Pripovedovalka dobrih zgodb
Za tiste, ki mojega stasa in glasa niste uspeli videti na včerajšnjih Trenjih, pošiljam link do posnetka, ki bo na spletu cel teden. Mene najdete tam približno na 62 minuti posnetka. Tako boste vi lahko že vnaprej vedeli, koga pocukati za rokav na Blogresu …jaz bom namreč tam. 🙂
Sicer pa dobila sem že repliko na svojo izjavo, da ne hujšam ZASE, temveč ZA DRUGE. Kaj pa menite vi?
Prebiram kar nekaj različnih e-dnevnikov in v branju nekaterih res uživam, če pa bi morala izpostaviti enega samcatega, najljubšega, kjer vedno naletim na prispevke, ki mi pustijo vtis in mi dajo misliti, potem moram izpostaviti Val.
Val osebno ne poznam, spoznala sem jo šele preko spletnih dnevnikov, ko sem klikala in prehajala iz enega na drugega, khmm ….. ali pa sem jo morda preverila preko njenega komentarja, ki ga je pustila na mojem blogu. Od takrat jo spoznavam skozi njeno pisanje in postaja mi vedno bolj všeč.
Dosti hvale, da se dekle ne prevzame in začne bolj površno pisati 🙂
Pred nekaj tedni mi je dala povod za globoko razmišljanje. Pisala je o dobrem šefu. Sem jaz dober šef, imam dobrega šefa, ima moj šef dobrega delavca, imam jaz dobre delavce? Kdo je dober, zakaj je dober, kaj ga dela dobrega ali slabega …veliko za razmišljati, veliko resnic, veliko tem za pisanje na blog, kajne?
Preden se lotim pisanja o krasnih delavcih, bi bilo pošteno, da se lotim pometanja svojega praga. Pa da ne začnem kar na suho o tem, kaj počnem jaz in kaj bi moji radi videli, da bi počela, bom začela tam, kjer naj bi bil moj vzor … pri mojem šefu. Nekajkrat sem že pisala, da sem s šefom zadovoljna. Kaj pa naj bom drugega?! Sama vedno pravim, da če mi kaj ni všeč, je to treba zamenjati. Å efa pač ne moreš odpustiti 😉 , lahko pa si vedno poiščeš boljšega!
Jaz tolčem že enajsto leto pri istem šefu, še vedno v Networku 21, torej nimam kaj jamrati! In moj šef je res super. Američan, eno leto starejši. V firmi dela tudi njegova žena …. tudi naših let, Avstrijka. Super ženska, z njo se razumem še bolje kot z njim, ja, evropejci se pri določenih zadevah še vedno hitreje ujamemo 😉 .Oba sta preprosta, prijazna, strpna, vedno pomnita rojstne dneve, bili smo že v njihovem domu, tudi naš Jaka …. poznamu njuni hčerki, bili sta v Sloveniji in verjamem, da bi v primeru, če bi živeli na istem delu sveta, bili zelo dobri prijatelji.
Ste opazili, da pišem predvsem o “človeški” plati? Ta pri meni šteje več, kot znanje. Kljub temu pa drži tudi to, da sta oba eksperta svojega področja in delu zelo predana. Veliko sem se naučila od njiju.
Ob mojih začetkih sta oba živela in poslovala na naši izpostavi na Dunaju, kasneje sta se s celotno pisarno selila v Anglijo, sedaj pa že nekaj let živijo in delujejo iz ZDA. Komuniciramo preko mailov, telefonov, od časa do časa pa se tudi osebno srečamo.
Nekoč je bilo tako, da je bilo do Dunaja 4 ure vožnje in maili še niso bili prav močno razširjeni, danes je tako, da nas loči časovna razlika, veliko dela, različna področja dela, veliko že pridobljenega znanja in posledična samostojnost ….in srečamo se morda le še enkrat na 2 leti, govorimo 3x do 5x letno, maile pa si pošiljamo bolj kot ne le še informativno (dodajmo se v okence CC).
Super, kajne? Nihče mi ne serje po glavi tečnari, imam popolno svobodo! Povem vam, da daleč od tega! 🙁
Jaz potrebujem Å efa!
Potrebujem nekoga, ki me bo gnal naprej pa naj bo to z dobrim primerom ali s palico.
Potrebujem nekoga, ki se sprehodi po pisarni in se ustavi ob moji mizi ter me povpraša o ravno minulih počitnicah.
Potrebujem nekoga, ki bo opazil, da sem ta dan nataknjena in da rabim 10 minut dobrega mentorskega pogovora.
Potrebujem nekoga, ki bo poslušal moje visokoleteče ideje in jih priklenil na zemljo ali spustil više v nebo in mogoče
potrebujem nekoga, s čigar pomočjo bom gradila svojo nadaljno kariero …. makar na tak način 🙂
Je čas, da dam oglas pod IÅ ČE SE DOBER Å EF, kajti moj je DOBER, samo ne vem več, če je Å EF?
Pred tednom dni sem prebrala Crnkovičev prispevek o njegovih naj 5 stvareh in odtlej razmišljam o svojih petih. Če bi bilo govora o pojmih, osebah, krajih, bi bila odločitev lažja, tako pa vedno znova v ospredje prihajajo nove ideje in razmišjanja in zavračanja vedno novih idej o naj predmetih. Kaj mi je najljubše? Kolo, parfum, avto, DVD-ji, čevlji, vrt, TV, mikrovalovna pečica, laptop, radio …..????
Jonas je svojih 5 iskal v sami bazi obstoja in temu ne preostane drugega, kot prikimavati. Ko pa je svoje dodal še moj enajstletni sin, je zadeva postala dovolj resna, da se vase poglobim še sama.
Predmeti mi ne pomenijo nič. Sicer nisem frik, ki cele dneve hodi po gozdnih poteh in posluša petje ptic …. seveda hodim v službo, se ambiciozno ženem za uspehom in dodatni finančni bonus mi dvigne libido za dovolj dolgo obdobje. Želim si lepih avtomobilov, pregrešno dragih čevljev, luksuznih potovanj in romantičnih večerij ob svečah. Ampak kaj, ko si danes želim čevlje, jutri pa bom razmišljala o parfumu in če še predobro vem, da se čar želje po nedosegljivem razkadi, takoj ko nedosegljivo postane le še dodaten predmet na domači polici, omari ali v garaži. Pravzaprav ima najbolj prav Nina s svojo originalno idejo njenih top 5. Ja, tudi meni so najljubši takšni papirnati, ampak takšni “v gibanju”, za razliko od mojega Tomaža, jih jaz ne maram čuvati, gladiti in gledati, niti dati v stalno bančno skrbništvo.
Mislim da me v želji po nakupu novih predmetov, žene le neka želja po dosežkih, na predmete pa se nikoli ne navežem. Tudi, ko nam maček spraska nov kavč, za nakup in upravičenost visoke cene, katerega sem se mesece pregovarjala s Tomažem, to v meni ne vzbudi nikakršnih depresivnih ali razžaloščenih čustev. Ko Jaka zabriše žogo v veliko stekleno vazo in jo razbije na prafaktorje, mimogrede pa poskrbi, da se v tepih zarije milijon rdečih majhnih peščenih koškov, zamahnem z roko in si mislim, ah še ena stvar manj.
Ajde, vseeno vam napišem svojih top 5;
kuhinja; všeč mi je, ker je predelana po moje. Kuhinja je prišla k nam v paketu s hišo. Ob 3 leta stari hiši in temu ustrezno stari kuhinji, mi je Tomaž grozil z ločitvijo, če bom le pomislila, da bi praktično novo lepo bež kuhinjo menjala s kakšno povsem novo in seveda drago $$$$. Pa smo jo predelali ;). Pult zamenjali z zebrastim, vrata omaric pa prebarvali. Takšna, kot je zdaj, je meni draga.
planer; saj bi lahko rekla, da je laptop moj omiljeni predmet, vendar bi lagala. Laptop je orodje, ki ga uporabljam. Ljubši mi je blok, ki ga imam STALNO ob sebi in v katerega stalno nekaj zapisujem. V Londonu sem si kupila novega. Od Junija naprej velja. Komaj čakam, da ga “načnem”.
zbirka čevljev; ne, niso vsi moji! Nisem mogla izbrati le enih, ker nobeni niso prav posebni in meni izjemno pri srcu. Čevlji so potrošna roba. Kupim, nosim, hitro pošvedram, dam svoji mami … Imam pa zelo rada veliko čevljev. Z nakupom čevljev nimam nikoli težav. Kljub dokaj visoki postavi, imam majhno številko noge in nikoli težav pri iskanju ustreznega modela v moji številki. Popolnoma drugače kot pri oblačilih. In v noge se nikoli ne zredim! 😉
Mini; avto mi nikoli ni pomenil LE prevoznega sredstva. Vedno sem rada pogledala za lepim avtom in si vedno želela imeti takšnega, ki ga ne vidiš ravno za vsakim vogalom. Mini Cooper je bil moja želja kar nekaj let in lani je Tomaž končno popustil pod pritiski pregovarjanja in mi za moj rojstni dan dal darilo – dovoljenje da si kupim Minija 🙂 …ajde, kao kupil mi ga je on 😉 . In morda je to res eden tistih redkih predmetov, do katerega čutim vsaj malo veselja in ljubezni.
Sobno kolo; tukaj sem nekaj časa kolebala, saj se sliši precej sadomazohistično, kadar nekdo obožuje takšno mučilno napravo. Ta naš kolešček je stalno v polnem obratovanju. Jaz, Tomaž ….včasih celo Jaka, redno vsak vsaj 2x na teden goni pedala in se trudimo izgubiti tistih nekaj preko dneva pridobljenih odvečnih kalorij.
Sicer pa imam že novo temo za razmišljanje. Dejan je pisal o 7 razlogih, zaradi katerih piše blog.
Zelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.
Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja 🙂
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.
Torej imajo tenstanca za naše fotre in mame, pizze za naše mulce, meni pa je na kožo pisana kakšna zelenjavna sezonska ponudba.
Ravno sedaj imajo ponudbo različnih jedi na temo špargljev. Mmmm! Å parglji na žaru s popečenim radičem in vse posuto s parmezanom. Mmmmmm! Tako slastno že na videz, da je letos prepričalo celo Jaka, da poskusi to čudno zeleno reč ….in pojedel več kot polovico moje porcije.
Sicer nam je gostilničar povedal, da večina gostov posega po klasiki-pečenki, vendar mi redno poskrbimo, da kuhar ne obupa in zato redno naročamo najbolj čudne jedi na jedilniku od kaše z jurčki do sira popečenega na žaru in rukoli …itd.
Gostilna še vedno ostaja …takšna …domača …pribor ti vržejo na mizo bolj mimogrede, gostilničar teka sem in tja …ni kakšnega strašnega šlifa ….tudi cene niso takšne, kot v gostilnah, kjer natakar stoji ravno z roko na hrbtu in se dela silno pomembnega. Vrt ima lesene klopi in med obiskovalci se nemalokrat znajdejo mimo vozeči kolesarji, ki prisedejo kar v kolesarski opremi. To vzamemo v zakup in zato smo vedno znova zadovoljni.
Zadnjič se nisem mogla ogniti poslušanju razpravljanja štiričlanske družine, ki je sedela pri sosednji mizi. Mama se je oblekla v ta fin kostim in se držala nadvse kislo, ata je bil morda še najmanj kislega obraza, sinova, oba v tistih mazoljastih letih pa sta itak po zakonih naravne preobrazbe morala biti karseda tečna in zoprna. Tazoprna debata se je začela že pri čakanju na jedilne liste. Mahali in krilili so z rokami in gostilničar je pristopil ter se jim opravičil, da mora pred njimi postreči še dve omizji, ki sta prišli prej. Kljub temu jim je na brzino na mizo postavil jedilnike. Sinova sta jamrala in se zmrdovala nad vsako hrano. Čez 5 minut je bil gostilničar pri njih in jim še ustno pojasnil, kaj je na izbiro. Namesto podrobnosti o sestavi kakšnega krožnika, je njih zanimal predvsem podatek o dolžini čakanja. Na pojasnilo o že pripravljenih jedeh, sta se mladca ponovno zmrdovala, da tega že ne bosta jedla, na podatek, da pa je za vse ostalo potrebno počakati od 20 do največ 30 minut pa se je vsul plaz obtožujočih besed gospe Nataknjene. Baje se jim tukaj vedno dogaja ista stvar. Vedno se jim gostilničar opravičuje, da je nepričakovano veliko gostov in vedno morajo tako dolgo čakati! Halo?! Le zakaj vraga vedno znova rinejo v to gostilno?!
Jaz grem v gostilno, kjer me razočarajo, le enkrat. Nikoli več me ne vidijo pa čeprav so se morda medtem že močno popravili. Žal, osel gre le enkrat na led, gospa Nataknjena pa očitno parkrat. 🙂
Odkar pišem blog, življenje izgleda zanimivejše 🙂 Dogaja se toliko stvari, imam toliko mnenj, kritik, pohval, sklepov, da me počasi frustrira to, da vsega, kar želim, sploh ne morem zapisati.
Ob začetku mojega pisunstva na blogu sem si zadala, da bom tukaj zapisan vsak film, ki si ga ogledam v kinu, vsak lokal, ki ga obiskujem pogosteje, vsako mesto, ki si ga bom ogledala ….in malce sem dvomila, da bi bila vsak dan sposobna zapisati nekaj novega. Idej imam ogromno, ja …..časa za pisanje pa vedno manj. Služba, družba, družina, kino, pisanje bloga, telovadba, ohhhh …..rada bi brala knjige pa razen do preleta preko strani kakšne službeno obvezne knjige, sploh ne pridem.
Nekateri moji prijatelji me gledajo postrani, češ sedaj si je nora baba omislila še blog. Le kje najde čas? Tudi to gre, če le hočeš. Na srečo imam mamo, ki mi rade volje pomaga pri gospodinjstvu. To je počela tudi pred mojim blogerskim obdobjem 🙂 .Vsak teden pride k nam na dom, kjer nam zlika ter posesa.
Tudi kuhanje me ravno ne zaposluje, Jaka preko tedna kosi pri mojih starših, midva s Tomažem pa sva itak leteča in obedujeva, kjer je pač prilika.
Ob vikendih? Vikendi so pri nas posvečeni NAM, ne sesalcu, ne posodi in ne računalniku. Kuham le takrat, ko si resnično zaželimo zaužiti nekaj drugačnega, nekaj domačega, drugače pa raje sedimo za gostilniško mizo, kjer nas postrežejo in kjer ne moremo početi ničesar drugega, kot da se ukvarjamo eden z drugim. Takšna hrana morda ni tako njami, kot tista doma pripravljena, vendar na ta način nihče ne bulji v televizor ali brklja na vrtu, ko tretji seklja čebulo ali pomiva posodo. Ob vikendih se radi vržemo v avto in odfrčimo na kakšen celodnevni izlet ali pa se potepamo po Ljubljani ter čas izkoristimo za vzpon na Å marno goro, kakšno kolesarjenje ali igro tenisa (tukaj moja dva moška ne prenašata več mojih nespretnosti in sem jaz prisiljena le v funkcijo navijača).
In kam časovno strpam pisanje prispevkov za blog? O samih idejah razmišljam non-stop ….berem revijo, puf …imam idejo, se pogovarjam, puf! ..spet ideja, natakar prinese polito kavo, evo, spet nekaj za pisanje, poslušam seminar in popišem celo stran idej, ki bi bile krasna iztočnica za prispevke….
Idejo, ki se mi nato še nekaj minut mota po glavi, zapišem v mobilca, potem nekatere v mislih še malce obdelujem in zvečer tik pred spanjem sedim pred računalnikom in pišem. Včasih naenkrat zapišem po 2 ali celo 3 prispevke. Na ta način jih imam vedno nekaj “na rezervi”, za dni, ko sem preveč zaspana ali brez ustvarjalne energije. Blog o hujšanju pišem spontano, brez vnaprejšnjega razmišljanja ali kakšnih priprav. Ta blog sem začela pisati, ker mi je nekega dne padla ideja, da bi lahko to bil neke vrste moj osebni trener – slaba vest, ki jo vidijo vsi. Zaenkrat ne deluje. 🙁
Priznam pa, da sem na račun pisanja po blogih oklestila televizijo. Že pred tem nisem bila ravno TV navdušenec, sedaj pa televizijo pogledam res samo še takrat, ko gonim sobno kolo. Upam, da bodo kmalu iznašli tak računalnik, ki ga bom lahko upravljala iz sobnega kolesa in bom tako celo rekreacijo zoptimizirala. Pretiravam? Ma, uf, ko je pa dan prekratek!
