Sveže Archives - Page 3 of 9

31. julija, 2016

Moto odprava poletje 2016

A če sem sposobna nekaj zpisati brez nakladanja?! Sem, ja, samo ne vem, če je lahko zanimivo brez komentarjev kako slastna je bila pizza in kako krasno so šumeli valovi ter kako prijazni so bili Italijani. No, ok, naj bo enkrat bolj kartografsko in naj fotografije povedo svoje.

Dan – nedelja od doma ob 9:00
Ljubljana – Gorica – Villese -Palmanova – Lignano – Treviso /Zero Branco.
Do Villeseja po AC, od tam pa po “modrih” cestah.
Skupaj prevoženih 310km
Prvi postanek v Palmanovi. Centru, da ne bo pomote. In tam dooooolgaaa kavica.
Drugi postanek v Lignanu, tam pa še ena kavica, ena solata za kosilo, plaža in večerja.
Spala sva v Zero Brancu¹ v Villi Gina 65â‚¬/noč, zajtrk vključen.²Več o najinem prvem dnevu pa tukaj.

Na kavici

Lignano

Palmanova

Zajtrk v Villi Gini
Dan – ponedeljek
Zero Branco – Lido di Volano – Lido di Classe – Santarcangelo
Skupaj prevoženih 250km
Postanek v Lido di Volano (kr neki, res! Kot bi se vrnila v čase svojih obiskov kolonij v Zambratiji), ampak res sva bila potrebna ene kavice in postanka.
Naslednji premor pa v Lido di Classe, ki je malce boljši. Vsaj zidan lokal za kofe so imeli. Tam … jah, nič, sonce, plaža, kavica …
Zvečer že v Santarcangelo na večerjo. So imeli neke dneve ala Ana Desetnica in je dogajalo. Sva jedla ala “odprta kuhna”.
Spiva v Santarcangelu v La Combriccoli 60â‚¬/noč (zajtrk vključen). Izredno lep interijer. Malce nama gre na živce gospodar, ki vsakič, ko jo odkuriva od “doma”, ugaša najino klimo.

Na plaži v enem od Lidov

Zvečer v Santarcangelu

Večerja

njihova odprta kuhna
Dan – torek
Santarcangelo – Rimini – Santarcangelo
Zjutraj ogled Santarcangela in kavica v prijetni kavarni, potem pa čas za Rimini. Prečesava ga po dolgem in počez – staro mestno jedro, obiščeva moj faks, kosilo ob obali.
Zvečer večerja v Santarcangelu. Seveda brez pizze v Italiji ne gre!
Å e vedno spiva v prelepi La Combriccoli in gospodar še vedno ugaša klimo.

Kavica

Najini pizzi

utrinek mesta

kavarniško vzdušje

pogled naokoli

Dan – sreda
Zjutraj se preseliva par km stran. Å e vedno v Santarcangelu, vendar žal prejšnja namestitev ni več na voljo. Najbrž se je gospodarju zdelo, da bo njegov proračun trpel in je raje rekel, da soba ni na voljo za dodatna 2 dni. 😉
Nova namestitev Hotel San Clemente 85â‚¬/noč (zajtrk vključen). Dražje in slabše 🙁
Obvezna jutranja kavica v Santarcangelu, potem spet Rimini in zvečer romantična večerja na hribčku v Santarcangelu.

Rimini

Rimini

Rimini

Rimini

Z vrabčkom na kosilu

Večerja

večerja

Dan – četrtek
Obvezna jutranja kavica v prelepem Santarcangelu, nato izlet v nekaj km oddaljeni Riccione, zvečer še skok v Rimini in nazadnje “domov” v Santarcangelo, kjer sva spet jedla na ulici. Dobro, odlično!
Å e zadnjič spiva na tem koncu.

Kavica

Krompirček ob solatki v Riccione_ju

Odlična večerja na ulici

Santarcangelo

Dan – petek
AC Santarcangelo – Padova – Treviso – Noventa di Piave. Skupaj z vsemi nepotrebnimi ovinki 350km
Zbudiva se v deževno in vetrovno jutro, zato skleneva, da jo čim hitreje popihava proti severu. Sva mislila, da bo AC boljša rešitev, a sva se kar težko prebijala skozi veter in le za mišji q*** ušla hudi nevihti, ko sva se odločila, da bova le za trenutek zavila v bife na AC. Ko se je zlilo, se je nebo zjasnilo in midva sva pot nadaljevala in z malce izgubljanja po AC, v popoldanskih urah le prišla do Trevisa.
Tokrat sva si ga končno tudi ogledala.Spiva v Noventa di Piave Settecentoalberi agroturismo 81â‚¬/noč (zajtrk vključen). Za moje pojme najlepša namestitev, ki sva je bila deležna na tej najini poti.
Hiša sredi ničesar … ogromno dreves (ime pove, da naj bi jih bilo 700), travnik vse naokoli, muce, v hiši pa klasična glasba, ki se vije po lepo urejenem interijerju.
Ob hiši vaška gostilna, kjer sva si v krogu samih domačinov privoščila večerjo.
Zajtrk v “700 drevesih” pa za prste obliznit!

Ja, samo jeva, kajne? 🙂

Midva

Dan – sobota
Noventa di Piave – Portogruaro – Aquileia … kaj pa vem, proti vsemu prej, ta kilometrina ni vredna posebnega omenjanja.
Postanek v Portogruaru in ogled mesta.
Najino zadnje spalno postajališče – v Aquileii Al Pic de Corone 68â‚¬/noč (zajtrk vključen). Spet mirno, urejeno, sredi narave.
Zvečer zmedeno postopava med kamnitimi ostanki v Aquileii in na koncu ugotoviva, da tam razen kamnov res ni ničesar drugega.
Vsaj jedla sva dobro v sicer ambientalno prav nič posebno urejeni oštariji

Kavici v Portogruaru

Večerja

Dan – nedelja
zadnji dan sva preživela v Gradu nato pa do Vilesse po stari cesti, od kje naju je pot vodila pa najini stari znani avtocesti preko Gorice do doma.Å tevec kaže, da sva naredila 1500km. Doživela sva vročino, veter, dež, lepe dolge ovinke, nekaj zmedenih šoferjev, ki so naju poskušali pokositi s ceste³, kup rahlo norih motoristov, ki drvijo po Riminiju, kot jaz po Leclercu, tik preden ga zapirajo, nadvse prijazne ponudnike B&B namestitev, prijazne in odprte Italijane, angelske zajtrke, okusne in raznolike večerje in še in še …

spet pizza, tokrat v Gradu

evo je!

Gremo domov!

Bilo je kratko in sladko, a saj bo še … zagotovo jo naslednje leto spet kam mahneva.

Save

to je pljunek od Trevisa [↩]
in to odličen zajtrk [↩]
a na to, da so na cestah tudi bedaki, računaš [↩]

21. julija, 2016

Pokemon go – Pokemon no

Pokemone lovijo. Ježešna, že tistih na karticah nisem razumela, kako naj bi razumela tole novo igrico! Sem zagovornik tega, da je treba it v korak s časom, zato sem pred kakšnimi 12 leti začela blogat, pa tudi Twittala sem, si odprla FB profil, ko sem za svoje prijatelje morala izbirati kar naključne ljudi, ki so imeli z menoj skupen le priimek, ime ali dekliški priimek. Jap, kar iskala sem ljudi, ki so na tej novodobni pogruntavščini in si jih priklapljala med prijatelje, saj takrat ni bilo “gor” nobenega mojega znanca in je bilo malce neumno pisariti na svojo steno, če pa tega potem nihče ni bral. 🙂

In potem je počasi moj sin dopolnil 14 let in med prijatelje sem lahko dodala njega, torej res prave prijatelje in njegove prijatelje. Vem, vem, how desperate was that, ha?

Počasi pa sem celo odkrila konkretne prednosti te novodobne igračke. Facebook se je izkazal za odličen imenik. Jaz si namreč hitro zapomnim obraze, imena, poklici, telefonske pa tik-tak izginejo v pozabo. Tudi preveč redoljubna nisem – no, rada imam urejeno in čisto, a nekako nikoli ne pridem do tega, da bi svoj čas posvečala npr. sortiranju vizitk. Pri meni so se vizitke vedno izgubile. Pa itak nikoli nisem vedela kdo konkretno stoji za kakšnim umetelno zrisanim logotipom.

In tako je FB postal prava stvar. Sčasoma sem si ustvarila še en profil in prvega prečistila (žal sem tudi tu podobna kot z vizitkami – kar nekaj mečkam) ter tam pustila le tiste, ki jih RES poznam ali sem jih vsaj enkrat tudi v živo srečala, na drugem pa vljudno sprejemala povabila vseh¹ … tudi tistih, za katere vem, da mi poskušajo le nekaj prodati 🙂

Čeprav je marsikdo pljuval tako preko blogerjev, kot preko Facebooka, vam moram povedati, da je eno in drugo meni prinesla le dobro. Preko bloga sem spoznala precej ljudi, s katerimi sem še danes v stikih, večinoma so to ljudje, ki se ne bojijo novosti, bistri, polni življenja in pogosto tudi poslovno uspešni. Tisti zagreti smo se srečevali na seminarjih, pisali za poseben Blogerski časopis, imeli Bložič (božično srečanje), krvodajalske akcije in se kar pogosto družili in spoznavali. Spomnim pa se, da je nekoč urednica One Sabina Obolnar, posvetila kar cel članek tem “ubogim”, zafrustriranim in za štirimi stenami zaprtim čudakom. 🙂

Tudi fejsbujkaše imajo nekateri še vedno za čudake. Å e nekaj let nazaj so me moji vrstniki² začudeno gledali, češ kako lahko izgubljam čas na internetu. Danes, ko se nekateri iz FB že selijo na Instagram ali Snapchat, pa mi vsi tisti prijatelji preko FB pošiljajo vabila za socialne igrice.

Ne, ne, tako v korak s časom pa ne želim iti – igrice me niso zanimale niti takrat, ko sem na svojem prvem poslovnem računalniku prvič videla Tetris in Minesweeper. Priznam, sem ju zaigrala parkrat, ko res, res, res ni bilo dela – čas kislih kumaric, saj veste – in tudi štrikanja nisem imela pri sebi 🙂

Facebook danes še vedno uporabljam za imenik. Ko se ne morem spomnit imena, grem preko profilnih slik svojih prijateljev in vedno pomaga. Ko me nekdo vpraša, če poznam koga iz marketinga ali računovodjo, spet – grem preko seznama svojih prijateljev. Četudi tista oseba ni na FB, mi kakšen obraz ali naziv podjetja, asociativno pomaga pri razmišljanju.

Uporabljam ga za svoj dnevnik, ki mi včasih pomaga poiskati ime tistega gostišča, v katerem sem bila lani – pa se ne morem spomnit imena.

Pomaga pri iskanju bivših sošolcev za obletnico valete ali mature. Pomaga pri spoznavanju novih ljudi. Res! Nemalokrat sem poznanstvo iz FB nadgradila s srečanjem v živo. Pomaga celo pri vzdrževanju rednih stikov s sorodniki ³, sploh pa pomaga pri prijateljih, ki živijo v tujini.

Ali se kaj naučim iz njega? Hmja, no, ja – morda tudi, saj sem povezana s skupinami s skupnimi interesi. Ker imam težave s ščitnico, sem v skupini takšnih, zanima me fotografija in seveda sem v takšni skupini, pa dizajn in seveda skupine povezane s fakulteto, kjer študiram.

Pomaga mi, ko se zatakne, ko se mi možganske celice skurijo, ko stric Google odpove (oz. ne razume moje zmedene govorice), takrat vprašanje postavim na svoji FB steni. Vedno se najde nekdo, ki me razume bolj od strica Googla in pomaga.

Tudi poslovno se mi je FB že obnesel. Ker se nanj spoznam bolje od povprečja, sem prijateljem že urejala njihove FB strani. Ali sem kaj zaslužia? No, ja, ni bilo za obogateti, a če nič drugega, sem dobila kakšno kavico zastonj, kak kozarec vloženih kumaric, marmelado in nedeljsko družinsko kosilo.

A kot pri vsaki stvari; ne gre le v eno smer. Iz FB se ne da nič potegniti, če tudi ti njemu nič ne daš. Potrebno je malce časa tudi “zapraviti” na njem. Jaz imam zaznačene posebne prijatelje in njihove novice me posebej opomnijo nase. Tiste prebiram, povšečkam (in jim tako dam vedeti, da jih spremljam), včasih pa tudi kaj pripomnim. Tudi sama moram kaj objaviti, zato se potrudim, da ob kofetkanju⁴ poslikam tisto kavico in ob njej napišem kaj strašansko pametnega.

Twitter se me ni prijel. Tja žal niso šli moji prijatelji in nekako nisem imela moči in energije, da si na novo širim krog prijateljev, ko pa že imam enega na FB.

Linkedin uporabljam. Predvsem za malce bolj resne zadeve. Nekaterih ni na FB in tako si delam imenik še tam. A ker žal trenutno nimam poslovnih načrtov, kjer bi imelo smisel pisanje resnih zapisov, ta stran bolj ali manj čaka na boljše čase.

Tudi Instagram mi je všeč. Ta mi pomaga, da preko sinove punce vidim, da je moj sin ok. Namreč med potovanji v tujini je to edini način, da vidimo, da otroci še migajo. Dokler so fotke gor, imajo še dovolj energije in zdravja.

Priklopila sem se na Snapchat. Ker sem na faksu – in ker sošolci pravijo, da je to zdaj in. Å e ugotavljam, kaj je tako in. 🙂

Očitno se staram, ker me tudi ta Pokemanija ni zagrabila. Da bi iskala Pokemone po širnem svetu? In se medtem ne bi pogovarjala? How not cool is that?!

A morda, morda – pa tudi pri Pokemonih ugotovijo, kako se jih da uporabiti v poslovne namene. Morda zadevo nadgradijo tako, da bodo Smrkci preko te aplikacije iskali svoje sanjske Smrkete ali delodajalci svoje Pokemonske delavce – Kdo ve?! In če bo tako, bom tudi jaz poskusila s tem. Do takrat pa po travnikih in ulicah letam z mojim gospodom ali s prijateljem pod roko, kužkom na špagi in če že s telefonom, imam v njem slušalke in ponavljam Kitajščino.

no, ne čisto vseh … malce pa znam tudi presoditi kdo je čisti norc [↩]
veste pašem v razred fosilov, ki so že praznovali Abrahama [↩]
imam jih nekaj, ki živijo na povsem drugem koncu Slovenije [↩]
ko tako ali tako nimam česa pametnega početi [↩]

24. aprila, 201624. aprila, 2016

Dva motorja, motorist, motoristka in kup prtljage

Moto sezona se je začela. Žal te prvomajske praznike objokujeva vreme in željno pogledujeva proti nebu ter upava, da bo sonček le premagal oblake, pokukal na plano in nama ustvaril kak lep dan za moto izlet na morje.

In če ne gre v živo, je čas, da obujam spomine na najino zadnje potovanje. Lani sva sklenila, da bova počitnice preživela na motorju in v nasprotju s preteklimi komfortnimi počitnikovanji, ko smo v največje možne prtljažnike natovarjali polovico domače garderobe ter tri četrt garaže, sva tokrat morala vso svojo prtljago strpati v majhne moto torbe.

Zagotovo se sprašujete (vsaj jaz sem se še tik pred tem) kako za vraga se lahko ženska odpravi na dopust brez prtljage polnega prtljažnika ter po možnosti še “truge” na strehi avtomobila?

No, težko, ampak da se!

Sigurno je moja prednost že v tem, da ne potrebujem, šampona, fena za lase, glasnikov in krtač ter britvic, brivnikov ali depilacijskih rekvizitov … in zaradi tega je vsaj ena borša manj.

Na svojem motorju imam dve stranski torbi, ki žal zadostujeta bolj za priročno odlaganje moto rokavic, kakšne dodatne jopice za mrzle urice in pa anti premočljivi jakni. OK, to je kul za enodnevni izlet, pri daljših počitnicah pa mi ti dve torbi kaj malo pomagata.

Konkretnejša pomoč se je kazala v Tomaževi 50 literski škatli, ki si jo je namontiral tik pred najinim odhodom. Tja sva naložila kozmetično torbico … kot sem že povedala brez fena, navijalk, ravnalca za lase, krtač in podobne krame …, moje knjige (brez tega ni počitnic) in vse najine čevlje in opanke.
Moj je sicer naivno verjel, da bo to dovolj za vso najino kramo, a sem jaz (pametno) sklenila, da si na svoj zadnji sedež oprtam nekaj dodatnih prtljažnih kapacitet. Med kramo na podstrešju sem našla torbo, ki je ugajala tudi mojemu od varnostno fluorescentnih barv malce obsedenemu dragemu in vanjo sem natlačila vse najine majice, hlače za vroče dni, rezervne kavbojke, gate, modrčke, nogavičke … skratka res vse kar sva potrebovala za brezskrbne počitnice. Res se nisem omejevala in če bi bilo še to premalo, bi napolnila še kakšno boršo in jo že nekako privezala na motor.

Ker sva imela delno prosti obe moji stranski torbi in njegov prostor pri balanci, sva tja lahko vedno spravljala jakne, ki sva jih menjavala med vožnjo glede na vremenske razmere, ki so naju spremljale na poti.

Oba sva se seveda odpravila na pot v popolni moto opravi – moto hlače, visoki čevlji in usnjene jakne, ko pa sva se na 40°C začela topiti, sva se preoblekla v tanjšo vetrovko in znosnejše hlače. Jaz sem na vmesnih postankih celo svoje čevlje menjala za šlapice in se po vaseh sprehajala kot pravi ameriški ostareli turist.
Jap, celo tiste florescentne pelerine sva imela spravljene v teh torbah … in ja, celo uporabila sva jih, saj naju je nekje pod Dolomiti ujela deževna nevihta.
Moja florescentna maratonska (tista, ki so mi jo dali na mojem teku na ljubljanskem maratonu) torba je bila pripeta s pajki na moj sedež in naslonjalo za sopotnika in preživela je vse ovinke in dirke (no, ja ;)), le dež ji je malce ponagajal, ko je skozi zadrgo prepustil nekaj vode in nama namočil majčke. Sedaj veva, da bova tudi ostale zadeve, enako kot perilo, zapakirala v polivinil vrečke in letos bo tudi ta nevšečnost odpravljena.

Vozila sva se od mesta do mesta … prespala eno ali dve noči v enem mestu, znosila borše in škatle v sobe … zjutraj spet nazaj na motor, jih prepasala in brrrr naprej. Počasi sem ugotovila, da je primerneje, če med samim potovanjem začnem racionalneje kombinirati zadeve v eno ali drugo torbo … in tako sem v svojo torbo zlagala stvari, ki sva jih vsakodnevno potrebovala, v moževo pa tiste za “back up”, torej vsa oblačila za vremenska presenečenja (saj veste dodatne majice z dolgimi rokavi in kak volnen pulover), dodatno perilo za vse naslednje dni, ter vrečo z umazanim perilom. Tako sva v krajih z možnostjo garažnega parkiranja njegovo torbo pustila kar “v avtu” … ups, na motorju, v sobo pa elegantno prinesla eno samo samcato torbico.

Resda sva pri najinih mestnih pohajkovanjih svoji čeladi morala nositi s seboj, a konec koncev mi moja rumena čelada prav lepo pristoji in me nič ne moti, če mi namesto torbice, na desni roki kdaj pa kdaj visi kar šlem. In glede na to, da se z motorjem v večini mest lahko pripelješ do samega centra ali ciljne točke, nama tega ni bilo potrebno početi prav velikokrat in za dolgo časa.

Glede na to, da sem se res čisto v vsakem mestu, takoj preoblekla v kratke hlače, pospravila svojo moto jakno v eno od torb na motorju ter “pancarje” (moto čevlje) zamenjala za udobne šlapice, v počitniškem pohajkovanju nisem bila prav za nič prikrajšana … in danes že razmišljam kam jo bova mahnila to poletje.

A še preden naredim načrt za novo pot, sem vam (pa tudi sebi in našim spominom) dolžna popisati najine Dolomite 2015. Do naslednjič!

Pa da ne pozabim: carica sem! 😉

6. marca, 201623. aprila, 2016

Å tudentska muha

Kot mama odraščajočega sina, sem si včasih želela biti muha, muha, ki stalno brenči naokoli in sliši in vidi vse, kar počne mularija. Pa kot kaže sem res postala neko brenčavo nadležno bitje, saj danes marsikaj vem o generaciji mojega sina – s to mularijo namreč študiram in z njimi delim veliko lepih in težkih trenutkov. Predvsem pa trpim, ko me starejši (pa ne od mene ;)) trpajo v skupino tistih brezveznih lenuhov, ki tako ali tako bogu kradejo čas in posedajo po faksu (to smo žal pač zanje mi študentje).

Tale mladina je v povprečju zagotovo bistrejša od nas, mladine prejšnjega stoletja. Možgane imajo naštelane na multitasking in iz ene teme v drugo prestavljajo hitreje, kot jaz pri speljevanju šaltam svojega BMW-ja. istočasno lahko počnejo tisoč različnih stvari – npr. so na predavanju, preverjajo FB sporočila, pijejo kofe, žvečijo sendvič, sposobnejši pa ob tem lahko celo klekljajo – ajde, mislim, da tista moja sošolka ni klekljala, ampak kvačkala – a vseeno: a niso Ä‘eki?!

Jaz sem se takraaaaat (100 let nazaj) na faks vpisala, ker so mi težili starši. Po uspešno zaključeni gimnaziji res blage veze nisem imela kam naj grem in vpisala sem se na Ekonomijo. Prvič, bila je najbolj blizu in tja sem se v 10 minutah pripeljala s kolesom, drugič faks je bil skoraj nov in spodaj so imeli kulski bife, tretjič tja so se vpisovali sami dobri tipi – no, ahja, danes so to neki plešasti stari komercialisti, ki danes zavaljeno sedijo v usnjenih konferenčnih stolih ali pa grejejo klopce na Dobu.. in ja, četrtič, moja mama je bila nadvse srečna, da se nisem odločila za kak zgubarsko oblikovalski poklic in se odločila izobraževati za bodočo kapitalistko, petič pa – klinc, tam ni bilo nobenih sprejemcev.

Danes se na faks vpisujejo, ker bi bil največji bedak, če vsaj za eno leto ne bi pocuzal študentskih bonov in vsaj enega leta ne bi zapravil za kelnarsko delo v kakšnem hipsterskem bifeju.

Jaz sem se sedaj vpisala na Fakulteto za dizajn. To za to, ker si tokrat že upam razjeziti mamo, ker je skrajni čas, da končno pridem do ene diplome (sem preveč škrt, da bi kupovala tiste, ki so jih ponujali našim ministrom 😉 ), ker ne znam biti brez dela in če sem že brez službe, je faks še vedno cenejši, kot 3 leta raznoraznih likovnih tečajev in konec koncev imam zdaj avto in pri tokratnem izboru faksa, sem naivno mislila, da je faks v Trzinu boljša izbira glede parkiranja. Res je, mi bifeja nimamo, ampak saj sem nekaj let nazaj itak ukinila kofetkanje, kar se tipov tiče – ajd, saj ni nič narobe z nadebudnimi dvajsetletniki, samo ne vem, če niso bile njihove mame morda moje sošolke pa se ne bi rada na obletnicah mature zapletala v prepire 🙂 (hec, hec … doma imam enega res dobrega, ki sem ga ujela takrat na Ekonomiji ;)). Resda smo imeli sprejemce, a tokrat sem se odločila za smer, ki me zanima, zato sem preživela tudi tisto kratko mučenje in oktobra lani začela pridno študirati.

Iz svojih prvotnih izkušenj iz prejšnjega stoletja vem, kako gre tole na faksu:

Začneš hodit na predavanja, prvi profesor bere iz knjige. Dooooolgčas!
Drugi nekaj kraca po tabli in si brunda v brado. Doooolgčas!
Tretja ima menstruacijo na 20 dni in nas zato prepogosto srepo gleda – grooooza – in tako počasi izločaš enega po enega in ker ima edini zanimivi profesor predavanja ob petkih, kar se res ne spodobi, si na faksu le še ob velikih nalivih, ko se pred mamo ne moreš ves dan skrivati po bifejih.
Ko pred izpitom odpreš knjigo, te mrazi od hudega, zato po dveh letih mučenja in sprenevedanja pred starši, počasi odnehaš in si poiščeš kakšno delo. Jap, v prejšnjem stoletju se je to še dalo, tokrat to ne gre več in preostane ti le še, da se seliš od bifeja do bifeja in pijancem polniš kozarce.

Naka, te vaje se sedaj ne grem več.
Na faks hodim redno – na vse – na zvezne, brezvezne, dolgočasne, zanimive – ej, karkoli mi ponudijo in karkoli lahko dobim, vse vzamem. In vzela bi še več, če bi mi faks le dovolil. A mi ne, ker so očitno bojijo, da bi me vsi posnemali in bi bil prevelik naval na določene ure (japajade ;)). Tokrat vem, da kasneje v življenju vse prekleto veliko stane, zato me iz predavalnice ne premakne niti vabljivo moževo vabilo na okusno večerjo v dvoje.

In moji sošolci?

Jah, nekateri so se vpisali, ker itak nimajo kaj početi – službe ni, doma so itak vsi sitni in ker so že imeli nekaj risarskega talenta, so prišli k nam.

Potem so takšni, ki so izviseli na Akademiji – ali pa padli na Arhitekturi – jah, na tistem “pravem” faksu – in ker so bili malce previdnejši so na seznam prijav vpisali še našo fakulteto. In – jah, na našem faksu so bili veseli vsakega, ki zna vsaj pravilno držati svinčnik – in eto – dobili so topel obrok (že prej omenjene bone), toplo izbico za vsaj 5 ur na dan in status študenta.

Imamo še nekaj takšnih, ki so se vpisali, da dobijo papir. Ata ima grafično ali mizarsko delavnico, mulc tako ali tako vneto pomaga, a zakaj naj ne bi dobil še papirja – saj veš, mali, čez 7 let vse prav pride – in v današnjem svetu je brez papirja težko. Tisti na faks uletavajo sem in tja, se kdaj pa kdaj podpišejo na listo za preverjanje prisotnosti, ter zdelujejo s solidnimi šesticami. To je vse, kar si želijo in če bo po treh letih padla še diploma, bodo več kot srečni.

In ja, imamo par naivnih, ki so padli na fensi ime. Fakulteta za dizajn se res sliši nobl, kajne? Bolje že kot NFT, a? Kdo za vraga bi se med tema dvema imenoma odločil za slednjega, ki zveni skoraj kot WTF?! 🙂

No, če povem čisto po pravici imamo tudi takšne, ki hodijo na faks z veseljem. Ja, res, imamo! Oba sta še vedno vneta za študij! 😉

In kako izgleda dandanašnji dan na faksu?!

Če so predavanja ob 16:30, avtobus pa vozi na pol ure, seveda nihče ne pride 20 minut prej. Halo?! Kje ste pa pri tem tempu življenja videli, da se tako nespametno dela s časom. Dejstvo je, da 16:29 v razredu ponavadi sedita 2 obupanca, ki sta v zabačeni Trzin (ja, res je – če nimaš lastnega avta, je prihod do Trzina fuc**** umetnost) prišla s fotrom, ki se je slučajno peljal na poslovni sestanek v Domžale. Jaz prihajam po svoji stari navadi – no, privihram – 5 sekund pred ali 30 sekund po točni uri. Ja, žal še nisem najbolj precizno preračunala vseh semaforjev na poti do tja. Ostalih 95% se jih počasi primaje od 16:45 pa do prve pavze okrog 18h. Odvisno od tega kdaj profesor pobira podpise prisotnosti.

Haleluja, tile v drugem letniku so počasi že dojeli, da v razred, kjer sedi 70 ljudi res ni potrebno trkati in ob vstopu razlagati o počasnem avtobusu, gumi defektih in tečni teti, ki te ni spustila preden ne poješ celega kosila. Res, lani so vstopali še pol ure po začetku in vedno se je našel vsaj en junak, ki je glasno razlagal čemu zamuda.

Potem so si tisti sedeči in prihajajoči mahali in se prevračali med stoli, da so se je namestili ob kolega s katerim se že ves dan niso videli in si povedali vse kar so prebrali na svojem FB portalu.

In ko so se končno vsi zvrstili, posedli in si na mizo zložili vse česar pri tej uri definitivno ne potrebujejo, se je začela debata. In to ne s profesorjem!

Prej omenjena kljekljarica je sicer izredno simpatično in zgovorno dekle. Žal je starši niso poučili o šepetanju. Ok, razumem, da je kdaj pa kdaj s sosedom potrebno preveriti, ali profesorjeve trditve res držijo. In, ja, razumem, da ti do odmora vse pametne ideje zbežijo iz glave -. Pa tudi zapisati si jih ne moreš, saj pri multitaskingu deluje le istočasno delo z različnimi telesnimi organi. Torej, če si zapisuješ predavanje, ne moreš hkrati zapisovati še svojih idej. In tako takšnim študentom preostane le to, da si jih izmenjajo TAKOJ – na licu mesta. In ko se na kupu najdejo tri, ki ne poznajo šepetanja oz jih je zvilo v vratu in ne morejo obračati glave druga proti drugi, se razred vsakih 15 minut spremeni v čebelnjak poln brenčečih trotov.

Na mizah ležijo vrečke s klopkami preje, napol pojedeni sendviči (ker je ravno zmanjkalo časa, sendvič pa je takooooo velik), kavni lončki, steklenice z vodo, plastenke in seveda odprti prenosniki in telefoni.

Priznam, motilo me je, ker so profesorji vedno skakali in kričali naj umaknemo telefone z miz. Sama sem bila namreč vajena, da si na poslovnih predavanjih s telefonom pomagam – poslikam zanimivo projekcijo, pogooglam kak podatek, ki ga je predavatelj posredoval in me o zadevi zanima še kak podatek več, a sem kmalu ugotovila, da bi brez tega kričanja polovico študentov igralo igrice, druga polovica pa ustvarjala selfieje in jih lepila na svoj FB profil.

Tudi podpisovanje prisotnih me je zmotilo. Lepo vas prosim – a zdaj se bom pa podpisovala, da hodim na faks, na katerega sem se vpisala po svoji želji pri polni zavesti in ki ga želim uspešno dokončati?! Pa saj smo vsi polnoletne osebe in če nekomu ni do faksa, naj ostane doma! Pa še kleklja in gobeline štika se zagotovo lažje doma.

Ampak – hmja -. Priznam, morda bi bilo res duhomorno, če bi v predavalnici za 70 ljudi, sedela le dva študenta, na koncu pred izpitom pa bi se ostalih 68 smrtno resno pregovarjalo s profesorjem, češ da so bili skoraj vedno tam, le da jih on ni opazil, ker so sedeli v zadnji vrsti.

No, razen tega, da se videvamo bolj malo – saj razumete – študentje pač delajo po bifejih, fotrovih delavnicah, trgovinah -in zamujajo, zato ni časa za kakšne poglobljene debate, se načeloma krasno razumemo. Smo frendi. Na FB-ju. Tam vidimo kaj počnejo naši prijatelji, lajkamo, se smejimo (pravzaprav lepimo smajlite) in se nasploh zabavamo.

Veliko heca je v zgoraj zapisanem, a tudi nekaj trpkih resnic, a na samem koncu bi zapisala, da se med mladimi odlično počutim in da sem vesela, da sem del njih.

In da ne bom pristanska, bodo naslednjič na tapeti profesorji 😉

1. oktobra, 20158. aprila, 2016

Kako umiriti metuljčka … 2.del

Če ste pridno odkljukali vse všečke, potem itak veste kako je šlo vse do mojega vihravega in rahlo jeznega (rahlo zato, ker mi je preko noči nekaj jeze izpuhtelo) prihoda na Polikliniko.

In če ne … no, potem pa je tukaj začetek moje zgodbe.

V njihovo … ali pa mojo, a to bo šele čas pokazal … srečo gre šteti, da sem v čakalnici srečala prijateljico Å pelo, s katero sva bili taisti dan dogovorjeni za kavico. Jah, radi počvekava in vpijeva v en rog, kako je to zdravstvo zafurano in kako te po hitrem postopku, ko še sam ne veš kako in kdaj, napumpajo z zdravili, našpikajo z bogvečim in v najinem primeru bohnedaj celo ožarčijo in kontaminirajo. Midve se pa ne dava! Ne, ne, naju pa ne bodo tako zlahka prepričali!

Kako naj bo človek še jezen, ko v čakalnici objame prijateljico in ji na hitro razloži ves logistični cirkus kliničnega centra! Ja, ja, sem jim prišla kar v živo povedat kaj si mislim o tem!

In se vsa nasmejana postavim v vrsto ob okencu, sestri prijazno razložim, da tako na hitro pa jaz res ne zmorem spakirati kovčka in oditi v bolnico. In predvsem ne želim tega početi še preden so izpolnjene vse točke iz mojega zadnjega izvida, ji pomolim pod nos “vnaprejšnji pogovor z zdravnikom”. Uf, sestra se je odzvala prijazno, se dvignila in odkorakala po zdravnika. In … uf, zdravnik si je nadvse prijazno vzel čas in me kljub mojemu nenapovedanemu vpadu in njegovem takrat ne ambulantem obratovalnem času, popeljal v neko izbico in mi mirno in počasi vse razložil. Po 10 minutah pogovora sem iz sobe prišla nasmejana in prepričana, da moja prihodnja sreča pelje le preko nuklearnega sevanja 🙂 Å pela, še vedno zaprisežena antinuklearka, se najbrž še danes sprašuje kakšna travica je po 10 minutah mojega bivanja za tistimi vrati, narisala na moj obraz tisti prešerni in prepričani nasmeh.
Ok, usoda mi ni pripeljala le Å pele v čakalnico in me iz našpičene prekle spremenila v prijazno in nasmejano dečvo, usoda mi je nekaj tednov pred tem že malce zmehčala srce, ko mi je poslala novo poznanstvo – dekle, ki se sooča s podobnimi težavami, ki sem jih sama spoznavala pred leti. Skupaj naju je spravila njena mati, s katero sva bili že nekaj let povezani preko socialnega omrežja. Dobili sva se, beseda je dala besedo in res, podobne težave, podobne reakcije, enako razmišljanje, le da sem jaz skozi vse to že šla in danes na vse skupaj gledala z distance in zato popolnoma neobremenjeno. Uf, ja, tudi ona je izredno bistra, tudi ona ne verjame na prvo besedo, tudi ona je prebrskala internet po dolgem in počez in prebrala nič koliko knjig, ki (seveda ;)) odsvetujejo ravno tisto, kar nam vedno znova “uturavajo” zdravniki in ja, tudi ona je prestrašena.
Res je, sama sem se anksioznosti, nespečnosti in izgorelosti rešila brez grama medikamentov, a poznam kar nekaj ljudi, ki so to pot ravno tako uspešno prehodili z njihovo pomočjo. In to prav lepo, elegantno in uspešno. Ko sva s tem dekletom nekega dne debatirali o njenem strahu in zadržkih, sem ji trezno odgovorila, da na netu najbrž ni tako lahko najti pozitivnih izkušenj. Tisti s pozitivnimi izkušnjami redkeje pišemo o tem.

Gremo neštetokrat v trgovino, vsi so neznansko prijazni, vse kar potrebujemo imajo, nihče se ne zmoti pri blagajni in mi niti pomislimo ne, da bi o tem pisarili, a ko nam blagajničarka samo enkrat jogurt potegne dvakrat preko števca in morda še sikne kakšno pikro, se ta takoj znajde po vseh zobeh in na vseh socialnih omrežjih. Podobno je z zdravniki in našimi boleznimi.
Ohhh, kako sem pametna po bitki, … po tisti, ki sem jo že dobila! A ko je govora o moji trenutni bitki – bitki za ščitnico, sem seveda spet prečesala vse forume, prebrala vse knjige, ki so v naslovu napovedovale bitko proti uradni medicini in verjela vsaki, ki je slišala karkoli od svoje none, strica ali sosede.
In tako sem bila tistega dne, ko me je v roke dobil prijazni zdravnik že rahlo marinirana in spanirana ter pripravljena za v lonec!
V ponedeljek, ko naj bi se javila v bolnici, so mi klecala kolena in rola papirja na WCju, je skrbno čakala na vsak moj naslednji jutranji obisk, ki se je tisto jutro dogajal pogosteje, kot klikanje po FBju.
Zbrali smo se v čakalnici Poliklinike in 7 “izbranih” so nas v spremstvu sestre pospremili v 3. nadstropje UKCja – oddelek za nuklearno medicino. 4 ženske, 3 moški, povprečna starost 100 let. Prisežem, vsi okrog mene sami metuzalemi, eden starejši od drugega. Jao, uboga jaz! Resda sem s seboj privlekla pol knjižnice, svoj računalnik, slušalke, svojo glasbo in zunanji disk na katerem je bilo filmov za enoletni filmski maraton, a konec koncev se bom najbrž vsaj ponoči morala znebiti slušalk in vsake toliko časa nameniti svojim cimram kak usmiljenja vreden nasmešek.
Vse predstavnike moškega spola so strpali v prvo sobo, in za drugo poklicali dva priimka od katerih ni bil nobeden moj. Joj, ljubi bogec, naj spravijo v sobo tisto visoko suho grižo v črni obleki, ki je že v čakalnici sikala in grdo gledala! Čez dan bo zagotovo sikala, ponoči pa smrčala! A na mojo grozo je ta gospa po pozivu tistih dveh priimkov stala hladno in nepremično. Jojme, ravno v moji sobi bo! A na mojo srečo je bila gospa naglušna in po drugi ponovitvi priimkov, me je odrešila in počasi odkrevsala v sobo številka 2, skupaj z priletno, majhno, okroglo in zgovorno damo.

Uf, torej rešila sem se grdogledajoče in mnogogovoreče dame in ostali sva le še jaz in gospa, ki je protokol očitno že obvladala.
Takoj je pozdravila sestre kot stare znanke in mimogrede povedala, da se po vrnitvi domov res ne moremo brezskrbno objemati z majhnimi otroki. Aha, imam srečo, v sobi bom z “Äombo” – starim izkušenim vojakom, ki je okope dal že skozi in točno ve kaj hudega nas čaka! Torej me ima nekdo tam zgoraj vseeno rad!

Takoj po menjavi naše civilke za povešeno in sprano pižamo, sva začeli klepetati in moja prva plast strahu in slabe volje se je odkrušila. Gospa iz Ajdovščine je bila na tem oddelku že tretjič!!! Prvič malce za hec – no, čisto resno so jo sicer vpoklicali, a po dveh dneh testiranj in pregledov, ugotovili, da ne bo deležna radiojoda in jo poslali domov. Čez nekaj mesecev so jo ponovno povabili, takrat so jo zadržali, v sredo je pojedla “bombo”, zgodilo se bojda ni nič, po enem tednu odšla domov, zdržala zadrževanje izven dosega rok in objemov svojih dragih in sedaj, 9 mesecev kasneje je zopet tu – isti oddelek, isto osebje, enaki postopki.

Baje gre tukaj vedno vse po enakem ritmu – v ponedeljek zjutraj vse “hiperaktivce” (vse tiste, ki nam ščitnica ali določen del, dela prehitro in preaktivno) zberejo na hodniku Poliklinike. Vedno zapolnijo vse postelje – 3×3. Vsi lačni (na tešče) se do 10h prebijemo do tretjega nadstropja, oblečemo v pižamice, sestra vzame kri, izpolni vprašalnik, razloži nekaj osnov – ja, naj ne pozabim, potolaži vse tresoče in bogaboječe paciente -, nato pa nas pusti, da se porazgubimo po sobah. Kosilo ob 12h, večerja ob 18h, vmes pa sprehajanje po hodnikih, obiski, ob lepem vremenu pa, če te ne moti črtasto sprana pižamasta moda, celo sprehod do bližnjih trgovinic. Domov te ne spustijo, lahko pa se celo dogovoriš za žur v sosednjem parku, da si le v sobici tam nekje do 22 ure. Zadeva se za vseh 9 (v našem primeru nas je bilo le 8 – v sosednji sobi je tretjo posteljo v torek zapolnila (spet) priletna gospa iz Idrije), v torek bolj kot ne ponovi, s to razliko, da nas v torek napolnijo s testno “bombo” – popiti nam dajo čisto malo radioaktivnega joda in v sredo zjutraj preverijo kam se je nakopičil.

Priznam, meni “gušteru” je zelo pomagala prisotnost “Ä‘ombe” na sosednji postelji, ki je s svojim prijaznim klepetanjem počasi odpravila vsak strah. In v sredo zjutraj, ko sva v sobo dobili še tretjo cimro, sva jo obe skupaj že tolažili in mirili, da stvari, ki jih je brala po netu, res ne morejo biti čisto realne, saj vse skupaj tu zgoraj – v žrelu nuklearke, zgleda bistveno bolj lahkotno.
Ja, ja, tudi jaz sem se naposlušala zgodb o tem, kako ti scvrejo povsem dobro ščitnico, kako si kontaminiran in to ogroža celo tvoje telo, jetra, ledvica, kako zdravniki šele naknadno po letih težav, za katere ne najdejo vzroka, ugotovijo, da je težava nekje povsem drugje in da so ti medtem pomotoma uničili ščitnico, kako so se ženske na svojih 80 pretiranih kil, v nekaj tednih zredile še za baročnih 30, kako so nekaterim ženskam menstruacije trajale še mesec po tej kontaminaciji, kako se moraš še mesece ogibati svojih dragih, saj je sevanje škodljivo – kako se torej ogibaš samemu sebi?!
In seveda naša nova cimra, mlada mamica, shujšane postave in upadlih lic, ki so jo ne, le nekaj dni vnaprej kot mene, ampak le nekaj ur pred “sprehodom skozi Černobil” povabili, da spakira kovček, se poslovi od svoje 4 letne hčerke, moža in odide na “zdraviliške počitnice”, je bila opremljena še z nič koliko podobnih zgodb.

Lejte, vem, da sem sila gostobesedna in da znate popiti že celo kavico, mojega zapisa pa ni in ni konec, zato bom spet uvedla čas za počitek in nadaljevala jutri. Ali pa mogoče pojutrišnjem. No, ja, enkrat letos!

Tokrat pa brez reklam.

Mi še tisti od zadnjič niso plačali, hehe. 😉

Ajde, trajalo je kar pol leta … ampak tukaj je tudi zaključek te metuljčkaste sage 😉