Srečanje Kr’nčkov

V domačem nabiralniku se pri nas ne znajde nič drugega, kot računi, milijon obvestil o stanju na bančnih računih … ki jih itak ne potrebujem, ker me o tem obveščajo vsako jutro po SMSu na moj mobilnik, pa še klik imam, pa še na bančnem avtomatu lahko vedno preverim … in pa dva milijona reklamnih obvestil. Aja pa kakšna čestitka za Božič in Novo leto pa še ta takšna na pol reklamna od kakšnega prodajalca očal ali turistične agencije.

Pred nekaj tedni pa se v našem nabiralniku znajde nekakšno povabilo. Naslov je naš, izpisano je ime Saša Gerčar, pošiljatelj pa povsem neznan …. ena gospa s priimkom, ki ga ne poznam iz Celja nas vabi na srečanje Kr’nčkov (kar sploh ne vem kaj ali kdo to je) v neko gostilno v Ljubnem ob Savinji. Tole je spet ena natega, si mislim, sigurno nam bodo potem tam pokazali krasno posodo, ki kar sama kuha, ali kreme, ki zgladijo gube tudi sedemdesetletni mami. Tole Ljubno me vseeno malce zintrigira, kajti to je bilo rojstno mesto mojega starega očeta in povprašam moje starše.

Res je, pošiljateljica vabila je sestrična mojega očeta, priletna gospa, ki je sklenila, da zbere širše in globlje sorodstvo, nas spozna med seboj in ta svet zapusti bogatejša še za nekaj poznanstev več.

Moj oče je star 70 let, gospa najbrž nekaj podobnega, tudi nekaj ostalih bratrancev in sestričen mora biti tam nekje med 70 in 80 leti … no, to je najbrž jasno, da mojega dedka in njegovih bratov in sester že davno ni več na tem svetu 🙂 …. To ni srečanje upokojencev iz različnih koncev Slovenije …. ne, ne …to naj bi bilo srečanje bratrancev, sestričen ter njihovih otrok in vnukov ter morda celo pravnukov … vseh, ki izvirajo iz rodbine ??? ne vem … moj dedek se je pisal Ermenc … očitno je bil Joža zvani Kr’nček 🙂

Moj oče je ta vikend vlekel nos po tleh ….. baje sem grda in neolikana, ker se mi trije (Tomaž, Jaka in jaz) srečanja nismo udeležili.

Prav lepa ideja in lepa gesta povabiti tudi nas …. ampak …. oprostite, kdo pa so to Kr’nčki? In kje je Ljubno? No, saj vem … celo 2x ali 3x pri svojih 5ih ali 6ih letih sem bila tam. A svoje bratrance in sestrične v šestem kolenu da bom spoznala?

Tole bi morda prišlo celo prav v kakšnih dolgočasnih avgustovskih dneh a to sploh obstaja??!, ampak oprostite, septembra ne vem kje se me glava drži, prejšnji vikend sem delala, pred tem sem bila cel teden odsotna in sina sploh nisem videla, danes spet šibam službeno v Firence in spet 2 dni ne bom videla sina, rada bi zbrala nekaj oblačil in obuval za pomoči potrebnim v poplavah pa je potrebno malce prevetriti omare, za kavo s prijatelji si komaj odtrgam čas …. sedaj pa naj se delam lepo in grem spoznavat ljudi, za katere ne vem niti da obstajajo?! In zraven naj vlečem še Tomaža in Jako?

Baje so se imeli dobro …. je rekla moja mami …. super, še kdaj se zberite, poplesujte ob harmoniki, spijte kakšno rujno vince in uživajte! Mene pa lahko mirno izpustite 😉 … ne bom užaljena.

Saša in športne tekme – no go

Za gledanje kakršnih koli tekem mi ni bilo nikoli preveč mar, nekakšna izguba časa se mi je zdelo navijanje za nekega namišljenega favorita, ki je favorit le za to, ker prihaja iz istega konca sveta, kot jaz in potem evforično razpoloženje, ki naj bi glede na rezultat, vplivalo na počutje za vsaj naslednje 2 dni …ne, tega nisem nikoli povsem posvojila.

Ne, saj nisem popoln freak, …. prisežem … kdaj pa kdaj si kakšno tekmo ogledam tudi jaz in celo veselo navijam in sem ob zmagi vsaj nekaj trenutkov vesela.

Nekaj let nazaj … no, kakšnih 20 let nazaj …ja, ja, sem pač tako stara že 🙁 sem občasno zahajala v dvorano Tivoli iin si ogledala kakšno košarkarsko tekmo.

Nogomet? Hmja, ne me križati, ampak res mi je popolnoma vseeno za to igro, kjer se igralci precej časa le podijo za žogo, konkretni dosežki, rezultati, goli pa so posejani bolj poredko 🙂 . Za nogomet moram biti res izredno, izredno dobro razpoložena pa še to mora biti na sporedu res kakšen finale kakšnega tekmovanja na svetovnem nivoju.

Podobno je sicer danes že tudi pri večini ostalih športnih tekmovanj, ogledam si res samo še top of the top … le še kakšen finale tekmovanja svetovnega nivoja, če nastopa kakšen “naš” ali “naši”, seveda.

Smučanje? Ga sploh ne povoham, čeprav sem gor rasla odraščala v obdobju Križaja in seveda ob vsakem slalomu ali veleslalomu, v šolo nosila tranzistor majhni prenosni radio in ga poslušala tudi med poukom.

Boks? Bljak …. ne vem, ni mi všeč to pretepanje pa naj bo še tako športno usmerjeno.

Dirke Formula 1? Hudo naporno in v glavnem se mi še danes postavijo pokonci vse kocine že ob zvoku samem, …. tistem ki ga je nekoč ob nedeljskih popoldnevih naš oče tako rad dodal za spremljavo njegovemu smrčanju … jasno, da je revež, po razburljvem štartu, nato pa sila dolgočasnem ponavljanju istega zvoka in bolj ali manj iste slike, kmalu zaspal.

Tenis? No, kdaj pa kdaj sem le pogledala kakšno tekmo. Ne vem točno zakaj, vendar ogled teh tekem me je pomirjal. Skoncentriranost igralcev, tišina v areni, pošiljanje žogice iz ene strani igrišča na drugo, lepo oblečeni igralci, postavni igralci 🙂 ….. najbrž je vse to vplivalo, da so bile teniške tekme vedno moja stalnica, kljub mojem močnemu mnenju o gledanju tekem.

In sedaj me je Bog štrafnil imamo v družini fanta, ki seveda gleda vse po vrsti, kjer je le karkoli, kar že samo diši po športu, poleg tega pa navdušeno trenira tenis. Lani 2x na teden, letos bodo treningi baje celo 3x tedensko, potem pa še vsaj 1x vsak vikend kakšna odigrana partija tenisa s Tomažem. Tenis, tenis, tenis …. stalno je pri nas govora le še o tem. Tekme? Zaenkrat se Jaka turnirjev še ni udeleževal … konec koncev se je šele lani začel s tenisom resno ukvarjati, a to nam ne prizanese s stalnim ogledovanjem jaz ga le slišim v ozadju tenisa po televiziji. Seveda je na vsakem potovanju potrebno iti pogledat tudi kakšna znana igrišča pa četudi za pot tja in nazaj porabimo vsaj polovico časa, ki ga imamo na razpolago za oglede.

Nekako smo bili ob vseh večjih turnirjih, ki so se odvijali v naši bližini, do sedaj zasedeni, včeraj pa ni bilo nobenega izgovora več – morali smo iti v Portorož na turnir WTA Banka Koper Slovenia Open, ženski turnir, kjer je naša igralka Katarina Srebotnika včeraj igrala v pofinalnem dvoboju z argentinko Giselo Dulko. Jasno, zmagala je in danes je na sporedu finalni dvoboj, ki si ga bomo bodo ogledali po televiziji.

Občutki? Super, v bistvu. Uživala v lepem sončnem vremenu, uživala v dobri igri, navijanju za naše 🙂 … prej smo si ogledali še dvoboj dvojic in naše Klepačeve, ki pa je izgubila 🙁 , v družbi mojih dveh in predvsem uživala v navdušenju našega mulčka.

Bomo še šli na tekme.

Začenjam znova

Včeraj se je uradno zaključil naš veliki projekt v Portorožu.

Jaz sem ga načeloma končala že včeraj zjutraj, ko sem lastnika našega podjetja Jima in Nancy Dornan dostavila na letališče Brnik ..ups Jožeta Pučnika, vsi ostali obiskovalci so ga zaključili včeraj, v nedeljo ob večernih urah z ognjemetom, nekaj naših zaposlenih je še danes v Portorožu in skrbijo za urejeno odjavljanje vseh pomembnih gostov iz hotela Bernardin, nekaj pa jih je danes doma in si celijo rane …. no, ne ravno rane, ampak žuljave noge in zaspane učke, Tomaž in jaz pa sva danes že na položaju, v pisarni in greva novim poslovnim izzivom naproti.

Tomaž se ne da, on je tisti, ki je danes vstal, tako kot vedno, ob 6h zjutraj, odpeljal danes za spremembo on Jako v šolo (to je ponavadi moja odgovornost) in bil že navsezgodaj zjutraj na svojem delavnem mestu. Jaz sem danes spala ….spala … trdno spala vse do pol desetih. Bila sem taaaaaaako utrujena, da sem včeraj, ko sem ob 11h legla v posteljo, zaspala v sekundi. Ja, včerajšnji dan je bil vrh vsega “mučenja” … no, saj ni bilo težko in delati na takšnih zadevah mi je v veselje, vendar pa me vedno uniči pomanjkanje spanca. Torej, včeraj sem imela budilko navito za ob 5h zjutraj, vstala sem z zadnjimi konci moči, saj sem se noč poprej uspela uleči šele ob 1h ponoči, se oblekla in odšla v Hotel Union po Jima in Nancy, ju odpeljala na letališče in se vrnila domov. Sem upala, da bom lahko odspala še kakšni dodatni dve urici, čeprav to, da spim sredi dneva ni moja navada, ampak ob mojem prihodu domov je bil Jaka že pokonci, pripravljen za akcijo. Ker je bil za mojo družbo prikrajšan cel teden in je bil včerajšnji dan kao njegov malce odloženi rojstni dan in ker poleg tega Tomaža še ni bilo iz Portoroža, sem se mu popolnoma posvetila. Odšla sva v mesto, se pogovarjala, popoldne pa sem poskrbela za njegovo prijetno praznovanje rojstnega dne še z njegovimi povabljenimi prijatelji.

jaka-roj-dan.JPGZbrali so se na teniškem igrišču in kao igrali tenis oz. se podili po tenis igrišču (ker razen Jake itak nihče ni znal niti odbiti žogice), jedli pizzo in torto, na koncu pa se odločili še za ogled filma Bournov ultimat. In kaj naj jaz počnem ves ta čas? Tomaža še ni bilo, zato sem igrala šoferja, dostavljalca pizz, fotografa in kupca kart za kino predstavo …… ob pol sedmih, ko se je začela filmska predstava pa pomislila, da je nekako treba preživeti še ti dve uri in jih nato zapeljati domov. Hmja, … še jaz sem se odločila za ogled istega filma. Usedla sem se na drug konec dvorane, da jim s svojo navzočnostjo ne težim in poskušala ves čas filma zdržati v budnem stanju. Hudo! Ves čas so se mi zapirale oči, ampak uspelo mi je, yeee ….. zdržala do konca, jih dostavila domov, doma še malce poklepetala s Tomažem, ki se je medtem vrnil domov in ob 11h končno odšla spat.

Danes se počutim prazno … vse je mimo …. seminar je mimo, rojstni dan je minil, šola se je začela, zvezki so oviti, krožki bukirani …..ahhh, končno mir!
Privoščila sem si dolgo kratko kavo 🙂 ….. kratko po količini tekočine v skodelici in dolgo po času, ki sem ga preživela ob njej. Razmišljala sem predvsem o tem, kako od tukaj naprej. Minilo je izredno stresno obdobje, ko sem delala kot robot, brez razmišljanja kaj je pravzaprav pomembno in kaj ne – samo delala in čakala, da mine.

Sedaj je vse narejeno, z rezultati sem zadovoljna, vendar pa sem za sabo pustila nemali kaos. Kup neodgovorjenih manj pomembnih mailov, kup čakajočih prijateljev, malce začudene starše, ki se najbrž sprašujejo kam je odšla njihova hči, nered v pisarni, celo vzgojo, ki mi je eden pomembnejših elementov v življenju, sem povsem zanemarila.

Danes štartamo znova. Že zjutraj sem razmišljala o poglavitnih stvareh v življenju in ugotovila, da pogosto zapravljam čas za stvari ali ljudi, ki mi ne pomenijo prav nič in tako zanemarjam tiste pomembne. Včasih sem predolgo v službi, drugič se ubadam preveč in predolgo s projektom, ki je nepomemben, tretjič se na blogu spustim v brezpredmetno debato z nekom, ki o meni sodi na osnovi nekaj zapisov in me s svojim pavšalnim komentarjem prizadene. Jaz se spustim v debato, pišem komentarje nazaj, razmišljam o tem -. skratka zapravljam čas, ki bi ga lahko posvetila svoji družini, prijateljem in tistim, ki me poznajo in so res vredni moje pozornosti.

Žiga pravi, da je novi štart povezan s pospravljanjem in še bolje beljenjem …. se strinjam …. tudi jaz bom začela podobno; najprej počistim ves nered, ki je ostal za kaotičnim obdobjem, pospravim in popredalčkam vse datoteke, ki jih imam razmetane v računalniku, počistim pisarno, pospravim v stanovanju. Potem pa pokličem vse prijatelje, kakšen klepet, kavica, sproti pa začnem znova urejati svoje življenje, …. nov urnik dela, nov način prehrane, ponovno redna vadba v fitnessu. Pa bo, kajne?!

Te različne osebnosti!

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Knjiga bi se po mojem laičnem mnenju lahko celo uporabljala, kot učbenik pri učenju osnov psihologije in prepričana sem, da bi jo velika večina učencev z veseljem prebrala od začetka do konca. Avtorica na zelo zabaven in sproščujoč način opisuje 4 osnovne tipe osebnosti: kolerik, sangvinik, melanholik in flegmatik.

Jaz v sebi združujem izredno veliko količino kolerika, potem imam kar precejšnjo dozo sangvinika, za ščepec melanholika, flegmatika pa pri meni ne najdeš, četudi ga iščeš z lupo.

Kolerik v meni želi imeti stvari narejene takoj in to le na en način – po moje. Ker je želja po končanju naloge tako močna, sem se preko nekaj spotikanj, naučila, da je stvari potrebno vnaprej planirati in tukaj se je nekako iz nuje razvil moj melanholični del. Sangvinik v meni pa stalno dopušča …ne, celo želi, da se plan stalno prilagaja in dodaja konstantno nekaj improvizacije.

Tomaž je najprej melanholik, potem kolerik …. hmmm ali pa tudi obratno?? ne, sangvinika in flegmatika pa pri njem ni mogoče najti. Torej, moj dragi prvenstveno naredi načrt in nato se tega načrta močno in trdno drži. Vsaka improvizacija je smrtno nevarna in lahko resno ogrozi uspešnost projekta. 😉

Jaka je mala mami z rahlimi primesmi očeta …ja, takrat, ko kolerično zastopa uresničitev njegove popolnoma zimprovizirane ideje 😉

In zdaj si predstavljajte naš vsakdanjik!

Da naloga ne bo pretežka vam opišem enega naših “tipičnih” dni. Tipičen dan je bil in bo vsak čas spet tak, ko je Jaka v šoli in midva v službi. Skoraj vsak teden sem poslovno v Zagrebu in recimo, da preskočimo na konec delavnika, ko se jaz počasi vračam iz Zagreba in tik pred Ljubljano kličem Jako. Dan je lep, sončen, Jaka dobre volje pove, da je v šoli pokasiral kar dve petici. Lepo in kaj bomo sedaj? Jaki babičina hrana vse manj ugaja in velikokrat je takrat, ko ga poberem sestradano lačen. Tokrat sem lačna tudi jaz in vprašam ga, kaj bi jedel, če bi izbiral on. Å pinačni rezanci s škampi v Favoli, izstreli takoj. Kličem Tomaža, začuda se s takšnim na hitro sklenjenim načrtom, strinja in je nad idejo o Favoli celo navdušen. Bom Jako pobrala jaz in potem se dobimo pri nas doma ter se vsi odpeljemo le z enim avtom.

Jaka zloži torbo v prtljažnik, že sedi v avtu, ko se ob avtu prikaže njegov sošolec v roki pa drži lopar za tenis. Jaka že moleduje, da bi na dedijevi travi malce za šalo igral tenis s sošolcem.

Improvizacija, sprememba načrta? Ni problema zame! Jako spustim iz avta in o spremembi obvestim Tomaža. Ni problema, pravi, bova ta čas midva odšla na sveže stisnjen jagodni sok v BTC.

Jaka, kolerik je seveda zelo natančen glede dogovorov in ker je rekel naj ga prideva iskat čez eno uro, sva ob dogovorjenem času midva pred babičino hišo. Jaka in njegov prijatelj rdečih lic pritečeta do naju in razlagata, da je zadeva krasna in da je trava prav pripravna za takšno pimplanje tenisa ….. babi se drži za glavo, češ treba je domov in se tudi kaj učiti …jaz pa seveda spet sangvinično zamahnem z roko in rečem Tomažu, da greva še na en sprehod ..saj je lep sončen dan. Čudno, Tomaž tudi tokrat stvar sprejme in že jo ponovno mahava proti BTC-ju (babi namreč živi tam blizu).

Tu pa se začne v Tomaževi glavi spletati njegov melanholični načrt o katerem na žalost midva z Jako ne veva ničesar. Tomaž omeni, da bi midva med najinim sprehajanjem, opravila še kaj koristnega, odšla še v trgovino in nakupila kakšen kruh in zelenjavo. OK, zame to seveda spet ni problem. Tomaž nakupi neko tunino solato in še meni ponuja naj si izberem kaj … ma, kaj naj bi, nič hvala, saj gremo jest, kajne? … to si seveda le mislim.

Nakupiva hrano in potem še enkrat po Jako, se končno tudi on poslovi od prijatelja in že se peljemo. Toda Tomaž pelje v napačno smer! On začuden pravi, da gremo domov, midva še bolj začudena, saj pričakujeva testenine v Favoli??!!!

Tomaž začne z argumenti, da to je pa sedaj prepozno in …. kr neki. Midva, da nisva vedela, da vmesno igranje tenisa, kakor koli vpliva na hrano. Tomaž privleče nov argument, da je on hrano zase pač kupil in da bi jaz morala takrat kaj omeniti. Halo?! Jaka se že dere. Jaz zraven energično argumentiram. Tomaž postaja vse bolj nervozen in udari z zadnjim adutom: “Pa ja ne bomo vsak dan jedli zunaj?!”

Uf, to pa je udarec na mojo kolerično osebnost! Jaz zjutraj pojem svoj zajtrk – doma, med službo žulim kakšno konzervo tune ali od doma prinešeno solatko ali kakšno breskev, Tomaž seveda ne zdrži ves dan brez hrane, zato odhaja ob 12h na kosilo. Ven, ja! V gostilno! Jaka poje malico v šoli, potem pa naj bi jedel kosilo pri babi, a ker mu ne paše, pogosto čaka do večera, ko mu nekaj na hitro pripravim jaz, ali pa ga tako kot smo planirali tokrat, nagradimo s kakšno od njemu ljubih restavracij.

Sploh pa: dve uri prej je bil argument glede stalnega prehranjevanja zunaj prav enako vreden, kot kasneje, le plan se je vmes malce spremenil 😉

A kako se je zadeva končala, vas zanima? Najprej zelo burno in glasno, nato pa v Favoli, kjer sta Jaka in Tomaž naročila vsak svojo porcijo, jaz pa kozarec vode … sem terala svoj kolerični princip: mi ja ne bo dec očital, da STALNO jem zunaj 😉

Tečka

Ta moj Bill mi kar naprej nekaj sporoča in zadnje čase imam občutek, da me vedno bolj seznanja z dejstvom, da sem ena navadna tečka.

Tečka! Jaz za razliko od Bruce to “slišim”, ampak kaj, ko mi ni jasno, kaj želi s tem povedati. Je prav, da sem tečka in me spodbuja, naj bom še večja? Naj začnem urejati zadeve, ki me motijo? Naj se spremenim in postanem popoln flegmatik, zadovoljen z vsem, kar se dogaja?

Vas zanima kako mi Bill to sporoča, kajne?
Najprej itak vsak dan najmanj 5x dobim servirano od našega Jake, tako da tega res ne gre pozabiti: “Kol’k si teeeeečna!” A zakaj? Ker rečem naj obuje copate, obleče pulover, ker mora pohiteti v šolo, ker sem pri drugi tekmi, ki jo gleda ta isti dan, skromno pripomnila, da me bolijo ušesa od glasnega komentiranja, strašanko navdušenega komentatorja…..

Potem pred nekaj dnevi pri prebiranju drugih blogov naletim na blogarja, ki se poimenuje Nergač, ki v podnaslovu nadaljuje: “Nisem tako tečen, kot si mislite”. In sama takoj pomislim, da bi lahko odprla svoj novi blog, kjer bi šinfala in kritizirala na veliko, zraven pa bi pisalo ” sem še veliko bolj tečna, kot si mislite”. Ni strahu, dragi moji, ne bom še zašla v te vode ….razen če ….razen če …bo Bill še bolj prepričljiv 🙂

In piko na i doda Žiga. Ja, tisti moj prijatelj Žiga, ki sem mu v enem njegovih postov zabrusila, da je z nakupom bonbonov postal sinonim požrešnosti in sedaj mi vrača milo za žajfo 🙂 in mi pravi, da sem tečka. Ne, ne, njemu ne težim z obuvanjem copat in oblačenjem puloverja ….pravzaprav mu ne težim z ničemer. In zakaj sem potem tečka, sem ga vprašala in dobila direkten in iskren odgovor, vreden razmisleka.

Tečka je lahko širok pojem in v mojem primeru gre za to, da imam visoka merila, ki jih vedno direktno in močno izpostavim. Npr. prijatelj me povabi na kavo in nespretna študentka bo kavo polila po krožničku in jo vendar postavila predme, brez opravičila, brez …bognedaj, zamenjave z novo, ali vsaj papirnatega prtička, ki bi popivnal vso nabrano mlakužo. In jaz? V najboljši izvedbi, bom nabacila ledeni osmijeh in natakarico prosila, naj mi prinese prtiček. Ne, sploh ne bom niti v najslabši inačici, zagnala kravala in siknila kakšne nesramnosti, ne, to sploh ne, ampak baje …tako pravijo tisti pravi prijatelji, da s svojim pogledom, stavom in kakšnim komentarjem, sporočam, da mi je kristalno jasno, kdo je zamehuril oz. kdo je kriv. Kriv?! Pa saj sploh ni v tem stvar! Je kriva natakarica, ki ne zna? Å ef, ki je ni naučil? Profesor, ki jo je tisti dan nakuril in se ji še vedno tresejo roke? Prijatelj, ki me je odpeljal v ta lokal? Jaz, ki sem na to pristala?

Torej zase priznam, guilty as charged, kriva tečnobe! Že od nekdaj! Stalno opažam stvari, ki so slabše, kot bi po mojem mnenju lahko bile in stvari, ki so dobre, vendar bi lahko bile še boljše. 🙂 Nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše je moj moto in vem, da marsikoga v moji bližini ubija. Predvsem moje najbližje sodelavce. “Ti nikoli nisi zadovoljna!” je stavek, ki sem ga že slišala od bolj pogumnih 🙂

Popolen zgrešek glede mojega mnenja! Jaz sem z okolico in življenjem okrog sebe izjemno zadovoljna, se pa vedno potrudim, da najdem možnost izboljšave. Tudi s polito kavo sem zadovoljna, saj je sekirati se okrog tega, popoln nesmisel. Popivnaš, ali pa si malce bolj previden, ko skodelico iz katere kaplja neseš preko snežno bele srajce. Če pa se popackaš, opereš. In če še vedno packa ostaja, imaš razlog za nakup nove srajce, in če ni denarja, imaš sedaj motiv, da ga zaslužiš …..in tako naprej. 🙂