Kategorija: Je treba delat

Objavljeno dne

Nesporazum v komunikaciji

Ste že kdaj dobili hruške, ko ste dedca poslali po jabolka? Sicer nisem želela pisat o sadju, vendar me je tole spomnilo na dogodek iz Lignana, ko smo skupaj počitnikovali moja visoko noseča prijateljica in njen mož ter visoko noseča jaz in moj. Seveda sta naju možička stregla spredaj in zadaj in tako se je nekega dne moj odpravil po sadje za svoje počasi okrogle babnice. Jaz bi japčke, prijateljica pa nektarine. Pa prinese nektarine in nektarine. Ene malo večje in druge malo manjše. Une tamanjše je poimenoval nektarine, une malo večje pa japčke. Priznam, res so bile podobne japčkam, a niso imele muhice in tudi okus niso imele prav nič japčkasti. Nesporazum v razumevanju italijanščine in poznavanju agrokulture. 🙂

Sicer pa sem danes želela pisat o tem, ko razlagaš o “jabolku” …. in razlagaš 3 ure, a dobiš “hruško”. Nesporazum v komunikaciji.

Moj prvi vikend seminar1 je bil prava nočna mora. Moji šefi so mi pošiljali kupe informacij, ki sem jih poskušala čim bolje absorbirati.

  1. bili so itak Američani in vse kar funkcionira tam, pri nas ni nujno, da sploh obstaja.
  2. govorili so angleško, kar zna kdaj pa kdaj pri jabolkih in hruškah povzročati težavo v sporazumevanju
  3. govorili so o stvareh, ki sem jih prvič slišala

Poišči živahno glasbo za čas, ko se zbirajo v dvorani, preveri jakost mikrofone, prevajalske slušalke, najdi udoben in velik Mercedes za prevoz, uredi okusne obroke, poskrbi za hiter pretok na vratih …. živahno, udobno, okusno, hitro, lepo …. hmja, kar je lepo zame, ni nujno da je lepo zanje ….

Dan pred začetkom “cirkusa” pride na našo prireditev v pomoč2 američanka Colleen.

Imate to, imate ono???
Ja, ja, imamo.
“Imate barvaste papirje?”
Aaaaaa????!
“Barvaste papirje za oznake rezerviranih sedišč! Za Smaragde ena barva, za Rubine druga, za Safirje tretja, za ELC-je druga barva ….!” Ja, takšne značke imajo določeni ljudje, ki obiskujejo naše seminarje.
Ufff! Mi smo pa enostavno na bele A4 liste natisnili velik napis ELC  in mislili, da je to dovolj očitno in vidno, da Slovenčki najdejo pot do svojega sedeža???!
“Ne, ne, morate natisniti na barvaste papirje!”

Ok, šef je šef, vse gre v rok penzije, pa smo šli po nakupih. Nakupili oranžne, rdeče, zelene, rumene … papirje in vse do polnoči tiskali, fotokopirali, urejali.

Ob 6h zjutraj z nasmeškom na licu prinesemo kupe barvastih papirjev. Colleen je postala bolj zelena od naših zelenih papirjev: “Kaj pa je TO?!”
“Barvasti papirji.”
“Ja, ampak kaj piše na njih?!”
“Aaaa?! Na teh rdečih piše Smaragdi, na teh zelenih Rubini, na rumenih ELC ….”
“Kaj vam ni jasno, da Smaragdi sodijo na zelene, Rubini na rdeče ….??!!”

Ne, sori, ni mi bilo jasno, ker mi je bilo itak popolnoma neumno in nesmiselno, da je potrebno rezervacije, ki se vidijo iz aviona, natisniti na barvaste papirčke in mi itak do takrat niti na pamet ni padlo, da bi razmišljala kakšne barve so dragi kamni. Itak pa za polovico njih do takrat še nikoli nisem slišala, niti si jih pobliže ogledala!

Sedaj vem, a Colleen ne prihaja več k nam in mi oznake tiskamo na bele papirje 😉

  1. to so takšni malce večji seminarji, ki jih organiziramo 3x letno [↩]
  2. ja, ja pa kaj še, v kontrolo [↩]
Objavljeno dne

Gremo na cesto?

Baje gremo stavkat? Valjda sem tudi sama ZA povišanje plač. Saj sem kar zadovoljna s svojo plačo, a od viška glava ne boli.

Samo ni mi čisto jasno, kako bodo sindikati tole obvezno povišico izborili od naših Američanov. Hmmm! Morda pa je najbolje, da jim kar jaz napišem, da je situacija v Sloveniji pač takšna … vlada je pač takšna, kot je1 , v EU-ju smo2, inflacija je velika3, država svojih davkov ne zmanjša4, prispevki za penzije, ki jih itak ne bomo videli so ogromni, ….. hmja, res je edini način, da colajo lastniki podjetij. Spljoh pa če so to debeli bogati Američani, kajne?

Upam, da bodo razumeli! 😉

  1. j**la pa še zanje nisem glasovala [↩]
  2. pa še jaz sem rekla JA [↩]
  3. poleg kruha se je tudi moja kava strašansko podražila [↩]
  4. vraga, saj morajo tudi ministri jesti drag kruh [↩]
Objavljeno dne

Devava sm, devava

Spet je za mano delavni vikend. Saj so že skoraj tako, kot trgovke v Mercatorju 😉 …. vse vikende za ljubi kruhek.

Pja, takle mamo, pač, kaj hoč’mo!

3x letno organiziramo Vikend seminar takoimenovani WES. Takrat je kakšen mesec pred tem precej napeto in stresno, vrhunec pa pride, ko se naša celotna ekipa1, že v petek zjutraj skoraj dobesedno preseli v okolico kakšne športne dvorane.

Malce enostavneje je, ko se vse skupaj dogaja v Ljubljani v Hali Tivoli, malo bolj zanimivo in celo luštno je, ko gremo v Karlovac2, in prav zanimivo a vseeno naporno, je ko gremo v Maribor v Dvorano Tabor.

Tokrat smo bili v Mariboru. Vstajali smo ob šestih zjutraj, spat hodili ob enih ponoči, vmes pa tekali iz enega konca dvorane na drugega, se dogovarjali s tehniki in usklajevali projekcijo na platna, usklajevali snemanje s kamero, zvok po zvočnikih v dvorani, prevajanje v živo iz Angleščine v Slovenščino ter v ozadju v prevajalski kabini v Hrvaščino, se dogovarjali z varnostniki v dvorani, postavljali oder, ga dekorirali, postavljali omizje za pomembnejše goste, usmerjali glavne govornike ter šli skozi celoten program z njimi, skrbeli za tuje govornike, organizirali razne spremljajoče dogodke3, koordinirali prevajalce, razdelili in zbrali prevajalske slušalke, poskrbeli za nastop glasbene skupine, prodajali knjige in CD-je, promovirali te artikle, vmes celo izdelali CD-je, ki smo jih še “vroče” prodajali na samem seminarju, organizirali gala večerjo in nekaj spremljajočih sprejemov, poskrbeli za usklajen potek programa4 , fotografirali in na koncu utrinke prikazali na platnu….. skratka ni manjkalo pestrosti 😉

Včeraj smo po končani prireditvi podrli oder, pospravili prnje5 in se ob 5h zvečer tik pred odhodom domov, posedli v bližnjem lokalu.

Kako pa jutri?6 Ja, kako?! Jutri je nov delovni dan. Žal 🙁 Delo teče naprej in nekdo mora pripraviti robo za izvoz, drugi ima ravno rok za oddajo nekega poročila, tretji je že v zamudi z nekim drugim delom …. a vsi smo utrujeni in siti vsega 🙁

Vsakomur, ki pride k nam na razgovor za službo odkrito in direktno povem, da imamo 3x letno frko in da se takrat DELA7 in da se takrat dela tudi preko vikenda. Vsi takrat veselo kimajo in si mislijo pa kaj je to ..3x letno???!!! In res, to ni veliko, a kaj, ko ob ravno tistih treh napornih pozabiš na vseh tistih 50 in več povsem prostih vikendov, pozabiš, da je plača, za katero si se dogovoril ustrezna tudi temu, da je potrebno 3x letno malce več delati in pozabiš da se ponavadi odhaja domov natančno ob uri in da ponavadi v službi ni ravno strašanskih naporov in je takšna služba prav luštna.
Ne, takrat vsak vidi in čuti le tisti zasedeni, naporni in zoprni vikend!

In tako mi včeraj poklapani in utrujeni sedimo v lokalu, srebamo kavo in razmišljamo kaj vse nas čaka doma in kaj nas čaka v naslednjem tednu. Že dolgo imam običaj, da ljudi v ponedeljek ne napodim direktno v pisarno … takrat si vzamemo dan zase … no, ne čisto popolnoma zase, ampak en tak malce bolj sproščujoči ponedeljek. Zjutraj si vzamemo daljši spanec in se zberemo šele ob 10h oz. tokrat ob 11h8. In to ne v pisarni, ampak v kakšem lokalčku. Sledi kavica, čaj in klepet – kaj se je dogajalo, kje smo ga lomili, kaj smo dobro opravili, še kakšen udaren čvek po babje9, ugotavljamo kaj bi lahko bilo naslednjič bolje, potem pa se okrepčamo še s kakšnim dobrim kosilcem na službene stroške in domov.

Včeraj pa sem dobila insajderski namig, da bi ljudje pravzaprav radi spali doma in sploh ne prišli v službo10. Hmja, saj si lahko vsak vzame dan ali dva dopusta, a ne?! Ja, ampak nihče ne bi dal “svojega” dopusta za to. Kaj pa?! Ja, …. hm …. če bi firma dala 1 dan dodatnega dopusta bi bilo fino … Aja?! Pa dodatni bonus, pa kakšno nagrado, pa osebnega maserja, pa počitnice na Havajih??!!

Na prvem razgovoru se je pa tako malo slišalo 3 vikende letno?! Aja, letos je v program padel še četrti nenačrtovan delavni vikend?! In v letu 2008 bomo ponovno imeli to “nesrečo”, da naše podjetje zasluži za nekaj dodatnih plač za naš kruh in mleko?

A jaz pa veliki izkoriščevalski kapitalist, ki ne razume delavskega razreda? Niti slučajno! Jaz sem le še ena vrstica več na plačilni listi bogatega gospoda iz Amerike. In pravite, da je meni kaj lažje po napornem vikendu oditi v službo? Ne, meni je le jasno, da so tudi drugje kakšne spodnje gate strgane, a tiste se vedno sušijo znotraj lepe in velike hiše ….. zunaj so vedno in povsod obešene le tiste ta lepe.

In konkretno smo za tele “strgane gate” vsi vedeli že takrat, ko smo sprejeli službo. Konec koncev pa: tudi takšne tastrgane čisto lepo služijo svojemu namenu …. če jih le znaš pravilno obleči 😉

  1. 9 nas je bilo tokrat [↩]
  2. pa ne gremo več, ker so brati Hrvati grdi 🙁 [↩]
  3. sestanke in seminarje za manjše skupine [↩]
  4. usmerjali govornike na oder, koordinirali njihove prihode in odhode iz hotelov v dvorano [↩]
  5. vso kramo, ki je bila razpršena širom dvorane [↩]
  6. je udarilo vprašanje, kot iz vedrega neba [↩]
  7. res z veliko začetnico [↩]
  8. ker so me insajderji prepričali, da je tako prav [↩]
  9. čeprav imamo tudi moške člane ekipe [↩]
  10. oz. na službeno kosilo in pogovor [↩]
Objavljeno dne

Jaz pa nočem stadiona

Spet seminar, spet vikend, ki je drugačen, spet neurejena prehrana, stres, veliko dela tudi ogromno sedenja, čakanja, veliko prijetnih srečanj, pogovorov, veliko idej za življenje, za delo in tudi za blog.

Vikend seminar ali WES se v našem poslu reče seminarju, ki ga organiziramo enkrat na kvartal. Prireditev, ki se odvija preko vikenda, kjer združujemo slovenske in hrvaške slušatelje, kjer so dvorane v hotelih postale premajhne in moramo seminarje organizirati v športnih dvoranah.

Å tadion bomo gradlili? Le za koga? Dvorane potrebujemo! Resnično! Vse poslovne dvorane so narejene za največ 400 ljudi. Å e sreča, da smo v zadnjih letih dobili Mons in Domino, ki sta borni beri dvoran pridružila dve novi, a vendar je organizatorjem takšnih dogodkov še vedno težko. Nad dvoranami s 400 sedeži, je tukaj še Festivalna dvorana, kjer je mogoče posedeti okrog 700 ljudi, Cankarjev dom, ki je za moj okus še vedno predrag1 , potem pa se “zabava” konča.

Za nas organizatorje potem pridejo v poštev le še športne dvorane. Poslovni seminar v športni dvorani? Ja, gre, če ne gre drugače. Tudi v ledeni dvorani. Več dela za nas, prekrivanje ledu, odstranjevanje bankin, kranclanje, ki omili športni videz in doda pridih resnosti, postavljanje miz, tapicirani stoli, profesionalno ozvočenje, govorniški oder, oder, zavese, profesionalna osvetlitev in počasi zadeva postaja bolj podobna prostoru za seminar. Ogromno koordinacije usklajevanja in vodenja delavcev različnih podjetij (dvorane, varnostne službe, gasilcev, cateringa, tehnikov za osvetljevanje, kamermani, zvok, snemanje, po možnosti tudi podjetja za prevajalske slušalke) in na koncu pridemo le na stopnjo, ki jo profesinoalne dvorane že v osnovi.

A smo se navadili in postopke uskladili do najmanjše podrobnosti. In potem naš glavni govornik iz Avstralije nima časa ali pa ne dobi dobrega leta in prišel bi en teden kasneje?!! In naša glavna in skorajda edina dvorana, ki se brez težave trži, Hala Tivoli, ima termin rezerviran za košarkarsko tekmo. Å port ima v športni dvorani pač prednost …. In mi? Gremo v Maribor. 🙁

Nič napačnega v Mariboru. Å portna dvorana Tabor je solidna, a problem, na katerega naletimo tam je ta, da so ob počitniških dneh (predvsem v času smučanja) hotelske kapacitete povsem zasedene.

S temi težavami se spopadamo že 12 let. Uspešno. A vseeno letos bom Božičku pisala naj Jankoviču prišepne na uho, da naj namesto štadiona, raje zgradi še eno športno dvorano …. ali dve 🙂 Dvorane, ki jih z lahkoto zatemniš, dvorane, kjer iz WC-jev ne smrdi 100 m naokrog, kjer so hodniki lepi in spodobni in kjer imajo upravitelji malce manj zavezane roke glede trženja.

  1. vendar si glede na situacijo to očitno lahko privošči [↩]
Objavljeno dne

Accor kartica ugodnosti

Povsod že lahko zbiraš pike, milje, kilometre, točkice, smrekice, kolosejčke …. tako, da tokrat celo razmišljam o tem, kaj bi lahko dali za zbirat kupcem naših knjig ali CD-jev. Nalepkice v obliki knjigice ali CD-jčkov? Ali pa ne ravno tako po kavbojsko, raje bolj profi, kot imajo pri kakšnih letalskih prevoznikih, ko dobiš takšno lepo fancy kartico. Tako kot sva tokrat dobila midva s Tomažem pri hotelski verigi Accor.

Zadnjič, ko smo bili v Berlinu in spali v hotelu Novotel in je prijazna receptorka imela nekaj časa, so nama uturili ponudili kartico ugodnosti. Receptorka nam je izračunala, da se investicija vanjo (zanjo moraš nekaj plačati 🙁 ) povrne takoj, že s popustom, ki bi ga dobili na ceno takratnega bivanja. Ja, valjda smo vzeli kartico ugodnosti 🙂

Tokrat, v ponedeljek, sva odšla poslovno v Firence. Preko podjetja Amec sva odšla služit ljubi kruhek in Italijanom ponujat naše usluge. Dobila sva namig, da je tam podjetje, ki trži velike količine CD-jev z izobraževalno tematiko in ni v lasti našega lastnika (morš mislt 🙂 ) … torej potencialna stranka za Amec. V Amecu smo v preteklem letu proizvodnjo (duplikacijo CD-jev in DVD-jev), embalažo, pakiranje, logistiko izvoza, transporta po Evropi, za vsa naša podjetja izpilili tako do potankosti, da se za kvaliteto usluge ni bat, cene pa imamo glede na sistem dela in količine tudi izredno konkurenčne, zato smo rekli:”Ajde, gremo se prodajat!”

7 ur vožnje tja, 7 nazaj, vmes pa 1 uro sestanka, 5 kav, 1 dobra večerja in nočitev v Firencah … no, ja … v Toskani sva pa le bila 🙂

Kar sem hotela povedati je, da v hotelu gostom s kartico ugodnosti nudijo popust na redne cene, poleg tega pa ti pripada tudi nekakšen Wellcome drink – dobiš voucher za pijačo.

Najin dan je potekal tako, da sva zjutraj dostavila Jako v šolo, nato popila kavico “al banco” … no, tako pravijo Italijani, če jo popiješ kar za šankom in je cena temu ustrezno nižja … potem pa na pot, vozila mimo vseh cestnih barikad (ogromno dela na cesti 🙁 ), med Ferraro in Bologno naletela na nesrečo, ki nas je prilimala na mesto zaustavila za uro in pol, padla v pisarno na sestanek 3 minute pred dogovorjenim terminom …. to pa je slovenska natančnost … se tam eno uro trudila in se kazala v najboljši možni luči …ja, ja, jaz sem celo parlala po Italijansko (Tomaž pravi, da se je investicija v moje učenje, končno začela vračati obračati) …. nato v Pratu 2 uri poskušala najti restavracijo, ki bi bila v ponedeljek odprta in bi nudila kaj več, kot “pizze al taglio”, ….. ob ponedeljkih je v Italiji očitno gostilniški mrk ….. Obupala in se končno zapeljala v Firenze, se sparkirala v ogromni garažni hiši ob železniški postaji, zaokrožila po bližnjih ulicah in ob 10h zvečer falabogukončno sedla v dokaj solidno restavracijo. V hotel sva prišla okrog polnoči … izmučena in zaspana. Naslednji dan naj bi takoj zjutraj krenila nazaj, ker je želel Tomaž še v pisarno pogledat kako kaj napreduje pošiljka za Romunijo, zato je bila edina priložnost za pijačo točno takrat …. mimogrede pred spanjem … s prtljago ob nogah …. to ali pa nič, vzemi ali pusti.

Sedeva in naročiva. Karkoli si lahko omisliva! Kaj pa?! Nihče od naju ni ljubitelj alkohola, kave ob tej uri ne bova pila, … žejna sva v bistvu, ampak za žejo pijeva vodo. Naročila sva 1x negazirano in 1x gazirano. Ženska naju gleda, kot da sva padla iz lune in pove, da si lahko izbereva KAKRÅ NOKOLIPIJAČO. Ja, veva in midva bi VODO! Prinesla nama je po 1 liter vsakemu, da da revica vsaj nekaj od sebe 🙂

Po mojem še danes govorijo o dveh čudakih, ki pri zastonj pijači naročata vodo. 🙂

A, biznis? Ja, v redu je šlo. Bomo se sicer še malce mučili, da dokažemo kako dobri smo, ampak vrata so odprta.