Kategorija: šola

Objavljeno dne

To nam prehaja v navado!

Tole namreč!

6. aprila prvič, 20. aprila drugič, naprej še poročam …..

Tisti, ki imate otroke, ki so že odšli na kakšen šolski tabor, poznate takšne zgodbe, tisti ki pa ne, pa bodite srečni in si obliznite vseh deset prstov!

V mojih časih1 smo bili srečni, da nam je uspelo iti vsaj na tisto zimsko šolo v naravi … ok, da ne omenjam, da smo se smučanja učili v “znanem” smučarskem središču imenovanem Travna gora …. exactly Travna in ne Snežna 🙂 .

Poletne šole v naravi nismo imeli. Ni bilo denarja, najbrž pa tudi veselja ne …. veselja starcev in učiteljev mislim. Takrat so itak vsi mislili, da je 5 dni letovanja s takratno mladino nekaj nevzdržnega. Ja, ja, še niso poznali naših mulcev! 😉

In ker smo še vsa leta za tem cmizdili in jamrali (saj so generacije pred in za nami imele poletno šolo v naravi) ter se na koncu odpovedali zaključnemu plesu2, so se nas končno usmilili in nas peljali na dvodnevni končni izlet v Pulo. Jah, spali smo v nekih zanikrnih smrdečih hiškah, a druženje je bilo nepozabno.

Sedaj pa ima mularija vsaki leto en teden tabora. Kočevje, Pohorje, Ptuj, Zaplana … letos Peca. Namestitev res ni takšna, kot bi jo izbrali za naše počitnice, a vsekakor je najslabša od različic, še vedno mnogo, mnogo boljša od tega kar smo imeli mi. Sama bi vsekakor imela precej za pripomniti pri vsakem od taboru, a se v prid Jaki, vsake kritike raje vzdržim in za ceno podrejanja skupnosti in odobravanju takšnega načina šolanja, Jaki in njegovim pripombam raje oporekam.

Za Jako je to že 7. razred in tako 7. tabor, zato res ni za pričakovati, da bo od vznesenosti in pričakovanja skakal do stropa. Že vnaprej “ve”, da bo hrana obupna, da bodo sobe grozne, da bodo vanje namestili po 4 ali celo 8 učencev od katerih zagotovo kakšen vedenjsko zelo odstopa, da ne bo utečenih načinov zabave, saj tam ni računalnikov (čeprav oprostite, ne razumem zakaj ne, saj je to dandanes povsem normalen učni rekvizit), tokrat ni celo televizije, ni mobitelov (česar tudi ne razumem, saj jih takšni otroci v “normalnem” življenju, redno uporabljajo) in ni nobenih elektronskih igrač. Skratka Big Brother!

Naš je cmizdil, jamral in javkal že nekaj tednov in malodane iskal izgovore, da ostane doma. Počasi se sprašujem, če z vsemi njihovimi omejitvami takšni tabori postajajo nasprotje temu, kar naj bi bili. Kaj ne bi raje prihranili učiteljem nekaj živcev, staršem nekaj denarja, otrokom pa slabo voljo in takšne tabore zredčili na polovico?

A kakorkoli že, včeraj je odšel. Ne brez težav!

Zbor pred šolo je bil 7:15 zjutraj. 7:15?! Ja, saj veste kako je s tem, ko naj bi se dobili s prijateljico, ki stalno zamuja? Tudi vi začnete zamujati. In ker ona počasi ugotovi, da zamujate, bo svoje zamujanje še podaljšala itd. Takšna je najbrž zgodba s temi zbori pred šolo. Avtobus naj bi odšel ob 8:00, zbor je ob 7:15. Zakaj že potrebuje 40 dvanajstletnikov 45 minut?

Ker jaz nisem prava oseba za zganjanje terorja nad tamalim, ko je vprašanje točnega odhoda od doma, takšne zgodnje izjeme obdela moj mož. Kljub jutranji paniki in nekaj povzdignjenim tonom, sem moža umirila, da je povsem vseeno, četudi zamudita in se pred šolo narišeta šele ob kakšnih pol osmih ali še kasneje.

Danes sta me dokaj resno upoštevala in na cilj prišla šele okrog 7:40. Kot najbrž še 90% ostalih izkušenih staršev. A groza, grozna, tako kot 6.aprila, ko je šofer tudi bil moj mož, se je tudi tokrat v Jarše pripeljala le ena sama torba. Potovalka je prišla do želenega cilja, nahrbtnik pa je počival doma na stolu v hodniku. Nahrbtnik z denarnico, s potrjeno zdravstveno izkaznico in knjigo za branje.

Kaj je mami drugega preostalo, da je na brzino hitro nase nataknila čevlje in še ona odbrzela proti šoli. Z nahrbtnikom vred, jasno.

Kako pa super, da avtobus nikoli ne pride ob dogovorjenem času. Prehitevala sem vse avtomobile, prevozila vse rumene in zadihana pritekla pred šolo ob 8:10. Ne, ne, nihče mi še ni ušel. Avtobus sploh še ni prispel!

Drugo leto bomo zamudili vsaj 1 uro in pol, tako da računajte na to, ko boste pisali uro zbora!

  1. ja, ja, stara sem ko zemlja [↩]
  2. na veliko veselje vseh nad 25 let, saj bi tam zagotovo bil živ razvrat 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Izbrati najboljšega ravnatelja

S koncem tega šolskega leta naš ravnatelj odhaja v pokoj. Izbrati je potrebno njegovega naslednika.

Zadnjič smo se zbrali v šoli predstavniki staršev in šole ter poslušali 5 kandidatk, ki so pravočasno oddale prošnjo za delavno mesto ravnateljice. 5 različnih pristopov, 5 različnih tet, 5 različnih načinov predstavitev, načrti pa so si sicer več ali manj podobni, saj tople vode nihče ne more izumiti, a priznam bilo je zanimivo.

Dve kandidatki nista bili vredni razpravljanja. Najbrž sta prav prijetni osebi, vendar pa njun nastop v nas ni vzbudil niti najmanjšega zaupanja, ostale tri pa so bile precej zanimive.

Sama sem na sestanek prišla z že izdelanim razmišljanjem, da je za naše otroke edina in najboljša možnost, da izvolimo učiteljico, ki se na to delavno mesto javlja iz vrst kadra te šole. Ima vsajene vrednote obstoječega ravnatelja, celo izvoljena za ravnateljevo pomočnico, prijetna oseba, katere razmišljanje je precej podobno mojemu. Torej?!

A zanimivo, nastop gospe, ki je jasno in suvereno izražala svoja razmišljanja, ki je kazala po eni strani ljubezen do poklica, a tudi strogost in doslednost, me je pripravil na odprtost sprejemanja tudi drugih možnosti in me nato nastop naslednje popolnoma očaral. Prva, ki za svojo predstavitev ni potrebovala računalnika in klikanja po njem ter takšnega načina prikazovanja njej “pomembnih” točk. Gospa je nastopila samozavestno, a vendar odprto in človeško. Brez treme se je obrnila po razredu in povprašala kdo so predstavniki staršev, nato pa nas gledala v oči in nam povsem realno predstavila dejstvo, da so učitelji ljudje, da so ranljivi, zmotljivi, da je delo ravnatelja usklajevanje in povezovanje (ne vodenje ali nadzor) 3 različnih segmentov: učencev, učiteljev ter okolice ter menedžiranje. Že na sami predstavitvi je navrgla nekaj odličnih idej, ki bi lahko izboljšale nekaj najbolj perečih vprašanj naše šole. A nekaj je razlaga, a povsem nekaj drugega realnost.

Torej imamo dve na videz odlični možnosti:

  • staro, dobro in preverjeno različico, ki bi nadaljevala v duhu obstoječega trenda in načina
  • novo, ki se na prvi pogled kaže odlično ….. a kaj, če je to le dober način prikazovanja

Eden od staršev je podal odlično misel, ki me še vedno razjeda: novo je dobro. Prinese nov veter in nove vzgibe. Pomeša dobro iz te in one strani in lahko prinese napredek.

A še vedno; kaj ne bi ostali pri stari dobri preverjeni različici in ne iskali sprememb za nekaj, kar povsem dobro funkcionira?

Večna dilema, ki je prisotna vedno in povsod.

Objavljeno dne

Lepe novice

Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR – londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo,1 bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.

Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.

Za mano je že več kot polovica predavanj in vsa od prvega do zadnjega so bila zanimiva. Danes smo obdelali odnose s kamero. S kamero, ki te neusmiljeno sicira in tvojo podobo prikaže na tem tako zanimivem mediju – televiziji.

Predavala sta nam Darja Zgonc in  Boštjan Vrhovec in ura je tekla hitro, kot še nikoli sedaj. Med predavanjem je bil stalno prisoten sproščen pogovor, kot da ne gre za predavanje, še bolj sproščena debata med odmorom pa je sprožila debato o našem razmišljanju2 o namenu televizije, da objavi le najslabše, najbolj tračarsko, najgrše, najbolj konfliktno, skratka negativno, pozitivno pa televizije ne zanima, saj je dolgočasno in ne dviguje gledanosti.

Baje3 se trend novic spet nagiba k lepemu. Ljudje smo siti (končno) grdih in konfliktnih informacij, ponovno si želimo lepih novic in televizija potrebam svojih gledalcev seveda sledi. Haleluja! Upam, da bodo kmalu vsa poročila postala ena lepa holivudska romantična komedija in bom ob gledanju poročil prav tako uživala in se raznežila prav tako močno, kot se raznežim že ob tisočem gledanju filma Čedno dekle.

In nato pridem domov, na prvem programu TV Slovenija pa ob 40 letnici prvega TV dnevnika, ki je bil predvajan v slovenskem jeziku, ponovno debata o načinu prenašanja novic in ponovno enake obljube in napoved trendov, da se nam obetajo lepše novice.

Bo pa res nekaj na tem, če o tem naklada tako nacionalka, kot komercialka 😉

  1. če mi jo uspe pridobiti [↩]
  2. ajde, priznam, zelo mojem razmišljanju [↩]
  3. to niso moje izjave [↩]
Objavljeno dne

Pa da ga sanjam, al tepem, al hvalim, al kaj?!!!!

Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila1 kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.

Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano 😉

Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.

Å port na televiziji je druga obsesija. Ne zanima ga Big Brother ali ostale abotne televizijske oddaje, ne zanima ga brezciljno buljenje v ekran, a tenis (!) …ja, ja celo budilko si je navijal ob 3h ponoči za spremljanje tekem Australian Open-a … hokej, košarka, nogomet, smučanje, skoki, celo kakšna odbojka ….. in tega hudiča je ogromno na televiziji.

Računalnik pri nas ni grožnja. Uporablja se za igranje kakšne igrice2, to je res, a kakšen teden se ga niti ne pritakne, v naslednjem pa zaživi le za kakšno urico. Å e blog ima prednost pred tem.

Knjige so bile obsesija nekoč, danes jih je premalo, skoraj nič, razen obveznega branja.

Å ola pride na koncu, kot nekaj kar je “mus”. V šolo iti je še veselje, a učenje …oooh …. no, naloge se naredijo na pol stoje, jeziki mu ležijo in petke padajo brez kakršnihkoli naporov. Angleščina, nemščina, francoščina … če ga šola ne bi omejevala z maksimalnim …ja, maksimalnim (!) številom ur, ki jih lahko ima pri izbirnih predmetih, bi zagotovo izbral še kakšnega. Ostali družboslovni predmeti, ki se jih je treba učiti, se še nekako obnesejo, a narava, matematika, naslednje leto se pridruži še fizika in kemija …. ooooh … kr neki. Pade petka, pade štirica, pa celo trojka, no, bolje rečeno trojkE in tudi kakšna dvojka se zgodi. Halo?! Otrok, ki lahko pri tujih jezikih dobiva le (!) petice in to brez učenja?!!!

Mama pa teži z vedno isto zgodbo, da se je treba učiti, a kaj ko nič ne zaleže.

Ne, ne grem na stara pota (v prvih petih razredih), ko sem prijela knjigo v roke tudi jaz in ga spraševala, se učila z njim (no, najbrž skoraj namesto njega) in se vsakič znova jezila, ko sva tik pred kontrolno ugotovila, da tisto kar njemu pomeni znati, meni pomeni blef.

Vse kar lahko naredim je, da mu non-stop nakladam o pomembnosti znanja in čakam, da bo dojel. Preveč liberalna? Mah, mogoče, a prepričana sem, četudi bi me danes še poslušal, bo pri petnajstih počel točno samo to, kar bo ON hotel početi pa naj se jaz na glavo postavim. Zato mu raje danes, ko me še posluša, poskušam reprogramirati mind set up.

Konec koncev pa ni vse v ocenah! Če borba za dobre ocene postane krojač naših življenj in se vse vrti le še okrog tega, potem res ne vem, na kakšno pot nas je zaneslo!

Grrrrr, a vseeno me jezi tale mulc frdamani. Ja, trojko je prinesel domov danes.

  1. beri pretirano [↩]
  2. jasno, da za nogomet, hokej, tenis [↩]
Objavljeno dne

Ravnatelj z bonboni

Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa1 le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.

In nekaj2 let kasneje po tej isti šoli razgraja naš mulc. Uvedejo devetletko in naš začenja s šolanjem na nek drugačen način, namesto v malo šolo gre kar v “tapravo” in jaz ga začudeno poslušam, ko mi po nekaj prvih tednih šole, razlaga o čudovitem ravnatelju, ki vsak dan prihaja v njihov razred in jim deli bonbone. Ravnatelj deli bonbone?! Kakšen ravnatelj pa je to? Lahko nekdo, ki malim mulčkom dovoli plezanje po naročju in slinjenje po njegovih hlačah, v kasnejših letih temu istemu mulcu, potegne čik iz ust in ga za ušesa odvleče v svojo pisarno?!

Ker moram itak biti povsod, kjer le imajo sedež primeren za mojo rit, sem se kaj kmalu znašla v svetu staršev pa svetu šole, pa šolskem skladu in še pri projektu Vrednote, sem tega bonbonastega ravnatelja imela priložnost srečati na 101 različnih priložnostih. Starejši gospod, mirne besede, ki ima očitno neizmerno rad otroke, je bil moj prvi vtis o ravnatelju, ki se ni pokvaril vse do danes.

Priznam pa, da sem nekoč malce grenkega priokusa le dobila ob obiskovanju vseh sestankov in neplodnem vedno znova pogrevanju istih težav o premalo denarja, ki bi omogočil vsaj osnovne pogoje za učence in morda celo za učitelje. Ni denarja in ne da se ga pridobiti! Država ne da, mesto ne da, starši pa itak ne morejo.

Å ola je bila do nedavnega skoraj povsem ista, kot je bila takrat, ko sem jo obiskovala jaz. No, ista + 30 in še nekaj let. In naj vam ob tem povem da je bila že ob mojem prvem obiskovanju stara solidnih 10 let. Garderobne omarice so nesrečno in grdo nemarno visele na stenah praznih hodnikov, zbornica ni premogla niti solidnih miz, ki ne bi ob vsakem dotiku potrgale nogavic, kuhinje ni, jedilnica je tako majhna, da mora nekaj učencev obedovati kar na hodniku, knjižnica je majhna luknja nameščena v kleti šole, telovadnica poplavlja itd. Iz leta v leto iste debate, enaki odgovori, povsem ista-nespremenjena situacija, le omarice so se po težkih pregovarjanjih končno uredile.

Ni bilo malokrat, ko sem jezna privihrala domov in jamrala nad prenežno dušo ravnatelja, ki ne zna udariti po mizi, ki prevečkrat le prosi in nikoli ne zahteva, ki prostore šole v popoldanskem času trži za kikiriki in namesto menedžiranja deli bonbone.

A do danes se je moj odnos povsem spremenil. Prepričana sem, da ni omarice, jedilnice, prelepe konferenčne sobe ali knjižnice, ki bi lahko dolgoročno vplivala na nasmehe otrok te šole! Naj bo šola še tako grda in slabo opremljena, jo lahko vedno reši dober in nasmejan učitelj!

Na tej šoli se ravnatelj razume z učitelji, spoštovanje je vidno na vsakem koraku, učenci ravnatelja pozdravljajo, kot da je njihov, odhod do njegove sobe ni hoja po “zeleni milji”, ampak lahko le rezultat trenutnega navdiha in želje po razpravi o učencem pomembni zadevi.

A žal po 23-ih letih uspešnega ravnateljevanja, svojo delovno pot s tem šolskim letom zaključuje. Bo naslednji ravnatelj še vedno delil bonbone?

  1. najbrž enkrat na leto [↩]
  2. ja, ja, samo nekaj 🙂 [↩]