavilo nekakšno kožno vnetje. Nič strašnega, smo mazali in je izginilo. Ura pa je takrat zaradi srbenja in mazanja s kremo, iz leve roke presedlala na desno in tam ostala do današnjih dni.

Opazila sem, da čas teče na desni strani enako hitro, tudi glave nisem prav nič posebno obračala in vrtela, da bi videla pravi čas, poleg tega pa je obdobje ročnega navijanja ravno minilo in sama sebi sem se poleg tega zdela izjemna, drugačna od vseh ostalih ….to pa tudi nekaj šteje, kajne? 😉

Opazila sem, da veliko mojih sodelavcev ne samo, da nosijo ure na levi roki, tudi vse kaj drugega počnejo spontano, avtomatizirano, po ovčje. “Tako se je delalo, ko sem jaz prevzela to delo” je eden pogostejših odgovorov, ko vprašam, zakaj se papirji, ki bi že zdavnaj morali romati v koš, zbirajo v kotu neke sobe.

Ena boljših na to temo je bila, ko smo v našem podjetju sumili, da se naše vstopnice ponarejajo. V preverbo tega suma, smo se odločili, da vstopnice, ki so imele vse potrebne dele za vstop, trganje, zakonske zadostitve, mi perforiramo še na enem koncu in te vogalčke potrgamo, shranimo in kasneje preverimo, če gre za ponaredke. Dogovorjeno, storjeno.
Ugotavljanje in primerjanje nam je vzelo kar nekaj časa in ob tem smo pozabili, da tega v prihodnosti ne bomo potrebovali in bi bilo dobro naslednje vstopnice narediti na enak način, kot smo to počeli že leta poprej.

Eno leto kasneje v moje roke pride vstopnica, ki izgleda precej dolga in čudna in ima kup perforacij (seveda je tisti del za preverbo še vedno gor 😉 ) in na vprašanje zakaj ima toliko delov dobim odgovor “tako je bilo, ko sem jaz začela to delati”

Ura se pač nosi na levi roki, kajne? In zakaj neki je gumb za navijanje na desni strani ure? Najbrž se tako dela že od nekdaj 🙂

Objavljeno dne

KISS ali kovačeva kobila je obuta v jeklene škornje

KISS – keep it simple, stupid je meni zelo všečno pravilo ali slogan, ki bi ga moralo poznati in uporabljati vsako podjetje, ki ima kakršne koli stike s končnimi uporabniki …še huje, če se med njimi znajdemo ženske …in povrh vsega takšne tablond 🙂

Dejstvo je, da sem ženska, no, blond sem le na začasnem delu, vendar priznam, da kljub dejstvu, da poskušam slediti spremembam, ki se dogajajo v našem hitro spreminjajočem svetu, mi to z leti postaja vse težje. Na HAD-ovem blogu sem zasledila statistiko na osnovi ankete o starosti blogerjev. Očitno sem metuzalem in še vsa sreča, da sploh znam napisati kakšen post. Če pa znam vriniti še kakšen link in sliko postaviti ob tekst, sem pa sploh jack za svoja leta, a?

zivcnjakar.jpgJa, tako sem mislila do nedavnega, pa so me na siolu prepričali v nasprotno. Saj ne vem, ali sem jaz res popolnoma “mim”, ali pa se oni držijo načela KISS le na zunaj, drugače pa so pod površjem naredili vse, da stranke odvrnejo od njihovih uslug?

Naj vam povem celotno zgodbo:
Začenja se en teden nazaj, ko berem post, ki je kot nalašč za komentiranje nas mam, napisan od Marka Crnkoviča. In jaz bi nekaj zapisala. A kaj? Pojma nimam več …je preteklo toliko vode in izpadlo toliko las!

Skratka, hočem nekaj zapisati in kliknem na ikono za komentar.
Ne gre, mi javi, da se moram prijaviti …pa rečem, ah, brez veze …bom drugič.
Grem čez 2 dni spet na Markov blog, spet nekaj zanimivega, hočem komentirati, spet kliknem, oh spet ista stvar!
Zaprem in grem na druge bloge, se mi ne da ukvarjati z registracijo.
Pa med velikonočnimi prazniki sedim doma, imam nekaj več časa, se mi skratka da, …in se odločim registrirati. Oh, tukaj se šele začenjajo prave preizkušnje! 🙂
Najprej poskušam slediti korakom, ki jih navaja kar sistem na Markovem blogu. Se moram registrirati in zraven je link. OK, kliknem. Se mi odpre okence, kamor naj bi vpisala uporabniško ime in geslo. Izgleda sicer, kot da je namenjeno že registriranim uporabnikom, ampak glede na to, da me je peljalo tja od vrat, kjer piše, da “vsi, ki nimajo napotnice, naj gredo ponjo tja in tja” …sem jaz sedaj TUKAJ. Vpišem ime Saša in kar eno geslo. Ne gre! Poskusim brez šumnikov, pa z daljšim imenom …pa drugačno geslo. Ne gre!
Kontaktiram prijatelja, ki je seveda moškega spola in naj bi se na te zadeve bolje spoznal.
Mi pošlje link na siolovo stran s komentarjem, da se je tudi on malce težje znašel, ampak vsekakor je treba iti po daljši poti, ne bo šlo direktno iz Markovega bloga.
OK, grem na ta link …Bolje! Krasno tukaj celo piše, da je to prva registracija in vse kaže, da je mojih težav konec.

SIOL se je sicer potrudil v stilu KISS in lepo prevedel vse abotne napotke za najbolj metuzalemske, “blontne” uporabnike.

Takole piše:

registracijablog1.jpg

Od pisanja bloga te ločijo le trije koraki! Postopek aktivacije svojega bloga začni z vpisom ustreznih podatkov v spodnji obrazec. Če se želiš samo registrirati za komentiranje, si izberi zadnjo možnost. Katero zadnjo? Ja, valjda …saj spodaj tako ali tako jasno piše, da lahko označim prvo opcijo, ki pomeni, da bom imela svoj blog, ali drugo opcijo – ki je hkrati zadnja??, ki pomeni le komentiranje! Od poplave enih in istih napotkov se ljudje, ki smo tako blond in metuzalemski, kot jaz, zmedemo in neumno iščemo našo “zadnjo možnost” 🙂

Pod prostorom za vnos maila piše naslednje: Na ta naslov bomo poslali geslo, zato ga trikrat preveri. Zelo dobro! Ker vem, da sem blond, sem šla z očmi preko naslova 5x 🙂 ..bo bolj držalo. Baje je to mišljeno, kot šala. OK, le smeškota so pozabili dodati.

Ajde, po vseh mukotrpnih 🙂 vnosih in 5x-nemu pregledovanju maila, sem kliknila “naprej”. Opa, spet se je zataknilo!
Pravijo, da je ta mail že uporabljen! Ja, je, ker imam wordpressov blog, ampak od kje vraga naj jaz vem, da ima to kašno povezavo? No, še zdaj ne vem, če jo ima …samo sklepam , na SIOLu mi o tem itak niso nič povedali.

Jaz, trmasta tokrat pišem na SIOL. Kam? Na spletni strani imajo okence “kontakt”. Izberem, vpišem kaj me mori, kliknem “pošlji”. Ha, ha, ha …smešno, da nemoreš verjeti: dobim mail, da je njihov poštni predal poln.

Pa, ker sem že čisto not padla, grem nazaj na spletno stran in se poskušam ponovno prijaviti. Ne vem kako uspem prestopiti ta prag in sistem mi končno javi, da sem prijavljena, vendar bom morala svoj račun, profil ,…karkoli že, še aktivirati.
OK, bom, bom. Dobila naj bi aktivacijski ključ na svoj 5x preverjeni mail. Ni ga! Ne v 5-ih minutah, ne v 5-ih urah …

Ker tokrat vsaj vem, kakšna je njihova domena, jim tokrat “na roke” pošljem mail na info@ …, ker pred tem je (ni) šlo na siol@
Naslednji dan dobim odgovor, ki je po vsej verjetnosti avtomatiziran …samo ni mi jasno zakaj taka avtomatika deluje šele po 12 urah???
Spoštovani,
veseli nas, da ste se z vašim vprašanjem obrnili na nas.
Za komentiranje na blogih je potrebno najprej registrirati novega uporabnika na naslovu: http://blog.siol.net/wp-signup.php.
Za vsako komentiranje pa se morate potem prijaviti z vašimi podatki. Upam, da vam bo sedaj uspelo.
V primeru dodatnih informacij nam lahko 24 ur na dan pišete na elektronski naslov info@siol.net. Z veseljem vam bomo pomagali.
Lep dan še naprej!

Halo?!!!! S kakšnimi podatki se moram prijaviti? S svojimi? S čigavimi pa se še lahko?

Poskušam ponovno ..ne vem kako, toda uspe mi odpreti še ena vrata, očitno je nekdo aktiviral moj račun?? …in dobim naslednje sporočilo

new-picture.jpg

In jaz spet pišem :).
Končno sledi odgovor od žive osebe …nekdo mi napiše, da so imeli nekaj težav ..ah, kaj res??!! ..in da ne ve kaj dogaja, ampak spremenil je moje geslo ter naj zdaj poskusim znova.
Poskušam znova, spet dobim zgornje obvestilo, ampak jaz se odločim, da se ne ukvarjam več s tem in raje poskusim komentirati na Markovem blogu. Morda pa le tile Siolovci ne znajo lepo zaključiti zadeve in namesto odgovora: “Čestitamo, premagali ste vse naše ovire, zaslužili ste $$$$!, Uživajte v blogu!”, zapišejo raje “za dostop do strani nimate ustreznih pravic”.

In očitno je res tako, kajti jaz sem stvar preverila in Marku sem pustila svoj komentar. Pa če to ni za nazdravit!? 🙂

Objavljeno dne

Išče se priden, pameten, spreten in oh in sploh

pisarniskidelavci.jpgPa ne za ožent! Če že pišem blog in če ga sploh kdo bere ….to niti ne vem natančno ….potem sem sklenila, da to prednost danes izkoristim in mogoče tako tudi preverim, kdo te vrstice sploh bere.

Torej: pri nas v službi iščemo nove ljudi. Kakšne šola ipd.? Pomemben je predvsem attitude! Status študenta, pripravništvo, redna zaposlitev, neredna zopslitev 🙂 od doma, iz pisarne, aviona, faksa … vse to se bomo dogovorili, le če je želja in volja.

Kje? Na Koprski 106/b v Ljubljani. Delamo od 8h pa do polnoči. Joke! Imamo redni delovni čas – 40 ur na teden. Trenutno smo ekipa 10-ih mladih ljudi ….no, dokaj mladih, če štejem Tomaža, Mirkota in sebe, ki smo najstarejši še v ekipo mladih 😉 in povsod po malem malce škripa od prevelike količine dela, zato težko rečem, da potrebujem nekoga, ki bo delal ravno to in to. Pred kratkim sem izvedela, da se mi obeta nova pordniška (1 dekle je že nekje na prvi tretjini svojega porodniškega dopusta) in to obdobje bo treba prebroditi. Najraje bi koga, ki ga ni strah dela, novih izzivov in si želi predvsem pridobiti veliko znanja. Tega je pri nas vedno na kupe 🙂

Če vas zanima ali poznate koga, ki bi ga morda zanimalo, pošljite mi mail na sasa@sasagercar.com

Tukaj pa so linki za tiste, ki bi radi o podjetju vedeli kaj več : iz sedeža našega podjetja vodimo 3 različna podjetja: AMEC d.o.o. Ljubljana, in pa podjetje v Sloveniji N-21 d.o.o. in podjetje na Hrvaškem Avete d.o.o., ki pa oba delujeta pod brandom Network Twentyone. N21Corp predstavitev, ali pa le krajša prezentacija za del, ki ga pokrivamo mi.
Za tiste, ki pa vas zanima še kaj več, sem začasno odprla članski pristop na spletno stran, ki je namenjena našim članom. Na stran se lahko prijavite z mail naslovom: sasa@sasagercar.com in vstopno kodo: test