Umetniki niso nikoli točni?!

Tole ustvarjanje novega videza bloga, me je potegnilo vase. Ob takšnih trenutkih se resnično sprašujem ali sem izbrala pravi poklic, sploh ker sem si v osnovni šoli strašansko želela postati modna oblikovalka in sem po duši bolj kreativna oseba.

Takrat pri nas ni bilo dostojne ponudbe lepih oblačil, jaz sem hlepela po barvitih in lepo oblikovanih cunjicah, cele dneve v zvezke risala punčke z lepimi oblekami ter se pri trinajstih naučila krojiti in šivati na babičin šivalni stroj. Tak šivalni stroj, ki je bil še na nožni pogon, Singerca stara, takšna na kolo in pedalo, spravljena v nekakšni leseni mizi. A šola za oblikovanje je bila takrat (morda je še danes …. ne vem) tretirana za tretjerazredno, jaz pridna hčerkica edinkica, ki je domov nosila le petice pa v očeh mojih staršev ni bila namenjena takšnemu “brezplodnemu” umetničenju. In odšla sem na gimnazijo, potem pa hmja …

Å ivam ne več, saj je danes ponudba takšnih in drugačnih cunj več kot obsežna, včasih pa me zagrabi vsaj to, da svojo idejo odnesem h kakšni šivilji, ki potem itak ne zašije tako, kot sem si zamislila 🙂

A vonj ustvarjanja me vsake toliko časa zagrabi tako silovito, da takrat le ustvarjam, rišem, pišem, šivam1 in takrat mi ne diši niti hrana, niti spanje.

Na srečo imam takšno delovno mesto, kjer se lahko lotim tudi takšnh zadev in spomnim se ustvarjanja letaka za neko takšno – podobno temu, mednarodno prireditev v Turčiji, kjer sem noči presedela ob računalniku in brez poznavanja Corell Draw-ja ustvarjala design, ki smo ga potem uporabili za rdečo nit celotne prireditve. Tomaž je zaspal ob televizorju, jaz pa sem ob 3h zjutraj zaključila z delom, ga vsa vznesena zbudila in mu kazala izdelke. Takrat sem se šalila, da bom v drugem življenju zagotovo izbrala bolj kreativen poklic.

Sedaj že nekaj let ne ustvarjamo več sami, imamo zunanjega sodelavca, ki dela z nami in tako sedaj mene ubogo odganjajo naj pustim strokovnjake da delajo svoje, jaz pa naj počnem druge stvari.

In na srečo sem vsaj po privatni strani sedaj dobila novo igračo – blog. No, če se že seliti ne moremo vsake 3 leta, dabi lahko opremljala stanovanje. 😉

In tako sem kreirala oblačila za moj elektronski časopis:

  • Moj prvi design je bil popolnoma oranžen z barvnimi svinčniki v glavi. Postavili so mi ga fantje iz Core-a na osnovi moje ideje. Malce so bili skeptični glede izbire močnih barv, a po mojem so na koncu morali priznati2, da je zadeva izpadla prav simpatično.
  • Ena od vmesnih faz je bila obleka s pomarančami v glavi enake teme bloga in istih barv ozadja. Te pomaranče so bile le neka varianta na temo, o kateri sem bluzila že takoj na začetku ustvarjanja in so mi jo fantje pripravili tako za primerjavo. Tudi ta ni bila slaba. Mogoče pa so bile pomaranče celo pred barvicami … ne vem, ne spomnim se več.
  • A čisto prva ideja je bila zelena. Travo in zeleno ozadje sem si zamislila takoj na začetku in to predstavila fantom, kot musthave. A ker nisem našla fotografije, ki bi se barvno ujemala z zeleno, smo zadevo spremenili v oranžno. A travnata ideja je ostala in tako sem po pomarančni in barvičasti dobi prešla na travnato. Fantje iz Core-a niso bili več na razpolago3 in tako sem se takratnega preoblačenja lotila kar sama.

Jah, na zunaj je izgledalo kar v redu, a šivi te obleke niso bili bogvekako lepi in trdni. Ko sem ustvarjala, sem pobrkljala marsikakšno kodo in moj blog ni bil več brez napak. Kdor je komentiral je morda opazil, da se post ni izpisal v celoti, nekaterim je pri komentiranju celo nekaj piskalo, kdor uporablja Internet Explorer4 v kakšni starejši inačici, je dobil mojo vsebino razmetano na vse konce in kraje, nekateri so v stranski vrstici namesto beline imeli močno rumeno barvo, ki je prekrila vse zapise …. skratka, le vprašanje časa je bilo kdaj se lotiti prenove.

In tako se je zgodil vikend, ko je bilo vreme še turobnejše, kot že zadnjih nekaj vikendov, ko je Jaka komajda zlezel iz svojega bolezenskega stanja in vanj že pahnil Tomaža, jaz pa sem imela neomejeno veliko časa za brkljanje in iskanje všečnih tem.

Medtem smo odprli še nov blog – korporativni in ker ta gostuje pri Hitrosti, moj pa na nekem žbljmnj serverju, ki je stalno tako ali drugače nagajal in je bojda nekje v Ameriki, sem sklenila, da je čas za selitev! In ker sem že not padla …. jah, zakaj pa ne …. sem se lotila še prenove srajčke svojega bloga.

Najprej sem v soboto pozabila na dogovorjeni sestanek pri prijatelju. Sram me bodi! Sem močno vnemojemstilu zamudila. Vsega je kriv WordPress!

Potem pa včeraj … jah, včeraj pa spljoh katastrofa. Tomaž je bil en velik revček … saj veste kako je z moškimi, ko jih vrže vročina …. jamral, pil čaj56, jaz pa sem ves čas hitro smukala7 za računalnik.

Medtem pa je svojo vlogo odigral še naš mali. Itak se je pridno učil, pa ustvarjal nek plakat za Francoščino in risal nek tloris za tehniko …tukaj je stokal in jokal skoraj tako močno, kot Tomaž, ker mu tehnično risanje ne gre.8 In Jaka je ob 10h zvečer končno scopral to tehnično umetnino ter začel javkati zaradi pozne9 ure prenosa začetka teniškega turnirja Australian open. Totalni športni, predvsem pa teniški navdušenec pač ne sme zamuditi tako pomembnih tekem, četudi se te začnejo ob 1h zjutraj in je naslednji dan šola.

Najbrž je k popuščanju botrovalo Tomaževo bolezensko stanje in šibke zmožnosti prenašanja Jakovega cviljenja, a ob 10h je Jako poslal v posteljo z obljubo, da ga ob 1h zbudiMO ter mu dovoliMO polurni ogled tega prenosa. Kakor koli že obljubljeno, mami Saša je ob 1h še itak ždela za računalnikom, ata je že spal, Jaka pa je po prvem zvoku budilke skočil v zrak, kot da je pred njim življensko pomembna zadeva ter prilomastil v dnevno sobo. Ob pol dveh je bilo po mojem mnenju dovolj cirkusa, poklopila sem računalnik ter otroka kljub jamranju zbrcala spat.

Zjutraj pa …. Jaka si seveda za šolo ni navil budilke, za takšne stvari se budilke ja ne uporablja, … sicer pa je naša budilka itak vedno Tomaž, ki vstaja že ob pol šestih zjutraj sam od sebe. A danes ni, danes je bolan in danes je skočil pokonci ob pol osmih. Jao! Zaspala mami, zaspal Jaka. Tole nam res ni v čast!

  1. celo to na vsake kvatre enkrat [↩]
  2. če so, so to naredili prav potihem [↩]
  3. vsaj brez finančnega nadomestila ne [↩]
  4. jaz uporabljam Mozzilo Firefox [↩]
  5. ki sem ga seveda tako mimogrede skuhala jaz [↩]
  6. no, pa kakšno kosilo sem tudi pripravila in posodo pomila [↩]
  7. le kako se tvori ponavljajoče dejanje iz smukniti 🙂 [↩]
  8. Ah, to je itak zgodba zase in zdajle se mi ne da bentiti nad učitelji [↩]
  9. pravzaprav zgodnje [↩]

Å e vedno sem polnokrvno zdravo dekle ..ups, dama …. whatever

Res je, imam jih več kot 40 pod kapo, a še vedno nisem darovala krvi. Pa bi jo rada, res! In to ne zaradi klobase, o kateri se že od nekdaj govori in je bila tudi eden od razlogov, zakaj me tam še niso videli … Klobase namreč ne maram, odvrača me že vonj. Bljak!

V mojih šolskih časih so na akcije drveli takrat, ko se je pisal kakšen tečen test ali je bilo za pričakovati, da bo ravno tista oseba poklicana pred tablo. A kateri učitelj le ne bi spoštoval tako plemenitega razloga za izostanek od pouka? No, težavam se jaz nisem ogibala na tak način …. če prav pomislim se jim spljoh nisem ogibala, zato me Å lajmerjeva ni videla od blizu.

Do objave Had-ovega posta sem o tem le razmišljala, a da bi se sama od sebe spravila, ne to pa ne, takšen entuziast pa spet nisem. In vidim poziv pri Hadu, zamižim za trenutek, štejem do 3, ah, do 10 in se “pofočkam”. Tako, urejeno! Če nekaj obljubim, potem to drži in tako je Saša s tistim dnem sklenila prvič darovati kri.

Priznam, bala sem se. Pa ne tistega pika v prst ali žilo. To je BV, tega me ja ni strah. Tudi ob pogledu na kri ne omedlevam, strah me je bilo tistega after. Kaj se zgodi potem, ko imaš manj krvi v sebi. Ti je slabo? Se počutiš šibkega? To jaz ne bi, ker imam potem še toliko stvari za opravit. Bom omedlela? Joj, samo to mi ne delat, po dolžini in širini, sredi belega dne, med tujimi ljudmi …Saša zgrmi po tleh?! Pa ravno sem se disciplinirala pri hrani … a zdaj bom pa morala spet na stara pota in najprej pojesti eno veliko Milko, potem pa še na kakšno tortico …pa smo spet tam! Pa blazno slabo prekrvavitev telesa imam … stalno me zebe …ne le zebe, mrazi me, ponoči pa itak ne morem zaspati, ker se kljub kovtru1 in dvojni deki2 ne morem ogreti, dec pa že spi in teži, če svoje ledene noge potiskam pod njegove … in sedaj bom imela še manj krvi … me bo še bolj zeblo??! Pa itak imam ogromno dela v službi in ravno ob četrtkih delamo do petih, jaz naj bi pa že ob 4h bila v Mostah?? Bom po tem šibka in neodporna za vse viruse? Naš Jaka je ravno ta dan obležal v postelji z virusom trebušne gripe, jaz pa si ravno ne želim takšne shujševalne terapije.

Če se tistega trapastega dne, ko sem štela do 10, ne bi zaznamovala na Hadovem blogu, bi bila danes prikrajšana za ….. hmja

Vse je enkrat prvič sem si rekla in odšla.

Priznajte, da sedaj vas pa že zelo firbca ali sem omedlela ali ne?

Jah, najprej se morate preboriti skozi celotno moje nakladanje, bistvo se razkrije šele na koncu 😉

Torej, vzeli so mi kri … sedaj vem, da moram hujšati po dieti za krvno skupino 03 ;), s krvjo vse ok, potem sem izpolnjevala neko anketo o Aspirinih, spolnih odnosih in podobnem nakladanju in ker sem itak brezmadežno bitje je šlo vse skupaj mimo brez vsakih težav. Aha, pred tem so mi izmerili pritsk v precej nenavadni napravici. Roko vtakneš v “La Bocca della verita”, saj veste tista stvarca v Rimu, ki ti naj bi odgriznila roko, če lažeš …no, ta te začne celo neumorno stiskati. Itak jaz nikoli ne opazim kdaj se tista stvar za trenutek ustavi, poleg tega pa mi številke tako ali tako ničesar ne povedo, ker ne vem kaj je normalno, veliko ali malo, tako da ne me spraševat kolikšen pritisk sem imela.
In tako grem po vseh teh vajah v sobico s priletno gospo zdravnico, ki mi nekaj minut pripoveduje, da “saj bi lahko, ampak ne ravno danes … pa ne ve, če bi sploh … pa saj listek za službo bom tako ali tako dobila…” Aaaaa???

Main point; imam nizek pritisk in nisem ravno najprimernejša oseba, poleg tega pa sem dobila občutek, da se jim v tistih poznih popoldanskih urah ni več dalo ukvarjati z itak malce odštekanimi blogerji, za katere je že nekoč gospa Obolnarjeva brez krvne analize vedela povedati, da s(m)o anemični in zadrogirani in tako sem odšla od tam s prav enako količino krvi, kot sem prišla.

Nič zato. Ej, dobila sem sendvič, ki ga ne jem, a sem ga odnesla domov in še vedno stoji nedotaknjen na pultu, dobila sem opravičilo za službo, ki si ga lahko zataknem za vetrobransko steklo, ker mi itak vsako leto nekaj dni dopusta propade in dobila sem nekaj novih znancev, v družbi katerih mi je bilo zelo, zelo fajn.

Se spodobi, da jih naštejem, a ne? T’kole: Had, Zloba, Fish, Strojnik, Sosed, MatejMM, PiRoman, Piskec, Feniks in Človek

 

  1. ma, ne da se mi razmišljat katera lepa slovenska beseda bi morala biti tukaj [↩]
  2. isto [↩]
  3. nula [↩]

Konec …

Kajne, da je dokončanje ciljev lahko tudi takšno, da jih enostavno ČRTAÅ  iz seznama? Ne, ne, ne kot končane, zaključene, ampak kot nezanimive, brezvezne, zatežene, kajmijetegatrebabilo itd.

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev1…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

On je za razliko od mene, poleg ljubezni svojega življenja, tam uspel najti še kaj drugega … no, kakšno področje, ki ga je zanimalo dovolj močno, da je dovolj vztrajno drgnil klopi in preobrnil nekaj knjig, popisal nekaj izpitnih pol in na koncu dobil tisti Papir za katerega mi je mama vedno govorila, da je pomemben. Ahja, jaz je očitno nisem dovolj dobro poslušala in si v življenju priborila le tistega iz matičnega urada … no, ja, morda še kakšnega2, diplome pa nisem in nisem prigrebla, čeprav sem bila na naslednjem faksu – VUÅ -u3, že skorajda tik pred diplomo. Jah, faks je bil lahek …no, da ne bo izpadlo nesramno in arogantno bom raje rekla, da ni bil težak …. in jaz sem v prepričanju, da ga bom z lahkoto dokončala vzporedno z redno službo, ki so mi jo ponudili v podjetju, kjer sem bila res pridna in marljiva študentska delavna sila, sprejela ponudbo za redno delo in ….. Kaj in?! Nič in! Delala sem in delala in vedno znova verjela, da bom faks dokončala kot keks, takoj, ko bom le zbrala dovolj moči, da se ponovno usedem za knjige.

In? Kaj in?! Delo me je posrkalo vase in faks me ni več videl.

VUÅ  – višja upravna šola. Kaj bi počela s tem? Pojma nimam. Vsekakor nič, kar bi me zanimalo. Državna služba? Hmmm! Pardon svakinja in vsi tisti, ki morda imate in uživate v takšnih službah, a zame takšna stvar izgleda silno dolgočasno in sonotme.

Takrat smo se na faksu učili o jugoslovanski (!) upravi! Saj so me obvestili, da mi bo 3/4 izpitov propadlo, če ne pridem takoj in dokončam, kar sem začela in končno svoji mami pokažem tisto, kar si je tako močno želela – PAPIR …. a kaj, ko sem se tistega leta prav intenzivno grebla v takratni službi in res ni bilo časa za študij. Ali pa volje? Ali pa veselja?!

Ne, nisem šla niti pogledat. In ne, ni mi žal. Le kaj bi s Papirjem? Da si ga nabijem na steno v pisarni?

A bili so trenutki, ko sem si ta kos papirja želela. Bili so trenutki in najbrž bodo še prišli, ko se sprašujem predvsem o svoji volji, o vztrajnosti, pridnosti … tudi o svoji pameti (čeprav mislim, da ta nima prav veliko za opraviti pri dokončanju faksa). Bili so trenutki, ko mi je bilo neprijetno, ko je bilo potrebno navesti tudi svojo izobrazbo in so levo, desno, spredaj zadaj … vsi pisali dr.mr.br.sfr , jaz pa …hmja.

Pa sem pred nekaj leti končno prišla do rešitve. Ja, bom odšla na faks, vendar ne zaradi Papirja, ampak zaradi znanja! In niti slučajno ne grem več na VUÅ  ali podobne meni nezanimive dolgocajtarije. Samo še tečaj italijanščine dokončam, sem sklenila, potem pa vpis na ravno na novo priznano fakulteto – Visoko šolo za design.

In moja mama bo srečna. Ona bo dobila Papir, jaz pa znanje iz nečesa, kar me je vedno zanimalo.

Pripravila sem teren in se v šolskem letu 2007/08 za spremembo nisem vpisala v noben tečaj tujega jezika in celo naše člane družine pripravila na to, da bo mama po novem študentka. Po začetnem kolebanju med dvema smerema; notranja oprema in vizualne komunikacije sem se na koncu iz praktičnih razlogov odločila za slednje in pisala na šolo naj mi pošljejo pogoje za vpis.

Prejela pa sem naslednji odgovor:

Spoštovani!

Hvala lepa za vaše povpraševanje. Na vseh treh smereh je razpisanih 30 mest za redni študij in 30 mest za izredni študij. V pripeti datoteki vam pošiljam razpored sprejemnih izpitov. Ti so obvezni za vse, neglede na to za katero obliko študija se kandidat odloči. Pišete, da ste bili že vpisani na Višjo upravno šolo. Predlagam, da nam pošljete kopijo indeksa in potrjene učne načrte, da vidimo, če vam lahko priznamo katerega izmed splošnih predmetov.
Predavanja za izredne študente potekajo v popoldanskem času trikrat na teden, včasih pa tudi ob sobotah dopoldan. Cena študija znaša 13.050,00 EUR za vse tri letnike (1. letnik 3.850,00, 2. letnik 3.850,00 in 3. letnik 5350,00 EUR).

Vljudno vableni!

Vableni ??!! OK, pa saj preživim, če na šoli za DESIGN ne obvladujejo tudi PISANJA, a moram priznati, da me sem bila ob navedbi zneska, milo rečeno, šokirana. 13.050 € za to, da dobim Papir? In ob tem moram narediti še sprejemne izpite? Katere? Seznama namreč v prilogi niso poslali …pozabili.
Ahja, očitno bom raje obiskala nekaj Photoshop tečajev, tečaj za ovo, tečaj za ono …. na koncu resda ne bom ničesar obesila na steno, a bom zagotovo pridobila dovolj znanja, da ga koristno uporabim.

Ne, saj nisem odnehala takoj. Odpisala sem nazaj in jih prosila, če mi lahko res pošljejo tisto prilogo, ki jo omenjajo v mailu, da vidim kaj vse želijo imeti od mene še preden se začnem učiti. Postavila sem še nekaj vprašanj glede načina plačila, vendar ker od njih NIKOLI več nisem dobila ne BU, ne MU, sem ugotovila, da tega – takšnega faksa res ne potrebujem in mi je tudi brez papirja čisto v redu.

Torej v letu 2008 nobenih blodenj o študiju več!

  1. pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre [↩]
  2. bralna značka, pohvala iz lepega vedenja, tekmovanje v krosu …. [↩]
  3. morte misl’t kako nobl stvar se skriva za tako “mondenim” imenom [↩]

Pa je res potrebno planirati?

Če me poznate, predvsem tisti moji sodelavci, ki tole stran takole na skrivaj prebirate1, potem ste ob tem naslovu pomislili, da se mi je v tem podganjem letu2 začelo počasi in pomalem trgati.

To vprašanje issonotme. Valjda je treba planirati! Vsak dan! Vsako najmanjšo malenkost je treba zapisati, razdeliti na najmanjše prafaktorje, jim dodati še kakšno dodatno točko, označiti z ABCDEFGHKVŽ, imeti vedno pred sabo, prečrtati, prepisati, če ni narejeno in še toliko podobnih neumnosti, kajne?

Ja, res je, sem freak planiranja in ne samo planiranja, celo nekaj od planiranega mi kdaj pa kdaj uspe narediti …. torej tudi izvrševanja nalog. A ne glede na to, da včasih s tem že celo pretiravam, bom, med knjigami, ki jih lahko pri nas v službi izberem in po službeni dolžnosti preberem, vedno znova posegla ravno po takšni, ki le z malce druge perspektive, razlaga o planiranju, postavljanju ciljev in trikih za hitrejšo dosego le teh.

A kakor koli sem že obsedena od pisanja kratkoročnih ciljev, idej in korakov, si svojih življenjskih ciljev nikoli ne zapisujem. Tudi kakšnih želja kot bi bile skok s padalom ali izlet v Indijo3, si nikoli nisem pisala …. in si jih tudi ne nameravam. Tudi enoletnih sklepov si nikoli nisem zapisovala. Spljoh pa tega niti slučajno tega ne bi počela na začetku leta. Kdo pa sploh lahko produktivno razmišlja v takšnem mrazu? Zapisovanje takšnih zadev se mi zdi nesmiselno iz treh razlogov:

  • dolgoročni cilji (sklepi) so tako pomembni, da jih imam zapisane v srcu in zanje ne potrebujem papirja in svinčnika
  • čeprav je moj dnevni pa tudi tedenski in da ne govorim o mesečnem planu, vedno prenatrpan, pa se pri tistih POMEMBNIH konkretnejših4 ciljih, držim načela manj je več. Itak pa je to relativno, kajne?
  • tekom leta si cilje prilagajam in spreminjam. Nekaj kar mi je bilo izredno pomembno na začetku leta 2007, je do danes povsem izgubilo svoj sijaj in namesto tega sem si postavila nov cilj na katerega pa nisem ravno čakala na začetek novega leta.

In tako danes res ne morem reči ali sem izponila vse cilje, ki sem si jih zastavila v začetku leta 2007. Kaj pa vi?

  1. pa ja niste mislili, da ne vem [↩]
  2. baje, čeprav se na te stvari itak ne spoznam [↩]
  3. tega si itak spljoh ne želim [↩]
  4. ne bom jih poimenovala letni [↩]

In kaj je tako lepega v decembru?

Vam prišepnem, da v novoletnih praznikih ne vidim prav nič očarljivega?

1. Mrzlo je in mraza ne maram. Itak me vedno in povsod zebe … celo poleti se mi dogaja, da se včasih pokrivam z dekami, spim pa itak vedno in povsod v nogavicah. In če moram pri -5 po več ur stati na mrazu, si ogledovati kičaste okraske po stojnicah, se drenjati med vinjenimi sprehajalci in navdušeno vzklikati ob pokanju in bliskanju petard in raket, moje navdušenje pade skoraj na stopnjo zunanje temperature.

2. Nakupovanja ne maram. Sem, sem ženska, ampak kaj čem … takšna sem …. tudi bočno parkiranje obvladam v nulo … s Pathfinderjem, če hočete …. za katerega tale moj prijatelj pravi, da je pravi mali avtobus. Nogometa pa ne maram …tako, da me moški hormoni niso povsem obsedli. Å e, še! 🙂 Ja, rada imam lepa oblačila, moda me zanima, sploh imam rada obuvala, očala, nenavaden nakit …bognedaj zlatnino ali drage kamne … in razna odbita naglavna pokrivala a vendar me boste močno kaznovali, če me boste poslali v šoping. Ponavadi kupujem takrat, ko ne nakupujem 🙂 …ko počnem povsem nekaj drugega, … ko mi nekaj pade v oči, ko tako mimogrede opazim v izložbi, vstopim, sprobam1 in kupim. In decembra naj bi kupovala kot nora? In se drenjala med množico na pol norih ljudi?!

3. Nisem žurerka in alkohol še manj pa alkoholizirani ljudje niso prava formula zabave zame.

Edina očarljiva stran tega obdobja je čas, ki ga povsem brez slabe vesti posvetim družini. Sreča, da veliko ljudi že na začetku decembra prenehajo delati, nakupujejo in popivajo in tako tisti, ki jih to ne zanima nimamo s kom poslovati 🙂

Zelo radi potujemo, vendar pa je v tem obdobju še ena sreča v nesreči … ali obratno … ali nesreča v nesreči …. whatever … nesmiselno mi je plačevati dvakratno ceno za enako ali celo slabšo uslugo (ker je itak gneča kamor koli se obrneš) tako se v decembrskih prazničnih dneh nikoli ne odpravimo na nobeno dopustovanje ali organizirano silvestrovanje. In tako te dni preživljamo doma, hodimo na krajše2 sprehode in izlete, rišemo, pišemo, kuhamo, se pogovarjamo, družimo …. skratka lepo nam je.

Silvestrovanje? Tako kot že nekaj let doslej bomo združili želje vseh nas; Jaka bo spuščal rakete, Tomaž bo na zraku in sprehodu, meni pa bodo poskušali olajšati zmrzovanje in poslušanje pokanja, zato bomo do večera doma, nato pa se odpeljemo proti morju … morda v Lignano, morda Portorož … popijemo kakšen vroč čaj ali kuhano vino, spustimo nekaj raket, ki smo jih kupili za Jako, si ogledamo kakšen ognjemet, si nazdravimo, se objamemo, poljubimo …. potem pa hit domov pod toplo odejo.

  1. jaz res ne vem, kakšna lepa slovenska beseda se lahko uporabi hkrati za obuvanje, oblačenje in natikanje na glavo ali nos [↩]
  2. valjda, če je pa mrzlo [↩]