Kategorija: Hecam se

Objavljeno dne

Kličemo koga?!

…. Naravne sile?! Saj res nimam prav nič proti Damjani Golavšek, čisto, čisto nič, ampak tole včeraj na Slovenski popevki, halo?!

Saj sem že pisala, da rada poslušam Ota Pestnerja, torej je logično, da me vase potegne tudi nostalgija Slovenske popevke. Če pa povem čisto po pravici sem Slovensko popevko 2007 gledala predvsem zaradi Alenke Godec. Alenka ni ravno moja prijateljica, s tem bi se težko pohvalila 🙂 , je pa prijateljica od moje prijateljice in to je skoraj to, a ne?

Alenko Godec sem rada poslušala že davno nazaj …. davno ?? …hmja, kaj pa naj rečem, če sva pa obe z Alenko tista generacija, ki je letos že kar precej 40+  🙂 , ampak prav posebno se mi je usedla v srce, ko sem jo spoznala tudi osebno. Zabavna, odkritosrčna, direktna …. in predvsem z enkratnim glasom. Seveda s krasno frizuro, a ne Babzy? 🙂 To moram zapisati, da Alenke ne bi poznala, če nama krasnih frizur ne bi pripravljala Alenkina dobra prijateljica Barbara, ampak o Barbari kaj več kdaj drugič, tokrat sem mislila zapisati kaj o Naravnih silah, ki jih kliče Damjana Golavšek.

Saj nisem nek glasbeni strokovnjak in kot sem že zapisala, nimam prav nič proti Damjani Golavšek in kot sem tudi že zapisala, navijam vedno za Alenko Godec, pa vendar tale komad, ki je zmagal na letošnji Slovenski popevki! Oprostite, kaj pa je to? Kam pa se je izgubil refren? Je to kakšna pesmica, ki jo je Damjana povzela po otroških igricah? Ali pa sta z njenim Čarlijem obiskala Indijance in se navdušila nad njihovimi tradicionalnimi plesi in vzporednim klicanjem dežja?

In kaj je pri tej pesmi tako očaralo sodnike? Besedilo, ki je kratko in nekomplicirano in so si ga zlahka zapomnili? Oprostite, vse razumem in skoraj nikoli ni zmagovalka tista pesem, ki jo jaz favoriziram … aja, saj Alenka pač ne more vedno zmagati 🙂 …. ampak ni pa se mi še zgodilo, da zmaga tista pesem, ki mi je najmanj všeč.

Ja, no za vse je enkrat prvič 🙂

Objavljeno dne

Danes so me jezili Hrvatje

In sedaj poskusimo, če ima moja beseda res moč in bomo jutri v novicah slišali, da so Hrvatje odstopili 🙂

Saj priznam, da sem zmedena in včasih preveč površna in da je krivda za današnje muke predvsem moja, ampak tako, kot me je Bog kaznoval danes, si res nisem zaslužila. 🙁

Te dni imamo norijo, res norijo. Poleg tega, da je za vse mame, ki imamo šoloobvezne otroke september res eden najljubših mesecev, saj je treba otroke navajati na ponoven red, jih metati iz postelje, brcati v tazadnjo, ko se nikakor ne spravijo v šolo (upam, da me ne bo kdo prijavil sociali ..kajti tole z brcanjem je zgolj metaforično 🙂 ), zraven pa usklajevati vse urnike in krožke, na katere mulci letos načeloma pa ne bi več hodili, ker so itak lani mislili, da je klavir strašno zabavna stvar, ampak letos bi pa oni raje bobne … !!#@# .

In poleg veselega septembra imamo pri nas v firmi sploh zabavno.

Ravno sem bila v Berlinu in sploh še nisem uspela zaključiti tega projekta, že drvim v nove. V ponedeljek se začne eden največjih cirkusov, ki jih pripravlja naša firma. No, ni ravno cirkus, je le precej obsežen in zahteven projekt. Namreč naša pisarna je tokrat organizator enotedenskega mednarodnega seminarja, ki se bo odvijal v Portorožu. Gostili bomo okrog 1200 gostov iz 15ih različnih držav, simultano prevajali v vse te jezike, organizirali večerje, igre, izlete, spanje … imeli hkrati z njimi tukaj lastnika našega podjetja, ki je navajen precej dobrega servisa … zanj organizirati oh in sploh in še več …od predsedniškega apartmaja, masaž, posebnih juhic, sveže stisnjenih naravnih sokov, do privatnega letala, ki ga bo popeljalo iz Portoroža v Frankfurt in od tam z rednim letom v Ameriko …. prodajali bomo določene nove artikle, ki jih še vedno “delamo”, koordinirali delo še nekaj tujih pisarn, kajti večina gostov ne govori angleško, zato bo potrebno precej usklajevanja ….. skratka tik pred zdajci je napeto in noro.

No, poleg tega se nam je najavila davčna inšpekcija, ki je na srečo včeraj opravila pregled hitro in efektivno in kot kaže ga bomo enkrat za spremembo tudi hitro in neboleče zaključili.

Danes pa sem odšla še na nujni sestanek v Zagreb, kjer doživljamo travmatično zgodbo, ki se vleče že skoraj leto dni, ko so na našo prireditev v Karlovcu dobesedno vdrli inšpektorji vseh možnih profilov. Dolgo zgodbo bom tokrat skrajšala tako, da povem, da naj bi danes sedli z našim davčnim svetovalcem, našim hrvaškim računovodstvom in hrvaškim odvetnikom ter zapisali ugovor na zapisnik finančne policije, ki je brkljala in rofkala po papirjih več kot leto dni in potem kar nekaj nametala vkup, kar nima ne repa ne glave. Računovodkinja se drži za glavo in pravi, da kaj takšnega v svoji 30letni karieri še ni doživela in da teh ljudi sploh ne razume, davčni svetovalec itak pravi, da je zmeda v državi velika in nihče več ne ve, kako naj se dela pravilno in pošteno, odvetnik pa se le smeji .. … ampak bistvo je, da denar kroži .. saj je vseeno ….inšpektorji napišejo zmeden zapisnik, mi najemamo svetovalce, jih plačujemo, se pritožujemo, leta tečejo in kdo ve kaj bo čez 10 let, ko bo naša pritožba obravnavana.

Ampak to ni tisto, kar me je danes jezilo …tega sem že navajena in rečem le grrr, si mislim okej, učne ure iz financ, davkov, računovodstva in prava … bo že kdaj prišlo prav.

Takole je bilo; danes naj bi imeli ob 12h ta veleumni sestanek. Na sestanek se peljeva moja kolegica iz računovodstva iz Ljubljane in jaz …. seveda zamujava. Res ne vem kaj se dogaja v mesecu septembru, ampak ceste so 2x bolj nabite z avtomobili. Kaj so že prodali vse tiste Twingote, ki so jih tako vneto porivali po vseh reklamah? Tik pred mejo potegnem iz torbice svojo oooooogromno denarnico, kjer imam vse kartice, zdravniško, vozniško in seveda osebno. Shit, shit, shit! Ponavadi ne preklinjam, ampak to je bil res odličen moment za kaj takšnega.

Včeraj ob 1h popoldne mi je Tomaž zatežil naj mu na mizi v pisarni pustim svojo osebno, ker mora na občino nekaj urediti ..kaj vem kaj …nekaj okrog nekih nepremičnin. OK, vzamem iz denarnice in mu pustim na mizi. Jaz odidem na en sestanek in seveda nasledno sekundo pozabim na osebno. Pozabim!!!! Do trenutka, ko stojiva v koloni pred mejo. Shit! Ura je pol dvanajstih, midve imava nujen sestanek, uni vsi zbrani, čakajo, jaz pa brez osebne. Ne, valjda nimam potnega lista. Ga ne nosim naokrog, ker imam osebno vedno pri sebi. Imam pa osebno od Jake …. ki jo imam tudi vedno pri sebi.
Ej, se nam je to že dogajalo. Jako smo peljali iz Krka, kjer je bil z družino Tomaževega brata. Oni so ostali tam, mi Jako domov … in seveda smo njegove dokumente pozabili tam. Jaka brez vozniške, brez osebne, brez česarkoli, le z milim pogledom in šli smo preko meje.
Naslednjič nekaj let nazaj pa jaz na meji pred Zagrebom … ista meja …. ista zgodba … jaz le z vozniškim in z mano Tomaž s svojo osebno. Mil pogled in ….. Noben problem. Nekaj kun sem plačala, se podpisala v nek zvezek, opazila da so to ta isti dan naredili že trije pred mano, kar kaže na to, da je to rutinski postopek in sva šla skozi. 🙂

In danes? Ne, danes ni bil moj dan. V Sloveniji no problem, greva mimo. Na Hrvaškem grem peš do carine, vzamem vozniško, vzamem vse svoje kartice, ki dokazujejo, da sem resnično Gerčar Saša in vzamem še osebno Jake, ki je ravno tako Gerčar in v hrvaškem jeziku cariniku milo razložim, da imam sestanek v Zagrebu in da sem šele ta trenutek ugotovila, da sem namesto svoje osebne v torbo vtaknila sinovo ….no, takšna zgodba se mi je zdela bolj vredna sočutja 🙂 in da imam svojo vozniško in vse žive druge dokumente, če bi lahko …. Sedeči carinik me gleda milo in on bi, ampak očitno ni pravi čin. Pogleda stoječega carinika in on le odkima. Sedeči pravi:”Pa ima vozaćku!” … jaz kimam in jo že molim naprej. Uni stoječi pa:” Vozi natrag!” A?? Kaj, vozi? Peš sem tam pred njim! A je to bilo mišljeno kao “mala steraj se!” ?! Poskusim ponovno s tem, da imam nujni poslovni sestanek in on še enkrat isti stavek in zraven zamahne z dvema prstoma v znak da sem čista dvojka.

Kar pihala sem od jeze. Medtem, ko sem korakala do avta, sem že sklenila, da ni druge, kot da gre kolegica v Zagreb in da nimava časa za igračkanje in poskuse na drugi meji. Ona je odšla, jaz pa peš nazaj do prve pumpe.

4 ure sem sedela tam in jo čakala. Brez laptopa, brez kakšnih printov, ki bi jih lahko tam obdelovala …celo v sandalcih, zunaj pa mrzlo, kot sredi zime. Jaz, ki sem obremenjena z izgubo vsake minute!! In to sedaj, ko imam itak svetovno frko! 4 ure sem si ogledovala vsakega, ki je vstopil v lokal, če bi ga morda prosila, če me zategne do Ljubljane in si vsakič premislila iz nekega strahu, češ kaj pa če je čudak, ki …. hmja…. se pač staramo 🙂

Ampak, je..mu Hrvate! Ne, ma ne bom posploševala, da mi ne odstopijo jutri vsi Hrvatje. 🙂 Samo je…. hrvaške carinike ….. pa še to ne vse, le tiste na Obrežju. Pa še to ne vse, le une v skrajno levi utici. Pa še to ne oba … uni sedeči je bil čisto OK, uni stoječi pa upam, da čim hitreje odstopi! Bill, please! 🙂

Objavljeno dne

Te različne osebnosti!

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Knjiga bi se po mojem laičnem mnenju lahko celo uporabljala, kot učbenik pri učenju osnov psihologije in prepričana sem, da bi jo velika večina učencev z veseljem prebrala od začetka do konca. Avtorica na zelo zabaven in sproščujoč način opisuje 4 osnovne tipe osebnosti: kolerik, sangvinik, melanholik in flegmatik.

Jaz v sebi združujem izredno veliko količino kolerika, potem imam kar precejšnjo dozo sangvinika, za ščepec melanholika, flegmatika pa pri meni ne najdeš, četudi ga iščeš z lupo.

Kolerik v meni želi imeti stvari narejene takoj in to le na en način – po moje. Ker je želja po končanju naloge tako močna, sem se preko nekaj spotikanj, naučila, da je stvari potrebno vnaprej planirati in tukaj se je nekako iz nuje razvil moj melanholični del. Sangvinik v meni pa stalno dopušča …ne, celo želi, da se plan stalno prilagaja in dodaja konstantno nekaj improvizacije.

Tomaž je najprej melanholik, potem kolerik …. hmmm ali pa tudi obratno?? ne, sangvinika in flegmatika pa pri njem ni mogoče najti. Torej, moj dragi prvenstveno naredi načrt in nato se tega načrta močno in trdno drži. Vsaka improvizacija je smrtno nevarna in lahko resno ogrozi uspešnost projekta. 😉

Jaka je mala mami z rahlimi primesmi očeta …ja, takrat, ko kolerično zastopa uresničitev njegove popolnoma zimprovizirane ideje 😉

In zdaj si predstavljajte naš vsakdanjik!

Da naloga ne bo pretežka vam opišem enega naših “tipičnih” dni. Tipičen dan je bil in bo vsak čas spet tak, ko je Jaka v šoli in midva v službi. Skoraj vsak teden sem poslovno v Zagrebu in recimo, da preskočimo na konec delavnika, ko se jaz počasi vračam iz Zagreba in tik pred Ljubljano kličem Jako. Dan je lep, sončen, Jaka dobre volje pove, da je v šoli pokasiral kar dve petici. Lepo in kaj bomo sedaj? Jaki babičina hrana vse manj ugaja in velikokrat je takrat, ko ga poberem sestradano lačen. Tokrat sem lačna tudi jaz in vprašam ga, kaj bi jedel, če bi izbiral on. Å pinačni rezanci s škampi v Favoli, izstreli takoj. Kličem Tomaža, začuda se s takšnim na hitro sklenjenim načrtom, strinja in je nad idejo o Favoli celo navdušen. Bom Jako pobrala jaz in potem se dobimo pri nas doma ter se vsi odpeljemo le z enim avtom.

Jaka zloži torbo v prtljažnik, že sedi v avtu, ko se ob avtu prikaže njegov sošolec v roki pa drži lopar za tenis. Jaka že moleduje, da bi na dedijevi travi malce za šalo igral tenis s sošolcem.

Improvizacija, sprememba načrta? Ni problema zame! Jako spustim iz avta in o spremembi obvestim Tomaža. Ni problema, pravi, bova ta čas midva odšla na sveže stisnjen jagodni sok v BTC.

Jaka, kolerik je seveda zelo natančen glede dogovorov in ker je rekel naj ga prideva iskat čez eno uro, sva ob dogovorjenem času midva pred babičino hišo. Jaka in njegov prijatelj rdečih lic pritečeta do naju in razlagata, da je zadeva krasna in da je trava prav pripravna za takšno pimplanje tenisa ….. babi se drži za glavo, češ treba je domov in se tudi kaj učiti …jaz pa seveda spet sangvinično zamahnem z roko in rečem Tomažu, da greva še na en sprehod ..saj je lep sončen dan. Čudno, Tomaž tudi tokrat stvar sprejme in že jo ponovno mahava proti BTC-ju (babi namreč živi tam blizu).

Tu pa se začne v Tomaževi glavi spletati njegov melanholični načrt o katerem na žalost midva z Jako ne veva ničesar. Tomaž omeni, da bi midva med najinim sprehajanjem, opravila še kaj koristnega, odšla še v trgovino in nakupila kakšen kruh in zelenjavo. OK, zame to seveda spet ni problem. Tomaž nakupi neko tunino solato in še meni ponuja naj si izberem kaj … ma, kaj naj bi, nič hvala, saj gremo jest, kajne? … to si seveda le mislim.

Nakupiva hrano in potem še enkrat po Jako, se končno tudi on poslovi od prijatelja in že se peljemo. Toda Tomaž pelje v napačno smer! On začuden pravi, da gremo domov, midva še bolj začudena, saj pričakujeva testenine v Favoli??!!!

Tomaž začne z argumenti, da to je pa sedaj prepozno in …. kr neki. Midva, da nisva vedela, da vmesno igranje tenisa, kakor koli vpliva na hrano. Tomaž privleče nov argument, da je on hrano zase pač kupil in da bi jaz morala takrat kaj omeniti. Halo?! Jaka se že dere. Jaz zraven energično argumentiram. Tomaž postaja vse bolj nervozen in udari z zadnjim adutom: “Pa ja ne bomo vsak dan jedli zunaj?!”

Uf, to pa je udarec na mojo kolerično osebnost! Jaz zjutraj pojem svoj zajtrk – doma, med službo žulim kakšno konzervo tune ali od doma prinešeno solatko ali kakšno breskev, Tomaž seveda ne zdrži ves dan brez hrane, zato odhaja ob 12h na kosilo. Ven, ja! V gostilno! Jaka poje malico v šoli, potem pa naj bi jedel kosilo pri babi, a ker mu ne paše, pogosto čaka do večera, ko mu nekaj na hitro pripravim jaz, ali pa ga tako kot smo planirali tokrat, nagradimo s kakšno od njemu ljubih restavracij.

Sploh pa: dve uri prej je bil argument glede stalnega prehranjevanja zunaj prav enako vreden, kot kasneje, le plan se je vmes malce spremenil 😉

A kako se je zadeva končala, vas zanima? Najprej zelo burno in glasno, nato pa v Favoli, kjer sta Jaka in Tomaž naročila vsak svojo porcijo, jaz pa kozarec vode … sem terala svoj kolerični princip: mi ja ne bo dec očital, da STALNO jem zunaj 😉

Objavljeno dne

Darila

Človek praznuje 14. avgusta, Saša pa natančno 2 meseca kasneje …. torej Človek je lev, Saša je tehtnica, kar pomeni dva povsem različna karakterja … baje..čeprav na horoskope ne dam veliko, vendar mi je vedno zanimivo se o tem pogovarjati.

Kljub različnim nebesnim znamenjem, kljub različnemu spolu, da o letih sploh ne govorim, mi je razmišljanje precej znano. Tudi jaz sem ob svojih nebroj rojstnih dnevih pogosto razpredala o prijateljstvih, čustvih, povezanosti in pozornosti. In veste kaj? Pogosto sem ob večerih že travmirala, smrkala in se smilila sama sebi.

Takole gre pri nas ponavadi s temi rojstnimi dnevi;

  • moj oče itak ne ve niti koliko sem stara, niti kdaj imam rojstni dan. Pa ne, da bi bil ignorantski ali mu ne bi bilo mar zame, enostavno mu te stvari niso pomembne. Včasih mi razlaga o dekletu, ki jo je srečal pred kratkim in ga najprej čudno gledam, ker ne glede na moje pobožne želje, sebe stežka imenujem “dekle”, itak pa kmalu ugotovimo, da je ta oseba vsaj 15 let mlajša od mene…. ampak tako je pač z mojim očetom. Čestitka, darilo, SMS … tega pač ni in to sem že “kupila”.
  • moja mama okrog rojstnih dni komplicira do onemoglosti. Vsaj 2 meseca prej začne vse sorodstvo moriti in spraševati kaj bi podarila tokrat. No, sreča moja, da je meni za moj rojstni dan, funkcija svetovalca, prihranjena. Sicer pa imamo še rojstne dneve Tomaža, Jake …pa Božič in še kaj se najde, tako da se mi zdi, da o darilih stalno razmišljam. Sicer jo zadnja leta odrinemo z odgovorom, naj se znajde sama in tako vsakokrat znova ob odpiranju majhne kuvertice z boni iz Emporiuma (hmja, pač blizu je), delamo vsi popolnoma nejeverne obraze in se globoko zahvaljujemo. Razmišljam kako ji bi posredovala informacijo, da bi si lahko prihranila pot, nam pa še razširila možnost izbora, če bi nam v kuverto vsakič položila kar ojre.
  • mojemu dragemu vsako leto znova zmanjka časa. Častna pionirska, časa in idej! Čeprav jaz kakšen mesec vnaprej skačem in prav evforično vijem roke ob vonju najnovejšega parfuma ali kakšne hudo dobre torbice ter se prav namensko “šparam” in mu ne speljem “ideje” že ob prvem svojem naslednjem sprehodu mimo te iste izložbe. Ampak njemu ne kapne! In pride tisti dan, ko se mi on zvečer znova opraviči, da res ni bilo časa in da je najbolje, da greva naslednji vikend oba v mesto in kupiva nekaj, kar bi jaz potrebovala. Ma pajade, troje bele spodnje gate, al kaj?! Grrrr! Ampak tudi to ni ignoranca …. očitno drži dejstvo, da si itak ženske najdemo iste tipe, kot so naši očetje. Mojmu pač dol visi za te zadeve.
  • moj sine je pa po mamici 🙂 Vsako leto prav dobro ve kdaj imam rojstni dan in že 3 dni prej riše in piš, ogleduje cvetje po babičinem vrtu in se pripravlja na veliki dan. Sicer je itak bolj pozorne vrste in mi nemalokrat, ko pridem popoldne po službi ponj k mojim staršem, v pozdrav prinese kakšen cvet utrgan na vrtu moje mame.
  • prijatelji; Človek jih ima očitno malo morje, ker našteva vse vrste medijev s katerimi mu prijatelji čestitajo ….hmja, jaz dobivam kakšna SMS sporočila in maile od jutra naprej. Ja, sotakšni redoljubni, ki imajo v mobitelu nastavljeno in jih alarm na to opozori pa so takšni, ki to enostavno vedo …. hmja, takšnih ni za prste ene roke.
  • Å efi v ameriki so znali dolga leta pošiljati faks, kamor so se vsi podpisali ..ajde, zdaj so končno prešli na e-maile od vsakega posebej. Sedaj vidiš kdo konkretno se je nekoč sploh spomnil na mene, saj od tistih 30 podpisanih, sedaj prileti le 2 do največ 4 mailov.
  • Kolegi v službi; mnja sem že nekajkrat poskusila ukiniti ta obdarovanja, saj vem kako to izgleda … ta zadnjega študenta se z 15€ pošlje v trgovino pa naj kupi nekaj … potem pa nabavi zadnji CD od Metalice, ker kaj drugega res ni bilo za ta denar 🙂

Torej rojstni dan začnem z nasmehom na ustih, polna pričakovanj ….. dobim par objemov, poljubov, CD Metalice, kakšen faks, mail in kup SMSov, sin me razvedri, mož pahne v popolno depresijo …. zaspim z upanjem v srcu, da bo drugo leto vse drugače.

Sicer pa kako je že rekla Petra? Da je ta odnos moža do mene odraz domačnosti? 🙂 Ma bo že držalo po 20+ letih skupnega proslavljanja rojstnih dni. Čeprav ….če pomislim ….. do sedaj bi se pa tudi že lahko naučil planiranja … ja, še prej pa kako se hlače na obešalnik obeša …. pa …. ahja 🙂

Objavljeno dne

Jaz sem nobeden. Itak

Zadnjič ob nedeljskem kosilu moj dvigne krožnik in popije preostanek juhe.

“Ajde, da nisi mal preteral z bontonom?!” moram komentirati, ko zraven še močno srka.

“Saj ni nobenga tukaj!”

Halo?!