Fata – the most wanted staff

Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov1, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.

O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.

Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!

V naši2 “moderni” družini pa se je sesalo, ko se nam je zazdelo, brisanje prahu ni bilo več The Opravilo, ampak nekaj kar narediš tako mimogrede in tako smo lepo preživeli kar nekaj let v čisto solidno pospravljenem stanovanju. Pa smo prišli do trenutka, ko smo veseli pričakovali obisk …in to konkreten obisk …. pri nas naj bi nekaj dni prespala žena mojega ameriškega šefa. Pedantna Avstrijka, ki ima red že v genih, v Ameriki pa itak hišo pospravljeno do nesramno čistega nivoja.

Že nekaj dni sem ob večerih v red spravljala tistih naših takratnih 80kv, a se vedno znova picajzlasto zaletala v urejanje knjižnih polic ter puloverjev, ki naj bi bili zloženi po barvah in pravih velikostih ter sortitranjem kakšnih papirjev in stare dokumentacije, do drgnjenja ploščic pa še 2 dni pred obiskom3 niti slučajno nisem prišla.

In tako tista 2 dni pred velikim dogodkom, zjutraj sedim v fitnesu in opazujem gospo, ki je vsak dan pridno drgnila tuše in umivalnike v tamkajšnjih garderobah. Takoj me presune, da bi si kaj podobnega tudi jaz lahko privoščila ob tako pomembnem dogodku. Samo tokrat, se tolažim …. in seveda razmišljam o ustrezni razlagi za takšno “razsipništvo” mojemu možu. Teto vprašam in že nekaj minut kasneje4 sedi v mojem avtu in peljeva se k nam domov.

Zvečer se stanovanje dobesedno sveti. Stanovanje je zdrgnjeno v nulo. Resda je malce …no kar precej smrdelo po čistilih, in res je bilo zdrgnjenega še kaj več5, kot le tisto kar smo pričakovali, a občutek, da so pomite tudi tiste police, ki že mesece niso čutile mokre krpe, je bil vreden vsakega tolarja, ki sem ga takrat plačala.

Izkušnja je botrovala temu, da smo gospo povabili še nekajkrat …. vsak mesec enkrat … a ker jo je stanovanje resnično utesnjevalo in je bila očitno vajena le prostornih močno zapacanih garderob in smo na vratih ali omarah našli vsakič nekaj novih prask, smo končno sklenili, da je čas za zamenjavo.

Kolegica mi je priporočila gospo, ki poleg čiščenja še zlika in ….. hmja, “skuhana” sem že bila, sedaj me je bilo treba le še “zapeči”.

Prijateljica mi je priporočila “Fato” iz Ukrajine. Mega, res mega. Mlado dekle, ki je v Slovenijo prišlo tako, kot najbrž večina lepih deklet njenih let iz vzhodnoevropskih držav …. jah, baje je le plesala. Ta “moja” si je v Sloveniji našla moža in pridobila nekaj kilogramčkov, pa je prvotni kšeft bilo potrebno zamenjati. Glede pospravljanja je bila res super Fata. Tika taka, vse urejeno, čisto, organizirano, zlikano pa v nulo. Vse majice so bile zložene na cm enako, brez nepotrebnih robov, če je opazila svičnike razmetane po mizi, je našla kozarec in jih zložila vanj.

Kot vsak človek pa je tudi ta Fata imela pomanjkljivost: v svojem delu ni uživala in ob prvi priložnosti, ki ji je prišla na pot, je na svoje Fata delo dala “odpoved”.

Jaz pa takrat že popolnoma razvajena, sem takoj hitela iskat novo. Dobila sem starejšo gospo, katere edina napaka je bila ta, da je pred njo to delo opravljala hitra in odločna Ukrajinka. Nobenih odrgnin, tudi po čistilih ni smrdelo in tudi zlikano je bilo kar solidno, a vseeno se mi je ves čas dozdevalo, da bi sama v tem času počistila bolje in hitreje. Sklenila sem, da je morda vseeno bolje, da se ne predajam “razvadi” in čistočo stanovanja prepuščam tujim ljudem, zato sem Fata funkcijo ponovno prevzela nase.

Pa smo se preselili, prostora je kar naenkrat bilo več pa tudi Ukrajinski Fati se je očitno življenje obrnilo drugače od njenih sanj in spet sva se našli.

Vse krasno, le da je Fata v tem času postala gospa6, Ljubljanske gospe so se kar cufale zanjo in seveda ti takšen občutek malce tudi dvigne nos. Naenkrat je postalo moteče, da ne živimo v centru, kajti avta ni imela, mož je ni želel prevažati, peš od avtobusne postaje je bilo predaleč, jaz pa si tudi nisem več želela prevzemati vloge taxi službe …. najprej malce jamranja tako mimogrede, nato povišanje tarife, kasneje že močna jadikovanja o krutosti življenja … iznenada pa odločitev, da takšno delo ni več zanjo. OK, pa smo spet brez Fate.

In tako je končno prišel čas za mojo mamo, ki je že tako ali tako ves čas v ozadju jamrala, da si zmišljujem in nevarčno in gosposko omišljam neke tuje dekline, ki mi vohljajo po perilu in prestavljajo osebne zadeve …povrhu vsega pa itak ne pospravljajo dovolj dobro7. Ona, moja mama pa ves dan ne ve kaj bi s svojim časom in kaj bi bilo boljšega, da v svojo hišo spustim njo – the most perfect Fata ever.

Naj še kaj dodam 🙂 ?

  1. nekaj malega [↩]
  2. zdajšnji [↩]
  3. seveda delovnih dni [↩]
  4. ravno je končala svojo izmeno [↩]
  5. npr. barva z naših vrat [↩]
  6. The Gospa [↩]
  7. kdo bi si mislil od kje v meni ta občutek pretiranega perfekcionizma 🙂 [↩]

Klik, klik, klik

“Mami!”
Grrrr … le en grd pogled z moje strani in tišina.
“Mami!” …. da ne bo pomote, takole me tokrat ne kliče naš Jaka … ne, Jaka v tem ključnem momentu, kot hlod leži na kavču, oddaljen kakšen meter od mene in meter in pol od tistega, ki me na vsak način poskuša priklicati.
“Mami!” saj ne, da ne slišim in tudi ton je prav prijazen, ampak ….. grrrr …. 5 minut pred tem, sem #%&!!** …. ja, ja, res sem ga nekam poslala.

Jah, 5 minut pred tem je moj dragi, ki že pol ure vztrajno goni sobno kolo, takole posopihal: “A bi pritisnila na tisti osvežilec zraka?” ….. ki se mimogrede itak na vsake žblj minut sam sproži. Dontlookatme, ampak tole neumnost je moj nekega dne privlekel domov, češ končno osvežilec zraka, ki ne bo le stal neuporabljen v omari, kajti ta dela sam od sebe (!).

Ne glede na to, da midva z Jako mirno dihava in očitno prenašava trenutno koncentracijo njegovega švica in vsake žblj minut premešanega umetnega vonja po vijolomarjetotrobenticah, je mojemu v tistem trenutku poblisnilo, da pričakujemo kratek obisk, ki pa bi morda raje vonjal višjo koncentracijo tistega vijolomarjetotrobentastega vonja.

Jaz, kot pridno natrenirana ženička, sem vstala in mirno odkorakala do grde puhajoče plastične skulpturice, ki smo jo nekako poskušali skriti za kupom naloženih DVD-jev: “Kaj naj?”
“Pritisni na gumb!”
Gledam in obračam glavo na vse konce in kraje te plastogravže.
“Ja, na G U M B pritisni!” sopiha že rahlo nervozen.
“Ma, kateri gumb?!”
“Jooooj!” že nervozno povzdiguje glas
“Joooooj, mami!” se oglasi še najmljajši moški primerek naše družine. Seveda kladasto ležeč in bulječ v televizijo.
“Kaj, jooooj? Kje je ta vražji gumb?!”
“A si res slepa?! Tista velika svetlo zelena stvar!”

#$””**!!1, stisk na gumb in en smrtonsen pogled v smeri ležeče klade in drug v smeri prešvicanega težaka ter kssssksss2: “Gumbov na tem dajincu očitno še ne obvladuješ najbolje!”
” ????”
“Ja, tem za daljinsko upravljanje mene!”

“Mami!” ponovno poskuša, ker jaz še vedno vztrajno gledam v ekran notesnika in sunkovito tipkam po tipkovnici “te mam še kr rad!”

No, zdaj je končno našel pravi gumb na daljincu 😉

  1. le v mislih [↩]
  2. sikanje [↩]

Slog pisanja

“Ti vedno pripoveduješ zgodbe!” mi je zadnjič, skorajda bi lahko rekla, oponesel, naš Jaka.
“Ja, in?”
“Nič, le da pišeš povsem drugače od mene.”

Moj stil pisanja odraža mene, moja leta, moje izkušnje, spol, temperament in konec koncev tudi odraža vpliv vsega, kar drvi skozi moje življenje, vključno s prebranimi blogi ostalih in stilom drugih piscev.

Je pa res, da mi enostavno ne gre pisanje v stilu “se dogaja, bi se bilo moralo imenovati …”, na vsako stvar pač gledam skozi svoje oči, svoje izkušnje in dogodke, ki se dogajajo meni in tako v vsak komentar, v vsak post zapišem predvsem svoje dojemanje.

Tako sicer pišem jaz, a če povem po pravici povedano sama občudujem povsem drugačne pisarije. Pogosto z veseljem berem tiste “tečke”, ki znajo v vsaki najmanjši malenkosti najti 1000 in en vir za izviren in duhovit zapis, ali pa takšne mojstrice pisanja in razmišljanja, za katerega pogosto potrebujem dvakratno količino časa za podrobno prebiranje vsake posamezne besede.

Le kje je tipka “Pause”?!

Obstaja komedija, kjer tipu nek Bog ali Božiček1 … ali pač nekaj podobno vsemogočnega, podari daljinca s katerim potem upravlja celotno svojo okolico in pritiska na gumbe “reverse”, “pause”, “mute”. Ne mi zamerit, če sem kaj izpustila, kajti film sem gledala takrat, ko je prišel na kinematografska platna in do sedaj v spominu ohranila le še osnovno idejo.

BTW zdi se mi, da je bila celotna stvar sila smešna in da je film vreden ogleda, a danes nisem želela opisovati migetajočih slikic, ta film mi le služi za izhodišče o razmišljanju, ….. kaj razmišljanju! …. o iskanju izhoda iz nekakšne emotivne krize.

Ste opazili, da imam zadnje čase nekaj veliko za povedati čez stranke …. pa tukaj tudi. Tudi nekam poduhovljena postajam in vse skupaj, če ni posledica moje frustracije ob globokem prepričanju, da sem na oni svet poslala ubogega kužka2, je zagotovo rezultat tega čudnega vsesplošnega decemberskega razpoloženja.

A december zame ni mesec, ki bi me vzpodbuja k zapravljanju …. ne, ne, vse skupaj mi gre le strašansko na živce, čeprav bi po drugi strani želela razveseliti vse svoje prijatelje, znance, sosede in morda celo obnoviti odnose s tistimi, ki jih ne morem več dati v nobeno od prej naštetih skupin, zame je december predvsem OPOMIN, da je leto spet naokrog in da je od 23899 ciljev, ki sem si jih zadala, uresničenih le 34 … ah ne, le 32 in pol.

  • Morda pa si vsako leto zadam preveč ciljev in bo potrebno seznam naslednje leto reducirati?
  • Morda pa 32 in pol uresničenih le ni tako malo?
  • Morda pa je potrebno vseh teh žbljmlj število ciljev le pogrupirati v 3 velike: zdravje, ljubezen in družina?
  • Morda pa mi ni potrebno vseh narediti sami samcati in je potreben le en žvižg prijateljem?
  • Morda pa ni končan cilj, le takrat, ko je nartabolši na svetu in bi bilo dovolj dobro, četudi bi bil v tem le slabo nakazan delček dobre volje in želja po uresničitvi?
  • Morda pa je vse OK, četudi si naslednje leto zadam 45578 ciljev in uresničim le enega?

A vseeno, priznam da se počutim ujeto, da si danes ne želim ničesar drugega, kot daljinca z veliko tipko “pause”. Obljubim, da bi ga uporabila za en sam samcat dan. Zjutraj bi kliknila nanj, se pokrila s pregrinjalom preko glave, spala vsaj do 10h, se sprehodila po Ljubljani in uživala v prekrasno okrašenem centru mesta, morda celo odšla po nakupih, ampak tako brezciljno, iz čistega veselja, popila najmanj dve kavici v priljubljenem lokalu in tam sedela 3 ure brez slabe vesti, da premalo zapravim, odšla na kakšno masažo in zvečer na prijetno večerjo v dvoje. Jutri bi ob pol sedmih zjutraj spet sprostila gumb in dan bi bil ….spet ….. grrrr … ali pa morda ne več, saj bi ga takrat opazovala skozi spočite misli in jasen pogled.

  1. vragca, a ni tole izpeljanka iz Bogžiček [↩]
  2. Tomaž mi pravi naj že neham težit s tem [↩]

Krasna mama

Vsako nedeljo imamo pri nas podobne razgovore, jamranja, nerganja, prošnje ….

No, saj ni ravno tako hudo, ker se niti ne prepiramo močno, a vendar me vsakič znova malce jezi Å portna nedelja ali kar koli je že tista športna oddaja, ki je na televiziji šele ob pol enajstih ali celo 15 minut pred enajsto.

Katastrofa!! Ali odgovorni na TV Slovenija res ne vedo, da imajo med ljubitelji športa tudi mlajše gledalce?!

In tako sva pri nas nekaj minut nazaj imela z Jako takšen pogovor …. Jaka že stuširan, z mokrimi lasmi, v pižami, jaz ravno vstopam v kopalnico in vesela ugotavljam, da nam bo pa tokrat končno uspelo iti v posteljo ob dokaj normalni uri:

“A greš že spat? Lepo, res si priden!”
“Ma, ne še čisto, čisto.”
“Kako ne?!”
“A veš ….. bi še tisto pogledal …… a veš …… tisto Å Å Å Å Å Å  ….” cvili Jaka
“Ne, ne, ne, ne!” takoj dojamem kaj je ta Å Å Å Å Å Å Å 
“Jaaaaaaa, please?” tiste očke, kot pri kakšni srnici …
“Ne!” sem seveda dosledna pri vzgoji
“Jooooj, kaaakšna si?!” še vedno cvili tamal.
“Grozna mama, a ne!?” jaz hladno, malodane brezsrčno.
On pa: “Ne, ful u redu mama si, najboljša mama, ampak bila bi pa še boljša, če bi mi pustila še to gledat.”

A ga bo treba v politiko usmerit, kajne?