To presneto učenje!

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Ko govorim o svojih starših, pogosto omenjam le babi. Živa sta še oba, vendar dedija niti ne omenjam pogosto, kajti on je …. on pač JE …. je tam, je doma, je prijazen, je ustrežljiv, a v povezavi z našo babi on popolnoma zbledi. A babi je polna energije1, po svetu hodi z po njenem mišljenju najboljšim odkritjem zadnjih sto let – mobitelom, nas kliče po 10x na dan in o tem niti najmanj ne pretiravam, nas opominja, nadzira, usmerja, “nam pomaga” … ja, ja, res pomaga … a pogosto ne vem več, kje je meja med pomočjo in pretiranim vmešavanjem v naša življenja … skratka babi opravlja funkcijo našega mentorja, učitelja, budilke, cheking liste ….. just name it kaj vse za nas počne naša babi 😉 .

In ta vikend sva oba s Tomažem delala. Maček je ostal doma (pri nas), Jako pa smo v petek preselili k babi (ups, in dediju). Jaka babi sicer obožuje, jo spoštuje, mnogokrat zagovarja, a vendar počasi z dozorevanjem spoznava, da od babi želi še vse kaj več, kot skuhano kosilo, ter nakup vsake neumnosti za katero mu zapne oko. Predvsem si želi babi, ki ga POSLUŠA in jo ZANIMA kaj se mu je dogajalo in ne babi, ki le čaka na trenutek, da ga vpraša o ocenah in ga sili k učenju.

In ob njegovem pripovedovanju so oživeli spomini na moje otroštvo. Ves svet se je v glavi moje mame vrtel okrog hrane in učenja. In še danes se!

Cele dneve je bilo potrebno ždeti v sobi in se učiti. Če sem bila zunaj na kolesu, če sem se pogovarjala s prijatelji, je moja mama že intervenirala in me obdelala tako, da sem izbrala način, ki jo je umiril in zadovoljil ter ji predvsem zaprl usta. In tako se je Saša po cele dneve “učila”. Učila se je celotno osnovnošolsko dobo ter dobršen del srednje šole in to po 5 ali več ur na dan in to kljub odličnemu uspehu. Glavno da je bila moja mama srečna in zadovoljna.

In kaj sem počela jaz? V svoji sobi sem si na mizi na levo in desno stran naložila kupe nekako razmetanih knjig, vmes pustila prazen prostor, vse skupaj pa prekrila z široko razprtim velikim zvezkom. Učila sem se najbrž največ kakšno urico na dan, preostali čas, ki bi ga sicer najraje porabila za druženje s prijatelji, vožnjo s kolesom ali branje kakšne debele knjige, pa sem porabila za ždenje v svoji sobi. Najbrž bi lahko počela še kaj drugega, jaz sem iznašla svojo formulo reševanja in si ustvarila dobro zalogo Ljubavnih vikend romanov, ki so bili dovolj tanki, da so hitro in z lahkoto zdrknili pod kupe knjig, ne da bi moja mama to opazila.

Vsekakor se imam mami danes za zahvalit za svoje dokaj dobro znanje srbohrvaškega jezika in najbrž sem na ta način tudi pridobila nekaj organizacijskega znanja, ki mi še danes prav pride, a kaj več koristi od tega res ni bilo.

Na faksu2 moja mama ni več bdela nad mano …. še huje, večino časa sem preživela kar pri Tomaževih starših in končno tako svobodno razpolagala s svojim časom in očitno svobodo vdihavala s tako polnimi pljuči, da sem na učenje popolnoma pozabila.

Pri nas imamo z Jakom dogovor, kjer si sam organizira svoj čas. Ima čas za igro, tenis, učenje, druženje, spanje ….. in če se zgodi, da se nekje zalomi, se usedemo, pogovorimo in naredimo nov razpored. Ja, v glavnem zmanjšamo čas za igranje igric na računalniku in ga vložimo v gledanje televizije 🙂 , a v glavnem si pustimo “svobodo” pri kreiranju svojega vsakdanjika.

Morda ga lomim v povsem nasprotno smer, a vendar ne želim, da najin odnos z Jakom postane takšen, kot je postal odnos med mojo mamo in mano. Želim, da se s sinom POGOVARJAM. Želim, da mi razlaga o stvareh, ki se mu dogajajo in da ga POSLUŠAM. Da me zanima vse kaj drugega, kot ocene, ki jih prinaša domov in da me pri učenju ne goljufa. K učenju ga lahko le spodbujam, mu neštetokrat razlagam, da je to dobra naložba v življenje, a učiti namesto njega se ne morem.

Sicer pa verjamem, da je moja mama prepričana, da se Jaka ne uči NIČ, saj njegovih pol ure na dan v primerjavi z mojih 5 ali celo 7, izgleda kot pot v popolno katastrofo.

  1. oh, ja … saj vem, kaj imate v mislih 🙂 []
  2. Radirka, eto spet ga omenjam []

Ko bom velika bom ….

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Naslednji poklic, ki sem ga sanjala, je bil novinarski. To so bile že realnejše sanje. V osnovni šoli na predmetni stopnji smo imeli učiteljico slovenščine, ki je bila ….hmmm ….. lepa. Res, lepa je bila! No, tukaj ni ravno govora o neki manekenki ali fotomodelu, a vseeno za učiteljico slovenščine … no, za učiteljico nasploh …. sploh v tistih socialističnih časih, je bila pač …fejst. Ne, ne, nobenih napačnih misli, prosim! Gospa1 se je predvsem oblačila v izredno modne in lepe cunjice. Elegantno, urejeno in vedno v nekaj, kar ni bilo mogoče dobiti niti v Trstu, kaj šele v naši modno zakotni Sloveniji. Tam nekje leta 1976 je gospa nosila črne lakaste škornje! Še vedno se jih spomnim2 .

Nevenka Drusany ji je bilo ime in to ime sem te dni zasledila celo na naslovnici nekega učbenika za slovenščino in očitno moje otroško občudovanje ni temeljilo le na občudovanju oblačil, temveč je gospa obvladovala tudi svoje poklicno poslanstvo. Tega takrat s svojimi otroškimi očmi niti nisem znala presoditi, vem le, da sem naravnost z navdušenjem čakala na vsako uro slovenščine, ko bom lahko ponovno opazovala njen stil oblačenja. Jah, najbrž je bila v mojih poklicnih sanjah takrat prepletena tudi želja po modnem oblikovanju, ki pravzaprav ni nikoli izginila, a tudi nikoli prav močno udarila na površje.

In ker tudi moje znanje Slovenščine ni bilo ravno na psu in me je pri pisanju spisov rada pohvalila, sem jaz ob njenih pohvalah še bolj cvetela. Novinar bom, pisala bom kolumne v časopisih in revijah! Kaj vse lahko naredi pohvala občudovanega človeka! Niti slučajno nisem želela izneveriti njenega zaupanja in tako sem se za spise vedno močno trudila, pisarila po vseh šolskih občilih in bila resnično še ob vpisu na gimnazijo prepričana, da bo novinarstvo moj bodoči poklic.

A glej ga vraga, na gimnaziji je bila moja učiteljica slovenščine, ostarela, napol slepa učiteljica, ki je bila tik pred upokojitvijo. Moj prvi spis je bil od prvega do zadnjega stavka popravljen z rdečim kulijem in prav slabo ocenjen. Pisala sem neko napeto zgodbo in v ta namen uporabljala sedanjik. Tako nekako: In tečem, on za mano. Drži me za roko, vleče k sebi ….itd. Vsak stavek mi je v celoti popravila in ga nad mojim pisanjem še sama zapisala v preteklem času, češ saj se zgodba dogaja v preteklosti. Potonile so mi vse ladje in slovenščina ter pisanje spisov so odšli na isto pot, kot kemija in fizika … med nebotigatreba predmete.

Le kdaj za vraga me je kdo navdušil nad ekonomijo?! 🙂

Sicer pa o tem pišem na osnovi opazovanja svojega sina. Danes obožuje jezike. Angleščina je zakon. Letos je za izbirne predmete izbral obe možnosti tujih jezikov francoščino in nemščino. Oba ga veselita in posledično temu so ustrezne tudi ocene.

Lani je v ta sklop pasala tudi slovenščina. Letos pa ….hmmm ….. ne vem …. druga učiteljica, druge navade, drugi porivi. Žal, prav žalosti me, ker vem kako rad se pisno izraža, a letos tega veselja ni več. “Me sploh ne opazi”, pravi … “moj stil pisanja ji ni všeč”. Še dve tri leta takšne učiteljice in morda se iz družboslovca popolnoma preusmeri v navdušenca za kemijo in biologijo 😉

  1. ja, že takrat je bila poročena in resna gospa []
  2. in ne spomnem, kot radi uporabljajo celo nekateri uredniki 🙂 []

Umetniki niso nikoli točni?!

Tole ustvarjanje novega videza bloga, me je potegnilo vase. Ob takšnih trenutkih se resnično sprašujem ali sem izbrala pravi poklic, sploh ker sem si v osnovni šoli strašansko želela postati modna oblikovalka in sem po duši bolj kreativna oseba.

Takrat pri nas ni bilo dostojne ponudbe lepih oblačil, jaz sem hlepela po barvitih in lepo oblikovanih cunjicah, cele dneve v zvezke risala punčke z lepimi oblekami ter se pri trinajstih naučila krojiti in šivati na babičin šivalni stroj. Tak šivalni stroj, ki je bil še na nožni pogon, Singerca stara, takšna na kolo in pedalo, spravljena v nekakšni leseni mizi. A šola za oblikovanje je bila takrat (morda je še danes …. ne vem) tretirana za tretjerazredno, jaz pridna hčerkica edinkica, ki je domov nosila le petice pa v očeh mojih staršev ni bila namenjena takšnemu “brezplodnemu” umetničenju. In odšla sem na gimnazijo, potem pa hmja …

Šivam ne več, saj je danes ponudba takšnih in drugačnih cunj več kot obsežna, včasih pa me zagrabi vsaj to, da svojo idejo odnesem h kakšni šivilji, ki potem itak ne zašije tako, kot sem si zamislila 🙂

A vonj ustvarjanja me vsake toliko časa zagrabi tako silovito, da takrat le ustvarjam, rišem, pišem, šivam1 in takrat mi ne diši niti hrana, niti spanje.

Na srečo imam takšno delovno mesto, kjer se lahko lotim tudi takšnh zadev in spomnim se ustvarjanja letaka za neko takšno – podobno temu, mednarodno prireditev v Turčiji, kjer sem noči presedela ob računalniku in brez poznavanja Corell Draw-ja ustvarjala design, ki smo ga potem uporabili za rdečo nit celotne prireditve. Tomaž je zaspal ob televizorju, jaz pa sem ob 3h zjutraj zaključila z delom, ga vsa vznesena zbudila in mu kazala izdelke. Takrat sem se šalila, da bom v drugem življenju zagotovo izbrala bolj kreativen poklic.

Sedaj že nekaj let ne ustvarjamo več sami, imamo zunanjega sodelavca, ki dela z nami in tako sedaj mene ubogo odganjajo naj pustim strokovnjake da delajo svoje, jaz pa naj počnem druge stvari.

In na srečo sem vsaj po privatni strani sedaj dobila novo igračo – blog. No, če se že seliti ne moremo vsake 3 leta, dabi lahko opremljala stanovanje. 😉

In tako sem kreirala oblačila za moj elektronski časopis:

  • Moj prvi design je bil popolnoma oranžen z barvnimi svinčniki v glavi. Postavili so mi ga fantje iz Core-a na osnovi moje ideje. Malce so bili skeptični glede izbire močnih barv, a po mojem so na koncu morali priznati2, da je zadeva izpadla prav simpatično.
  • Ena od vmesnih faz je bila obleka s pomarančami v glavi enake teme bloga in istih barv ozadja. Te pomaranče so bile le neka varianta na temo, o kateri sem bluzila že takoj na začetku ustvarjanja in so mi jo fantje pripravili tako za primerjavo. Tudi ta ni bila slaba. Mogoče pa so bile pomaranče celo pred barvicami … ne vem, ne spomnim se več.
  • A čisto prva ideja je bila zelena. Travo in zeleno ozadje sem si zamislila takoj na začetku in to predstavila fantom, kot musthave. A ker nisem našla fotografije, ki bi se barvno ujemala z zeleno, smo zadevo spremenili v oranžno. A travnata ideja je ostala in tako sem po pomarančni in barvičasti dobi prešla na travnato. Fantje iz Core-a niso bili več na razpolago3 in tako sem se takratnega preoblačenja lotila kar sama.

Jah, na zunaj je izgledalo kar v redu, a šivi te obleke niso bili bogvekako lepi in trdni. Ko sem ustvarjala, sem pobrkljala marsikakšno kodo in moj blog ni bil več brez napak. Kdor je komentiral je morda opazil, da se post ni izpisal v celoti, nekaterim je pri komentiranju celo nekaj piskalo, kdor uporablja Internet Explorer4 v kakšni starejši inačici, je dobil mojo vsebino razmetano na vse konce in kraje, nekateri so v stranski vrstici namesto beline imeli močno rumeno barvo, ki je prekrila vse zapise …. skratka, le vprašanje časa je bilo kdaj se lotiti prenove.

In tako se je zgodil vikend, ko je bilo vreme še turobnejše, kot že zadnjih nekaj vikendov, ko je Jaka komajda zlezel iz svojega bolezenskega stanja in vanj že pahnil Tomaža, jaz pa sem imela neomejeno veliko časa za brkljanje in iskanje všečnih tem.

Medtem smo odprli še nov blog – korporativni in ker ta gostuje pri Hitrosti, moj pa na nekem žbljmnj serverju, ki je stalno tako ali drugače nagajal in je bojda nekje v Ameriki, sem sklenila, da je čas za selitev! In ker sem že not padla …. jah, zakaj pa ne …. sem se lotila še prenove srajčke svojega bloga.

Najprej sem v soboto pozabila na dogovorjeni sestanek pri prijatelju. Sram me bodi! Sem močno vnemojemstilu zamudila. Vsega je kriv WordPress!

Potem pa včeraj … jah, včeraj pa spljoh katastrofa. Tomaž je bil en velik revček … saj veste kako je z moškimi, ko jih vrže vročina …. jamral, pil čaj56, jaz pa sem ves čas hitro smukala7 za računalnik.

Medtem pa je svojo vlogo odigral še naš mali. Itak se je pridno učil, pa ustvarjal nek plakat za Francoščino in risal nek tloris za tehniko …tukaj je stokal in jokal skoraj tako močno, kot Tomaž, ker mu tehnično risanje ne gre.8 In Jaka je ob 10h zvečer končno scopral to tehnično umetnino ter začel javkati zaradi pozne9 ure prenosa začetka teniškega turnirja Australian open. Totalni športni, predvsem pa teniški navdušenec pač ne sme zamuditi tako pomembnih tekem, četudi se te začnejo ob 1h zjutraj in je naslednji dan šola.

Najbrž je k popuščanju botrovalo Tomaževo bolezensko stanje in šibke zmožnosti prenašanja Jakovega cviljenja, a ob 10h je Jako poslal v posteljo z obljubo, da ga ob 1h zbudiMO ter mu dovoliMO polurni ogled tega prenosa. Kakor koli že obljubljeno, mami Saša je ob 1h še itak ždela za računalnikom, ata je že spal, Jaka pa je po prvem zvoku budilke skočil v zrak, kot da je pred njim življensko pomembna zadeva ter prilomastil v dnevno sobo. Ob pol dveh je bilo po mojem mnenju dovolj cirkusa, poklopila sem računalnik ter otroka kljub jamranju zbrcala spat.

Zjutraj pa …. Jaka si seveda za šolo ni navil budilke, za takšne stvari se budilke ja ne uporablja, … sicer pa je naša budilka itak vedno Tomaž, ki vstaja že ob pol šestih zjutraj sam od sebe. A danes ni, danes je bolan in danes je skočil pokonci ob pol osmih. Jao! Zaspala mami, zaspal Jaka. Tole nam res ni v čast!

  1. celo to na vsake kvatre enkrat []
  2. če so, so to naredili prav potihem []
  3. vsaj brez finančnega nadomestila ne []
  4. jaz uporabljam Mozzilo Firefox []
  5. ki sem ga seveda tako mimogrede skuhala jaz []
  6. no, pa kakšno kosilo sem tudi pripravila in posodo pomila []
  7. le kako se tvori ponavljajoče dejanje iz smukniti 🙂 []
  8. Ah, to je itak zgodba zase in zdajle se mi ne da bentiti nad učitelji []
  9. pravzaprav zgodnje []

Kako smo kupovali avto

Nekoč. S Tomažem sva bila študenta, ki sta se ob petkih in svetkih prevažala z avtomatikom1, … jaz celo pozimi, namreč strašansko sem sovražila avtobuse in s trenutkom, ko sem začela hoditi na faks, sem popolnoma prekinila svoje razmerje z LPP-jem

Denar sva služila z občasnim priložnostnim delom in ga pridno metala v pujska za uresničitev najinih prvih skupnih sanj – kupiti si avto. Čeprav se je večina zgražala, češ premlada sta, prekratko je vajino skupno obdobje, ne moreta si kupiti SKUPNEGA avta, sva midva trmarila in se odločila vplačati najin prvi avto. Bolho. Novo. Saj ne pomnim natančnega leta, vendar mislim, da je bilo tam nekje leta 1987, ko sva vplačala gotovino2 za najin motorni štirikolesnik.

Takrat so bili vsi avtomobili, kot danes najekskluzivnejši Bentley, kjer ti notranjost prilagodijo tvojim željam …. ja, vsaj po čakalni dobi, če nič drugače. Vplačal si enkrat januarja, nato pa do poletja čakal na kratko tako želeno obvestilo, da je avto prispel.

Bolhe so takrat pripeljali v Maribor …. jah, Yugo je prišel v Ljubljano, Fiati pa pač v Maribor. In sva se usedla na avtobus ter se drhtečih rok in žarečih lic odpeljala na Štajersko. Tam pa postopek …. najprej po papirje na Avtotehno ali nekaj podobnega, nato z avtobusom v center mesta plačevati neke davščine in nato spet nekam na obrobje mesta, se postaviti pred zaklenjeno ograjo in kot kup stavkajočih delavcev težko čakati, da se žabica na verigi odklene, da se sprosti vhod na prostrano dvorišče polno Bolhic, mi pa se vsak s svojo tablico z napisom PREIZKUŠNJA zapodimo k svojemu izbranemu lepotcu.

Itak je vsakemu nekaj manjkalo, eni so imeli težave z zapiranjem, drugim niso delale luči, tretjim so prenehale delovati šele, ko so se odpeljali do prvega ovinka, a vseeno, dirka za najboljšo izbiro se je začela v trenutku, ko so se odprle velike duri.

Celo pot sva razpravljala o barvi, ki bi si jo izbrala in pred vrati stala s precej dolgimi nosovi, kajti nekaj trenutkov prej sva dobila tiho3 interno informacijo, naj se ne obremenjujeva preveč, saj je tako ali tako celotna pošiljka v eni sami barvi – zenf zeleni. Joj, tega pe res ne smejo delati meni! Saj barva ni tako slaba, vendar da moram od ene barve IZBRATI le to eno 🙁 … to pa je nekaj, kar ne pozabiš kar tako.

No, in v trenutku, ko smo se zapodili v dir, zagledam nekje v kotu lepotico, eno samcato v nekakšni pastelno rumeni barvi. Ta bo moja, pa četudi je brez vrat in brez volana! Vržem najino preizkusno tablico vanjo4 ter se na hitro lotiva pregledovanja očitnh napak ….. saj je še vedno bolje, da na hitro izbereva še kakšen drug avto, ki je vsak toliko vozen, da ga bi lahko pripeljala, do prvega servisa.

Ampak najina Bolhica je bila kul, nobenih5 napak in skorajda jo že odpeljeva, ko k nama pristopi eden od tam zaposlenih ter začne nekakšno čudno zgodbo o tem, da je tale gospod, in kaže ne neko suho namrgodeno grižo, ta avto rezerviral že prej in vanj vrgel tablico, vendar je on, pokaže sam nase, to pomotoma vzel ven ..in …
Kaj in?! Najin avto je bil tam, bil je prazen, midva sva vrgla svojo tablico ..najin je! Mi je čisto vseeno tablica prej notri, sedaj ni več notri …. ma, ne nakladaj stari!  Dvojka, čista, me sploh ni zanimalo.
Pa čez 10 minut pride tista griža nazaj, potegne Tomaža na stran in ga nekaj nagovarja, prideta oba k meni in mi razložita, da gospod MORA domov svoji ženi pripeljati rumen avto, a vsi so ZELENI, le najin  khm ….

Ja, in?
Ja, jaz bi tega vajinega vzel, vama pa dal tega lepega zelenega, ki sem ga že pregledal in je ful brezhiben …. pa 200DM vama dam za to.
A tako?! Zdaj je pa zgodba drugačna, zdaj bi pa ti prosil, prej pa una varianta z nožem v hrbet?!
Moj me gleda in ga že vidim, kako se mu smehlja ob omembi 200DM, midva pa študenta, ki bi nama tak denar čisto prav prišel, pa saj sem mu že prej rekla, da zelena sploh ni slaba ???

Ne! Ne dam! In to iz čistega principa, ker hudič ni prišel prej direktno k nama in naju prosil. Zamenjala bi zastonj ..no, mogoče za 50DM …. no, morda 100 🙂 , a takole pa ne!

Domov sva odpeljala rumeno kištico. Itak je nagajala non-stop in čez 4 mesece sva jo prodala.

  1. to je bila tista prdulca od Tomosa []
  2. takrat itak drugače ni šlo []
  3. psst, pa nobenmu ne povejta! []
  4. to je pomenilo, da sva jo markirala in je “najina” []
  5. no, vsaj ne tistih ogromnih []

Opel seka

Pravi moj oče.

Prvi avto mojega očeta je bil Fičo – Fiat cinquecento. Kupil mu ga je njegov ata. Morte misl’t, ata mu je kupil prvi avto! Ne vem zakaj se ta občutek za obdarovanje ni dedoval1 Skratka tega belega Fička smo so v našo družino sprejeli enkrat leta 19602. Torej, jaz Fička nisem spoznavala pobliže, sem pa zato uspela zato packati in bruhati po lepi novi zeleno sivi Mazdi. Ne, ne te ni več kupoval ata, a močno sumim, da je moja babi konkretno sofinancirala vse nadaljnje nakupe avtomobilov v naši družini. To je bil najbrž tudi eden poglavitnejših razlogov, da je naš oče avtomobile kupoval na zelo dolga obdobja, saj babi spomin le ni tako pešal, da se po 3-5-ih letih še vedno ne bi spomnila koliko denarja je nazadnje prispevala k nakupu novega štirikolesnika. Pa tudi inflacija in črtanje nul na našem denarju je naredilo svoje pri spominu naše babi.

Meni je bila Mazda zelo ljuba, a naš oče je že takrat sanjal o Opel-u. Kaj vem kakšne pogovore sta imela z mojo babi in kaj se je dogajalo v glavi mojega očeta, a nekega lepega dne pred več kot 30 leti, je naš oče domov pripeljal svetlo modro ladjo. Ja, ja, ladjo … prav tako dolga se mi je zdela. Grdo, veliko in svetlo modro novo Vauxhall Vivo smo dobili namesto Opel Kadetta, ki ga je moj oče vsak dan ogledoval v izložbi avtomobilske prodajalne.

Baje je takrat nek “strokovnjak” mojega očeta prepričal, da je Vauxhall Viva, enako dobra, kot Opel Kadett, morda celo za odtenek boljša in cenejša. Angleški Opel, je tej svetlo modri spaki govoril moj oče. Ah, itak je bil to kiks desetletja in moj oče je še naslednjih 10 let sanjal o “pravem” Opel-u.

Pa mu je končno uspelo, po dolgoletnem mučenju je modro spako zamenjal za novo živo rumeno Opel Ascono. Ja, valjda, naša babi je bila še živa. 🙂

Morda mi je bila ta kakšen mesec ali dva všeč, ko pa sem videla kar nekaj živo oranžnih Opel Ascon, ki so jih furali avstrijski vodoinštalaterji in si med drugim preko cele zadnje šipe nalimali nalepko Ascona, me je entuzijazem povsem minil. In zmrdovala sem se tudi pred 14 leti, ko je moj oče rumenca zamenjal za kovinsko …pazi, kovinsko3 bordo Opel Vectro. Babi takrat ni več prispevala, je pa od dediščine sigurno nekaj padlo tudi na ta konto. 😉

Moj oče jih ima že 70+ in po 14-ih letih se je odločil, da je skrajni čas, da avto zopet zamenja. Za kaj? Ja, Opel-a valjda!

Po nakupih smo odšli tokrat vsi: dedi4, babi5, ki je prevzela vlogo financerja, Tomaž, Jaka in jaz. Očetu smo poskušali uturiti Peugeot-a, Seat-a, Renault-a, Citroen-a, a na koncu smo popustili in težili le še s tem, naj izbere ČRNO Opel Corso.

Ah, OK …. kupili smo srebrno Opel Corso. Mah, saj je cute, a morate me razumeti, ko ob omembi besede Opel, vedno malce pobledim.

Moj oče se je do prodajalne pripeljal s svojim ponosom – kovinsko bordo Opel Vectro, letnik cxccft6 in prodajalca povprašal, če jo vzame staro za novo. Mi vsi ostali, razen dedija, smo ostali kar v prodajalni in takoj po vrnitvi v salon popolnoma razumeli nasmešek prodajalca7.

Dedi je vplačal polog, dobil še nek fotoaparat za darilo potem pa se lotil prodaje svoje strašansko dobre makine. 🙂 ja, ja, odgnal je nekaj nesramnežev, ki niso znali ceniti prave vrednosti tega avtomobila in na koncu pod pritiski naše babi in pomanjkanjem prostora v garaži, le popustil in svojo ljubico prodal močno, močno pod ceno8

Še sreča, da je Opel-ov center v Ljubljani povsem zraven bencinske pumpe, kajti moj oče po zaustavitvi avta in tankanju bencina, le tega ni znal vžgati brez pomoči prodajalca. Ja, čas je šel naprej in v zadnjih 14-ih letih so se avtomobili precej spremenili. Moj oče se ni. On še vedno deluje po starem. Še vedno, avto ogreva vsaj 5 minut preden spelje, komaj smo ga prepričali, da sedežev res ni potrebno oblačiti v nove sedežne prevleke, a je nato na zadnje sedeže položil brisače, čeprav močno dvomim, da se bo nanje sploh kdaj kdo usedel- Klima je itak pogavje zase in oba z mamo imata nič koliko dela z obračanjem ventilatorjev sem in tja, ker baje strašansko piha in bi se lahko prehladila, zato sta nas prosila, naj kar uredimo tako, da je klima stalno izključena. Preden pa naša dva izstopita moj oče itak še 3x poskuša ugasniti luči, da se mu ja ne bi izstrošil akumulator. Baje je avto tako strašansko fancy, da ima upravljalec za radio na obvolanskih ročkah, a kaj ko je to tako komplicirano, da se raje vozita kar z ugasnjenim radiom. Električno spuščanje šip pa je takšna uganka, da smo z očetom kar nekajkrat vadili, saj si res nisem želela, da na cestninski postaji odpira vrata, ker na srečo vsaj to še deluje na stari preverjeni način – s kljuko.

In nekaj dni nazaj na moj mobi prileti enostavno vprašanje tegale mojega prijatelja: “Opel ali Seat?” Halo?!!!

No, saj ne da bi imela posebna nagnjenja do Seat-a, a tudi za Škodo bi navijala bolj, kot za Opel-a.

Jaz prisegam na Mini Cooperja, kot protiutež v velikosti pa na Nissan Pathfinder-ja. Ja, kaj čem sem pač avtopič**9 in že od nekdaj rada pogledam za hudim avtom, še raje pa se vozim v njem.

Za Minija sem težila leta …leta, res! Pa ne, da si ga ne bi mogla kupiti sama, a pri nas je odločitev za nakup avta, ne glede na to, kdo ga vozi, skupna. Imamo ga že več kot eno leto in bojim se, da jabolko pač ne pade daleč od drevesa in da bo naš Jaka čez nekaj let prisegal na vse, le na Minija ne. 🙂

  1. najbrž preskoči eno generacijo []
  2. 5 let pred prelomnim dogodkom v naši družini []
  3. takrat je bilo to uberstajliš []
  4. tako sedaj kličemo mojega očeta []
  5. moja mama []
  6. skratka pred Kristusovim rojstvom []
  7. a nam vi kaj plačate, da jo odpeljemo? []
  8. ja, ja 😉 []
  9. al se tud takim reče cashpi**? []