To presneto učenje!

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Ko govorim o svojih starših, pogosto omenjam le babi. Živa sta še oba, vendar dedija niti ne omenjam pogosto, kajti on je …. on pač JE …. je tam, je doma, je prijazen, je ustrežljiv, a v povezavi z našo babi on popolnoma zbledi. A babi je polna energije1, po svetu hodi z po njenem mišljenju najboljšim odkritjem zadnjih sto let – mobitelom, nas kliče po 10x na dan in o tem niti najmanj ne pretiravam, nas opominja, nadzira, usmerja, “nam pomaga” … ja, ja, res pomaga … a pogosto ne vem več, kje je meja med pomočjo in pretiranim vmešavanjem v naša življenja … skratka babi opravlja funkcijo našega mentorja, učitelja, budilke, cheking liste ….. just name it kaj vse za nas počne naša babi 😉 .

In ta vikend sva oba s Tomažem delala. Maček je ostal doma (pri nas), Jako pa smo v petek preselili k babi (ups, in dediju). Jaka babi sicer obožuje, jo spoštuje, mnogokrat zagovarja, a vendar počasi z dozorevanjem spoznava, da od babi želi še vse kaj več, kot skuhano kosilo, ter nakup vsake neumnosti za katero mu zapne oko. Predvsem si želi babi, ki ga POSLUÅ A in jo ZANIMA kaj se mu je dogajalo in ne babi, ki le čaka na trenutek, da ga vpraša o ocenah in ga sili k učenju.

In ob njegovem pripovedovanju so oživeli spomini na moje otroštvo. Ves svet se je v glavi moje mame vrtel okrog hrane in učenja. In še danes se!

Cele dneve je bilo potrebno ždeti v sobi in se učiti. Če sem bila zunaj na kolesu, če sem se pogovarjala s prijatelji, je moja mama že intervenirala in me obdelala tako, da sem izbrala način, ki jo je umiril in zadovoljil ter ji predvsem zaprl usta. In tako se je Saša po cele dneve “učila”. Učila se je celotno osnovnošolsko dobo ter dobršen del srednje šole in to po 5 ali več ur na dan in to kljub odličnemu uspehu. Glavno da je bila moja mama srečna in zadovoljna.

In kaj sem počela jaz? V svoji sobi sem si na mizi na levo in desno stran naložila kupe nekako razmetanih knjig, vmes pustila prazen prostor, vse skupaj pa prekrila z široko razprtim velikim zvezkom. Učila sem se najbrž največ kakšno urico na dan, preostali čas, ki bi ga sicer najraje porabila za druženje s prijatelji, vožnjo s kolesom ali branje kakšne debele knjige, pa sem porabila za ždenje v svoji sobi. Najbrž bi lahko počela še kaj drugega, jaz sem iznašla svojo formulo reševanja in si ustvarila dobro zalogo Ljubavnih vikend romanov, ki so bili dovolj tanki, da so hitro in z lahkoto zdrknili pod kupe knjig, ne da bi moja mama to opazila.

Vsekakor se imam mami danes za zahvalit za svoje dokaj dobro znanje srbohrvaškega jezika in najbrž sem na ta način tudi pridobila nekaj organizacijskega znanja, ki mi še danes prav pride, a kaj več koristi od tega res ni bilo.

Na faksu2 moja mama ni več bdela nad mano …. še huje, večino časa sem preživela kar pri Tomaževih starših in končno tako svobodno razpolagala s svojim časom in očitno svobodo vdihavala s tako polnimi pljuči, da sem na učenje popolnoma pozabila.

Pri nas imamo z Jakom dogovor, kjer si sam organizira svoj čas. Ima čas za igro, tenis, učenje, druženje, spanje ….. in če se zgodi, da se nekje zalomi, se usedemo, pogovorimo in naredimo nov razpored. Ja, v glavnem zmanjšamo čas za igranje igric na računalniku in ga vložimo v gledanje televizije 🙂 , a v glavnem si pustimo “svobodo” pri kreiranju svojega vsakdanjika.

Morda ga lomim v povsem nasprotno smer, a vendar ne želim, da najin odnos z Jakom postane takšen, kot je postal odnos med mojo mamo in mano. Želim, da se s sinom POGOVARJAM. Želim, da mi razlaga o stvareh, ki se mu dogajajo in da ga POSLUÅ AM. Da me zanima vse kaj drugega, kot ocene, ki jih prinaša domov in da me pri učenju ne goljufa. K učenju ga lahko le spodbujam, mu neštetokrat razlagam, da je to dobra naložba v življenje, a učiti namesto njega se ne morem.

Sicer pa verjamem, da je moja mama prepričana, da se Jaka ne uči NIČ, saj njegovih pol ure na dan v primerjavi z mojih 5 ali celo 7, izgleda kot pot v popolno katastrofo.

  1. oh, ja … saj vem, kaj imate v mislih 🙂 []
  2. Radirka, eto spet ga omenjam []

Full nič časa!

Moj dan mora biti zatrpan. Že od nekdaj. Mislim, da tudi tukaj leži razlog zakaj faksa nisem nikoli dokončala. So bili časi, ko je bilo zeh in eh in groza in predavanja o narodni obrambi ali nekaj podobnega, pa ekonomika SFRJ …. in jaz naj grem na faks … pa sedeti celo dopoldne, potem pa naj bi šla domov in ta zeh še ponavljala? Pajade! Raje sem si uredila kakšno študentsko delo in tako ves dan vsaj nekaj “konkretnega” počela. Vso zeh snov se bom pa z lahkoto naučila, ko bo čas. Ja, ja, seveda, sanje malega Kitajčka!1

Hitro sem se navzela navad, da vstajam ob … ne vem več … ampak recimo ob 7h, popijem kavico, tečem nekam delat, pridem domov, pojem, sem malo s prijatelji, ker to tudi mora biti v življenju, na koncu pa še kakšne pol urice pred spanjem, pogledam v zapiske iz faksa (zapiske nekoga drugega, seveda). A kar je bilo še dovolj dobro za obrambo, ni bilo več dovolj za matematiko ali statistiko! 😉

A na stara leta me je srečala pamet in sedaj vem, da je izobrazba pomembna. Sedaj si vsako leto plačujem takšne in onakšne tečaje in šole. Tokrat me je tale prijatelj zvabil v tole šolo.

Kaj več nimam povedati, razen tega, da je naporno, kajti te dni odhajam od doma ob 7h zjutraj, domov prihajam pa ob 9h zvečer, vmes pa 3 kav, 18 mandeljnov, nekaj prigrizkov iz mize pred predavalnico, pa kakšna na hitro zmešana solata kar v moji pisarni. No, pa zanimivo tudi. Very!

Bom še pisala o tem. Zaenkrat pa le: hvala moj dragi mož za vskok v posel “mame”.

  1. Nick, je to prav, da je z veliko 🙂 []

Veselošolska tekmovanja

Ohja! Že od vsega začetka Jakinega šolanja močno navijam, da se Jaka udeležuje vseh možnih šolskih tekmovanj in podobnih takšnih in drugačnih dodatnih treningov možganskih celic. Bralne značke v slovenščini, angleščini, sedaj po novem tudi v nemščini, športna tekmovanja (v glavnem je do sedaj sodeloval le v košarki), tekmovanja v logiki, kjer kot tipični družboslovec, ni nikoli kaj prida dosegal, podobno pri tekmovanjih iz matematike, letos se je lotil tekmovanja iz zgodovine in se prav z veseljem udeleževal priprav, vendar pa kasneje na samem tekmovanju (pisni test) ni ravno dosegel nekih opaznih rezultatov.

Tekmovanje, ki pa se ga res z veseljem udeležuje že od zgodnjih let šolanja pa je Veselošolsko tekmovanje. Tekmovanje, ki za moje pojme ni ne vem kako zahtevno in ga zlahka obvlada kdor koli je pripravljen brati še malce obšolske literature in ni strogo usmerjeno v nobeno področje, ampak ima širši razpon. V to tekmovanje je vključeno znanje iz mnogih področij, biologija, kemija, zgodovina, geografija, tuj jezik, glasba, likovna umetnost, šport ….. skratka vse živo.

Resda je zadaj hud komercialni trik, kako bolje prodajati revijo za otroke in mladostnike, a konec koncev jim tega ne zamerim saj je revija dobra in učljiva. Tega jim res ne zamerim, zamerim pa jim hudo neresnost pri vodenju celotnega poteka tekmovanja.

Otroci tekom leta prejemajo revijo Pil, tisti od 7. razreda naprej pa tudi revijo Pil Plus … in če si še malce površen in ne odpoveš Pila, ti mirno pošiljajo obe verziji. No, v vsaki od revij je nekaj člankov, ki imajo označeno, da so teme, ki se naj jih prebere in nauči za kasnejši test Vesele šole. Seveda ne škodi prebrati čisto vseh, a za vse razrede čisto vse tematike ne pridejo v poštev, saj bi bilo tem za obdelavo kar precej. V ta namen se nekaj tednov pred prvim tekmovanjem še posebej objavi seznam tem za vsak nivo posebej, o tem se obvesti učitelje po šolah, ki so mentorji učencem, na konkreten datum pa se izpelje pisno preverjanje po vseh slovenskih šolah hkrati. Tisti, ki dosežejo določeno število točk, pišejo test ponovno čez nekaj tednov na višjem nivoju in v obdelavo se jim doda nekaj novih poglavij, nato pa še tretjič na državnem nivoju in tisti, ki pridejo v skupino 2% (!) najbolje točkovanih dobijo neko zlato značko.

Vse super in Jaka se je pri teh tekmovanjih naučil marsikaj, kar je pravzaprav najbolj pomembno, a vseeno ne morem mimo tega, da pokritiziram ves postopek pri spodbujanju in vodenju učencev. Dozdeva se mi namreč, da je celotno poslanstvo tekmovanja opravljeno že s tem, ko se učenci naročijo na Pil … vsaj za organizatorja in je vsem skupaj popolnoma vseeno ali se učenci tudi kaj naučijo, ali ne.

Prvo leto tam nekje v 2. ali 3. razredu1 je bilo to tekmovanje itak ena velika zmeda in razočaranje za Jako. Mentor (učiteljica nekega predmeta na višji stopnji, ki seveda ni poznala Jako in večine tekmovalcev) je par dni pred testom razdelil skopirane liste, kjer so bile napisane teme za učenje vseh nivojev in še to tako, da je bil na začetku seznam “skupnih” tem za vse razrede, pod tem pa seznam dodatnih tem za vsak nivo posebej in ob tem seveda zapisano “za 3. razrede” ipd. Ker ob tem ni bilo ustrezne razlage (sploh za tako majhne otroke) se je Jaka učil le tiste teme, kjer je opazil zapis njegove stopnje, ostalo (skupno) pa popolnoma izpustil. Ob testu je debelo gledal in bil zelo razočaran, saj se je za ves ostali del resno pripravljal in celo učil. Seveda test ni bil opravljen uspešno.

Naslednje leto sem vlogo mentorja prevzela kar jaz in pregledala spletno stran Vesele šole, Jaki že na začetku leta natisnila datum prvega preizkusa ter seznam vseh snovi, ki jih je potrebno obdelati, Jaka pa je sproti iz Pilov pobiral vse članke, ki jih je bilo potrebno dodatno obdelati. Tako pripravljen je Jaka uspešno prilezel do državnega tekmovanja tam pa mu je očitno vseeno zmanjkalo sape za dosego zlate značke. A nič zato, vesela sem, da si ji pridobil nekaj dodatne splošne izobrazbe.

Letos je Jaka že samostojen fant in jaz se ne ukvarjam več s temi zadevami, tudi mentorico pozna, zato se tokrat v stvar nisem vmešavala. Resda sem pred nekaj meseci pogledala na spletno stran Vesele šole in bila popolnoma razočarana nad prenovljenim videzom, ki je ponujal bistveno manj koristnih podatkov, kot leta poprej. Letos na njihovi strani še kakšen mesec pred testiranjem ni bilo objavljenega seznama tem, ravno tako mi ni uspelo najti datuma prvega preverjanja.

No, mentorji po šolah so o tem očitno bili obveščeni in verjamem, da so obvestili tudi učence, vendar prav namučili pa se s tem zagotovo niso. V tednu pred testom je bil Jaka doma zaradi bolezni, njegov najboljši prijatelj, ki je bil na tekmovanje tudi prijavljen pa na smučanju. Tako sta bila v ponedeljek oba presenečena, ko so ju brez najave poklicali na pisanje testa.

Jakov prijatelj testa ni uspešno opravil, Jaki pa je na skupno presenečenje uspelo priti v naslednji krog. Žal ni Jaka niti prebral nobenega od potrebnih člankov in mu je dosežek uspel zgolj na osnovi njegovega splošnega znanja. Vesela sem za njegov uspeh, seveda, vendar izjemno jezna na površnost pri organizaciji in vodenju, saj zaradi tega ni ob tem pridobil nobenega dodatnega znanja.

Kdo je kriv za takšen pristop? Veliko časa sem razmišljala, da k temu površno pristopa šola in mentorji, vendar pa sanes mislim, da gre levji delež Veseli šoli. Mentorica Vesele šole je na Jakovi šoli učiteljica zgodovine, ki je nekaj tednov pred tem zelo resno pristopila k pripravam na tekmovanje iz zgodovine. Resda je bilo tam zastopano “njeno” področje, vendar dvomim, da iz enega tedna v drugega ista oseba postane povsem hladna in nezainteresirana za malce drugačno področje izvenšolskega tekmovanja. Ali na Veseli šoli ni pravega vodenja, opozarjanja, informiranja, ki se mora začeti pri vrhu in končati pri otrocih, ali pa šepa motivacija in nagrajevanje mentorjev, ki se s takšnimi zadevami ukvarjajo zgolj iz dobre volje?

Hmja, res me jezi, a pri Pilu že vedo, da starši radi investiramo v otroke in nas tudi takšna šlamparija ne bo odvrnila od pridnega plačevanja naročnine na Pil.

  1. se ne spomnim več []

Ko bom velika bom ….

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Naslednji poklic, ki sem ga sanjala, je bil novinarski. To so bile že realnejše sanje. V osnovni šoli na predmetni stopnji smo imeli učiteljico slovenščine, ki je bila ….hmmm ….. lepa. Res, lepa je bila! No, tukaj ni ravno govora o neki manekenki ali fotomodelu, a vseeno za učiteljico slovenščine … no, za učiteljico nasploh …. sploh v tistih socialističnih časih, je bila pač …fejst. Ne, ne, nobenih napačnih misli, prosim! Gospa1 se je predvsem oblačila v izredno modne in lepe cunjice. Elegantno, urejeno in vedno v nekaj, kar ni bilo mogoče dobiti niti v Trstu, kaj šele v naši modno zakotni Sloveniji. Tam nekje leta 1976 je gospa nosila črne lakaste škornje! Å e vedno se jih spomnim2 .

Nevenka Drusany ji je bilo ime in to ime sem te dni zasledila celo na naslovnici nekega učbenika za slovenščino in očitno moje otroško občudovanje ni temeljilo le na občudovanju oblačil, temveč je gospa obvladovala tudi svoje poklicno poslanstvo. Tega takrat s svojimi otroškimi očmi niti nisem znala presoditi, vem le, da sem naravnost z navdušenjem čakala na vsako uro slovenščine, ko bom lahko ponovno opazovala njen stil oblačenja. Jah, najbrž je bila v mojih poklicnih sanjah takrat prepletena tudi želja po modnem oblikovanju, ki pravzaprav ni nikoli izginila, a tudi nikoli prav močno udarila na površje.

In ker tudi moje znanje Slovenščine ni bilo ravno na psu in me je pri pisanju spisov rada pohvalila, sem jaz ob njenih pohvalah še bolj cvetela. Novinar bom, pisala bom kolumne v časopisih in revijah! Kaj vse lahko naredi pohvala občudovanega človeka! Niti slučajno nisem želela izneveriti njenega zaupanja in tako sem se za spise vedno močno trudila, pisarila po vseh šolskih občilih in bila resnično še ob vpisu na gimnazijo prepričana, da bo novinarstvo moj bodoči poklic.

A glej ga vraga, na gimnaziji je bila moja učiteljica slovenščine, ostarela, napol slepa učiteljica, ki je bila tik pred upokojitvijo. Moj prvi spis je bil od prvega do zadnjega stavka popravljen z rdečim kulijem in prav slabo ocenjen. Pisala sem neko napeto zgodbo in v ta namen uporabljala sedanjik. Tako nekako: In tečem, on za mano. Drži me za roko, vleče k sebi ….itd. Vsak stavek mi je v celoti popravila in ga nad mojim pisanjem še sama zapisala v preteklem času, češ saj se zgodba dogaja v preteklosti. Potonile so mi vse ladje in slovenščina ter pisanje spisov so odšli na isto pot, kot kemija in fizika … med nebotigatreba predmete.

Le kdaj za vraga me je kdo navdušil nad ekonomijo?! 🙂

Sicer pa o tem pišem na osnovi opazovanja svojega sina. Danes obožuje jezike. Angleščina je zakon. Letos je za izbirne predmete izbral obe možnosti tujih jezikov francoščino in nemščino. Oba ga veselita in posledično temu so ustrezne tudi ocene.

Lani je v ta sklop pasala tudi slovenščina. Letos pa ….hmmm ….. ne vem …. druga učiteljica, druge navade, drugi porivi. Žal, prav žalosti me, ker vem kako rad se pisno izraža, a letos tega veselja ni več. “Me sploh ne opazi”, pravi … “moj stil pisanja ji ni všeč”. Å e dve tri leta takšne učiteljice in morda se iz družboslovca popolnoma preusmeri v navdušenca za kemijo in biologijo 😉

  1. ja, že takrat je bila poročena in resna gospa []
  2. in ne spomnem, kot radi uporabljajo celo nekateri uredniki 🙂 []

Učitelji takšni in drugačni

Sedaj stavke ne bo. Učenci niso prav nič veseli, da bodo učitelji “delali” in tako oni ostali brez prostega dne, ki so se ga že veselili. Tresla se je gora, rodila se je miš. In od sedaj naprej bo vse lepo in krasno?

Dr.Onyx pravi takole, jaz pa dodajam, da bi se našlo še nekaj interesnih skupin zrelih za stavko. Je le cena tista, ki determinira razlog za stavko? Prenizke plače, previsoke cene? Kaj pa slaba usluga? Kaj, če nas moti napačna globalna miselnost policistov, da nas je potrebno predvsem penalizirati in ob njihovi prezaposlenosti zmanjka časa za osnovno funkcijo – pomoč sodržavljanom? In kaj če starši nismo zadovoljni z načinom podajanja znanja našim otrokom? Ali bognedaj, če s tem niso zadovoljni otroci?

Včeraj smo imeli sestanek na temo Vrednot. Beseda je tokrat tekla predvsem o novem pravilniku šole, ki naj bi se prilagodil spremembam v zakonu. Å olska publikacija je že leta polna pravil obnašanja. OK, krasno, saj je res lepo, da je vse to zapisano in omogočeno vsakemu, da si po svoji volji to prebere in temeljito preuči. Pa mislite, da kdo prebere?

In sedaj so se pravilnika lotili še bolj temeljito. Ne smeš to, ne smeš ono, odgovarjaš za to, odgovarjaš za ono …. Nekateri učenci (naj bo jasno, da na takšne sestanke hodijo predvsem učenci brez učnih ali vedenjskih težav) so se precej razburili ob navedbi, da v primeru, ko nekdo od učencev povzroči škodo, drugi pa ga pri tem krijejo, bo škoda krita s strani vseh učencev. Jasno! A ni bilo tako že pred tem? Nekdo mora škodo pač povrniti in jaz sem povsem prepričana, da se je ob neugotovitvi krivca, ta pač porazdelila. A zakaj sedaj potreba po javnem objavljanju tega? Sedaj bodo tisti mali vandali ugotovili, da itak šola “časti” in na skrivaj razbijali še več stvari. Ali pa morda odkrili med vrsticami o prepovedanem še kakšno dobro idejo o čem, kar jim prej sploh ni padlo na pamet.

A vendar nisem želela tega zapisati. Na sestanku je bila podana pobuda, da ta pravilnik ustvarimo skupaj: starši, učitelji in učenci. Učitelji so podali prvi osnutek, učenci bodo sedaj razglabljali, dodajali, odvzemali ….khmm…. me prav zanima koliko sprememb se bo zgodilo na pobudo učencev, starši pa baje tudi.

Kaj bi dodala jaz? Predvsem bi 99% stvari pometala ven, ker jih nikoli nihče ne bere in bi bila bistveno prijaznejša in zapomnljivejša kratka notica, da se je potrebno obnašati spoštljivo, preudarno, odgovorno in bla, bla …Pika, konec. Dodala pa bi tudi stavek, ki naj bi učitelje spomnil, da njihova funkcija ni iskanje napak, ampak spodbujanje k učenju. Pika.

Ne, saj niso vsi učitelji takšni, a žal še vedno preveč takšnih, ki ne vidijo stiske otrok in želje po pridobivanju ….jah, žal za enkrat le ….. dobrih ocen. A naj jim nekdo razloži, …. ne, naj jim1 nekdo stalno razlaga, da je pot do dobrih ocen preko znanja, znanje pride preko učenja, motiv za to pa jim lahko da le dober učitelj.

Pa naj za konec povem še zgodbico: v Jakovem razredu imajo fanta, ki je problematičen. Mar ga nimajo vsi razredi? No, fant razred ponavlja. Seveda je najhujši “frajer”, kadi, postopa, odgovarja učiteljem, je agresiven do sošolcev, ne dela nalog, v šolo zamuja, kaj zamuja, sploh ne prihaja in tudi letos je njegova stran redovalnice polna negativnih ocen. Jaka ga že nekaj časa zagovarja2 , češ saj ni tako slab, saj on bi, a ne zna … za sabo ga potegne še slabša družba starejših fantov, ki so seveda še večji “frajerji”. Pred dnevi so pri slovenščini pisali basen. Spis, ki je moral imeti obliko basni. Jaka pove, da je tokrat začuda k uri, ko so pisali, prišel tudi ta fant, pisal spis in da se je resnično potrudil. Popisal je celo stran in zadeva je bila celo podobna basni. Bravo! Sošolci so bili veseli in ponosni nanj. A učiteljica mu je dala enico. Ko nam Jaka ves razočaran to razlaga, pove, da če bi povsem nepristransko pogledal ta izdelek in bi bilo na njem zapisano ime avtorja Jaka Gerčar, izdelek res ne zasluži pozitivne ocene, treba je biti realen, vendar pa ker je fant pokazal voljo in željo po napredku, bi mu po mnenju sošolcev, učitelj moral dati malce spodbude. Le kako, da dvanajstletniki to opazijo? Ja, ja, ampak očitati pa učitelju ne more nihče ničesar!

  1. učencem []
  2. ko razlaga o tem doma []