Zadnjič sem naredila “katastrofalno” napako, nekaj minut čez dvanajsto sem iskala kolegico, jo snela ustavila na stopnicah in milo vprašala, če bi imeli sestanek.
#$!!*!!@! se je skoraj slišalo, a dejansko se je reklo:” Ti, ravno na malico grem. S Tomažem1 bova ful hitra, ker se nama itak obema mudi.” In iz polurne malice sta prišla čez tričetrt ure 45 minut. Raje ne vprašam kako dolgo traja malica, ko se nikomur nikamor ne mudi. 
Malica mora bit in pika! Le kako zdržati tempo, ko po desetminutni zamudi ob prihodu na delo in polurnem jutranjem kofetkanju, nepremično zreš v bleščečo se škatlo, dviguješ telefonsko slušalko in neprekinjeno “garaš” vsaj 3 mukotrpne ure. Ob pol dvanajstih je tako nujno potrebno začeti razmišljati o odhodu na malico in se naslednjih 15 minut zbirati, počakati celo kolono bab, ki se morajo tik pred odhodom zvrstiti na našem ubogem in edinem WC-ju, nato pa se z enim avtom odpeljati v enega od bližnjih lokalov.
Pri Rasemi je postrežba hitra, izbor ni ravno pester a nekaterim se vsake toliko časa prileže kakšen čevap, dobra topla lepinja in konkretna doza solate. Nekako bi se malica v pol ure še izšla, če ne bi takoj po kosilu sedla še kakšna kavica, a ker Rasema ni ravno znana po dišeči črni opojni tekočini, se četica premakne nadstropje višje.
Iskanje ustreznega parkinga, trpanje četice v in iz avta, prestavljanje iz lokala v lokal ter zbiranje kovančkov za plačilo malice in kavic, nikakor ne more pasti pod 20 minut in če temu prišteješ še samo malicanje, potem je ustrezno temu “malica” dolga vsaj 50-60 minut.
V razdalji lepega 5 minutnega sprehoda imamo po novem restavracijo Harfa. Vsako nedeljo zvečer nam pošljejo seznam kosil za ves teden in že vnaprej se nam cedijo sline. Haleluja za lokal, ki končno pripravlja tudi kaj drugega, kot pohance, klobase, pomfri in čevape! A kaj, ko natakarji še vedno ne razumejo, da je čas okrog dvanajstih ponekod tudi čas “MALICE “(!). To naj bi pomenilo hop-cup – prinesi, odnesi, vmes se poskusi ne (!) vsaj 3x zmotiti in prinesti soka namesto Coca-Cole in že ob zadnji kavi na mizo postaviti račun, pokasirati v sekundi in BAM, folk na cesto, da se spravi spet delat! Pri Harfi traja samo postrežba vsaj 50 minut in s sprehodom tja in nazaj smo spet na istem. Ahja, pa kuhar obožuje korenček. Vsak obrok ga ima -. jaz pa – oh, samo še rdečo peso ljubim manj2, kot korenček.
10 m razdalje od našega vhoda se bohoti restavracija, ki nudi malice in kosila. Ne, tja ne zahajamo! Smo prenehali že pred kakšnimi 5 leti in tri lastnike nazaj. Tam imam namreč občutek, da vsi vztrajno čakajo na naval težkokategornih rudarjev in železarjev, saj nikakor ne zamenjajo menija in na njihov jedilnik ne postavijo niti kuhanega korenčka, da o zelenjavi na žaru ali kakšnih lažjih testeninah niti ne govorim. Vampi, golaž, z oljem cedeče se jedi so nekaj, kar nam je zadnji lastnik navdušeno poskušal prikazati, kot obrok prihodnosti, ko nam je pošiljal vabilo na kosila. Å e kavice ne gremo sprobat!
Mene še najbolj mika Separe cafe restavracija. Tam na korenček še nisem naletela. Lokal so odprli skoraj istočasno, kot Harfo in še enega3. Tri dobre restavracije za lažja kosila v razdalji 100m, pred tem pa le težko kategorne restavracije z vampi in golažem? Le kaj so mislili?!
No, da se vrnem v Separe; kosila so krasna, kuhar na srečo korenček prepušča tistim iz Harfe, morda so cene za vsakdanja obedovanja rahlo previsoke, a kljub temu je Harfa vedno korak pred Separejem. Po Harfi se nam namreč cedijo sline, vonjave Separe-ja pa žal ne pridejo do nas4.
A boljše osebje so očitno pobrali slednji. Medtem, ko v Harfi strežejo fantje, ki imajo ne le dve, ampak tri leve roke, so vse “tadesne” očitno pobrali v Separe-ju. Priznam, da sem bila sprva malce presenečena, ko me je natakar vzel za “svojo” in me že po drugem obisku tikal, a vse skupaj sem vzela za kompliment, češ da bi me zlahka dodal med študente 
, osvojil me je s tem, da je že pri drugem obisku povprašal, če mi spet prinese kratko kavo brez in kozarec vode, ko pa mi je danes na mizo postavil še krožnik naložen s češnjami in rekel, da jih mora pač razdeliti, saj jih ima preveč in bodo drugače zgnile, pa me je oborio s nogu očaral.
A konec koncev kljub čevapom pri Rasemi, golažu pri sosedu, korenčku pri Harfi in češnjam pri Separeju, jaz ostajam zvesta svoji “menaški” – posodici, ki jo prinesem od doma, kjer včasih naložim solato, drugič testenine, tretjič meso. Je poceni, parkinga mi ni potrebno iskati pa še natakarji me ne spravljajo ob živce. Ahja, pa z malice “pridem” še prej, kot v pol ure.
