Odvisnosti, pregrehe, želje …

Recimo, da je Dr. Janez Drnovšek prišel do spoznanja o tem, kaj ga osrečuje in katere so njegove največje življenjske prioritete. In tako je v svojih zadnjih mesecih življenja pekel svoj kruh, bral in pisal knjige ter delal dobra dela. Je spoznal nekaj, kar mi še ne uspemo videti?

Če pomislim, da me je pred 20 leti gnalo naprej nekaj povsem drugega, kot danes, je najbrž možno, da tudi mene pri 60-ih zagrabi, da bi postala druga mati Tereza??!

A, ni skrbi, danes me ženejo še povsem običajne, marsikdaj zelo posvetne in materialistične zadeve. Analitično bom poskušala objeti določene zadeve, ki v današnjem razvitem svetu ženejo večinsko populacijo tudi do te mere, da je od nje odvisna.

  • Kocka oz. igre na srečo so mi totalna neumnost. Niti slučajno me ne prevzame in če me pot slučajno zanese v kakšno igralnico (se mi je zgodilo že tudi iz poslovnih razlogov), bom pač preživela tisti čas tam, nato pa pobrala kar je za pobrati (ponavadi nič, ker vložek, ki sem ga MORALA vplačati hitro zapravim) in mirno odpeketala domov.
  • pijača; alkohola načeloma ne uživam. Ja, kozarček vina ob posebnih priložnostih, vendar to bolj iz osnovne kulture, spoštovanja do okolice in želje po nekompliciranju, a ob pitju alkohola ne čutim nobenega užitka. Enako bi bilo, če bi imel alkohol okus Coca-Cole. Pila bi jo (sedaj je ne), a ob tem ne bi doživljala ničesar.
  • seks; Zame je seks iskaz ljubezn, pripadništva in v sebi združuje še vse kaj več, kot trenutni užitek. Na listi življenjskih prioritet je na višjem mestu marsikaj drugega … npr. družina … zato seks, kot šport, skakanje čez plot, iskanje različnih partnerjev in zadovoljevanje takšnih želja niso na mojem spisku opravil.
  • cigarete; sploh ne vem kaj naj komentiram. Sem poskusila pihati v svojem malce bolj uporniškem času, vendar nikoli videla smisla v tem, da bi nikotin vdihavala, zato težko sodim o užitku, ki naj bi ga ta povzročal. Enostavno me ne zanima.
  • droga; do I need to say anything?
  • šport; šport me zna zasvojiti. Na trenutke, ne vedno. Pridejo obdobja, ko ugotovim, da uživam v naporu, v občutku, ki mi ga daje izčrpanost in trenutki po tem. Če lahko šport združim še s katero od mojih drugih prioritet ali užitkov (npr. klepet, druženje, družina), potem pa sploh. A gledanje športa … navijanje … naka, niti malo!
  • hrana; uživam v dobri in lepi večerji. Točno, tudi lepa mora biti! Pa naj jo pripravijo drugi, kar užitke le še poveča. Če pa me nanjo povabi še moj dragi, potem pa se itak stopim.
  • ples; moja neizživeta želja. Govorim o tistem plesu v parih. Ali pa vsaj salsa. Najbrž tipično ženska in tako tipično neuresničena ob zgodnji zavezanosti partnerju, ki je pač tipično moški in ga ples niti ne zanima. Mogoče, mogoče kdaj ….
  • potovanja; nekaj kar me izpolnjuje. Obužujem potovanja. Obožujem potovanja v krogu svoje družine. In če lahko potovanja združim z nekim poslovnim smislom, če se tam družim in spoznavam nove ljudi in imam hkrati ob sebi svoje ljubljene osebe, sem preprosto SREČNA

Najbrž bi lahko naštevala še dolgo, vendar naj bo dovolj. Kaj pa vi?

Invalidski voziček za pse?

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Kljub pestremu živalskemu parku, tam ni smel manjkati pes. Mika je bilo ime psički, ki je jaz še nisem imela čast poznati. Bela kosmata cestnaterierka (najbrž).

Za njo je prišel Đoni. Res ne vem ali je bil ta, takrat zame monstrunski Nemški ovčar, (bila sem majhna pupika, ki je komaj shodila) fini ameriški Johny ali pa preprosti jugopessaĐ. Đoni je bil pes s katerim jaz nisem znala kaj pametnega početi. Komaj sem se dvignila na svoji dve nogi, že je prihrumela ta kepa in me spet zvrnila na tla. Đonija je odnesel avto. Jah, Jarška cesta je postajala prometnica in pujsi, kure in psi so morali počasi dojeti, da vsaj enkrat dnevno po njihovi cesti, prihrumi kakšna čudna stvar na štirih kolesih.

Za Đonijem je prišla Tima. Mala oranžna mešanka. Ja, torej še ena cestna terierka. Zlata psička. Jokali smo kot dež, ko smo jo nekega jutra našli mrtvo …v kotu garaže. Poginila je zaradi zapleta pri porodu, bi rekli živalski ginekologi. Ona in vsi njeni še nerojeni mladički.

Jaz sem svoje slo po kosmatih kožuških vedno potešila s kakšnim potepuškim mačkom, ki sem ga privlekla domov in ga odsihlej imela v svoji sobi skoraj dan in noč, a moj oče je moral k hiši pripeljati novega gospodarja. Tokrat je pripeljal Nemško ovčarko. Malo kepo, kateri ime sem lahko izbrala jaz. In tako smo dobili Kalo.

Kala je bila tista, ki se je noro zaljubila v mojega Tomaža. Res, noro! Å e jaz nisem bila prepričana ali je on res tisti pravi1, a Kala od njunega prvega srečanja naprej, o njem ni dvomila niti za hip. Ko je odhajal od obiska pri meni, je stala na ulici toliko časa, dokler ga ni popolnoma izgubila iz oči. Včasih smo se znali igrati in Tomaža skriti le zato, da smo se nasmejali noremu iskanju in cviljenju njegove zveste pasje prijateljice. Kala je postajala stara, betežna, izpadli so ji zobje in njen “Ljubi” jo je moral popeljati na njeno zadnjo pot, kjer so jo prijazni veterinarji za večno uspavali.

Ni minil niti mesec, ko je naš oče privlekel novo kepo. Kala II. Ok, jaz sem se medtem poročila, odselila in mojemu očetu je šlo že rahlo na otročje, zato se pač nisem vmešavala v neinovativni izbor njenega imena. Kala pač … še ena Nemška ovčarka … Tomaž je pridobil nekaj gub, sivih las in kakšen kilogramček in nova Kala ni padla na njegov šarm niti v sanjah. Jah, kaj hočemo pač vse Kale ne trzajo na iste tipe moških. Kala II je živela kar dolgo in prijetno pasje življenje. Ko je bila že presneto stara in betežna smo tudi njo odpeljali na dolg spanec iz katerega ni vrnitve.

Oče je takrat sklenil, da ima dovolj travm in joka ob dokončnem poslavljanju s svojimi ljubljenčki in da bo pri hiši ostal le še en mačkon. Pa ga nismo najbolj upoštevali in mu pred sedmimi leti za rojstni dan pripeljali novo nemško lepotičko. A kako jo je poimenoval? Jasno, da Kala.

Kala III. je najlepša od vseh. Visoka, sloka, predvsem pa zvesta spremljevalka mojega očeta na vseh njegovih upokojenskih jutranjih sprehodih. A žal je ravno pri tej psički veselje s sprehodi minilo najhitreje. Kolki, zadnje noge, hrbtenica in naša Kala je hodila vse počasneje, občasno klecala, sedaj pa ubožica komaj še premika zadnje noge. Veterinarji pravijo, da ni rešitve in da bo psička kmalu postala povsem hroma v zadnjem delu svojega telesa.

Sprehaja se nič več, samo še žalostno gleda za mojim očetom, ko ta odhaja od hiše brez nje. Uspavati, pravijo veterinarji. Uspavati, pravijo sosedje in mimoidoči, moj oče pa dejanje odlaga teden za tednom.

Uspavati? Zakaj? Psičko očitno hrbet ne boli, saj ne joka.  Je potrebno poslušati zlobne jezike mimoidočih, ki tako ali tako ne vedo kakšno je resnično stanje.

Å e sreča, da ljudje lahko povemo kaj želimo in da ne uspavamo vsakega, ki ga zbode v hrbtenici ali mu noge ne služijo več najbolje, kajne?!

  1. ok, ok … sem bila 😉 [↩]

Italiani siamo gelosi

Da je ljubosumje nekaj povsem normalnega za Italijane, mi je razložil kolega iz naše italijanske pisarne, ko me je povprašal, kako kaj moj prenaša, ko se pogovarjam s kakšnim fletnim poslovnim partnerjem.

“To pa mora biti zapleteno in težko, glede na to, da sta zaposlena v istem podjetju, kajne?”

Zapleteno in težko?! Le zakaj?

“Ja, veš, mi Italijani smo itak ljubosumni že po naravi, poleg tega moja žena izgleda dobro … pa tudi rad jo imam, no …. torej je normalno, da sem ljubosumen, ni tako?”

Hmja, ne bi rekla.

Da ne boste mislili, da sem kakšna wunderfrau, ki ni nikoli ljubosumna, žena, ki miži, ko možu pred pranjem iz žepov vleče papirnate robčke, račune in ostale listke in ne trzne niti z očesom, ko se NJEN1 dec odločno predlogo pogovarja in se več kot očitno slini okrog prsate in dolgonoge blondinke, ki mu je prijazno postregla z navadnim kofetom, a on že petnajst minut z njo razglablja o pravi aromi ter videzu in postrežbi te iznenada zanj tako pomembne tekočine. Da ga ne sanjam, pa prava penca in prava skodelica! Se mi zdi, da deklinam s tako globokim dekoltejem res ni treba skrbeti za pravo količino pence na kavi!

No, a ker moj popije dve do tri kave na dan in če bi se grizla za vsak njegov poglobljeno intelektualni pogovor o kvalitetni postrežbi kave, bi mi primanjkovalo še več časa in blog bi pisala še bolj poredko, kot ga pišem zadnje čase.

Čisto resno; ljubosumje je lastnost, ki ne povzroča le zahrbtnega zasmehovanja kolegov in ni dokaz prave ljubezni, ampak je prava razdiralka in uničevalka dobrega partnerskega odnosa.

Bi moj kaj manj sekund gledal v globok dekolte prijazne natakarice, ki z izredno ljubeznijo2 pripravlja penco na njegovem kofetu, če bi jaz ob tem3 zaganjala vik in krik? V moji družbi že mogoče, a to pomeni le, da jaz res nikoli ne bi imela priložnosti izkusiti te izredno precizno pripravljene in postrežene kave2 … kar pa bi bila resna škoda, kajne?

*((za tiste, ki imajo IQ bolj blizu sobne temperature, bom v bodoče očitno morala dodajati opombe, da je komentar sarkastičen, saj res ne želim, da mi natakarice pljuvajo v kavo, šefi pa odpuščajo iz službe … ups, spet moj sarkazem 🙂 ))

Vse kar bi dosegla je laganje, izmikanje, sprenevedanje in več, tokrat bolj utemeljenih, razlogov za ljubosumje in tako še več nerganja in kreganja, še več izmikanja, še dodaten kup laži in v skrajnem primeru “pa-pa, midva se ne razumeva več”.

Sicer pa kar se mene tiče, je ljubosumje le druga beseda za lastninjenje. Ljubim te, dajem ti vse, moj si in ne delim te z nikomer! In ko (če) partner odide, te je izdal, ali kaj? Vse skupaj je le še kakšno stopnjo ali dve hujše od lastninjenja v poslu!

  1. poudarek je na svojini [↩]
  2. sarkazem [↩] [↩]
  3. no, ne ravno OB tem, ampak potem doma … [↩]

Grdi, lepi, slabi, dobri

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Ekipa, ki dela z mano vsak dan, je sicer nekaj, kar bi lahko rekla, da je “križ”, ki sem si ga tako ali tako naložila sama. Å la sem tudi skozi burna obdobja, izgubila nekaj dobrih in manj dobrih ljudi, izgubila prijateljico, se na težak način naučila nekaj lekcij iz odnosov z ljudmi in prišla do ekipe, ki me obkroža danes, ki je odlična in je tudi eden od razlogov, zakaj ljubim svoje delo.

Stranke, ki jih v našem poslu niti ne morem imenovati stranke …. to so sicer naši kupci, a tudi partnerji, kolegi, včasih morda tudi “nadrejeni”, so posebne. V teh letih smo z nekaterimi izoblikovali odnos, ki ni primerljiv z odnosom dobavitelj-kupec v prav nobeni branži. Kljub stereotipom in predsodkom marsikoga, ki sveta mrežnega marketinga ne pozna dovolj dobro, oz. prav zaradi njih, bom vedno znova vse bolj glasno oporekala in vpila, da so prav ti ljudje izredno prijazni in odprti in čisto drugačni od predstav “zunanjega sveta”.

Posplošujem? Ja, res je. VEČINA jih je prijaznih in dobrih, so pa izjeme, ki potrjujejo pravilo, tudi v tem poslu.

Ravno v teh dneh, ko v Portorožu skrbimo za nemoten potek zahtevnega seminarja, sem izvedela za novico, ki me je potrla. Po netu je zakrožil moj sarkastičen stavek, ki je bil vzet iz konteksta. Dopuščam možnost, da iz pisane besede težko izluščiš pravi pomen vseh mojih besed, a bolj ko berem moj pred mesecem zapisan prispevek, manj mi je jasno, kaj je nekoga navedlo, da ta stavek1 razpošlje okrog brez mojega dodanega zapisa spredaj2 in zadaj3.

Seveda je moj stavek opremljen s komentarjem “prijazneža”, da s tem blatim dobro ime distributerjih mrežnega marketinga in da takšnim, ki razmišljajo tako, ni mesta v našem podjetju.

Če zapišem, da bi v primeru, da bi bila danes še samska, svojega potencialnega moža iskala in lovila z lasom po mestu in če pozabim besedi obupanci dodati narekovaje4, naj bi blatila dobro ime distributerjev MLM-ja? In kdo od njih lovi partnerje z lasom? Je sploh mogoče, da nekdo misli, da je to resen zapis mojega stališča?! In če takoj zatem dodam “Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!”, zgoraj v kategorijo pripnem “ironično”, “jezna sem” in se pred tem spotaknem ob omejene predsodke ljudi o ljudeh, ki se ukvarjajo z neobičajnimi ali neprivlačnimi ali nepriljubljenimi poklici, je res težko razbrati, da sem bila jezna in ironična na podobna posplošujoča razmišljanja?!

Morda, morda … ajde, poskušam razumeti, da nekateri pač ne slišijo tistega, kar sem poskušala povedati, a vendar, če si nekdo vzame še toliko časa in prebere moje komentarje in ves zapis, si lahko predstavljam le, da NOČE slišati tistega, kar sem želela povedati in da IÅ ČE in je končno NAÅ EL stavek, ki ga lahko vzame iz konteksta, nalima na zastavo in z njo pogumno vihra naokoli. Ali pa jaz česa ne razumem?!

Sicer pa, grdi znajo biti res grdi in najhuje je, ker znajo to isto vajo znova in znova ponavljati in sreča je, da je v tem poslu še vedno lepih in dobrih toliko več, da kljub grenkemu občutku, moje razočaranje kmalu premagajo.

No, ne še … danes še boli … ampak bo že bolje. Verjamem, da bo.

  1. Å e sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. [↩]
  2. Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” [↩]
  3. In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš! ;) [↩]
  4. ja, to priznam, da bi se opupanci slišali bistevno bolj sarkastični, če bi besedo zapisala tako [↩]

Preobremenjenost

Preobremenjenost je stanje duha in ne situacije.

A sem pametna, k’ne?

Prejšnji teden sem bila psihično res precej pri tleh … kr neki … obupavala sem nad zadevami, ki so drugače enostavno premagljive, s kratkim “Bu!” sem bila že na robu joka, odhod v službo je bil eden težjih jutranjih korakov, zvečer sem apatično obsedela na kavču in sebi ter družini postavljala najbolj nemogoča in neverjetna filozofska vprašanja.

Mi je resnično bilo hudo in težko? Ah, pajade … Hudo je družini Marka, fanta ki je pred par leti delal pri nas, kot študent, se kasneje nekje zaposlil, se zelo mlad poročil in si pred manj kot dvema letoma ustvaril družino, hčerkico je imel pri svojih rosnih 20 in nekaj. Konec avgusta je umrl. To je hudo! Ne pa moje težave!

A vseeno, takrat, ko si na tleh ne pomaga logično analiziranje in filozofiranje o tem, kaj so prave težave in kdaj je razlog moje tečnobe le pik komarja na moji levi ritnici.

Ko sem se prejšni konec tedna že počasi pobirala, sem ob reševanju točke po točko, razmišljala tudi o tem, da se v podobno situacijo ne bom več spravila. Temu je potrebno narediti konec, od sedaj naprej sem pametnejša, živela bom bolj umirjeno, se sprehajala po gozdu, poslušala ptičje petje, hodila spat ob 9h, zjutraj vstajala zgodaj in pred resnimi izzivi odtekla nekaj kilometrov, si vsak dan privoščila mirno obdobje za kosilce, prečrtala iz svojega seznama vsaj 20% opravil, ki niso najbolj nujna …. Japajade!

Pa sem, pa sem … res sem! Vikend je bil nestresen. Čisto. Å e na piknik, kamor sem si sicer zelo želela, nisem šla, ker bi to spet pomenilo usklajevanje, dostavljanje nekoga na en konec, tekanje na drug, na hitro kisskiss in lepovasjevideti ter že ajmonaprej. Ne, tega jaz po novem ne počnem …. živim mirno in tak ritem bom uvedla na vsa področja svojega življenja.

No, pa se danes zbudim iz pravljice.

Ena večjih frustracij, ki me je popolnoma ohromila je bila pika na i, ko se mi je sesul računalnik. Računalnik je nekaj, kar me frustrira že od … od … od, ma ne vem …. takole je bilo .…

In povem vam, če vas poleg tega daje še vse tole in imate v službi pred nosom projekt, ki ste ga pripravljali vse leto, ko ves teden v Portorožu gostite 1300 ljudi iz 14 različnih držav, zanje organizirate spanje, zabavo, večerje, seminarje, istočasne simultane prevode ….. zraven poskrbite, da imate ob pravem času na pravem mestu še par vročih knjig in CD-jev, ki jih boste prodali, no potem, ne pomaga prav nobeno filozofiranje o pomiritvi.