Dan mrtvih je dan, ko proslavljamo ali objokujemo?

Dan narodnosti, dan osvobodilnega boja, dan reformacije, dan čarovnic, Prešernov dan, moj rojstni dan ….. pa naj bo še dan mrtvih, če ima že vsak živ in vsaka stvar in pojem svoj dan, čeprav še zdaj, ko sem skoraj zagotovo v drugi polovici svojega življenja, kakšna je logika, ki stoji za vsemi temi dnevi.

Enkrat proslavljamo, drugič se poslavljamo, enkrat nazdravljamo, drugič objokujemo?

Pri Prešernu baje proslavljamo dan, ko je umrl, čeprav ne vem zakaj ne bi raje proslavljali njegovega rojstva 3. decembra? December je itak zafuran mesec, ko nihče več ne dela in prav pripravno bi ga bilo začeti srati, piti in nazdravljati že na začetku meseca.

In potem imamo 31.oktobra dan reformacije. Me prav zanima koliko Slovencev sploh ve zakaj se v petek ni delalo. Hmja, nekaj s Trubarjem in prvo slovensko knjigo, kajne? Je Trubar napisal, zapisal, prepisal, natisnil ali kaj že, tistega daljnega 31. oktobra? No, ja saj je vseeno, le da imamo dovolj prostih dni, da se gnetemo po pokopališčih in urejamo svoje vrtičke in se tako 1. novembra ponosno in pokončno v svojih novih oblačilih sprehodimo vsaj trikrat do tistega vsaj enkrat letno popolno spedenanega groba svojega bližnjega ali pa do groba kakšne tete v sedmem kolenu.

Ja, tudi jaz imam (pravzaprav jih nimam več) bližnje, ki niso več med živimi. Poleg tašče in tasta, ki smo ga pokopali prav to leto, imam na ljubljanskih Žalah pokopano tudi svojo ljubljansko babi. Čeprav je od smrti moje babi minilo že skoraj 20 let, je spomin nanjo še vedno živ. In čeprav je od doma mojih staršev do njenega sedanjega bivališča le 5 minut hoda, je tam ne obiskujem pogosto. Nikoli je nisem. Tudi takoj po njeni smrti ne, četudi je bil spomin nanjo še zelo boleč in sem živela v neposredni bližini Žal. Ne vem, zakaj, a nikoli se nisem znala pogovarjati s kamnitimi spomeniki in gomilami zemlje prekritimi s peskom in nikoli nisem prav dobro razumela simbolike skrite za prižiganjem kičastih sveč v plastičnih barvastih ovojih.

Ljudi se spomnim drugače, ob vonju ribezovega soka se spomnim na dedka, ob dateljnih, ki jih ponuja krošnjar na tržnici, mi spomin uide k babici, ob toboganu, ki vodi v bazen, se mi utrne nasmešek, ko se spomnim radgonske babi, ki se je pri svojih 80-ih spuščala po njem, ob vonju sveže pečenega jabolčnega zavitka se spomnim tašče in ob glasnem športnem navijanju svojega sina, se obvezno spomnim tasta.

Le zakaj bi mi nekdo predpisal, da se moram vseh spomniti naenkrat, jim takrat natrpati na tone kičastih sveč, ki jih sploh ne morem več zložiti na grob in se ob pravih urah pokazati sosedom, da ne bi govorili, da je Saša spet pozabila na svoje bližnje?!

Film o življenju Saše Gerčar?

Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.

Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.

Vzorna edinka, ki je brez večjih pretresov z odličnim uspehom zaključila osnovno šolo, z dokaj povprečnimi rezultati in brez stresnih pubertetniških izpadov zaključila gimnazijo, nikoli inhalirala nikakršnih zakajevalskih substanc, se niti napila nikoli do mere, ki ti zamaje svet in šibi kolena, se vpisala na ekonomijo, tam spoznala fanta, s katerim se je odločila ostati skupaj do konca življenja, zabluzila s študijem, se preusmerila na VUÅ  -. se malce, malce zresnila, vendar tik pred koncem pustila študij …. se zaposlila in nikoli več vrnila v iste študijske klopi, kjer bi stvar zaključila po pravi in uradni poti ter zanjo dobila papir, ki bi ji omogočal, da na vizitki pred imenom dopiše kakšen dr.mr.br. ali kaj podobno formalno nepomembnega, pri 19-ih opravila vozniški izpit, se pri 26-ih poročila in preselila v prvo lastno stanovanje, se zadnjih 23 let stalno prerekala o budgetu, ki ga namesto metanja v pujska, lahko nameni za nakup kakšnih hudih čevljev ali porabi za kakšno potovanje, zamenjala 3 službe, 3 stanovanja, nobenega moža – še, še 🙂 , do pred enim letom nikoli vzela niti enega najmanjšega kredita1, dala izpuliti dva zoba (in obe izkušnji doživela silovito in dramatično), do 43. preživela brez liftinga … še, še 🙂 , rodila enega krasnega otroka, zamenjala kup pločevinastih škatel, se po svoji krivdi zaletavala le v cvetlična korita in betonske stebričke, se učila nekaj tujih jezikov (učila ja, naučila ne čisto vseh 🙂 ), pretočila kar nekaj solz (kaj čem, sem bolj solzavo dekle), videla ogromno filmov, v nekih davnih časih prebrala precej knjig, presmučala precej vzpetin, prepotovala nekaj bližnjih in malce manj bližnjih (ne morem ravno reči daljnih) dežel, poslovno pa že več kot 20 let hodi v službo, kjer za mesečno plačo dela od ponedeljka do petka od 8h do 4h ali raje še kakšno urico ali dve več -.

Skratka eno navadno, dolgočasno življenje ene slovenske dekline, ki obožuje sladko in sovraži korenje in rdečo peso.

A vsi istega filma ne vidijo enako. Nekateri bi rekli, da je film o Saši Gerčar mafijska zgodba, polna bogatstva in akcije. Zgodba polna poslovnih podvigov, lastnih podjetij in težkih zaslužkov.

Morda bi morala to stran dati pisati komu drugemu? Prepričana sem, da moje življenje zagotovo ni akcijski film ali mafijska zgodba, a vseeno verjamem, da smo do samega sebe vedno preveč kritični in pristranski, a po drugi strani na življenje drugih gledamo s prerožnatimi očali. Vsak dom ima v perilu tudi strgane gate, a te vidimo le pri sebi, pri drugih nikoli.

Bo pa zanimivo izpolnjevanje tele knjige.

Zapisal jo je moj dobri prijatelj Žiga. Triindvajsetletni fant! Nastajala je baje 5 let, od trenutka, ko je v njem dozorela ideja, ko je začel zbirati citate, zgodbe …. začel vse skupaj urejati, zapisal vse v angleški in slovenski inačici …. ob tem okrog sebe zbral nekaj ljudi, jih povezal, ustvaril ekipo, ki se je občasno sestala ob jagodah in čokoladi, nato pa zadevo resnično izpeljal in izdal v pravi pravcati knjigi.

Tudi ta del bi spadal v film o mojem življenju. Tudi jaz sem bila del tega ustvarjanja. Tudi jaz sem ob tem spoznala čudovite ljudi, pojedla preveč jagod in čokolade2, se nasmejala, zabavala in predvsem veliko naučila.

Na koncu je nastala knjiga, na katero sem ponosna tudi jaz, čeprav je bil moj delež le kakšna kritika, dve ali tri (upam, da konstruktivne).

Ja, Žiga, še vedno pogrešam črte! Tukaj moje kritike3avtor očitno ni upošteval 🙂 …. a sem se znašla po svoje. Danes sem si jih narahlo načrtala po celotni knjigi. In sedaj je knjiga končno nared, da jo popišem.

Torej, dragi moji bralci … zdaj veste, zakaj bom malce manj pisala na blog ….. pišem namreč na roke po svoji Srečni knjigi.

  1. no, za vse je enkrat prvič, a če ne gre drugače, da prideš do svojega sanjskega avta in če dec ne odpre tošeljna, se pa zadevo uredi drugače 🙂 [↩]
  2. ja, Žiga, ta del sestankovanja je bil podel 😉 [↩]
  3. konstruktivne, seveda 🙂 [↩]

Itak kriva za vse

Dec me res že dolgo ni jezil ….. no, ajde vsaj tako močno ne, da bi se mi še nekaj ur po tem kadilo. A na vsako leto in pol se spodobi, da se baba preveč ne razvadi, a ne?

In kaj sem tokrat ušpičila?!

V naši družini imamo osebne lastnosti lepo porazdeljene. Mož je lep, pameten, natančen, redoljuben, redoljuben, natančen, natančen, redoljuben … jaz sem utrujena, tečna, površna, tečna, tečna, površna, … naš mali pa zabaven, neobremenjen z malenkostmi, bister, poln energije, … aja pa pameten in lep po atiju.

In jasno je, da jaz izgubljam denarnice, pozabljam kje sem parkirala, izgubljam ključe, pozabljam mobitel doma in moj dragi ima poleg vseh življnejskih težav, na svojem puklu še skrb zame.

In danes zjutraj, ko se midva sangvinično obupno stresni par – Jaka in jaz, končno in spet v zadnjih minutah, gužvava oprtana s 400 torbami, skozi izhodna vrata našega doma, opazim, da je moj natančni mož v vratih pozabil svoje ključe. Oja, se zgodi tudi najboljšim.

In ker jaz površna in zgubljena dečva to prav dobro razumem, se ne razburjam, vtaknem ključe v svoj žep, hkrati pa že kličem svojega natančnega možička. Iskreno odkrita mu razložim, da ga kličem ravno zato, ker vem, da sem zbrkljana in zmedena in znam pozabiti, zato naj me ON, vir vsemogočne natančnosti in redoljubnosti, opozori, da mu ključe predam, kajti zvečer jih bo najbrž rabil.

Sva se videla? Ja, celo dvakrat se je oglasil v moji pisarni. In? Ja, ne vem … jaz sem na ključe seveda pozabila.

Ob 7h zvečer me besno kliče1 in se ves penast dere v telefon, češ kaj mislim baba zmešana, da mu nisem dala ključev. Aaaaa? Halo?

Drugič jih bom vrgla v odtočni jašek pa se naj sprašuje kje jih je izgubil, hudič frdamani!

  1. on v Sostrem, jaz na Brniku [↩]

številke

Naš mali1 je zadnjič razmišljal o idealni šoli in ena od bistvenejših postavk, za učencem ljubo šolo, se mu je zdelo, bi bila šola brez ocen. Brez ocen? Da mi je videti učence, ki bi se učili brez sprotnega merjenja njihovih doseženih uspehov.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao2 prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.

Å portniki se borijo za čim manjše ali čim večje številke, za prvo, drugo, tretje mesto. Zadnjič pa mi je gospod, ki se ukvarja s programiranjem zaupal, da ima že dlje časa v glavi zasnovo za doktorsko nalogo o merjenju in tem kako se da iz merjenja vseh mogočih zadev, analizirati in si postaviti nove smernice in cilje ….. in glej vraga tudi cilji so sanje, ki imajo zraven zapisanih nekaj številk v obliki datuma.

Ta teden je v tiskani Blogoroli zapisan intervju z mano. 42. številka Blogorole in v njej je intervju z dvainštiridesetletnico. Namensko? Ne, mislim, da ne, kajti intervju bi moral biti objavljen v 41. izdaji, vendar sem bila ves teden službeno v Portorožu in srečanja z novinarjem takrat ni bilo mogoče speljati. A priznajte, da je kar malce srhljivo, ko se številke tako naključno poklopijo!

  1. po pravici povedano bom kmalu morala začeti govorit ‘veliki’ [↩]
  2. bila je neumna grožnja učiteljice [↩]

1:0 za šefa

“Greva tja, ker kle bova dolg čakala!” je rekel frajer drugemu frajerju zadnjič v Via Boni. Ob 12h sedim in pljuckam svojo tretjo kavo ….. Opa, opa, film navijmo nazaj, ker moram povedati vse.

Torej moja Toshiba, ga že nekaj časa lomi. Napake nikoli niso prav strašanske, a vse skupaj se vleče že dlje kot 2 meseca in tako zadeva postaja že hudo moteča.

Tistega dne sem bila dogovorjena, da prinesem svojo mašinco, ki bi jo bojda pregledali takoj, jaz bi počakala 5, 10 minut …. pa bi bilo urejeno. Japajade!

Torej najprej 5 minut, potem 10, nato so me poslali na eno kavo, spila sem raje kar dve in me od tam klicali ….. no, ne bom predolgo ….. stvar še vedno ni bila urejena in so me poslali na tretjo kavo. Tokrat sem se usedla v Via Boni in po eni uri še vedno čakala na njihov klic. Ne bat, medtem sem si urejala službene zapiske in si zapisovala ideje, ki mi tako najhitreje padajo na misel.

Mimo mene se sprehodita tista dva prej omenjena jupija in namesto k Via Boni, zavijeta v naslednji lokal Kurji tat. Odločitev za lokal je padla le zaradi količine potrošenega časa in ni imela niti najmanj opraviti z ambientom, kratkim krilom natakarice ali celo s kvaliteto hrane.

Ravno o tem sem razpravljala nekaj tednov nazaj in se obesila predvsem na predolge postrežbe in predolge malice za katere so včasih krivi tudi sami delavci, a mnogokrat tudi gostinski lokali.

Moje takratno pisanje je zagledala tudi šefica enega od lokalov, ki sem ga pokritizirala in zapisala svoje stališče. Prav je, da brani svoj lokal, a gospa me ni najbolj razumela. Moja kritika je letela predvsem na to, da zaposleni v veliko lokalih zapravijo veliko več časa, kot ga imajo na voljo za malico …. sploh v primerih, ko govorimo o polurnem premoru. Kombinacija malic in kosil v lokalu, kjer isto osebje streže tudi jedi po naročilu in bognedaj celo kakšnih gala večerij. Za malico je treba stvar hip-hop malomanj kot vreči na mizo, pribor naj že leži tam, brez nepotrebnega cirkusa “vam je bilo všeč” etc. ob juhi pa lahko že prinesejo račun, da se kasneje ne bi zamujali z njim. To je zgolj moj poslovni nasvet, saj ob času malic ljudje ne iščejo komforta, ampak predvsem nekaj, kjer lahko na hitro pojedo nekaj toplega in okusnega.

Marsikateri lokal izgublja stranke le zato, ker je njihov fokus usmerjen v elegantno postrežbo in fancy jedilnike, ki jih v pol ure komaj prebereš.

Sicer že dolgo nisem bila v Via Boni, vendar tam niso bili ravno počasni, a predvidevam, da morajo kurji tatovi hiteti še bolj.

Naj se vrnem k bistvu zgodbe; med mojim pisanjem o prej omenjeni gostilni sem vpletla tudi nekaj svojih osebnih pripomb in se pošalila na račun korenja, ki naj bi ga kuhar tlačil v praktično vsako jed. Mogoče ga res ne tlači v vsako, vendar pa, ko nečesa ne maraš, je le ščepec tistega dovolj, da dobiš občutek prenasičenosti. Korenje resnično radi naribajo1 v njihovo zeljnato solato.

Od zapisa naprej nisem bila v tej restavraciji. Nekaj tednov nazaj pa nas tja povabita dve kolegici, ki sta proslavljali svoj rojstni dan. Vzeli smo si več časa, kot le pol ure, zato smo lahko izbrali prav njih 🙂 in si za želeni termin rezervirali mizo za 10 oseb

Ves čas naročanja naših jedi sem imela občutek, da natakar gleda naravnost vame. Zakaj vame? Saj ne bom plačala jaz!

Vsak je naročil svojo jed in jaz ob naročilu svoje nisem prav nič komplicirala … testenine s tartufi …. solata gre zraven. Ko začnejo nositi solato, natakar vpraša glasno, komu naj poda solato brez korenja. Za trenutek se vsi spogledamo in ker čisto nihče ne dvigne roke, jo plašno dvignem jaz. “Mo..mo..mogoče jaz?”

Solato postavijo predme brez besed. Po prvem šoku in preverjanju, če le morda ni kdo od naših eksplicitno zaprosil za kaj podobnega, le povprašam natakarja od kje mu ideja.

“Naročil mi je šef.”

1:0 za šefa, ni kaj!

  1. hmja, ja, ja, takšnega se celo znebiti ne moreš [↩]