Kategorija: Sveže

Objavljeno dne

Odvisnosti, pregrehe, želje …

Recimo, da je Dr. Janez Drnovšek prišel do spoznanja o tem, kaj ga osrečuje in katere so njegove največje življenjske prioritete. In tako je v svojih zadnjih mesecih življenja pekel svoj kruh, bral in pisal knjige ter delal dobra dela. Je spoznal nekaj, kar mi še ne uspemo videti?

Če pomislim, da me je pred 20 leti gnalo naprej nekaj povsem drugega, kot danes, je najbrž možno, da tudi mene pri 60-ih zagrabi, da bi postala druga mati Tereza??!

A, ni skrbi, danes me ženejo še povsem običajne, marsikdaj zelo posvetne in materialistične zadeve. Analitično bom poskušala objeti določene zadeve, ki v današnjem razvitem svetu ženejo večinsko populacijo tudi do te mere, da je od nje odvisna.

  • Kocka oz. igre na srečo so mi totalna neumnost. Niti slučajno me ne prevzame in če me pot slučajno zanese v kakšno igralnico (se mi je zgodilo že tudi iz poslovnih razlogov), bom pač preživela tisti čas tam, nato pa pobrala kar je za pobrati (ponavadi nič, ker vložek, ki sem ga MORALA vplačati hitro zapravim) in mirno odpeketala domov.
  • pijača; alkohola načeloma ne uživam. Ja, kozarček vina ob posebnih priložnostih, vendar to bolj iz osnovne kulture, spoštovanja do okolice in želje po nekompliciranju, a ob pitju alkohola ne čutim nobenega užitka. Enako bi bilo, če bi imel alkohol okus Coca-Cole. Pila bi jo (sedaj je ne), a ob tem ne bi doživljala ničesar.
  • seks; Zame je seks iskaz ljubezn, pripadništva in v sebi združuje še vse kaj več, kot trenutni užitek. Na listi življenjskih prioritet je na višjem mestu marsikaj drugega … npr. družina … zato seks, kot šport, skakanje čez plot, iskanje različnih partnerjev in zadovoljevanje takšnih želja niso na mojem spisku opravil.
  • cigarete; sploh ne vem kaj naj komentiram. Sem poskusila pihati v svojem malce bolj uporniškem času, vendar nikoli videla smisla v tem, da bi nikotin vdihavala, zato težko sodim o užitku, ki naj bi ga ta povzročal. Enostavno me ne zanima.
  • droga; do I need to say anything?
  • šport; šport me zna zasvojiti. Na trenutke, ne vedno. Pridejo obdobja, ko ugotovim, da uživam v naporu, v občutku, ki mi ga daje izčrpanost in trenutki po tem. Če lahko šport združim še s katero od mojih drugih prioritet ali užitkov (npr. klepet, druženje, družina), potem pa sploh. A gledanje športa … navijanje … naka, niti malo!
  • hrana; uživam v dobri in lepi večerji. Točno, tudi lepa mora biti! Pa naj jo pripravijo drugi, kar užitke le še poveča. Če pa me nanjo povabi še moj dragi, potem pa se itak stopim.
  • ples; moja neizživeta želja. Govorim o tistem plesu v parih. Ali pa vsaj salsa. Najbrž tipično ženska in tako tipično neuresničena ob zgodnji zavezanosti partnerju, ki je pač tipično moški in ga ples niti ne zanima. Mogoče, mogoče kdaj ….
  • potovanja; nekaj kar me izpolnjuje. Obužujem potovanja. Obožujem potovanja v krogu svoje družine. In če lahko potovanja združim z nekim poslovnim smislom, če se tam družim in spoznavam nove ljudi in imam hkrati ob sebi svoje ljubljene osebe, sem preprosto SREČNA

Najbrž bi lahko naštevala še dolgo, vendar naj bo dovolj. Kaj pa vi?

Objavljeno dne

To rabim!

Imam gužvo, pred vrati je naš dogodek na katerega se pripravljamo 4 mesece. Ne, ni prvič in dejansko smo že zelo rutinirani v pripravah. Nisem štela, ampak po grobi oceni je to že 35. po vrsti. Govorim le o dogodkih takšnega obsega, kot je ta, ki nas čaka. Začnemo v petek in končamo v nedeljo.

In ravno na ta vikend je ogromno zadev, ki me zanimajo in jih ne želim zamuditi.

Vse ostalo sem že odpisala, a tale Blogres.si

mi ne da miru in vsekakor se ga bom udeležila.

Sem se prijavila in poskušala bom skočiti tudi nanj. Obvezno, moram pogledati kaj bo dogajalo, obvezno spoznati kakšne nove face …. in se naučiti kaj novega.

Na srečo bo naš dogodek v sosedstvu. Malo bom v Cankarju, malo v Hali Tivoli, vmes pa skočila še v Mons. Kaj hoč’mo, tak’le mamo!

Sicer pa sem ta teden pod stresom, dogaja toliko stvari, da sem morala zmanjšati vnos kofeina, kajti napetost, ki jo čutim v telesu, je enostavno prevelika že brez dodanih kavic.

A ta slikica me je prepričala, da obstaja tudi boljša rešitev od popolne kofeinske abstinence. Kava + masaža … mmmmm!

Objavljeno dne

Biti popoln?

Jaz v pisanju uživam, ampak užitek vidim predvsem v izražanju misli in konceptualnem prenosu ideje, ki pa je žal ne znam prenesti tako, kot bi jo sicer želela. V mislih vsaka stvar izgleda (jah, tega izraza se ne morem znebiti …morda se tudi nočem .. ker mi je všeč …. briga me, kaj si o tem misli Toporišič 🙂 ) veliko bolje, kot je potem, ko začnem tolči po tipkah. Perfekcionistično ubrisana, kot sem, bi se zlahka zgodilo, da bi na dan pokukalo le 5% vsega, kar sem kdajkoli zapisala. Sploh, če bi stvari pred objavo še enkrat prebrala.

Zato sem ob odločitvi, da pišem blog, sklenila še nekaj zadev, ki jih v veliki meri upoštevam. Ena od teh je, da po osnovni ideji enostavno sedem za računalnik in kflofam, klofam, klofam. Sproti se trudim, da delam čim manj napak in ko pred objavo preberem še enkrat, popravljam le očitne velike napake ter dodajam linke. In v takšnem primeru so moji stavki še vedno predolgi, ponekod prekinjeni s preveliko vejic, včasih nesmiselno povezani in imajo nespeven (ali morda celo napačen) vrstni red. Če bi se potrudila in brala še 2x, 3x … celo večkrat bi tekst obrnila na glavo, ga osmislila, morda celo pobrisala … a za to bi enostavno porabila preveč časa in luč sveta bi ugledalo bore malo prispevkov.

Tako … to in nič drugega tokrat. Baše me čas, imam milijon idej o čem pisati, a nikakor se nič pametnega ne zlije na tipkovnico.

Objavljeno dne

Pa kaj je s tem 2008!!!

Po radiu sem zaslišala sporočilo, da nas je danes po hudi bolezni zapustil Dr. Andrej Marušič in čeprav na smrt oseb, ki jih osebno ne poznam, navadno ne reagiram čustveno, je bilo tokrat drugače.

Zanj sem skorajda točno pred enim letom slišala prvič v življenju. Bil je drugi govornik na predavanju v Cankarjevem domu, kjer je predaval tudi Zdravko Zupančič, ki me je nekaj mesecev pred tem očaral s predavanjem o retoriki in ker me je k obisku predavanja pregovoril prijatelj, ki me do sedaj s podobnimi zadevami še ni zavedel, sem si to predavanje pač odšla ogledat.

Iz predavanja sem odšla kot njegova nova oboževalka. Kdo bi si mislil, da se bom kdajkoli navduševala nad psihiatrom!

Na predavanju je bil videti zdrav, poskočen, šarmanten, urejen, poln življenja…. skratka niti sledu o bolezni …. danes pa …. življenje preseneča …. sploh, če pomislim, da je bil enakih let, kot jaz.

Dr. Drnovšek, Dr. Marušič, naš dedi …. pa še na sredini leta nismo!!!!

Dr. Andrej Marušič, počivaj v miru!

Objavljeno dne

Prijaznost z napako

Ljubljana je lepo mesto je pisalo na majici Zorana Jankoviča,
ki jo je imel na sebi med obiskom šole našega Jake. Lepo že, pa je tudi prijazno?

O majici, ki načeloma ni prav nič posebnega, a na igriv način promovira mesto, ki ga imamo radi, sem po obisku Jankoviča, razlagala mojemu, ki pa mi je takoj razložil, da je to zagotovo ena od majic, ki jih že dolgo gleda skozi okna izložbe našega turističnega centra, ki pa je itak vedno zaprt, ko ima človek čas in se sprehaja po mestu in je tako nikoli ne more kupiti.

Eto, danes smo končno imeli priložnost in vsi trije smo zavili v TIC – turistično informativni center, ki kraljuje na idiličnem mestu, na križanju Tromostovja, ceste, ki vodi do tržnice in tiste, ki nas pelje do Magistrata. Krasna lokacija, lep in prostoren prostor, prav ponosna sem bila na svoje mesto, ko smo se tiho sprehodili mimo turistov vseh mogočih narodnosti, ki so se bolj, kot v sobi z informacijami, zadrževali v naslednji, kjer je mogoče kupiti spominke. “Uboga” prodajalka (najbrž študentka) se je morala spopadati s hudo stresno situacijo in odgovarjati več različnim nacionalnostim in pri tem ohraniti nasmeh na obrazu. No, ni ji ravno uspevalo, a nič zato, zunaj je bil lep sončen dan in tudi močno resen ksiht obraz neke Vide (baje ji je tako ime), ni nikogar spravil v slabo voljo.

“May I listen this CD?”, je s prijaznim glasom vprašal nek gospod.
“No.” je bil kratek in jedrnat odgovor gospodične Vide

Ni bil ravno neprijazen odgovor, a vseeno sem se potihoma vprašala , če gospodične res nihče ni podučil, da se prijazni prodajalci negativnih odgovorov ogibajo in če že ne gre drugače, bi lahko “ne” pospremila z milim nasmeškom in pojasnilom, da ji v prodajalni niso namestili predvajalnika ali kaj podobno iz trte zvitega.

No, pa smo prišli na vrsto mi. Na obešalnikih je viselo kakšnih 5 majic v različnih velikostih, različnih barv in design-ov. Ker gospodična Vida očitno ni plačana od prometa1, ni sama pristopila k očitno za majice zelo zainteresirane stranke in ker nismo ravno sramežljive vrste ter povrh vsega vemo, da žal naslednjih 5 let spet ne bomo imeli priložnosti, da naletimo na odprta vrata te prodajalne, smo gospodično Vido povprašali, če imajo še kaj drugega, kot to kar visi na teh petih obešalnikih.

Naredila bi ji krivico, če bi trdila, da je bil njen odgovor neprijazen … ne, povsem korektno je odgovorila, da imajo majice v VSEH velikostih, vendar LE v teh barvah in s temi napisi, ki visijo tam. Izbor moških majic se je z njenim odgovorom zožil na 3 ali morda 4 majice. Pri majici Ljubljana je lepo mesto, nam ni bilo všeč, da je majica rdeča, pri drugi se niti ne spomnim več, kaj nam ni sedlo, tretja temno zelena z napisom I FEEL SLOVENIA pa se je zdela prisrčna Jaki, vendar je velikost M, ki je bila izobešena, kazala, da so majice velike in bi mu bila najbrž prav le S.

“OK, vzeli bomo to zeleno v velikosti S,” smo se kar odločili.
“Ne, tega pa nimamo, M je najmanjša velikost, ki jo držimo,” nam je povsem prijazno razložila, a se že obrnila k drugi stranki, saj mi očitno nismo bili več zanimivi.
Spogledamo se in se tiho sprašujemo kaj S ne spada v skupino “vseh” … ob tem pa začnemo sami ugotavljati ali bi morda le vzeli številko M, jo snamemo z obešalnika in vprašamo Jako, če bi imel večjo …. bi jo nosil … mu ne bo prvelika ??? Jaka prime majico in reče, da jo bo na hitro potegnil preko svoje že oblečene ter jo pred nakupom raje še probal2. Vidino zanimanje je bilo povsem drugje, a Tomaž vseeno prijazno povpraša (čeprav je bilo vprašanje popolnoma retorično in vljudnostno): “Saj lahko probamo, kajne?”
“Načeloma ne!”
Aaaaaa???!!
Zakaj že?! Ker ne želite prodajati? Ker te fant včeraj ni ….? Ker bomo dokaj cenene bombažne majice raztegnili in umazali?

No, majice si res nismo tako močno želeli, kot si očitno tudi turist pred nami ni želel CD-ja. Bomo preživeli, a res ne vem, če si naše mesto ne zasluži osebja, ki ima nasmeh na ustih že po defaultu in osebja, ki je besedico NE že izbrisalo iz svojega besednjaka!

  1. od nasmeškov pa sploh ne [↩]
  2. ma kaj vem kakšna je lepa slovenska beseda za to krasno opravilo 🙂 [↩]