Kaj je 42 let kasneje ratal iz takšne kepe?!
No, 5 mesecev manj, ker baje sem bila na tej sliki stara 5 mesecev.
Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?
Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva 🙂
Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.
Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.
Druga zgodba: Imam sila prijazno frizerko. Bitje polno energije in dobre volje. Vešča je škarij, odnosov z ljudmi, prijaznih pogovorov, vsekakor pa ni slavist ali pisec kakšnih izjemnih literarnih del. Na tale moj post je odgovorila v svojem slogu …….. takšnem, kot ga ima v RL … polno energije, veselja in kupa Jaaaaa-jev in ANE, ANE-jev in “street talk-a”. Na njen komentar se je v takšnem kao “mojem stilu” odzval moj kolega, ki je sicer prav prijazen in družaben in oh in sploh. In pravzaprav ni bil nesramen … le malce sarkastičen 🙂 …No, ja ….Babzy je komentar prizadel, čeprav se najbrž nikomur od ostalih ni zdel krut ali neprijazen in stavim, da tudi Zoran ni tako razmišljal o njem.
Tretja zgodba: Kakšnih 7 let nazaj je bilo in jaz sem se s Tomažem mirno sprehajala po mestu … prečkala prehod za pešce, ko se vame meniničtebinič obregne nasproti hodeča gospa, ki je očitno vstala na levo nogo:”Mula, a sploh kej vid’š pod to čelado ?!” s precej zadirčnim in visokim glasom. Hvala, hvala za mulo, kajti takrat sem jih imela že kakšnih 35 … ampak očitno je “čelada” pomagala k mladostnemu videzu. Na glavi sem imela baretko s šiltom … ja pomaknjeno globoko na čelo … ampak …. halo?! … gospa oprostite, saj nikomur nisem prav nič hotela??? Me je prizadelo? Ma, ja … me je …. predvsem odnos, napad …čeprav sem doma še cel teden bentila in kvantila čez vse stare babnice in je kazalo, kot da sem “faca” in da me kaj takšnega ne gane.
Četrta zgodba: Kolegica bi začela pisati blog in ima pomisleke glede freakov, ki znajo občutljivo dekle spraviti v slabo voljo. Ja, ja, v blogosferi je ogromno “babnic” iz tiste moje “tretje” zgodbe. Anonimnost daje moč in ljudje povedo več, kot bi v živo. Postanejo nesramni, nekateri celo vulgarni. Sama sicer (še) nimam tako ekstremnih izkušenj, vsekakor pa so bili trenutki, ko so me komentarji zadeli, me obremenjevali, sem o njih razmišljala …. ampak se konec koncev pobrala, okrepila in kaj novega naučila.
Jah, ljudje smo takšni, da želimo ugajati in zvije nas še pri tako veliki neumnosti, kot je bedast komentar nekoga, ki ga sploh ne poznamo.
Že jasno kaj je skupnega tem postom?
Izbrala sem le takšne, ki so duhoviti in niso zlonamerni. Ja, tudi takšnih zlobnih, vulgarnih in nesramenih je v blogosferi ogromno, vendar takšni si res ne zaslužijo dodatne reklame. Torej sem jaz izbrala le takšne ob katerih branju sem se zabavala, nasmejala …
Nekateri v postu kritiziramo nepoznane male ljudi, drugi znane širši okolici, tretji osebo zamaskirajo a vendar je vsakomur jasno, o kom je govora …. vsi mi pa za svojo promocijo in prikaz naše duhovitosti uporabljamo ljudi iz mesa in krvi, ki nam najbrž niso storili povsem nič žalega.
Stavim da, vsakega od “uporabljenih” vsaj malce stisne pri srcu in si misli “Le zakaj?!”
Hvala b(l)ogu, da me je naučil te lekcije. Bom zmolila eno zdravomarijopaenočenaš 🙂 in obljubim, da se bom v bodoče potrudila in ne bom kritizirala ljudi, ki mi nič nočejo.
Če hočete od mene kasirat en hud in dolg ksiht kisel nasmeh pa najmanj 3 mesece mir pred mano, potem me vprašajte točno to!
Ob prostem času?! Kakšnem prostem času?! Ob prostem času spim … pa še to ne vem, če lahko to vržem v skupino “prosti čas”. Če pa moram kaj reči, pa lahko v to skupino natlačim službo pa kosilo, večerjo pa še kakšen prigrizek pa bloganje pa opravljanje – globok pogovor o sodelavki ….
Moj čas je vseskozi “prosti”, morda le takrat ni, ko delam tisto, kar moram …. to je pa edino tisto, kar se pač dela na WC-ju …. tja pač MORAM it in nimam kaj mrdat sem in tja in izbirati boljše opcije, vse ostalo pa: ….hmja … ja, takle mamo, takle smo si zbral in vse to je pač moj “prosti čas”, ki ga zabašem s takšno ali drugačno neumnostjo.
V ta čas vtaknem večerjo v dvoje in v njej uživam in vtaknem delovni dan in poskušam v njem uživati … no,več ali manj uživam. Včasih jamram, ampak to je le takrat, ko pozabim, da je to itak nekaj, kar delam, zato ker tako želim in ker sem si to izbrala.
Ko bom dobila občutek, da moja služba ne paše več v množico “prosti čas”, bom ta “geometrijski lik” gotovo zamenjala za kakšnega z več vogali 🙂
Zakaj bluzim razmišljam o tem?
V šoli našega mulčka so se učenci nekega 6. razreda spravili delat analizo, kaj učenci moderne dobe počnejo v svojem “prostem času”. Valjda tja paše nekaj, kar ne paše pod množico “šola” 🙂
Itak se ne spomnim kaj vse se je mularija odločila spraviti v to množico, ker so takšne ankete tako ali tako …hmja ..no, saj veste … ampak prav je, da se jih dela … tako ima mularija vsaj kaj pametnega početi v “neprostem času” 🙂
Zapomnila pa sem si dve stvari … oz. tako glasno so jih poudarili, da jih je bilo težko zgrešiti;
Hmmm …pa razmišljam kaj bi oz.najbrž je rekel naš mulc, ko so ga izpraševali.
Jaz bi itak rada, da reče, da v prostem času bere, se uči za šolo, se druži s prijatelji, hodi v kino, gleda televizijo, se druži s starši, ukvarja s športom (predvsem tenisom), to, da bi ob to dodal, da je tudi šola zanj kot prosti čas pa je najbrž iluzija, kajne? 🙂
Računalnik? Ja, valjda uporablja računalnik! Ampak saj uporablja tudi nož in vilice pa tega ne bo omenjal kot preživljanje prostega časa. Ne, igric pri nas skoraj ne igramo … mogoče ob kakšnih strašansko deževnih dneh, ko je tudi knjig že zmanjkalo in še to bi se potem zapisalo “igranje računalniških igric” ne pa “računalnik”. Tudi razne čvekalnice pridejo v poštev le ob naj, naj, najbolj turobnih dneh.
Televizija? Ja, gleda/mo, a tudi tega najbrž ne bi zapisal pod preživljanje prostega časa. Ogleda si kakšno športno tekmovanje … kdaj pa kdaj film … drugače pa precej informativnih oddaj. Je spremljanje dogajanj okrog nas nekaj, kar uvrstiš v podmnožico “gledanje televizije”, ki spada v množico “prosti čas”? No, ja … pri nas na to nismo nikoli gledali tako …. branje časopisa, ogled 24ur, Trenja, Svet, branje blogov, spletnih strani … to je nekaj kar dogaja sproti in se ne uvršča v nobeno množico. Če že potem paše pod “informiranje”, “spremljanje aktualnih dogodkov”
Branje knjig? Tudi on je ob anketi to najbrž izpustil iz naštevanja, čeprav je pred nekaj leti knjige prav požiral in je še vsako leto “naredil” bralno značko. Letos pa ima že drugo leto na programu Obvezno branje. Ravnokar se muči s čtivom razdeljeno v dve knjigi – Pod svobodnim soncem. Resnično se muči 🙁 in to on, ki je ljubitelj knjig in močno nagnjen na družboslovno smer (jeziki, zgodovina in geografija). Korak za korakom … vsak večer vsaj 10 strani pa bo, smo se zmenili. Vse skupaj ima blizu 400 strani. In sedaj pomislite kdo bo ob tem, da ga čaka na polici knjiga “zoprnica”, vzel v roke še kaj drugega?! Življenje Davida Beckhama leži nedokončano … in najbrž te knjige ne bo nikoli več odprl.
Iz tega sklepam, da je 99% otrok takoj ob uvedbi Obveznega branja, branje knjig iz množice “prosti čas” prestavilo v množico “neprosti čas” … hmja ….. vsaj tja do 18-ega leta???
Tenis? To je edina stvar za katero stavim, da jo je napisal na seznam “prosti čas”. Na prvo in drugo in tretje mesto. Tenis, kot šport, ki ga spremlja, kot šport, ki ga gleda, kot šport, ki ga trenira in kot vrsta rekreacije in druženja preko vikenda, ko ga igra z očetom. Tenisa ni nikoli preveč. Trenira ga 3x tedensko in večina njegovih kolegov, ki trenirajo z njim, zavija z očmi in vsakič znova prosi, če lahko igra fuzbal nogomet. Ja, na treningu tenisa! Kaj hočemo, ambiciozni mameji in ateji so jih dostavili na trening in rekli:”Pote pridem čez uro in pol!” Tam igranje tenisa ŽELIJO mameji in ateji. Pri nas pa tenis HOČE igrat Jaka. Jaz pa v bistvu tega “NOČEM” …. no, v bistvu nehočem. Treningi mu namreč vzamejo OGROOOOMNO časa (pot tja in nazaj in eno in pol ure treninga, 3x tedensko) pa še mama, ata taxi, zato mu treninge DOPUÅ ČAMO oz. mu ne kvarimo veselja in mu pri tem le pomagamo. Vse dokler je vse ostalo super truper! Ne, ne, ne težimo s samimi peticami, vsekakor pa ne želimo, da domov prinaša trojke ali kaj manj, sploh če je “izgovor” ta, da ni znal, ker ni bilo časa za učenje. In tako Jaka smatra svoj trening tenisa, čeprav preznojenega in napornega, za “prosti čas”.
Sedaj razmišljam edinole to, kako mu dopovedati, da jaz neHOČEM, da se uči matematiko … mu bi pa DOPUSTILA, da se jo uči neomejeno vse dokler štima vse pri slovenščini 😉
so rekli včasih …. Ja, to je tudi ena iz časov socializma, ko so se ljudje bali povedati vse kar so imeli na umu.
Danes te stene ne le poslušajo, danes stene tudi gledajo 😉 !To, da si v avtu ni dobro vrtati po nosu, predvsem ne takrat, ko zdolgočaseno sedite v njem, medtem ko šofer nakupuje fasungo hrano in plačuje bencin, to najbrž veste?! Poleg tega ne pozabite, da vas na pumpi bencinski postaji snemajo. In danes res ne morete vedeti, kdaj boste morda postali slavni in bo posnetek iz njihovega arhiva romal na POP TV in potem…… adijo predsedniška kariera.
Bognedaj, da ste kaj podobno nespodobnega že počeli med probavanjem oblačil v nekdaj tako fino tehnično opremljenih garderobah Emporiuma. 🙂 Potem vam je itak jasno, da vam sploh ni treba niti začeti z zbiranjem podpisov.
Jaz sem že skoraj, skoraj na tem, da sem si predsedniško kariero zapravila in to ne s celulitom podrobno prikazanim na posnetkih Emporiuma pa tudi po nosu si vrtam le pri največji hitrosti, ko me zagotovo nihče ne more dovolj pozorno opazovati … ne, ne mene so skoraj uničili drugačni posnetki;
Nekaj let nazaj … kakšnih 7-8 let nazaj… smo moj Tomaž, njegov brat, njegova žena in jaz lepega nedeljskega dopoldneva prisopihali na vrh Å marne gore. Gužva strašna vsepovsod, naše riti pa so prav hlepele po nečem, kamor bi se namestile. Zagledamo nekakšno tribuno ob steni cerkve in se namestimo. Ob sicer strašanski gužvi, smo tam sedeli le mi štirje, nihče drug. Do tja smo se morali prebiti … dobesedno priplezali smo preko nekih škatel in kablov … baje se je pripravljala nekakšna prireditev …. nas bodo že dol vrgli, če jih bo motilo, smo si mislili…. In tako nekaj časa mirno počivali in lovili sončne žarke, kasneje pa začeli po babje (čeprav smo imeli dva moška pripadnika zraven) pleteničiti. “Obdelali” smo vse sosede, tašče, strice, tete … ja, prav spomnim se, da je tekla močna in globoka debata o takšnem in drugačnem sorodstvu …. ko v nekem trenutku opazimo, da vsa preostala Å marnogorska druščina gleda, ne, celo bulji v nas. Vsi, ki so v tistem trenutku sedeli na vrhu Å marne gore, so obrnjeni proti tribuni, se nasmihajo in nas opazujejo ….
Aaaaa? Kaj dogaja???!!! OK, smo pač zanimivi, ker smo se edini prerinili na tako lepo mesto! Nadaljujemo, ker je bila debata ravno sredi vrhunca, …….. ko nekaj malce zadoni …. nekakšen eho … saj veste, ko se z mikrofonom preveč približaš zvočniku. Aaaaa?!
Tipčki, ki so pripravljali teren za nek zborovski nastop, so tam na Å marni, leta 1999 priredili prvi reality show! Z nami , kot glavnimi akterji! Ozvočili so nas in vsem obiskovalcem priredili nepozaben nastop bratov Gerčar z družinama 🙂 Na Å marni se mi nekateri še danes nasmihajo, čeprav sem že najmanj 20krat zamenjala pričesko. Samo še Planinšek mi lahko pomaga 🙂
Takole tale zgodba je bila še ena iz kategorije “ko sem se osmešila“, da ne boste rekli, da sem le obljubljala, da bo zgodb več, potem pa na to popolnoma pozabila.
Oh, imam jih še na zalogi, ja. 🙂
Vsak film, ki si ga ogledam v kinu, sem rekla, da bom opisala! Slabo kaže s tole mojo samozaobljubo …. ja, ja tudi to sem rekla, da bom vsako jutro telovadila, pa vsak dan vsaj pol ure brala kakšno knjigo, pa na moj blog o hujšanju pisala svoj vsakodnevni jedilnik, pa …….. 🙂
Že tedne nazaj sem si ogledala film Ljubezenski recept. In celo všeč mi je bil. No, ne za znoret všeč, ampak všečno všeč. Tak, ženski, romantičen, ljubek … ja, ja saj ste dojeli point, a ne?
Strašansko je bil všeč tudi Jaki, ki si ga je ogledal kar dvakrat. Ampak ne, Jaki ni bil všeč zaradi Catherine Zeta Jones, tudi zaradi une tamale, ki je igrala že v Naša mala miss, ne. Mimogrede, tamala je res carica glede igre, ampak kape in nasploh oblačila je pa imela v tem filmu out of control 🙂 spljoh.
Jaki in tudi meni je bil ta film všeč zaradi kuharskih ustvarjalnosti. Oba sva malce mahnjena na ustvarjalne stvari in kadar kuhava, bova vedno nekaj po svoje scoprala. Jaz sem sicer tip improvizacije in ko se mi da, poberem vse kar imamo v hladilniku, zložim na pult in potem nekaj naredim iz tega, Jaka me je pa še nadgradil, ker poleg popolne improvizacije, želi imrovizirati tudi pri okraševanju krožnikov in jedi, kar se meni, priznam, večinoma ne da več igračkati.
In ta film naju sicer ni nič naučil, tudi ideje nama ni dal nobene, nama je pa dal nek zalet, motiv, zagon, ki sva ga počasi že malce pozabila in ta naju še vedno drži, tako da v nedeljo (ja, vmes do danes sem bila žal na službeni poti) smo pri nas ustvarjali juhice, paštice, pitice, sladice ….. Ko me bo tole spet minilo in se mi ne bo dalo niti vode za čaj pogreti, bom nabavila DVD Ljubezenski recept 😉