Kategorija: Je treba delat

Objavljeno dne

Imeli smo Vikend seminar

Večina bralcev že ve s čim se ukvarjam med svojim neprostim časom :), vendar pa le malokdo ve konkretno kako izgleda tipičen dan na delu, kadar je na urniku eden naših večjih seminarjev, takoimenovani Vikend seminar (mi uporabljamo kar mednarodno kratico WES).

Čeprav je tematika večine govorov namenjena samostojnim nosilcem Amwayevega posla, lahko kaj pametnega zase potegne prav vsak. Mi zaposleni nismo v poslu in to je že eden od razlogov, da govorov ne poslušamo prav natančno, drugi, še pomembnejši, razlog pa je ta, da organizator skorajda ne najde časa ali možnosti za zbrano poslušanje.

Lokacija seminarja ni osnova iz katere izhaja možna maksimalna količina vstopnin, temveč ravno obratno. Glede na predvidene količine prodanih vstopnic, mi izberemo temu najustreznejšo dvorano. In zaenkrat so to športne dvorane. Žal, saj tako Slovenija kot Hrvaška ravno ne premoreta dostojnega števila solidnih kongresnih dvoran, kar posledično vpliva tudi na dokaj nemogoče cene tiste ene ali morda dveh, ki sta na voljo v rangu kapacitete 1000 – 3000 obiskovalcev.
In tako že leta “kraljujemo” v dvoranah, kot so Hala Tivoli v Ljubljani, Dvorana Tabor v Mariboru, Dom Sportova v Zagrebu ali Å portna dvorana v Karlovcu .

V obdobju Vikend seminarjev, se naša celotna ekipa zaposlenih z nekaj študenti (10-15 ljudi) dobesedno preseli v dvorano in tam preživi petek, soboto in nedeljo od jutra do sutra (od 8h zjutraj pa tudi do jutranjih ur naslednjega dne). Delamo vsi in tam so naloge porazdeljene drugače, kot med letom v pisarni, tam računovodja izdaja prevajalske slušalke, direktor fotografira :), komercialisti prodajajo na stojnici, nekateri so zadolženi za organizacijo transporta do in iz dvorane, tretji spet skrbijo za prevajalce, četrti so v navezi s tehnično ekipo, ki skrbi za ozvočenje in ustrezno razsvetljavo, peti preverja čistočo javnih prostorov in je v navezi s čistilkami in tako naprej. Ura na takšnem seminarju teče drugače, ….. večinoma hitreje 🙂 .

In tako jaz takšnih seminarjev ne morem ocenjevati glede na predavanja ali govornike. Sama seminar ocenjujem za dobrega ali slabega predvsem na osnovi reakcije obiskovalcev, aplavzu, nasmehih na obrazih, dobri volji naših zaposlenih ter nekaj konkretnih podrobnosti, ki mi nikoli ne uidejo iz vidika in ki jih konec koncev tudi izpostavim na kakšnem resnejšem internem sestanku … to so tiste moje variante “nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše” 🙂

Organizirali smo že toliko takšnih seminarjev, da kakšnih res stresnih presenečenj ne doživljamo več. No, prvi seminar je bil nekaj res posebnega in o tem bom nekaj več zapisala enkrat ob bližnji prihodnosti. Tudi nekaj naslednjih je bilo nam organizatorjem v precejšen izziv. Sedaj pa je zadeva precej rutinska. In vendar se vsak od zaposlenih vedno potrudi in delo opravi z veseljem in entuziazmom ter se trudi iz seminarja do seminarja izboljšati kakšno malenkost.

Tokrat sta se izjemno potrudili obe naši ekipi. Nekako ločim tisti “organizacijski” del in tisti “produktni” del ….. in oba se na seminar pripravljata že nekaj mesec vnaprej, na seminarju pa dokončno združita moči in zadevo tudi uspešno zaključita.

Organizacijski tim se je tokrat izjemno izkazal pri dekoraciji odra. Ob gromozanskem cvetnem aranžmaju ….. naša Saša (ja, še eno Sašo imamo pri nas 🙂 ) obljublja, da me ob računu ne bo zadela kap ……upam, upam …, je na odru je stal še prekrasen belo prozoren klavir, ki je bil namenjen naši glavni govornici Beverly Sallee, ki je profesorica glasbe in v svoje govore zato izredno rada vnese tudi nekaj glasbe.

Produktni del pa se je izkazal z očitno zelo dobrim izborom knjig in CD-jev, ki so jih na tem seminarju ponujali po zelo učinkovito zastavljeni promocijski akciji. Prodali smo bistveno več od planiranega. Predvsem je razveseljivo, ko me zaposleni z iskrico v očeh tako mimogrede obvestijo, da smo razprodali CD Jima Dornana …ali pa, da smo prodali že prvi dan toliko vstopnic, kot zadnjič v vseh treh dneh skupaj. To vse zanje pomeni več dela in tokrat je to pomenilo več švicanja v absolutno prevročem hodniku …. in pomenilo je nekaj improvizacije v obliki hitrega sklica tima dodatnih delavcev, ki so preko vikenda proizvedli in zapakirali dodatne količine CD-jev in jih hitro dostavil v dvorano. In kot kaže je vsak v tem užival.

In temu se reče dober seminar.

Beverly SalleeVikend seminar oderWES Nuša DerendaBeverly Sallee

Objavljeno dne

Kritika na kongres blogarjev

To vam je sedaj že jasno, da znam dobro pljuvati, a?
Pa na organizacijo seminarjev se tudi spoznam.
Pa na Blogresu 2007 sem bila …

Torej?

  • Lokacija; Cankarjev dom je najbrž mesto, ki s svojim imenom kaže na stil in resnost dogodka. Krasno za dogodek, ki traja ves dan in omogoča hiter skok na kavo, tortico ali kakšno kosilo. Težje je glede parkiranja, saj mestno središče pač zahteva svoj davek. Najbolj moteča stvar pri lokaciji je sama postavitev sedišč v dvoranah. Sedišča so postavljena v duhu spraviti čim več ljudi na čim manjšo kvadraturo in med celodnevnim sedenjem kolena precej trpijo. Če na predavanje zamudiš je možnost zasedanja sedežev v sredini popolna utopija. Morda pa dvorane v Monsu morda že ponujajo večjo udobnost daljšega sedenja? Ali pa opcija dopoldanskega najema Koloseja?
  • Razpoznavnost blogerjev; moj največji motiv za udeležbo na Blogresu je bil ta, da spoznam ostale somišljenike in mislim, da je bil to tudi namen večine ostalih prijavljenih blogerjev. To poslanstvo organizatorju ni uspelo pokriti najbolje. Kartice z imeni so bile majhne, napisi naših URLjev majhni in nevidni.
    • v namen reševanja tega izziva bi lahko enostavno poskrbeli z večjimi zapisi blogerskih URL-jev na račun tega, da BLOGRES postane drugotnega pomena. Te težave se na ta način ne bo dalo popolnoma rešiti, saj bi marsikomu bilo še vedno neugodno buljiti v moja prsa ali prsa drugih deklet in poskušati razbrati kdo je njihov lastnik. 🙂
    • krasno bi bilo, če bi majice lahko personalizirali in se ob prijavi vsakega pozanimali za velikost (saj tega res ni toliko, ali pač?) …ali pa konec koncev imeli le eno malce večjo različico za vse, kamor bi na hrbet vsakega zapisali njegov URL in nick name?? Ta je najbrž malce težje izvedljiva, se mi pa zdi krasna in bi najbrž marsikoga spodbudila, da si majico tudi takoj nadene.
    • še bolje od majic in najbrž lažje izvedljivo je, da bi med odmori na screenih rolali screen shote tistih, ki so se na Blogresu že registrirali. Samo tiste, ki so prišli in ne tistih, ki so se le prijavili. Lahko pa so prijavljeni blogi celo sprintani in razobešeni v hodniku.
  • Darila; podarjenemu konju se ne gleda v zobe, zato lahko rečem le hvala za majico in torbo. Jaz sem ljubiteljica barv, zato se bo oboje nosilo in uporabljalo. Tudi moj sin je tako navdušen, da skoraj spi v majici. Vseeno pa moram posredovati komentarje, ki sem jih slišala v ozadju dogajanja. Precej moških je bilo razočaranih, saj je najbrž le peščica takšnih, ki si takšno zeleno torbico upajo nositi v javnosti. Naš Jaka s tem nima težave, imava pa midva drugo …namreč obe sta enaki in ju stalno mešava. Morda naslednje leto opcijo črne (nevtralne) in zelene (ali kakšne druge udarne barve). No, pri majicah ste tokrat imeli dve različici, sklepam pa, da moški ravno niso imeli možnosti za izbiro, pri ženskah pa tudi ne vem ali je bilo dovoljeno posegati po črnih različicah ….da jih fantom ne bi zmanjkalo 🙂 tako, da naslednjič nekaj več opcij, saj se mi zdi, da je majica lep način promocije kongresa in pa tudi samega sebe, zato naj bo zadeva takšna, da jo večina rada ponovno natakne nase.
    • Krasno darilo, ki bi ga vsak obiskovalec dobil post festum bi bili zapiski vseh predavanj.
  • prigrizki; piškotov je zmanjkalo že ob prvem odmoru. Upam, da so bile količine zapisane in da bodo naslednjič količine tri ali petkratne. 🙂
  • program;
    • začetek bi postavila na malce kasnejšo uro. Treba se je prilagajati tipu “strank” in mislim, da so blogerji bolj nočne ptice, zato je sobota dan, ko je primerneje zadevo začeti vsaj kakšno urico kasneje
    • teme, ki so bile na programu so bile vse zanimive, le nekateri govorniki so bili ….. ma, kaj naj rečem ….boaring. Primer krasnega govornika, ki sicer ni imel strašansko pomembne teme, ki pa jo je znal podati na izredno zanimiv in duhovit način je Michael Manske. Pardon tistim, ki jih bom kritizirala …. pa vendar …morda le ni slabo slišati glas ljudstva. Dejanu Restaku bi morda lahko kdo poveda, da se PP ne uporablja za predlogo tistega, kar bo govoril in da čisto vsega teksta pač ni potrebno strpati na slide-e :), Milan Slana in Barbara Kvas: malce življenja v svojo predstavitev bi bilo potrebno vnesti!
    • MC – Kamenko je bil prva liga in organizatorjem svetujem, da ga že sedaj bukirajo za naslednje leto in mu znatno povišajo honorar 😉 . To je nekaj, kar omenjam, kljub temu, da prispevek posvečam opisovanju napak, saj je dober voditelj, tisti, ki lahko še tako dolgočasne govornike “olepša”. In to se je njemu posrečilo.
    • Se mi je le zdelo, da so imeli vsi govorniki enako količino odmerjenega časa? To res ni potrebno. Program je bolj zanimiv, če ga “mešamo” in nekomu za katerega vemo, da mu govorništvo leži, podarimo pol ure časa, drugemu pa morda le 10 minut. Vmes se da zadevo popestriti tudi s kakšnim sponzorskim oglasnim spotom?
    • SMS vprašanja; odlično! Å e bolje bi bilo, če bi se vprašanja, ki se rolajo, dalo na nekem mestu zamrzniti, saj publika namesto, da bi poslušala odgovor, vztrajno bere vprašanja.
    • Delavnice; tukaj nekaj ni šlo po planu …vsaj moj občutek je takšen. Najprej sem se prijavila na Crnkoviča, vendar kasneje prosila na prestavitev na drugo delavnico, kajti z velikim pričakovanjem sem čakala na možnost da tudi meni laiku končno pokažejo, kako bi si sama lahko uredila svojo spletno stran. Naša delavnica ni bila delavnica, ampak le še eno predavanje, ki je bilo morda malce bolj kaotično, kot tista prejšnja. Delavnico si predstavljam, kot nekaj, kjer tudi poslušalci nekaj delamo …..tukaj smo le poslušali in malce zmedeno gledali, kaj se odpira in klika na pred nami odprtem blogu. Manjše skupine? Zahtevati, da ima vsak udeleženec laptop in omogočiti naj wireless povezava deluje? Zadevo speljati v “udobnejših” in ustreznejših prostorih …ali pa konec koncev sploh ne imeti delavnic, temveč te spremeniti v dodatni dve predavanji. Baje je bilo na Crnkovičevi delavnici podobno.
  • Konec koncev pa je bil vtis o celotnem dogodku res le pozitiven in želim si več, več, več …
Objavljeno dne

Uradni pljuvator – moj sanjski poklic

Ponavadi sem strašansko “pametna”, ko vidim stvari, ki ne delujejo. Pri drugih, seveda. 🙂

In zadnjič sem razmišljala, kaj bi bil lahko moj sanjski poklic. Kritik! Ampak ne filmski kritik, ali še manj gledališki, saj se ne kulturo bolj malo spoznam. Ne, jaz bi bila uradni splošni pljuvator za kakšne velike svetovne korporacije.

Si predstavljate, da te najame Lufthansa in te pošlje z letalom …. nekam … zastonj, seveda …… daleč, seveda, …… da jim ti za nekaj povratnih cekinov poročaš o vsem, kar te je pri letu motilo. In pri tem moraš biti strašansko picajzlast. To bi bil moj sanjski poklic!

In povem vam, pri tem bi bila super uspešna, saj to odlično opravljam tudi, ko mi nihče nič ne plača.

Objavljeno dne

Je lahko seminar vsakič boljši?

Å e nekaj tednov po Blogresu bodo zadeve odmevale in se premlevale, potem pa bodo počasi zamrle in čakale na Blogres 2008. Bo? Upam da ja. Jaz pridem. Bo boljši? Mora bit …. pa ne zato, ker bi ta bil zanič, ampak zato, ker je takšen edini pravi način razvoja dogodkov, če je organizacija v rokah pravih ljudi.

Naše podjetje, naš tim se ne ukvarja z mrežnim marketingom, kot večina pogosto napačno sklepa. Naše podjetje je nekakšen “back office” tistim, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom in zanje mi med drugim organiziramo in pripravljamo nešteto takšnih in drugačnih “Blogresov”. V enajstih letih mojega službovanja pri N-21 sem kriva že za kakšnih:

  • 5.000 do 6.000 manjših informativnih dogodkov organiziranih širom Slovenije in Hrvaške, trajajočimi po kakšno uro, kjer se naenkrat zbere po 20 pa tudi do 700 obiskovalcev
  • kakšnih 200 štiriurnih seminarjev, kjer se je zbralo med 800 pa tudi do 8.000 slušateljev.
  • okrog 30 trodnevnih kongresov, ki jih spremlja tudi nekaj spremljajočih dogodkov, z obiskom od 2.000 pa tudi do 6.000 slušateljev
  • 3 zahtevnejše mednarodne kongrese, kjer je enkrat Italija, drugič Hrvaška in tretjič Slovenija v enem tednu gostila obiskovalce iz 12 ali celo več tujih držav, kjer je bilo na predavanjih zanje potrebno organizirati hkratno simultano prevajanje v vseh 12 jezikov, organizirati dodatne dejavnosti, organizirati namestitve ter nuditi opcije za določene fakultativne izlete.

Slovenija ja goste tako očarala, naša tim pa zadevo tako odlično izpeljal, da smo med evropskimi pisarnami (le te obstajajo v veliki večini evropskih držav), mi letos ponovno dobili to čast in odgovornost, da izpeljemo to zahtevno nalogo. In kot kaže bomo izbrani tudi za leto 2008. Za primerjavo; le še Grčija in Turčija sta tak kongres organizirali več kot enkrat in to do sedaj vsaka od njiju le dvakrat.
Osnovni postopki za organizacijo takšnih seminarjev niso bili izumljeni pri nas …podjetje je v lasti Američanov in ti so mi že ob nastopu moje službe dostavili kup protokolov in napotkov za organiziranje brezhibnega seminarja.
Povem vam, da sem takrat gledala in se smejala, ko je na takoimenovanem “checking list-u” pisalo vse, kar naj se tik pred odpiranjem vrat prečekira preveri. Preveriti moramo, če so prti na mizah lepo pogrnjeni, če volančki padajo lepo in če dolžina prtov sega do tal! Potem moramo prižgati glasbo in tik preden odpremo vrata nabaciti nasmešak in kljub stresu in morda kupu težav, ki nas še čakajo, dajati povsem miren in sproščen videz. A???!!

Ta kup bedarij …ups, upam, da ne bo kdo kdaj javil mojim šefom 🙂 …smo v enajstih letih dela itak že davno preskočili in napotke nadomestili z novimi, takšnimi, ki ustrezajo našemu trgu, kot je npr. vsake pol ure na stežaj odpri vsa vrata in okna, da se publika ne zaduši od silnega cigaretnega dima 🙂

Vsak seminar, ki smo ga organizirali je bil boljši od prejšnjega pa vendar še vedno nismo na koncu naše poti. Vedno se najde še kaj, kar bi lahko izboljšali, ali pa se iznenada poruši ravno tam, kjer je do tistega trenutka vse klapalo u nulo delovalo brezhibno.

Po vsakem večjem seminarju se naša ekipa dobi na daljši brainstorming debati, kjer iz minulega poskušamo izvleči in položiti na mizo, čim več napak ter se na osnovi tega temeljiteje pripraviti na naslednjega. Priporočam vsakemu, ki kdajkoli organizira podobne dogodke. Blogres mogoče? 🙂 Sicer večina na takšnih debatah spi, 🙂 nekateri se delajo, da so budni, nekaterih pa se zadeva vseeno prime in zaradi takšnih je vredno “zapraviti” en delovni dan. Takrat namreč ne pridemo v pisarno ….dobimo se na kavi, gremo na kosilo, enkrat smo odšli celo na bowlling … skratka v nekakšnem bolj sproščenem vzdušju razdelamo preteklo situacijo v namene boljše prihodnosti. 🙂

Jaz, no, jaz sem znana po tem, da ne izgubljam preveč besed s hvalo in podobnim nepotrebnim krancljanjem, ker se mi zdi, da je za ekipo nas organizatorjev to bolj nepotrebno nakladanje in raje hitro preidem na zadeve, kjer vidim možnosti izboljšanja. Za hvalo mnogokrat uporabim kratek in konkreten opis, ki pove ali je bila stvar v celoti dobra ali slaba. Stvari postavljam na bela ali črna polja …vmesnih pri meni ni.

Ja, saj vem ….včasih si je potrebno vzeti malce več časa in predvsem hvaliti, hvaliti. Se bom poboljšala, vsaj poskušala se bom poboljšati … obljubim! 😉

Objavljeno dne

Ko je idej preveč

Sem tip človeka, ki ima ponavadi preveč idej. Ja, res preveč jih imam, kajti ta množica idej ne frustrira le okolice, ampak na momente tudi mene. Ideje mi padajo non-stop …ideje o tem kaj bi pisala na blogu, o tem kako bi kaj izboljšala v službi, o tem kaj bi skuhala, ustvarila, imela, kupila, delala v življenju …..

Z namenom, da ideje ne ubežijo, s sabo vedno prenašam neke blokce. Tudi mobitel je priročen, ampak res v skrajnem primeru, kajti še vedno imam raje bel papir in svinčnik v roki. In ko se mi porodi ideja, hitro potegnem svinčnik in papir in jo zapišem.

Nekoč sem bila zelo vestna in pridna in vsako jutro preletela zapiske prejšnjega dne in nekatere prepisala, razdelala, nadgradila. In vse kar sem “obdelala”, prečrtala.

Nekega dne pa so se mi zapisane ideje začele kopičiti. Namesto, da bi si vzela nekaj časa, da jih uredim, sem pisarila nove in nove, stare pa vedno bolj prepuščala nedodelane, nepregledane …uf, neprečrtane. Rezultat je bil tak, da sem imela doma že 3 popisane blokce (tiste majcene, da ne boste mislili, da sem popisovala a4 zvezke 🙂 ) in niti ene prečrtane ideje. 🙁

Ko je napočil čas razmišljanja o preteklem letu in postavljanja novih ciljev …tam v decembru in januarju, sem sklenila narediti preobrat, zato nisem zapisala niti ene same samcate nove ideje, vse dokler ne prepišem starih stvari. Zavrgla naj bi vse nepomembne in vse pomembne zapisala v nov blokec.

Stvar je potekala tako, da sem obdelovala list za listom in “obdelan” list z veseljem energično odtrgala in vrgla v smeti. V nov blok so se zapisovale nove-stare ideje z lepo zelo razločno pisavo. Seveda so se mi ob vsaki že zapisani ideji …pa naj bo to celo kakšna slaba, spet porodile nove ideje, ki sem jih sproti …hvalabogu z lepo pisavo ….zapisovala v ta nov blok. Po nekaj tednih trdega dela, sem stran pometala vse stare zapiske in končala z novim polnim blokom lepih zapisov.

Prav odleglo mi je in takrat sem lahko začela pisati nove blokce 🙂

A kdaj da bom začela uresničevati ideje? Ne vem, nimam časa, ker pišem nove ideje. 🙂