Prehitevam se

Perfekcionistka, žlobudrava, ki prehiteva samo sebe! To sem jaz, če hoče kdo vedeti.

Če kogarkoli v službi vprašam za svojo največjo slabost pri delu, bom dobila kot iz topa ustreljeno, da se prehitevam, skačem iz teme na temo in govorim o nečem petem, ko moji polušalci še premlevajo tisti prvi stavek. Sicer imam sodelavce, ki so me po 9-ih letih že dojeli in dokaj uspešno jadrajo med mojimi komunikacijami, imam pa sodelavce, ki na sestanku sedijo in nepremično zrejo v vogal mojih očal in zelo jasno kažejo prve znake zgubljenosti 🙂

Iz tega razloga se raje kot govorjenja, lotevam pisanja. Pri pisanih izdelkih grem lahko poljubno krat nazaj in zadevo urejam, krčim, točkujem, odebeljujem in podobno. Pa se mi celo takrat zgodi, da ob branju pade še kakšna ideja, ki povzroči še daljši in obsežnejši zapis. 🙂

Pred časom sem pisala mail kolegu, ki ga niti ne poznam dovolj dobro – nekaj srečanj v šoli retorike. Mail je bil kratek, 3 povedi. On pa mi na mail ni odgovoril, le poklical me je in me takoj zadel v bistvo karakterja, ko mi je sicer napol v šali rekel, da sem v mailu navedla toliko stvari hkrati, da je raje vse razjasnil kar v živo. Ufff, to postaja že krizno! Å e sreča, da obstajajo takšni, ki pokličejo, večina se jih raje potuhne in so čisto tiho.

Obljubim, bom delala na tem! Sicer pa tudi šola retorike ni prišla k meni slučajno, a ne Žiga? 😉

Jaz sem nobeden. Itak

Zadnjič ob nedeljskem kosilu moj dvigne krožnik in popije preostanek juhe.

“Ajde, da nisi mal preteral z bontonom?!” moram komentirati, ko zraven še močno srka.

“Saj ni nobenga tukaj!”

Halo?!

Desetprstno slepo tipkanje baje ni zame

Moj EMÅ O govori, da prihajam iz tiste generacije, ko v cvetu mojega izobraževanja, o računalnikih ni nihče razmišljal, kot nečem splošno uporabnem. Tipkanja so se učila le tista dekleta, ki naj bi postale tajnice … po nekakšni čudni formuli pa je uspelo pridobiti nekaj tipkalnih strojev in učitelja učiteljico tipkanja tudi nekaterim gimnazijam. No, naša gimnazija ni imela te sreče in tako smo za izbirni predmet v 3. in 4. letniku lahko izbirali med tehnično kemijo. Ne, ne, nisem pozabila napisati še kakšnega predmeta … pri nas smo se pač vsi navdušeno vedno znova odločili izbrati tehnično kemijo. Prekrasen in perspektiven predmet, predvsem za družboslovce 🙂

Nekaj let za tem sem kot pridna študentka prenašala papirje gor in dol po uvozno izvoznem podjetju in v stiski s kadri, v trenutku “napredovala” v študentko-referentko na izvozu, katere glavno delo je bilo TIPKANJE izvozne dokumentacije.

Dekleta, ki je obvladalo vse čudne poskuse z lakmusovim papirjem pa tipkanje ja ne bo prestrašilo in sem sprejela ta izziv. Prvič, ko sem sedla za stroj in pričela z delom, je v sobi zavladala čudna tišina in le na vsakih 10 sekund je bilo mogoče slišati moj novi udarec na tipko. Najbrž so mi nekaj mesecev za tem, tam ponudili službo ravno zaradi moje očitne trmoglavosti in vztrajnosti, saj sem do konca meseca uspela brez kompasa najti že veliko večino črk.

Nekaj mesecev za tem so v našo sobo pritovorili stroj, ki je bil višek napredka. Vanj si najprej odtipkal vse kar si mislil, na koncu stisnil M za memory in potem vstavljal neskončno število papirja in stroj je tipkal sam od sebe. Mislim, čudo sveta, ki je bilo kot nalašč narejeno zame. Nekaj dni sem samo razdelovala sistem in ugotavljala kaj vse se pri mojem tipkanju ponavlja, nato pa en teden vstavljala kuverte, dopise, dokumente in si naredila zalog za mesece naprej. Stroj je tipkal zame …. juhu!

Kasneje sem službo zamenjala in moj strašni stroj z žalostjo v srcu pustila tam. Naslednja služba je bila v računalniški firmi in mesto odgovornejše, kjer niti en zapis ni bil enak drugemu. Po pravici povedano, sem takrat osebni računalnik videla prvič v življenju. Hja, telefon je bil moj zaveznik in po tipkovnici sem tolkla le v skrajni sili.

Danes tipkam ko štirje … moje tipkanje je agresivno, hitro in smešno. Sliši se me daleč naokrog. Tipkam z dvema prstoma …no, v glavnem s kazalcem desne roke, kazalec leve pa je v stalni pripravljenosti in vskoči pri kakšnem A, E, shift-u …. pa še to ne vedno, saj moj desni kazalec obvladuje sceno po celi tipkovnici. Tipkam resnično hitro in slepega tipkanja sploh ne pogrešam.

Pa vendar, včasih imam prebliske in si zaželim kakšnega šnelkurza. In tako zadnjič s svojim ameriškim šefom, ki ima podoben tipkarski slog, kot jaz, razpravljava o tečaju tipkanja in jaz omenim, da bi mogoče bil čas, da se naučim te vrline . On pa: “No, no, no!” s paniko v očeh. Nič jasno??! Je rekel, da bo izdal prepoved, da mene kadar koli v tej službi spustijo na tečaj tipkanja, kajti ne more si predstavljati, kako dolge maile bi dobival od mene, ko bi tipkala še hitreje 🙂 🙂

Dolžina je pomembna!

Bastjan … ja, tisti, ki je blog zamenjal za plenice 🙂 me je nekoč vprašal kako pisati krajše prispevke. Mene? Ha, ha, štos leta.

Od nekdaj imam težavo z dolžino. Ne, moj ni prekratek, ampak predolg 😉 Predolg je moj govor, predolg je post na blogu, predolgi so moji maili, predolgi so celo moji govori, ko na kakšnem našem seminarju za 10 minut dobim v roke mikrofon.

Prisežem, vem da je to moja glavna težava ….Odpravim to in še kakšnih 7 kg pa postanem idealna – superwoman.

Sem pa poskušala že vse živo na temo skrajševanja svojega pisanja. Pri blogu sem prispevek najprej napisala iz srca, na izdah … na dolgo seveda …. potem pa ga pri sebi označila s točkami in se poskusila poigrati s tekstom tako, da okrog vsake točke napišem le en stavek. Stvar mi je vzela čisto preveč časa in v pisanju ni bilo nobenega veselja več.

Potem sem se odločila, da kakšen daljši prispevek razrežem na 5 manjših …. pa sem potem seveda vsako petino posebej pregledala in malo oblikovala in iz njih naredila 5 dolgih prispevkov 🙂

Pa sem si rekla: “K vragu, to sem jaz … pač po cijelom tijelu dlakava … 😉 kaj čem se sprenevedat in spet pisala na dolgo.

Pa me je na dolžino dobronamerno zadnjič opomnila Karmen. Sem takrat sklenila, da je res čas za akcijo in dobila kontra mnenje nekaj svojih rednih bralk. Khm! In kaj zdaj? Mislim, da bo potrebno pristati nekje na sredini ….. nikoli ne bom super kratka, to je iluzija, pa vendar se bom potrudila kakšen stavek, dva ali tri izpustiti.

In sedaj se spet trudim ….. kane da se? Je pa res, da bi namesto tistega HOT or NOT morala imeti SUPERLONG or SHORT ENOUGH

Kratka

Moj dragi je sicer dokaj prijazno bitje 😉 ampak včasih mi prigrizne najbolj sočne misli in dober prijateljski pogovor s kratkim: “Skrati!” Uf, brez olepšav in ljubeznivosti. Hja, tako je po 24-ih letih 🙂 …. ampak ga cenim in spoštujem njegovo mnenje.

Včeraj mi je moj mali sine rekel, da pišem predolge poste na blogu in zadnjič mi taisti sine po telefonu spusti: “Preidi na bistvo!” Ahja! 🙂 …. njegovo iskreno in otroško mnenje nekaj velja, kajne?

In danes sem imela priložnost spoznati v živo Hirkani-Karmen. Težko po prvem srečanju rečem, da jo cenim in spoštujem, saj tako hitro ne morem sprejemati mnenja o ljudeh, vsekakor pa njen blog govori, da je punca na mestu, ki ve kaj dela in govori. Ja, tudi ona mi je svetovala naj svoje prispevke skrajšam.

OK, bom začela. Če sem že 2 dni smrtno resno disciplinirana pri prehrani, bom še v pisanje vnesla nekaj sprememb. Pika, konec. Se izboljšujem, kajne? 😉