Kdo bere moj blog

Očitno smo vse prepleskali in položili vse ploščice, kajti eno zadnjih nedelj smo končno našli nekaj časa za druženje z našimi nam najbolj dragimi sorodniki. Moja najljubša svakinja občasno bere moj blog. “Občasno” pravim le zato, ker nikoli ne veš, kdaj bo tole prebiral tudi njen šef 🙂 … pa še to prebira le doma, častna pionirska 🙂

Skratka ona obvlada kje smo bili, kaj smo si ogledali, kaj dogaja …. in tako so telefonski pogovori krajši …. še srečanja v živo so drugačna …..takoj preidemo na bistvo in prihodnje plane, kajti preteklost je obdelana na blogu 🙂

Opazila sem, da veliko ve tudi moj najljubši svak. Ne, on me ne bere. Ne še. 🙂 . On izve vse od svoje žene.

Baje me bere še nekaj sorodnikov, o katerih se meni ni niti sanjalo. Dandanes marsikoga zanima kaj vse se da na internetu izbrskati o njem, odtipka svoj priimek in bum! Gerčarjev ni prav ogromno, baje so v “pravi” priimek mojega tasta, pomotoma vrinili E in iz Grčarjev so naredili Gerčarje. Zatorej vsi tisti, ki iščejo Gerčarje, dobijo moj blog. In tako me ima vse daljnje in širše sorodstvo “pod lupo”. Uff! O tem sploh nisem razmišljala.

Torej po novem ne smem šinfati nobene tete, strica, bratranca, še manj pa kakšno teto v 10. kolenu! 😉

Je lahko seminar vsakič boljši?

Å e nekaj tednov po Blogresu bodo zadeve odmevale in se premlevale, potem pa bodo počasi zamrle in čakale na Blogres 2008. Bo? Upam da ja. Jaz pridem. Bo boljši? Mora bit …. pa ne zato, ker bi ta bil zanič, ampak zato, ker je takšen edini pravi način razvoja dogodkov, če je organizacija v rokah pravih ljudi.

Naše podjetje, naš tim se ne ukvarja z mrežnim marketingom, kot večina pogosto napačno sklepa. Naše podjetje je nekakšen “back office” tistim, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom in zanje mi med drugim organiziramo in pripravljamo nešteto takšnih in drugačnih “Blogresov”. V enajstih letih mojega službovanja pri N-21 sem kriva že za kakšnih:

  • 5.000 do 6.000 manjših informativnih dogodkov organiziranih širom Slovenije in Hrvaške, trajajočimi po kakšno uro, kjer se naenkrat zbere po 20 pa tudi do 700 obiskovalcev
  • kakšnih 200 štiriurnih seminarjev, kjer se je zbralo med 800 pa tudi do 8.000 slušateljev.
  • okrog 30 trodnevnih kongresov, ki jih spremlja tudi nekaj spremljajočih dogodkov, z obiskom od 2.000 pa tudi do 6.000 slušateljev
  • 3 zahtevnejše mednarodne kongrese, kjer je enkrat Italija, drugič Hrvaška in tretjič Slovenija v enem tednu gostila obiskovalce iz 12 ali celo več tujih držav, kjer je bilo na predavanjih zanje potrebno organizirati hkratno simultano prevajanje v vseh 12 jezikov, organizirati dodatne dejavnosti, organizirati namestitve ter nuditi opcije za določene fakultativne izlete.

Slovenija ja goste tako očarala, naša tim pa zadevo tako odlično izpeljal, da smo med evropskimi pisarnami (le te obstajajo v veliki večini evropskih držav), mi letos ponovno dobili to čast in odgovornost, da izpeljemo to zahtevno nalogo. In kot kaže bomo izbrani tudi za leto 2008. Za primerjavo; le še Grčija in Turčija sta tak kongres organizirali več kot enkrat in to do sedaj vsaka od njiju le dvakrat.
Osnovni postopki za organizacijo takšnih seminarjev niso bili izumljeni pri nas …podjetje je v lasti Američanov in ti so mi že ob nastopu moje službe dostavili kup protokolov in napotkov za organiziranje brezhibnega seminarja.
Povem vam, da sem takrat gledala in se smejala, ko je na takoimenovanem “checking list-u” pisalo vse, kar naj se tik pred odpiranjem vrat prečekira preveri. Preveriti moramo, če so prti na mizah lepo pogrnjeni, če volančki padajo lepo in če dolžina prtov sega do tal! Potem moramo prižgati glasbo in tik preden odpremo vrata nabaciti nasmešak in kljub stresu in morda kupu težav, ki nas še čakajo, dajati povsem miren in sproščen videz. A???!!

Ta kup bedarij …ups, upam, da ne bo kdo kdaj javil mojim šefom 🙂 …smo v enajstih letih dela itak že davno preskočili in napotke nadomestili z novimi, takšnimi, ki ustrezajo našemu trgu, kot je npr. vsake pol ure na stežaj odpri vsa vrata in okna, da se publika ne zaduši od silnega cigaretnega dima 🙂

Vsak seminar, ki smo ga organizirali je bil boljši od prejšnjega pa vendar še vedno nismo na koncu naše poti. Vedno se najde še kaj, kar bi lahko izboljšali, ali pa se iznenada poruši ravno tam, kjer je do tistega trenutka vse klapalo u nulo delovalo brezhibno.

Po vsakem večjem seminarju se naša ekipa dobi na daljši brainstorming debati, kjer iz minulega poskušamo izvleči in položiti na mizo, čim več napak ter se na osnovi tega temeljiteje pripraviti na naslednjega. Priporočam vsakemu, ki kdajkoli organizira podobne dogodke. Blogres mogoče? 🙂 Sicer večina na takšnih debatah spi, 🙂 nekateri se delajo, da so budni, nekaterih pa se zadeva vseeno prime in zaradi takšnih je vredno “zapraviti” en delovni dan. Takrat namreč ne pridemo v pisarno ….dobimo se na kavi, gremo na kosilo, enkrat smo odšli celo na bowlling … skratka v nekakšnem bolj sproščenem vzdušju razdelamo preteklo situacijo v namene boljše prihodnosti. 🙂

Jaz, no, jaz sem znana po tem, da ne izgubljam preveč besed s hvalo in podobnim nepotrebnim krancljanjem, ker se mi zdi, da je za ekipo nas organizatorjev to bolj nepotrebno nakladanje in raje hitro preidem na zadeve, kjer vidim možnosti izboljšanja. Za hvalo mnogokrat uporabim kratek in konkreten opis, ki pove ali je bila stvar v celoti dobra ali slaba. Stvari postavljam na bela ali črna polja …vmesnih pri meni ni.

Ja, saj vem ….včasih si je potrebno vzeti malce več časa in predvsem hvaliti, hvaliti. Se bom poboljšala, vsaj poskušala se bom poboljšati … obljubim! 😉

Ko je idej preveč

Sem tip človeka, ki ima ponavadi preveč idej. Ja, res preveč jih imam, kajti ta množica idej ne frustrira le okolice, ampak na momente tudi mene. Ideje mi padajo non-stop …ideje o tem kaj bi pisala na blogu, o tem kako bi kaj izboljšala v službi, o tem kaj bi skuhala, ustvarila, imela, kupila, delala v življenju …..

Z namenom, da ideje ne ubežijo, s sabo vedno prenašam neke blokce. Tudi mobitel je priročen, ampak res v skrajnem primeru, kajti še vedno imam raje bel papir in svinčnik v roki. In ko se mi porodi ideja, hitro potegnem svinčnik in papir in jo zapišem.

Nekoč sem bila zelo vestna in pridna in vsako jutro preletela zapiske prejšnjega dne in nekatere prepisala, razdelala, nadgradila. In vse kar sem “obdelala”, prečrtala.

Nekega dne pa so se mi zapisane ideje začele kopičiti. Namesto, da bi si vzela nekaj časa, da jih uredim, sem pisarila nove in nove, stare pa vedno bolj prepuščala nedodelane, nepregledane …uf, neprečrtane. Rezultat je bil tak, da sem imela doma že 3 popisane blokce (tiste majcene, da ne boste mislili, da sem popisovala a4 zvezke 🙂 ) in niti ene prečrtane ideje. 🙁

Ko je napočil čas razmišljanja o preteklem letu in postavljanja novih ciljev …tam v decembru in januarju, sem sklenila narediti preobrat, zato nisem zapisala niti ene same samcate nove ideje, vse dokler ne prepišem starih stvari. Zavrgla naj bi vse nepomembne in vse pomembne zapisala v nov blokec.

Stvar je potekala tako, da sem obdelovala list za listom in “obdelan” list z veseljem energično odtrgala in vrgla v smeti. V nov blok so se zapisovale nove-stare ideje z lepo zelo razločno pisavo. Seveda so se mi ob vsaki že zapisani ideji …pa naj bo to celo kakšna slaba, spet porodile nove ideje, ki sem jih sproti …hvalabogu z lepo pisavo ….zapisovala v ta nov blok. Po nekaj tednih trdega dela, sem stran pometala vse stare zapiske in končala z novim polnim blokom lepih zapisov.

Prav odleglo mi je in takrat sem lahko začela pisati nove blokce 🙂

A kdaj da bom začela uresničevati ideje? Ne vem, nimam časa, ker pišem nove ideje. 🙂

Preko dneva bi strigla ovce, zvečer pa štrikala?

Življenje na kmetiji? No thanks! Gor sem zrasla v Ljubljani, ampak ne “na parketu”, ampak v hiši, za katero so se vila polja s solato in grmičevjem rdečega ribeza. Dedek je bil trgovski potnik. Tržil je sadne sokove in lepo podjetniško skombiniral vlaganje vsakega zasluženega dinarčka v zemljišča okrog naše hiške, potem pa polja posadil z ribezom, za katerega je vedel, da ga z lahkoto proda podjetju, kateremu je iz tega istega sadeža narejen sokec, kasneje potržil podjetjem, ki so pripravljala malice za svoje delavce in imele dnevno potrebo po sveži solatki. In tako smo polja posadili tudi z mnoštvom zelenih glavic.

Ker sno se že vrgli v kmetovanje, smo vsekakor potrebovali tudi sveža jajca, zato je bil naš kurnik vedno poln kokodajočih živalic, občasno pa tudi kakšnih zajčkov, da o psih in mačkih niti ne razpravljam. Na mojo srečo je naša domačija stala na koncu, ki se je vse bolj urbaniziralo, v Novih Jaršah (no, še stoji), kajti drugače bi kmalu pridobili še kakšnega pujsa in kravo.

Sama sem bila očitno še zadnji ostanek kmečke omladine sredi vse bolj urbanega okolja in priznam, da sem močno zavijala z očmi, ko sem po šoli morala teči domov in pomagati pri “pakiranju” solate v gajbe, ki jih je moj oče kasneje odpeljal prej omenjenim podjetjem, moji sošolci pa so se medtem naokrog podili s kolesi.

Posebna muka je bil teden, ko smo obirali ribez. Neke vrste trgatev bi lahko temu rekli. Zbrala se je vsa soseska in sorodstvo (žal nas je zelo malo … očitno moja veja ni prav plodne vrste 🙂 ), premikali smo pručke od grmovja do grmovja ter brbljali. Kul, če se struktura obiralcev ne bi močno nagibala v prid mamk nad 70 let. 🙂

Po smrti mojega dedka, smo njivo posadili s krompirjem, kasneje s koruzo, po smrti babice pa smo ukinili še to in preko vsega posejali travo. Ja, danes imajo moji starši huuuuuge travnik sredi najbolj urbanega dela Slovenije. In pred nekaj leti smo mojo mami končno prepričali, naj se v smer borbe proti aviacijski gripi, loči tudi od svojih kokošk.
In tako: “Kmetija, pa-pa” Kurnik še stoji 🙂

In baje sedaj pripravlja Pop TV nov resničnostni šov Življenje na kmetiji? Sem se nasmihala, ko sem opazila to notico, danes pa berem Dajanin blog in opazim, da bi njena mama tam želela sodelovati. Moja bi po mojem tudi uživala, ampak takšnih definitivno ne bodo izbrali. Oni bi radi takšne, kot sem jaz …. ne, celo jaz sem predobra zanje …želijo takšne, ki jim je kmetija poznana toliko, kot Helsinki Tini iz Big Brotherja.

Pa je takšne sploh mogoče dobiti v Sloveniji? No, mogoče pa je res, da nova generacija mladcev, ne ve več, da mleko ne pridelajo v tovarni.

Perfekcionist – prednost ali slabost?

Zadnjič mi je Jaka rekel, da ga vedno le kritiziram. A????!!

Jaka je moj ponos in največja ljubezen, to vidi vsak, ki se pogovarja z mano vsaj 5 minut. Ponosna sem nanj in nikoli niti za trenutek pomislila, da bi bil v čem lahko boljši, kot je. Pa vendar; od kod ta ideja? Lahko bi zamahnila z roko, češ puberteta, vendar sem podobne izjave o sebi že slišala od nekaterih službenih kolegov, ki kariere niso gradili na takšen način in so se upali stvari povedati naravnost ….ja, morda celo preveč naravnost 🙂 .

Sin Jaka je isti Jaz z nekaj primesmi Tomaža. Enaka žlobudravost, milijon idej, skakanje iz teme na temo, kreativnost, želja po znanju, vedenju, po drugi strani pa konflikt s samim sabo, ko zadeve ne izgledajo tako dobro, kot jih želi. Zvezek je že po prvih straneh grozen, začel bi pisati znova, tenisa še vedno ne igra tako dobro, kot bi ga želel ….in enako bi razmišljal četudi bi danes bil svetovni prvak in design na blogu mu je sicer že bolj všeč, vendar bi rad še lepšega ….

Zahteven do sebe in seveda enako do okolice. Tudi jaz. Podobnega razmišljanja je očitno še ena blogerka Tamarčka.

Vedno bi nekaj boljše ….in še boljše …. in spet boljše.

Prekletstvo ali božji dar?

Takole izgledava Jaka in jaz pri kuhanju; Jaka zelo rad kuha in si izmišljuje nove stvari, ki jih potem umetelno razstavi po krožniku. Kdo ne bi bil ponosen na 11-letnega sina, ki uživa v kuhi in pozornosti, ki jo s pripravo kosila naredi svojim staršem? In medtem, ko pripravlja jedi se jaz ne mešam, saj vem, da bi ga vmešavanje jezilo. Ja, vem kako je kadar kuham jaz 😉 ….. ampak, če vmes olje že preveč cvrči, ne morem mimo tega, da ga opomnim ……… in potem na koncu, ko je jed pripravljena, Tomaž mljacka in hvali, jaz pa “”#$%!! jaz! Povem vedno vse po pravici! Jaz moram vedno povedati po pravici! 🙁 Saj to je čisto v redu, le da je moja resnica veliko bolj kritična, kot resnica vseh ostalih. Kosilo bom ocenila tako kritično, kot če ga pripravlja Jamie Oliver in povedala, da bi lahko morda še malce manj solil in …… Je#&!#$!

In ko Jaka piše svoj blog, sem vsa ponosna na njegovo ustvarjanje in ga hvalim na vsa usta …ja, tudi to počnem in to povem tudi njemu, vendar pa zadevo popolnoma pokvarim, ko ga opozorim, da med vejico in naslednjo besedo spet ni uporabljal “space-a” in da vedno znova pozablja na pravilno uporabo velike začetnice. Je$$%&!!

In stavim, da Jaka zase ne misli, da je perfekcionist in pretirano zahteven do sebe in okolice. Tudi jaz sem do spoznanja prišla šele po dolgih letih poslušanja očitkov, da nikoli z ničemer nisem zadovoljna.

In to sploh ni res! Z vsem sem vedno zadovoljna! Res! Ne morem sicer kategorično uporabljati besede VSE in VEDNO, vendar res je, da večinoma me stvari navdušujejo in mislim, da je življenje lepo, vendar pa vedno (tukaj pa lahko uporabim takšno terminologijo) iščem in mnogokrat vidim poti, kako lahko stvari še izbojšamo. In ker pri mnogočem od sebe zahtevam veliko, to pričakujem tudi od drugih. Moja merila so zato visoka in ker mi igralstvo ravno ne leži, so moji občutki in razmišljanja vedno očitni 🙁