Kategorija: Je treba delat

Objavljeno dne

In zakaj ni stavka planirana na 7. februar?!

Jaka je ob moji omembi stavke in sklepanju1 , da potem bo pa pouk odpadel, vzkliknil:”Super!”

Pa je to res super? Za kaj že gre pri vsem tem?! Za višje plače VSEH v javnem sektorju zaposlenih ljudi? Ali gre morda za posledice inflacije in pretirano poviševanje cen osnovnih živil? Resda ekonomije nisem nikoli dokončala in najbrž mi ravno zato ta računica ne gre skupaj, a vendar, če bi res povišali plače ljudem, ki jih plačuje država, bo ta budget prišel od znižanja plač ministrov? Ali bo država spet na drugem koncu kakšnim drugim revežem vzela?

Resda serjem s polno ritjo in meni je lahko čvekati, a drage moje Marte in Janezi, ki si svoje riti že leta grejete po občinskih pisarnah in med drugim zapravljate čas z zbiranjem receptov iz interneta in branjem blogov2 pa Mojce in Aleši, ki ste se pred nekaj leti strašansko grebli za administrativno službo na policiji, z mislijo, da plača res ni bogvekaj, a tisto kar šteje so dvojna leta, saj si na višku svoje energije že v penziji, potem pa mal pofušaš pa si Ä‘ek in Milene ter Marjani, ki ste si rekli, da v šoli sploh ni tako slabo, ker le nekaj prvih let malce gagaš, potem pa si popoldne car, počitnice so pa sloh zakon ……, saj ne rečem, da ste vsi takšni, a prav malo vas ni …. no, vsi vi malce razmislite, kaj bo prinesel 1 dan dopusta, ki povrh vsega še ni tik pred petkom 8.februarja (!), ko bi si nekateri lahko vsaj privoščili konkreten podaljšan vikend. Tistemu revežu, ki se mu bo plača iz 400€ povišala na 410€, hkrati pa vsakdanji hlebec kruha za dodatnih 5%, zagotovo nič posebnega.

Res imamo reveže, ki so na robu preživetja, res je ubogi policist, ki dan za dnem stoji na mrazu, dežju in vetru za ubogih nekaj 100€, ali mati samohranilka brez izobrazbe, ki dela kot varuška v vrtcu ali čistilka v bolnici in strinjam se, tem je treba pomagati. A vendar dobivam občutek, da bo tudi to dejanje ponovno poskrbelo le za goljufe in lenuhe.

Raja se mora oglasiti in očitno je edini možni glas ta, ki najavlja stavko. Tega se sliši! Glas ljudstva je vedno precej tih in nerazločen. Eni vpijejo to, drugi ono in referendum je krasna zadeva za pridobivanje zmanipuliranega mnenja. Tudi volitve so krasna stvar, kjer množice zavede dobro pripravljena marketinška akcija, a kako lahko ljudstvo poda mnenje iz svoje pobude? Kako lahko ljudstvo pove, da se je pri volitvah zmotilo? Stavka! Vsi se zbudijo, zabrenči kot v panju, na televiziji težke debate, spet se dogaja, imamo o čem pisati, po vaških lokalih se vročekrvno debatira, vsi so ZA pomoč ubogim …zraven pa veselo pristavijo še svoj piskrček …. ja, res so eni bogi, a tudi moja plača ni prav velika in od viška glava ne boli, kajne?!!

OK, povedali smo svoje, sedaj pa dost, pospravite lopatke in kanglice in vsak takoj iz peskovnika domov, ker drugače bomo še več za štruco plačevali!

  1. to je bilo že nekaj časa nazaj, ko se je o tem šele razpravljalo [↩]
  2. no, odpuščeno je le tistim, ki berejo mojega 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Letni razgovori zaposlenih

Kar nekaj časa sem razmišljala kako Employee review zapisati v lepem slovenskem jeziku. Pregled zaposlenih? Kadrovski pregledi? So to sploh pregledi? Analize? Mah, še najlepše se mi sliši letni razgovori zaposlenih!

Smo pač ameriška firma in kot taki ji pritičejo tudi takšne ameriške finte, kot so razgovori med nadrejenimi in podrejenimi. Prvi tak razgovor sem doživela pred 12 leti. V obdelavo in razmislek sem dobila daljši dokument z nekaj vprašanji v stilu, kaj so moje dobre lastnosti, katere so tiste lastnosti, ki bi jih lahko izboljšala1, kakšne so moje ambicije za obdobje 1 leta, 5 let, 10 let itd.

Ker sem malce obsedena od tega, da je vsako stvar potrebno narediti tako dobro, kot je le mogoče, ker sebe dobro poznam in se vedno rada do onemoglosti analiziram in mi je pisanje ljubo, sem se v zadevo poglobila 100%, tedne sem razmišljala o sebi, podjetju, ciljih, ambicijah in na koncu naredila pravi mali psihološki doktorat. Tudi efekt vsega tega je bil dober, saj sem v času razmišljanja za trenutek stopila “iz zgodbe” in vse skupaj opazovala od zunaj, usmerjeno ter tako videla rešitve, ki mi drugače ne bi padle na pamet.

Če mene vprašate je bila zadeva 90% opravljena že s trenutkom, ko sem vse skupaj spravila na papir in nadaljevanje postopka sploh ni bilo več potrebno. A vseeno vse skupaj se je poslalo mojemu šefu, ta je to pregledal, si zapisal svoje pomisleke in ideje ter ob prvem skupinskem srečanju (moj šef je takrat služboval na Dunaju in pod sabo takrat imel še kakšnih 7 country managerjev2 z vsakim preživel kakšno urico ali dve in mu namignil katere ugotovitve so dobre in katere totalen crap manj dobre 😉

Ker stvari, ki pozitivno vplivajo name, rada hitro skopiram in uporabim pri svojem delu, smo naslednje leto že vsi v naši pisarni pridno izpolnjevali taiste formularje. Vsak od naših je takšno izpolnjeno stvar poslal meni, jaz sem vse skupaj prebrala, pisala tudi svojega za moje šefe in tako je bil tudi vsak moj pregled obsežnejši, saj je obsegal moje osebne cilje, hkrati pa še moje cilje za vsakega posameznika ter moje cilje za celotno ekipo. Ta si želi na tečaj angleščine, drugemu bi dala višjo plačo, po pisarnah je potrebno namestiti klimatske naprave, oni bo v naslednjem letu postal bolj pedanten, zato mu bom svetovala branje te in te knjige, drugi bo več komuniciral v ta namen ga bom na sestankih pozvala, da spregovori …..za boljše vzdušje bi enkrat letno organizirala interni seminar za naše zaposlene. Odšli bi nekam na izlet, imeli nekaj brainstorming sestankov (ekipa pač ni bila velika .. med 10 in 20) ter se malce družili in izobraževali.

Več ko so pisali, več idej sem dobivala, in več sem zapisovala, več planirala, se potem z vsakim pogovorila, ga spodbujala, se zavezala, da mu pomagam, stvari ki so bile povezane s financami predlagala svojim nadrejenim in se seveda hkrati s prošnjo zavezala z obljubo, da bomo v naslednjem letu nekaj dosegli ….

Krasno! Iz leta v leto … iste finte, a več ljudi, več obljub, več razgovorov. Mislim, da me je entuzijazem držal kakšnih 6 let potem pa …. ah, ne vem kaj se je zgodilo. Morda so bila moja pričakovanja vedno prevelika, morda smo postali prezasičeni s tem, morda me moji zaposleni niso dohajali, morda sem vse preveč idej konzumirala jaz in ostali sploh niso prišli do izraza ali pa so nekateri preprosto s svojo slabo voljo začeli okuževati tudi ostale. Naenkrat je pisanje review-ja postalo nebodigatreba, sestanek in pogovor o teh stvareh itak brezvezen saj so vse skupaj le besede, denarja pa itak nič ne pade, interni semnarji pa nekaj, kamor je treba iti, a je največja muka, ko je potrebno še na izletu v Benetke gledati iste službene face.

Lani review-jev nisem dala v obdelavo. Svojega sem naredila, ker ga moji šefi pričakujejo, a dodatnega dela si nisem nakopala, zato lani ni bilo nobenega branja istih domačih nalog, nobenih zavez, da bom pomagala pri tem ali onem in nobenih sestankov. Pa smo kar preživeli! 😉

A vseeno, letos sem jih ponovno aktivirala. Ne, ni slabo, da se vsaj enkrat letno usmerjeno pogovarjamo in razmišljamo o takšnih stvareh.

In te dni sem vse prebrala. Vtisi? Imam nekaj “starih borcev”, ki jih prav tako poznam do obisti in tam ni kaj debatirati o ciljih čez 1 leto, 2 leti, malce utrujeni in se jim o težkih poslovnih podvigih novih poslovnih projektih, ne da ravno razmišljati na veliko. Novi, no, novi pa se še ne znajdejo najbolje in ne vedo, da je kreiranje idej, tisoč idej, dva tisoč idej, predlogov, pri meni več kot želeno.

In tako so tudi letos, tako kot prejšnja leta večinoma vsi komentirali, da morajo bolje planirati, se organizirati, da bi na nivoju firme izboljšali medsebojno komunikacijo3, da bodo prebrali kakšno knjigo4, da so v podjetju zadovoljni5 … potem pa se več ali manj konča.

Sem zadovoljna? Jap, kaj pa naj? Takle mamo! Saj si vsako leto želim, da bo nekdo popisal 50 točk predlogov za stvari, ki jih lahko naredi že sam (kot zaveza) ali kdo drug ali pa kot izziv celotnemu timu (kot pobuda) pa še nismo tam. Bomo, bomo … upanje vedno umre zadnje! 😉

  1. ja, ja, da ne boste mislili, da je bilo kdaj napisano kaj takšnega, kot slabe lastnosti [↩]
  2. kar smo po nazivu takšnile lokalni direktorji [↩]
  3. krasen, priročen in večen argument [↩]
  4. če jih že imamo polne police [↩]
  5. ja, kaj pa naj napišejo drugega, drugače letijo 😉 [↩]
Objavljeno dne

Blog kot terapija

Blog je res terapija in bi ga priporočila vsakemu, ki se spopada s stresnim delom ali pa svoja čustva težko kontrolira1. Danes mi je npr. dvignil pokrovko2 nek naš agent – distributer, stranka whatever že ….

Nekaj kvačka in on bi nekaj preko vrste, malce drugače pa najprej on ful lepo in prijazno, ko jaz sicer prijazno nazaj, ampak da je red, da o tem obvestimo še tega in tega, začne ON vleči stvari iz podstrešja in to takšne “A veš, ko ste takrat leta 2 pa 3 naredili to napako? Pa prejšnji teden ste me tudi o tem napačno obvestili …pa takrat me je ena vaša zaposlena grdo pogledala …..”

Aaaaaa?! To nima nobene povezave s predmetom najine debate, spljoh pa ker tokrat ni v igri nobena napaka, ampak prosiš za “uslugo” – preko reda …grrrr! In če nočem, potem bomo pa packali, kajne?!

Jaz sem itak trmasta in zoprna in ko dobim občutek …pa je res lahko le občutek, kjer dopuščam celo možnost napačnega sklepanja3 …. da hoče nekdo nekaj pogoljufati, zmanipulirati, mogoče le prikrojiti resnico zato, da se sam okoristi, takrat postanem uberzaje**** in takrat se pri meni ne da nič ..njente, nada …

No in očitno imam tokrat za “nasprotnika” zelo močno kolerično žival. Po parih nesramnih mailih, na katere sem seveda vedno mirno4 in ažurno odgovarjala, me je danes ob 9h zjutraj poskusil priklicati.

Nisem bila sama in najin razgovor ne bi bil primeren za kakršna koli tuja ušesa, zato se na klic nisem oglasila.
Ob 9:10 drugi klic.
Jaz še vedno zasedena, zato na hitro natipkam SMS, da ga pokličem kasneje.
On se ne da motit in ob 9:15 dobim tretji klic.
Ob 9:17 četrti klic in
ob 9:18 naslednje sms sporočilo: Svetujem da me pokličeš, najbol je da takoj5

In jaz? Ja seveda, v jok pa na drevo! Uffffff, takšna svarila name zagotovo učinkujejo blažilno in me spremenijo v ubogljivo ovčko.

In tako moja draga stranka danes mene slišala ne bo. Sem mu napisala mail, da se na takšnem nivoju ne želim pogovarjati in da naj me kontaktira le po mailu, če imava kaj konkretnega.

In tako sem službeno “težavo” rešila, saj si bo gospod ohladil živčke in se kasneje zagotovo mirno pogovoril, a kaj, ko se v meni še vedno kadi.

Terapija? Naj delam kaj drugega, kajne!? Jah, ampak danes res ni priporočljivo, da se kdor koli, ki ima kakršno koli težavo …bognedaj, da ga je kje celo kaj polomil …. giblje v moji bližini

Grem na sprehod? Ko pa ne maram mraza in bi me zmrznjena rit spravila le še v slabšo voljo.

In tako sem sklenila, da odprem strani svojega spletnega dnevnika …… prsti kar tečejo po tipkovnici, polovico srda je že zunaj … druga polovica pa bo izpuhtela, ko mi boste poslali kakšen razumevajoč in sočustvujoč komentar.

  1. pa ne mislim na tiste, ki bi se kar naprej smejali [↩]
  2. naglavno [↩]
  3. čeprav se redko, redko zmotim 🙂 [↩]
  4. ja, tam se da it 200x čez in popraviti vse #$**!!$ [↩]
  5. citirano [↩]
Objavljeno dne

Na isti strani mize

Danes sem tekala iz sestanka na sestanek in ob koncu dneva psihično utrujena pregledala zapiske in strnila vtise. Bili so lažji in težji kalibri, odprti, nasmejani, hladni, nezgovorni, dobri pogajalci, trmasti, prijazni, simpatični, manj simpatični ….. skratka različni karakterji, različne zgodbe, različni projekti, različne rešitve ….

Nekateri ti nudijo pijačo1, drugi se ti neumorno smehljajo in zatrjujejo ter prepričujejo, češ da ste strašni prijatelji, tretji te skorajda poskušajo podkupiti, četrti so zoprni in odklonilni2, peti te sprašujejo o otrocih, kot da se vse ženske stopimo ob vprašanju “A otroci so pridni v šoli?”3 ….. a zanimivo prav v srce se mi ni danes usedel prav nihče.

A pravzaprav je formula za to prav otročje enostavna. Le usesti se morajo na mojo stran mize. Metaforično, seveda.

To lekcijo sem se naučila pred nekaj leti ….

Takrat sem že nekaj let vodila podjetje N-21 v Sloveniji in poslovno že sodelovala s podjetjem Lisac & Lisac, kjer sem imela le bežne kontakte s polovico tandema Lisac, Blažem Lisac-om. Podjetje Lisac & Lisac je bilo namreč eno od naših dobaviteljev knjig, ki jih priporočamo in prodajamo našim strankam.

To je bilo leto, ko je na slovenski trg vkorakala nova družba mobilne tehnologije Vega. V podjetju Vega je kot direktor marketinga takrat svoje delo nastopil Aleš Lisac, druga polovica tandema Lisac & Lisac. Aleš je razpoznal priložnost, ki mu jo poslovno lahko nudi skupina ljudi, ki delujejo v mrežnem marketingu, poznal je naše podjetje, saj je z njim sodeloval preko svojega brata in poznal moje ime. Sledil je klic in povabilo na sestanek.

Network 21 in Vega? Čudna kombinacija. Kaj bi mi, kot podporno in izobraževalno podjetje lahko počeli z uslugo mobilne telefonije?

In še eno naključje: ravno v tem času sem se ubadala s poslovnim projektom imenovanim Val4. Val je bila nekakšna zvočna pošta, nekakšna e-mail sporočila5 , ki jih ne tipkaš, ampak jih poveš, se posnamejo, nato pa se preko interneta razpošljejo. Odlična rešitev za ljudi, ki so stalno “na cesti” in imajo opravka s skupinami, ki jim je hitro in enostavno potrebno prenesti ista sporočila. Do takrat je za nas podobno uslugo opravljalo neko madžarsko podjetje. Prišlo je do razdora sodelovanja in na hitro sem morala zagristi v precej kislo jabolko ter čim hitreje urediti podobno uslugo na lokalnem področju. Našla sem podjetje na hrvaškem, ki je bilo pripravljeno sprejeti ta izziv.

In v zgodbo pade Vega in poslovna ponudba, da bi med našimi distributerji tržili naročnino na Vego.

Hmja?? Le zakaj bi se lotila tega? Morda pa le, če lahko eno tehnikalijo združim z drugo. Če lahko Val priključim Vegi in Vego Valu in našim strankam ponudim finančno ugodnen paket?
Da skrajšam zgodbo: iz posla ni bilo nič, ker očitno zvezde niso bile pravilno postavljene in dobre vile niso bile za stvar 🙂 … no, kup naključij6 je botrovalo temu, da nam sicer odlično zamišljenega posla ni uspelo izpeljati, a jaz sem vseeno potegnila iz štorije velik nauk in spoznala osebo, ki jo še vedno cenim in spoštujem.

Takrat namreč Aleš Lisac ni bil le nekdo, ki mi nudi produkt, ki naj bi ga kupila. Bil je poslovnež, ki mi je nudil posel. Bil pa je predvsem tudi velik del teama, ki je skupaj iskal rešitev, kako najbolj funkcionalno7 združiti Val in Vego.

Takrat smo vsi sedeli na isti strani mize.

Če želite nekomu nekaj prodati, pa naj bo to morda le ideja vašemu partnerju, da nujno potrebujete nove čevlje, potem se morate usesti na isto stran mize in “nasprotnika”8 vključiti v reševanje problema9

Zakaj o tem danes?
Ker danes10 je bil eden od sestankov pravo nasprotje temu. Pogovor krasen, nasmeškov obilo, vse oh in sploh super, tudi sodelovanje je in bo …. a jaz sem se še vedno počutila manjvredno, v podrejenem položaju ….. skratka na drugi strani prav dooooooolge in visoke mize.

  1. in kot da ne razumejo, da čisto vsem ni do žganja [↩]
  2. vraga, naj porihtajo težave že doma! [↩]
  3. in kaj če niso [↩]
  4. in to nima popolnoma nobene povezave z blogerko Val [↩]
  5. če že hočete, da razlagam podrobneje [↩]
  6. in tudi nekaj grdih ljudi 🙁 [↩]
  7. tako po tehnični, kot finančni plati [↩]
  8. stranko, partnerja, zaposlene, šefa … [↩]
  9. pa četudi problem naredite le zaradi tega 🙂 [↩]
  10. pa v resnici to ni bilo danes [↩]