Ni skrbi, nisem v depresivnem obdobju, pravzaprav sem v obdobju, ko se mi dozdeva, da je svet lep in zato je morda toliko bolje prav danes pisati o temnih trenutkih, ki jih doživljam.
Jaz, ki sem tako hiperaktivna, polna energije, vedno tako nasmejana? Jaz, ki mi v življenju ničesar ne manjka? Ja, tudi jaz. Morda celo pogosteje, kot večina drugih.
K temu pisanju me je spodbudil prispevek Sunshine, ki je za en dan očitno zašla na meni tako znano pot.
Takole izgleda pri meni; en dan me razmetava od veselja in energije, nato pa naslednji …bum ….. padem v krizo, se samopomilujem, ne da se mi delat, ne da se mi niti iz postelje, pojedla bi vse kar je v hladilniku in vse okrog mene je brez smisla.
Se je svet lahko tako spremenil iz dneva v naslednji dan?
Ste kdaj opazili, kako ljudje reagirajo na informacijo o težki bolezni? Imaš glavobole, bolijo te kosti, nimaš energije pa vendar upaš, se boriš in Živiš. Ker so glavoboli neznosni, greš k zdravniku in ta te po določenih preiskavah obvesti o tvoji xy bolezni. Bognedaj, da tej bolezni doda še ime – Rak. Včeraj je bila ta oseba še “zdrava”, danes je “bolna”. Enaki simptomi, enako okolje, le majhna in kratka besedica v trenutku spremeni naše življenje in ga obrne na glavo. Prenekateri šele takrat dejansko “zboli” in zaradi majhne besedice takrat preneha Živeti.
Večini ljudem se življenje ne obrača na glavo na tako ekstremne načine, pa vendar se nam dogaja na tisoče podobnih stvari.
Jaz lahko npr. danes pišem blog in nekdo mi v komentar zapiše, da mu je moje pisanje všeč in mene ponese … takoj zapišem 10 novih idej in naslovov, pisala bi cel dan, poleg tega pa imam energije, kot Natalija Verboten (ki štrika pulover, peče štrudelj in teče na Triglav) :). Veselim se in to prenesem tudi na svoje bližnje.
Jutri pa mi nekdo napiše, naj ne kradem čas sebi in drugim, ker o pisanju nimam pojma in …..
Sesuje mi sanje, počutim se ničvredno, zavlečem se v kot stanovanja, sedim pred televizijo in se bašem s piškoti, itak mi postane slabo, dobim občutek, da mi tako ali tako nič ne uspeva, da je služba farsa, da je moja želja po suhi in fit postavi le utopija in zato pojem še več piškotov. Razmišljam, da pravih prijeteljev nimam, ker takrat itak nihče ne pokliče …kot nalašč 🙂 in tudi mož ne dojema kaj se dogaja z mano, saj revskam na vsako postavljeno vprašanje. Celo tisti, ki bi me “moral” razumeti, na koncu samo še zaloputne z vrati in oddide.
In takrat naj pokličem koga?! Ne, ne, ljudje ne razumejo. Ko je hudo, ko pride kriza, takrat jaz nikogar ne kličem na pomoč. Takrat bi na svoji glavi potrebovala nekakšno lučko, takrat bi potrebovala nekoga, ki bi me poslušal in bi bil tam zame…nič drugega …samo BIL BI TAM.
Ko pa jaz kličem, ko povem, ko prosim, takrat je kriza mimo. Takrat sem na točki, ko gredo zadeve na bolje, takrat sem ugotovila, da obstaja rešitev in da imam tudi jaz nekje Nekoga.
Oj,
ja, seveda si jih vidla. Na zabavi v vinoteki, ko se je rodila Brina. Ona bolj visoka, svetla, on pa bolj plešast, športen tip. Sta prišla z morja samo zaradi zabave in šla pol zjutri takoj nazaj. No sej ni nujno da se jih spomniš, mogoče pa…
Hudo, res hudo. A sem ga kdaj videla?
Sicer pa morda kruto, ampak je res, da pravica ni v službi takšnih zadev. Sicer pa ti moram povedati, da sem jaz velikokrat razmišljala o svoji babi, ki sem jo imela zelo rada in je umrla 1 dan pred 83. ali 82. rojstnim dnevom. Torej živela je dokaj dolgo življenje. Pa vendar smo bili jezni, da je umrla tik pred svojim rojstnim dnevom. In potem sva se s Tomažem spomnila ob poroki, kako bi bila vesela tega dogodka, pa moje službe, pa Jaka, pa ….. vedno novi dogodki prihajajo in vedno nam je žal, da nam ljubljene osebe tega ne morejo videti, okusiti, se veseliti z nami. Vedno je prekmalu za odhod ljubljene osebe pa vendar, če jaz pomislim, da bi imela možnost izbire, če se rodim ali ne in bi mi nekdo povedal, da bi živela (le) 20 ali 30 let, kaj misliš, da bi izbrala? Vsekakor je moje mnenje takšno, da je vsak dan, ki ga lahko preživimo na tej zemlji dar in da ga je treba užiti.
No, morda pa je tudi to razmišljanje plod izkušnje, ki smo jo morali dati skozi.
Zdravo Saša,
ja, ravno zdaj sem izvedela, da je precej hudo in da mu je doc dal še en teden. Morfij ne pomaga več, trpi strašne bolečine in ima le še 45 kg. Mi je kr slabo v želodcu, ampak mislim da se bliža konec. Po eni strani odrešitev zanj in za družino, saj možnosti ozdravitve ni, le če bi se zgodil čudež, a kaj ko nas le-ti tako redko obiščejo.
Grozno mi je zaradi tamalih dveh, obup, … zdej ko mam svojga otroka, me kar zmrazi ob misli, da bi ostala brez naju. In grozno mi je zaradi nje (žene), ki strašno trpi, ker je noro navezana naj,.. in grozno zaradi njegovih staršev, in na koncu grozno zradi njega samega, ker ne bo doživel najlepših stvari povezanih z njunimi punčkami. Å ola, diploma, prva ljubezen, poroka, rojstvo itd itd…
Mah, ni pravice res ne, no…
Petra, ob depresiji, ki je nastala kot posledica odhoda tvojega angelčka, moje jamranje ali moji razlogi za depresijo postanejo več kot banalni. In vendar naj si bo razlog še tako hud, bolj ali manj upravičen ali banalen, rezultat je več ali manj podoben in ne pomaga pri ničemur. In ravno zato je treba iz tega obdobja čim hitreje VEN! Drugi nas potrebujejo in naša depresija lahko postane nalezljiva.
Pretekli teden sem bila na dopustu in odmaknjena od vseh blogov in interneta. Svoje prispevke, ki so se objavljali avtomatično, sem zapisala že prej, komentarjev pa nisem uspela prebrati do danes. Ob tvojem me je kar zmrazilo in Tomaž mi je povedal, da ga je Andrej že kontaktiral glede tega fanta. Kako je sedaj z njim?
Sicer pa Petra, res je hudo, vendar ti, zaradi katerih trpimo, tega ne želijo in ravno zaradi tega, če že zaradi česa drugega ne, se je treba pobrati in vztrajati naprej in s tem pomagati njim in njihovim.
Ob takšnih življenjskih preizkušnjah se jaz pogosto sprašujem, če je tudi takšna preizkušnja postavljena pred nas z namero.
Saša,
me je kar stisnilo ob branju tega bloga. Ja, depresija…, če nisi dovolj hiter te posrka vase. Enkrat je bila že na obisku, bilo je hudo, ampak je s skupnimi močmi šlo, ker vem da je mojemu angelčku tam zgoraj bolje.
Od novega leta me spet pomalem grabi. Tako kot si zapisala. Krasen ponovoletni dan, družba, zabava, smeh otrok. Potem pa glavobol, pa epileptičen napad, slikanje glave in … podrt svet… Beseda rak, pa ne tisti ob katerem ostane malo upanja, ampak tisti, ko ti naravnost v oči povejo koliko časa ti še ostane.
Ne vem, dvomim, da nekdo tam zgoraj pazi na nas. Ker če bi bil, ne bi tako vztajno klical k sebi našega dragega prijatelja, dobrega moža, in očeta tako majhnih punčk…
Ah, kako je to hudo, me tako boli srce. Vsi upamo, ampak kaj ko vsi vemo kako se bo končalo. Vprašanje ki ostaja je le še KDAJ in KAKO NAPREJ?
Hvala Dr.magnum.
Odziv na ta prispevek je zame izredno lepo presenečenje.
Pravzaprav sem ga pisala v enem svojih boljših psihičnih stanj …in to na začetku tudi zapisala… in vendar dobila toliko dobrih, prijateljskih, tolažilnih besed, da kar ne morem verjeti.
To je res tisto, kar me najbolj veseli ob pisanju bloga: dobiš neverjetno število prijateljev, ki jih pravzaprav niti ne poznaš ….hmmm, ….morda pa to sploh ni res …poznaš jih bolje in oni tebe tudi, kot poznaš marsi koga …npr. sošolce s katerimi si prebil veliko let pa vendar najbrž nikoli tako na dolgo, pogosto in iskreno razpravljal o svojih čustvih, razmišljanjih ali pogledih na svet, kot to počnemo skozi pisanje na blogu.
Saška jaz sem med tistimi, ko ga lahko pokličeš. Lahko pa tudi v mislih veš, da vem zate in ti bom vsakokrat v oporo, ko ti ne bo tako, kot bi si ti želela. Res pa je , da se vse dobro lahko v trenutku sprevrže v tragedijo. Za mano sta vsaj dve. Vendar tudi v tem se najde trenutek, ki ga lahko podarim drugim.
ALO = goes with you…
HA = my breath…
ALOHA = my breath goes with you…
za namaste sem pa tudi vedel a pozabil…:-)
@Žiga; stalno? Ni krize? Hakuna matata – Levji kralj? Aloha?? Namaste še manj jasno??? Kaj so vse to poslanstva glavnih junakov Disneyevih risank? 🙂
@Pina; pa kako res je to, kar si zapisala
@Mirjam; hepi tu hir from ju ‘gejn 😉
Saša, ja, it iz aj. 🙂
Zdi se mi, da je ravno pri hiperaktivno-(navidez)srečno-zabavljaških ljudeh še posebej pogost pojav občasnih depresij.
Nekateri ljudje svojo negativno energijo iztiskajo počasi in konstantno ter jo injekcirajo svojim bližnjim, tisti drugi, ki svojim težavam ne pustijo, da izhlapevajo v javnosti in okužijo ostale, pa tvegajo občasni depresivni šus.
Težave imamo vsi, le scenariji za njihovo reševanje se razlikujejo.
Torej, ne skrbi zaradi neizogibnih “poletnih neviht” melanholije; hitro minejo.
Hakuna Matata, ALOHA in Namaste so tri mednarodne besede, ki mene stalno gor držijo.
Ja, se strinjam z Mirjam 😉
Saša, vem…tudi jaz sem tak, da v tistih trenutkih ne govorim z nikomer, a se to vse bolj spreminja…moram reči, da je tako veliko bolje! Se pa še boljše počutim ko sem “tam” za nekoga, ki me v tistem trenutku potrebuje. Z veseljem si vzamem čas, tudi če sem sredi dela. Moje mnenje je, da bi bil svet veliko lepši, če bi bili ljudje “tam” drug za drugega in, da bi se o problemih pogovarjali! Saša, če se soočih s kakšnimi problemi in če ti je, da se o njih komu zaupaš (odleže, vrjemi), potem lahko brez skrbi pokličeš, rad pomagam, če le lahko 😉
Ej Sasa, vsak ima take dneve. Jaz jim recem “moji tihi dnevi”.
Pridejo kar tako, nikoli napovedano. Sem se tudi ze nehala sprasevat zakaj… ne, niso vedno krivi hormoni.. pa luna.. pa vsi tatecni naokoli… Vcasih samo pridejo. Lahko so povod kaksne pripombe… brezvezne.. samo tista kapljica cez rob.. ali razocaranje, ker ni slo vse po planu.. itd.
In takrat se zaprem, poniknem.. in si samo zelim, da bi mi vsi dali mir. Mir! Ker jaz imam “tihi dan” in se mi ne da razlagat kaj mi je, pa kako mi je… Ce je zraven se kaksna velika cokolada za druzbo delat, je dovolj 🙂
Na sreco me moji tako dobro poznajo in se mi poskusajo izognit.. dobim kaksen objem.. ker samo to takrat potrebujem…
Baje smo zenske naravnane na cikluse… verjetno to spada zraven…
Ja, veliko je v glavi… in seveda smo odvisni od tega kako nas vidijo ostali…
Na sreco pridejo kmalu spet trenutki, ko se peljem na valu.. in je vse jupiii!
Veliko “soncnih” dni ti zelim.. S.
Neee, bila pri sosedih na jugu…Madrid prihaja čez 7 dni juhuhu…
Ja, besede so lahko res zelo močno orožje in neverjetno, kako znajo nekateri res zadeti “v živo”.
Sabina; pa saj je za jokat, ko smo takole hitro depresivni, a ni? 😉
Mirjam; hvala lepa za lepe besede in to, da si se pokazala iz ozadja. A si ti tista Mirjam za katero sem navijala na državnem v dir.marketingu, a ne?
Dajana, sem pogledala. A tisto o tvojih sanjah o smrti misliš? Tole moje ni ravno tako mišljeno.
Kje pa si bila Val? Madrid? Sem pogrešala svojo najbolj redno komentatorko 🙂
Ja, z diagnozo rak sem se na dva različna načina pa vendar oba zelo meni blizu, spoznala tudi jaz, zato tudi tak komentar v moji zgodbi, ker vem, kako takšna zadeva vpliva na razmišljanje ljudi.
In res, zadevi nista ravno enaki, s tem sem želela le povedati, kako na razpoloženje vplivajo včasih le besede in nič drugega. Včasih povzročijo malo depresivno krizico, drugič zaustavijo kolesa, ki nas poganjajo.
Ja Saša tudi najboljši;) imamo slabe dneve. Å e vedno pa menim, da za nekoga še tako banalen problem za drugega lahko pomeni skoraj konec sveta…mislim, da problemov ne moremo tako enostavno rangirati.
Ko si omenjala raka…med raznoraznimi preiskavami, ki sem jih letos in lani dala skozi, je bila tudi biopsija kostnega mozga. Prvič so bili rezultati malo sumljivi in ko ti povejo, da obstaja sum na levkemijo, te res malo stisne…A kar hočem povedati je to, da ta občutek je povsem drugačen od tsitega, ki ga opisuješ ti, ko si enostavno na tleh, ko nimaš nobene volje. No, vsaj pri meni je bilo tako, pa je bil hvalabogu le lažni alarm.
Poglej moj zadnji post.
Saša, veš, si kar faca. Že mesece takole iz ozadja škilim, kako kaj živiš, kaj se ti dogaja, pa ti to šele danes prvič javno priznam. Hja, prav rada te berem, ker zanimivo in odkrito pišeš. Ne maram pametnjakovičev blogerjev, ki imajo o vsaki stvari svoje mnenje, o sebi in svoji zasebnosti pa ne upajo zapisati niti drobtinice. Zato ti tudi čestitam in se ti zahvaljujem – za pogum za razkrivanje tančic tvoje (vaše) zasebnosti in zanimivo branje. ÄŒe bi imela sama pogum za tisto prvo, bi bila tudi sama blogerka, tako pa raje škilim iz ozadja in nič ne komentiram (tokrat sem naredila izjemo, da te malo dvignem ob “tistih dneh” :-)).
odličen zapis…sm se nasmejala zakaj najbrž ni treba razlagat…it sounds so familiar 🙂