Blog kot terapija

Blog je res terapija in bi ga priporočila vsakemu, ki se spopada s stresnim delom ali pa svoja čustva težko kontrolira1. Danes mi je npr. dvignil pokrovko2 nek naš agent – distributer, stranka whatever že ….

Nekaj kvačka in on bi nekaj preko vrste, malce drugače pa najprej on ful lepo in prijazno, ko jaz sicer prijazno nazaj, ampak da je red, da o tem obvestimo še tega in tega, začne ON vleči stvari iz podstrešja in to takšne “A veš, ko ste takrat leta 2 pa 3 naredili to napako? Pa prejšnji teden ste me tudi o tem napačno obvestili …pa takrat me je ena vaša zaposlena grdo pogledala …..”

Aaaaaa?! To nima nobene povezave s predmetom najine debate, spljoh pa ker tokrat ni v igri nobena napaka, ampak prosiš za “uslugo” – preko reda …grrrr! In če nočem, potem bomo pa packali, kajne?!

Jaz sem itak trmasta in zoprna in ko dobim občutek …pa je res lahko le občutek, kjer dopuščam celo možnost napačnega sklepanja3 …. da hoče nekdo nekaj pogoljufati, zmanipulirati, mogoče le prikrojiti resnico zato, da se sam okoristi, takrat postanem uberzaje**** in takrat se pri meni ne da nič ..njente, nada …

No in očitno imam tokrat za “nasprotnika” zelo močno kolerično žival. Po parih nesramnih mailih, na katere sem seveda vedno mirno4 in ažurno odgovarjala, me je danes ob 9h zjutraj poskusil priklicati.

Nisem bila sama in najin razgovor ne bi bil primeren za kakršna koli tuja ušesa, zato se na klic nisem oglasila.
Ob 9:10 drugi klic.
Jaz še vedno zasedena, zato na hitro natipkam SMS, da ga pokličem kasneje.
On se ne da motit in ob 9:15 dobim tretji klic.
Ob 9:17 četrti klic in
ob 9:18 naslednje sms sporočilo: Svetujem da me pokličeš, najbol je da takoj5

In jaz? Ja seveda, v jok pa na drevo! Uffffff, takšna svarila name zagotovo učinkujejo blažilno in me spremenijo v ubogljivo ovčko.

In tako moja draga stranka danes mene slišala ne bo. Sem mu napisala mail, da se na takšnem nivoju ne želim pogovarjati in da naj me kontaktira le po mailu, če imava kaj konkretnega.

In tako sem službeno “težavo” rešila, saj si bo gospod ohladil živčke in se kasneje zagotovo mirno pogovoril, a kaj, ko se v meni še vedno kadi.

Terapija? Naj delam kaj drugega, kajne!? Jah, ampak danes res ni priporočljivo, da se kdor koli, ki ima kakršno koli težavo …bognedaj, da ga je kje celo kaj polomil …. giblje v moji bližini

Grem na sprehod? Ko pa ne maram mraza in bi me zmrznjena rit spravila le še v slabšo voljo.

In tako sem sklenila, da odprem strani svojega spletnega dnevnika …… prsti kar tečejo po tipkovnici, polovico srda je že zunaj … druga polovica pa bo izpuhtela, ko mi boste poslali kakšen razumevajoč in sočustvujoč komentar.

  1. pa ne mislim na tiste, ki bi se kar naprej smejali [↩]
  2. naglavno [↩]
  3. čeprav se redko, redko zmotim 🙂 [↩]
  4. ja, tam se da it 200x čez in popraviti vse #$**!!$ [↩]
  5. citirano [↩]

Dragi Miklavž, Božiček in Dedek mraz!

Bila sem še kar pridna in …. hmja, malce manj poslušna, a se boljšam iz desetletja v desetletje, tako da vseeno mislim, da bi kakšno darilce lahko padlo v mojo nogavico.

A ker sem frdamano zatežena kar se daril tiče in imate vsi meni bližnji z mano še večje težave, kot jih imam jaz z vami, bi vam letos kar prišepnila o čem lahko zame pišete tem zgoraj zapisanim velecenjenim možem.

Naš sine je letos pametno izjavil, da si res ne želi ničesar drugega, kot preživljanje kvalitetnega časa z nama in poleg tega še nadaljevati tradicijo, ki smo jo začeli lani, ko je nadvse užival ob skupnem ogledu NBA košarkarske tekme zvezd v Hali Tivoli. Z lahkoto. Pa še zavijati ne bo treba v preveliko škatlo 🙂

Jaz pa, če vam povem čisto po pravici, ravno ne sanjam o obisku košarkarske tekme.

Niti kakšnih dišečih sveč si ne želim, tudi parfum si raje izberem sama, kot da mi ga kdo drug, oblačila si itak vedno želim izbirati le sama, avto imam tak, kot sem si ga vedno želela, torbico si itak prepogosto izberem kar sama, potujem dovolj pogosto oz. kolikor mi le čas dovoljuje, knjig imam dovolj do naslednjega decembra …. torej piš’te me v uh!

Vesela bom le prijazne besede, kakšnega povabila na kavico, pol ure1 vašega časa, če pa se že hočete znebiti denarja, potem pa vam svetujem, da naredite to, kar sem tokrat dala “v delo” našemu tamalmu.

Obdaruje naj me z dobrim delom za nekoga, ki to potrebuje. Lahko podari svoja oblačila, kakšne knjige, žepnino, lahko gre na obisk h komu v bolnico, pomaga kakšnemu starejšemu …. kar koli že, le da bo nekaj lepega in da bo to počel “zame”.

Priznam, da ideja ni čisto moja. Občudovala sem jo pri Alešu. Konec koncev lahko morda darila zame celo združite z njegovimi2 😉

Kot vem iz zelo dobrega vira internih informacij, Aleš še vedno ni organiziral seminarja, s katerim se bo oddolžil vsem svojim “darovalcem” in tudi “darila” še vedno sprejema.

Vem pa zato, ker mu bomo pri organizaciji pomagali mi. Torej še imate čas, da obdarujete Aleša in se morda s tem “našlepate” tudi name3 , ubijete4 dve …ah, več muh na en mah in potem pridete še na seminar, ki bo 17. januarja v Hali Tivoli ((ne, ne, nič bat, to ne bo N21)).

  1. ok, ok, to se samo zaradi lepšega tako reče [↩]
  2. saj ne bova vedela, da ste isto podarili 2x [↩]
  3. to je namenjeno predvsem vsem mojim žlahtnikom 🙂 [↩]
  4. joj, sam ne čisto dobesedno vzet! [↩]

Zbila sem psa, popila 3 kave, bila na debati, se sprla s stranko, pojedla dve tableti …

Jauh, naporno, res naporno je bilo danes!

Začelo se je s HITom, tako kot vedno. Ob šestih Tomaž prižge radio in zbudi me Radko ali kaj je že tisti Pečov lik, ki daje kao duhovite nasvete…

Končno se je naš Jaka odgovorno in samostojno lotil jutranjega vstajanja. Parkrat sva že zamudila …pa ne rednega pouka …. ampak tiste neke dodatne aktivnosti, ki jih ima Jaka še pred rednim začetkom. Aktiven je pa itak v 1200 in treh stvareh. Torej zamujala sva vedno1 na neke priprave za šolski radio.

Čeprav se je znal že kar po živalsko dreti, da z atijem sta pa vedno točna, se jaz nikoli nisem dala motiti in sem ga vedno pustila naj se mirno in počasi kobaca iz postelje, vleče, kot megla, saj mi je bilo prvobitnega pomena, da se navadi SAM pogledati na uro in odgovorno in pravočasno obleči in odjadrati2 od doma.

Torej danes sva odšla mirnih živcev s prednostjo celih 10 minut. Kakšnih 5 minut pred ciljem pa Jaka plane v jok. Brez razloga! Držim volan in ne dojemam. Aaaaaa?

Danes je ON POZABIL na priprave na šolski radio, ker “ponavadi tega nimajo ob petkih in ….. SPET je zamudil”, je tulil med jokom. Tokrat je tudi on smatral, da izključno po njegovi krivdi3.

Pa smo se le “pomenili” in pomirili in celo iz rokava sva povlekla temo o kateri naj govori po radiu4. O knjižnem sejmu! A da nič ne ve?! Ma, nakladaj nekaj, saj veš kako izgledajo sejmi!

Rešeno! Baje je super izpadlo.

Potem: ena, dve kavici, nek prijeten sestanek …. potem pa v pisarni 100 telefonov, eden od njih izredno neprijeten. Stranka je našla 100 razlogov, ki jih je nabirala že zadnjih 10 let, zakaj je sodelovanje z nami najbolj grozna stvar na svetu. Itak! Povrh vsega je imel5 zelo prav glede neke naše napake, ki je rezultat popolne šlamparije s strani naših zaposlenih.
Uff, glava je že začela nabijat. Tablet se ogibam in vzamem kakšno proti bolečinam le v ključnih trenutkih … 1x, 2x letno. Tokrat je bilo tisto 1x in kasneje tudi tisto 2x6.

Vmes sem stornirala že vnaprej dogovorjeni sestanek, ker enostavno ni zneslo, še Tomažu sem predala nalogo, ki sem jo včeraj posvojila že jaz in se ob koncu dneva končno spokala na knjižni sejem.

Parking- najtmer. Å e sreča, da imam Minija in da sem res pravi mojster za bočno parkiranje. Spravila sem ga v luknjo iz prve …. popravljanje itak ni bilo mogoče, saj je bilo spredaj 5 cm, zadaj pa približno enako prostora.

V Cankarja priletim ravno ob dogovorjenem času. Pozdrav, toliko da smo se spoznali med sabo, kmalu pa že pod reflektorje in debata. Hmja?! Ne vem. Jaz bi še debatirala. Zdi se mi, da je še ogromno za povedati o Blogih in zasebnosti in da se vsega sploh še nismo dotaknili.

Zase sem imela občutek, da se nisem prav dobro zbrala in zato nisem zadovoljna s svojimi odgovori. S sproščenostjo sicer nisem imela nobenih težav, le bistva odgovora nisem vedno zadela. Vpliv tablet?

Katarina; Povsem drugačna stališča o življenju, blogu, povsem drugačen pristop. Zanimiv, a drugačen.

Marko o katerem sem imela vedno vtis, da je ošaben, prepotenten in ohol, je prav človeški in morda celo sramežljiv …no, ne pred ženskami ..bolj pred publiko, nastopom. Hmja, meni je to všečno.

Sabine Obolnar ni bilo. Žal. Res sem želela, da jo spoznam tudi v živo, saj me ponavadi impresionirajo problematične in zatežene osebe, kajti pogosto se izkaže, da so ravno takšni ljudje v osnovi popolnoma drugačni.
Morda pa to le ni bila neumna odločitev – ne se zapletati globlje v govno, ki si ga je nakopala s posploševanjem v uvodniku, ki ga je pisala letos poleti.

Po debati še klepet ob tretji kavici in domov!

Ah, ne povsem! Å e v videoteko sta me napodila naša dva.

Sicer rada pritisnem na gas, a povsod to ne gre in ravno tam , kjer so ovinki največji in tema na cesti globoka, mi je iznenada pred avto skočil pes. Nekakšen zlati prinašalec. V takšnem trenutku ni kaj narediti. Bum!! Z vso močjo sem ga zadela po vsej dolžini. Zavpila sem, ustavila7 in se tresla, kot šiba. Kuža se je komaj zvlekel na rob cestišča. Jaz proti njemu, slučajni mimoidoči pa: “Ne ga lomit, gospa! Vas bo ugriznil! Odpeljite naprej, čim hitreje!”
“Prosim?!”
“Same težave bodo, gospa! Naprej peljite, saj ne veste kakšni so lastniki!”

Sem odpeljala 10m naprej, da ne zbije kdo še mene, obrnila in nazaj v prvo ulico. Kužata ni bilo nikjer več. Klicala, iskala ..trda tema … njega nikjer. Pozvonila pri prvi hiši …ne, nimajo psa …ja, mogoče pri oni hiši …zvonim ….ne, nimajo psa ..pri oni hiši, morda …

Ej, hiše so 10 m narazen in judje ne vedo kdo ima psa!?

Obupala sem in odšla domov. Morda je bil potepuški.

In doma; maili …nadajevanje sage o napaki iz službe…

Vmes pa še dokončanje naloge za tekmovanje v državnem prvenstvu v direktnem marketingu. Danes8 do polnoči sem imela rok. Oddala nalogo 15 minut pred rokom. Ni mi v čast, res ne.

  1. čisto po resnici 2x [↩]
  2. z mano, kot šoferjem [↩]
  3. drugače sem itak kriva jaz [↩]
  4. saj tudi te naloge ni pripravil [↩]
  5. ON, ja ….. niso le ženske tečne [↩]
  6. pa saj je že december tukaj in lahko ponucam letno kvoto [↩]
  7. ja, ja, vse 4 žmigavce [↩]
  8. ups, vidim, da je to bilo včeraj kajti ura je že 1 zjutraj [↩]

Baksuz sem!

Rokavice, kape, dežnike, sončna očala …. kupujem le zato, da se imam v življenju za čem sekirati1

Itak kupim kup neumnosti, ki jih nikoli ne uporabim in veliko rokavic leži nedotaknjenih doma. Takšne so “prava in pametna” naložba, ker jih imam lahko2 leta in leta. Imam pa tiste druge, ki me tako navdušijo, da si jih ob prvi priložnosti nataknem na vse mogoče okončine in paradiram z njimi naokrog. No, tiste imajo življensko dobo ….vsaj v našem gospodinjstvu … od 1 tedna do največ 1 meseca.

In tokrat sem spet kupila tiste iz druge skupine! Uaaa3 in grrrr! Tole je itak edina stvar, ki sem si jo “privoščila” na moj DAN!

No, privoščila in imela sem TOLE

blog-005.JPG

in še nekaj v isti barvi, je pasalo zraven in se je nataknilo na bučko. Ful fensi je izgledala kapica …. tak štunf za na glavo nataknit … malce predolg, da se je na vrhu lepo povesila na eno stran. Rokavice sem itak kupila le “za zraven”, ker s tako frjolčasto kapo kao ne bi mogla okrog hodit brez nekega dodatka v isti barvi.

In tako si v prvem hladnejšem dnevu jaz veselo natanem svojo novo kapico in rokavičke. Rokavice so itak namenjene temu, da se jih izgublja, ker kaj konkretnejšega z njimi ne moreš početi med delavniki. Torej rokavice strpam v torbico, ko se usedem v avto. Peljem tamalga v šolo … rokavice so še vedno ob meni …. se peljem v službo …. še vedno ob meni …… najprej na kavico v Murgle Center (ja, kaj jaz morem tak neumen naziv v takšnem zaporedju so si izmislili)) in rokavice za 5m hoje nataknem na roke …. v stavbi jih snamem in vtaknem v žep plašča …… ups ….. ena mi je padla ven in jaz tega sploh nisem opazila.

A še vedno imam eno rokavico in kapico. Rokavica mi moli iz žepa, kapo pa imam na glavi. Opomba: ta status je veljala za termin 14.11.07

Zvečer ob odhodu domov začutim strašansko potrebo po rokavicah in ugotovim, da posedujem le še eno. 🙁 Aha, jasno, pričakovano, a vsaj 1 teden bi lahko zdržale ob meni!!

15.11.07 zjutraj imam na sebi kapo in v žepu eno rokavico. Hmja, saj se da tudi z eno lepo preživeti. Saj so le modni dodatek in lahko iz žepa lepo modno moli le ena rokavica .. saj ne bo nihče opazil 😉

Spet na kavo v Murgle Center. Ups, poglej ga vragca, na stopnišču je obešena moja rokavica! Moj komplet je spet popoln!

18.11.07 gremo v Portorož. Brrrr, mrzlo sto na uro. Piha burja …. itak nam ni jasno zakaj smo želeli iti prav na slovensko obalo. In še sreča, da imam kapo in rokavice. Celo kakšne pol ure sem kapo in rokavice resnično uporabljala. Pa smo šli na kavico v Cacao. Ja, dobra je bila4 …. a kaj, ko me je stala moje nove kape!!

Saj ne vem, če sem jo izgubila v lokalu ali na bencinski postaji v Ravbarkomandi, a dejstvo je, da kape ni več.

Sicer vsako jutro pogledam, če bo slučajno visela na stopnicah v Murgle Centru, a je ni. 🙁

  1. ker gredo hit pa-pa [↩]
  2. doma pač [↩]
  3. takšen uaaa s spremljajočimi solzami [↩]
  4. kavica [↩]

Prijateljstvo vredno piškavega oreha

Zadnjič je spet k meni priromalo eno tistih verižnih pisem, ki bodo povzročila, da bo moja rit 2x prevelika1 in joške do popka2, če ne bom tega razposlala na najmanj 99 naslovov.

In čeprav vsakič znova ob takšnih mailih dobim mumps, škraltinko in ošpice hkrati, moram priznati, da pa maile le odprem in preberem. Moram ja videti, kakšna katastrofa mi sledi, ker pisma ne bom poslala naprej 😉

In tokrat sem dobila 1000 in en nasvet od Dalay Lame. Razen rahlo kičastih slik in tistega rahlo butasto postavljenega teksta, ki se počasi pojavlja na ekranu3 je bila stvar čist ok in prebavljiva in celo nekaj stvari se je našlo vmes, ki so mi dale misliti.

Ne dovoli, da zaradi malega nesporazuma izgubiš veliko prijateljstvo!

Hmmm??!

Ja, sem izgubila veliko4 prijateljstvo in razdrla sem ga (tudi) sama, a ne vem, če je bilo govora le o majhnem5 nesporazumu.

Imela sem prijateljstvo, ki je držalo leta in leta, tisto pravo prijateljstvo, ki nastane brez koristoljubnih misli, tisto mladostno prijateljstvo iz šolskih dni. Bili sva sošolki v osnovni šoli, se družili v razredu, izven njega, skupaj hodili na plese, se zaljubljali6, obiskovali ena drugo, postali skoraj član družine ena drugi, hodili celo na skupne počitnice, delili prve pubertetniške travme, se pogosto sporekli, se zaljubili7, se poročili8 …. vse to je najino prijateljstvo prebrodilo in preživelo.

Srečevali sva sošolce iz osnovnošolskih dni in se smejali začudenim obrazom, ko so naju še pri štiridesetih videvali skupaj. Smešno, najini rojstvi sta 15 dni narazen in obe sva rodili po enega otroka, oba sta sinova, rojena 12 dni narazen. Razumeli sva se midve, razumela sta se najina partnerja in velika prijatelja sta postala tudi najina sinova.

A ta pravljica nima srečnega konca.

Vse lepo in prav do trenutka9, ko se jaz zaposlim v mojem trenutnem podjetju in iščem prve ljudi, ki bi jih zaposlila. Norija, ogromno dela, doma polletni dojenček, američani želijo izvršeno delo, jaz pa niti slučajno časa še za razgovore iskanje in testiranje potencialnih novih članov našega tima. Ja, poklicala sem svojo prijateljico in …. roka roko umije ….in če je ta prijateljičina, še toliko bolje. Ona ni imela konkretne službe niti strašnih izkušenj10, jaz sem na hitro potrebovala človeka, ki mu zaupam in …. pristala je pri nas.

A da ni v redu zaposlovati prijateljev? Se skregam z vsakim, ki bi mi to zatrjeval! Zadeva funkcionira odlično, če so osebe dovolj zrele in če …11 Predvsem je krasen dan, ko se v službo odpraviš na obisk k prijatelju in to dan na dan. In poslovno potovanje lahko postane potovanje s prijateljem, kjer še malce podelaš nujnih službenih zadev, a vmes se zabavaš, pogovarjaš, ustvarjaš spomine…

Å e danes ne vem, kaj se je v resnici zgodilo.
Je bilo krivo to, da sva bili najprej le dve in smo kasneje postali ekipa 10, 18 ljudi? Jaz šef, ona ena izmed?
Je bilo krivo to, da sem v ekipo vzela tudi svojega moža? In to 4 leta kasneje?
Je bilo krivo preprosto naključje dogodkov, ko je moj mož zbolel in je moj čas za obdobje pol leta bil razdeljen zgolj med službo in njim in sem prijateljstvo takrat zanemarila, zapostavila?
Ali pa nekaj, kar je meni še vedno neznanka? Kar naenkrat sem baje postala oh in sploh grozna. Po 35-ih letih?!

Po moji “vrnitvi” v normalen ritem življenja, je bilo nekaj čudnega v zraku. Prijateljstva nekako ni bilo več in tudi poslovni odnosi so trpeli. Na konkretno vprašanje o težavi sem dobila odgovore o manipuliranju, metanju polen pod noge ….. Nikoli razumela, saj sem jo v službo nekako zrinila in ponovno vzela, ko je po 2-ih letih podjetje zapustila v dveh tednih po tem, ko me je obvestila, češ da ima boljšo priliko. Prilika je po dveh letih propadla na celi črti in jaz sem prijateljici znala pomagati le tako, da sem ji ponovno ponudila službo. Prišla je nazaj v naš tim, tim ki je bil takrat že povečan za še enega “prijateja” – mojega Tomaža.

Poskušala sem krmariti, popravljati, zagovarjati, a bredla vse globlje. Vse do usodnega klica mojih nadrejenih. Wake up call, pravijo temu oni, zame pa je bil to precejšen udarec po glavi. V takrat 10 letni karieri mojega dela pri podjetju, sem imela dokaj svobodne roke, predvsem pa popolnoma svobodne glede izbire kadra. Prijateljico sem zaposlila prvič, sem zaposlila drugič, vzela moža, odpustila ene, vzela druge …. nikoli nobene besede ali vpletanja nadrejenih. Takrat sem dobila nalog, da v 14 dneh odpustim 2 delavki, ena od teh je bila moja prijateljica. Å ok. Å ok zame zaradi prijateljstva in šok zame, kot delavca, ki mu naenkrat pokažejo, da so stvari ušle iz kontrole in je potrebno reševati zadeve z višjega nivoja.

A najino prijateljstvo je tudi to prebrodilo! Ne ravno enostavno, nekaj solz, pogledov vstran, nekaj mesecev tišine, potem pa srečanje na ulici v Lignanu. Ona prileti iz trgovine in nama12 plane v objem. Ohh, odpustila mi je, vse je spet krasno in lepo, vsi se razumemo, otroka sta spet prijatelja. A zadeve očitno niso bile razčiščene, nikoli predebatirane in očitno zasidrane nekje v srcu, čakajoč na prvo težavo.

Težava? Ne vem. Res ne. A iznenada pogled spet ni bil več direkten, pogovor ni več stekel, nismo se več obiskovali, le še tisto vljudnostno povabilo na rojstni dan otrok, tam pa itak občutek, da ne spadaš tja.

Brez spora, brez grdih besed, enostavno smo se razšli. Minilo je že več kot eno leto in tokrat ni niti vljudnostnih vabil na rojstne dneve več.

In kaj mi svetuje Dalay Lama? Je vredno razčistiti?

Sklenila sem, da tega ne želim. Preko takšnih izkušenj sem prav v tem istem razmerju že šla. Parkrat. In vedno znova sem jokala in trpela in se potem, kot otrok veselila ponovnega prijateljstva. In če to počnem le sama sebi in se oprijemam tega prijateljstva, kot pretepena žena alkoholika, je to le moj problem, a tukaj in tokrat so v to vpleteni tudi otroci in partnerji. In veš kaj, Dalay Lama?! Jaz mislim, da je bolje ne drezati v rano.

Mi je žal? Ja, zelo. Pogrešam prijateljico. A raje kot prijateljico imam sina in moža in njiju v ta začaran krog, kjer je obdobje lepega druženja, smeha, zabave in potem iznenada umikanje pogleda, ogibanje srečanj, ogovarjanje za hrbtom, ne bom več vlačila.

  1. uf, zdaj pa vem zakaj je tako! [↩]
  2. ja, tudi tukaj sem popušila [↩]
  3. a res ne morejo to v Times roman v Wordu napisati? [↩]
  4. ??? al pa ne?? [↩]
  5. le kako merimo velikost tega? [↩]
  6. pa ne ena v drugo 🙂 ! [↩]
  7. spet ne ena v drugo [↩]
  8. tudi to ne ena z drugo 🙂 [↩]
  9. in še malo dlje od tam [↩]
  10. ni bila tip, ki bi želela delati v “službi” [↩]
  11. pojma nimam kaj, a bil je tukaj še en če .. [↩]
  12. Tomažu in meni [↩]