No, saj zdaj vidite, da sem stara kot zemlja in da imam zlahka tudi kakšne spomine in izkušnje celo iz kakšnega leta 1973 🙂
1973 mobilniki? Se hecate! Prvi TELEFON smo v naši hiši dobili, ko sem bila v kakšnem 4. razredu osnovne šole in povem vam, s tem smo postali kar precejšnji Äeki 🙂
Moj stari oče je oddal prijavo za telefonski priključek najbrž takoj, ko je izvedel za izum nekega Bella tam v daljni Ameriki 🙂 ajde, mogoče ne ravno 1875, ker takrat moj dedi še ni bil med živimi, ampak definitivno je bila prošnja na uradu vsaj 5 let preden so nas vrli gospodje poklicali in nam povedali, da lahko dobimo telefonski priključek, a le pod pogojem da vzamemo “dvojčka”. Nobl stvar, vam rečem! Z našimi sosedi (ki so BTW mimogrede imeli tako kot mi svojo lastno hišo kakšnih 50m stran od nas in kjer sta tako kot pri nas živeli dve družini), smo se zmenili, da je bolje imeti en ubogi telefonski priključek za 4 družine, kot goloba na strehi. Podpisali smo neko pogodbo in hura dobili telefon!
Takšnega, kjer smo številke “vrteli”. Kaj jasno tistim pod 20 let?? Ja, številk se pač ni odtipkavalo, ampak si vtaknil prst v neko luknjico, ki je označevala številko in zavrtel. Vtikal prste v konkretne številke in npr. zavrtel vsaj 6x. Si predstavljate vrtenje, ko so na kakšnem Valu202 (hmja, to je bil takrat najbolj napreden radio) imeli kakšno nagradno vprašanje in delili kilo brezplačnih jabolk 🙂 ? Ja, funkcijo redial so uvedli šele kasneje. 🙁
In tako smo mi dobili eno številko, sosedje pa drugo, a obe sta bili priklopljeni na isto linijo, kar je pomenilo, da ko je eden govoril, je drugi v telefonu slišal le smrtno tišino …in vsem je bilo jasno “aha, sosedje govorijo” …
In ker je za telefon zaprosil moj dedek naj bi to polovico linije tudi dobil on, mi pa bi se ponovno lahko postavili v vrsto in čakali nadaljnjih 5 let. Moj dedi je bil očitno zelo ljubezniva in bistra oseba in tako je to našo polovico linije še enkrat razdelil na dva dela. Kupili smo dva aparata in ju priklopili na isto linijo. Nesreča je bila le ta, da nismo stanovali v istem stanovanju in oboji imeli povsem ločena stanovanja z ločenimi zunanjimi vhodi, vsako v svojem nadstropju, telefoni pa seveda niso poznali nobene funkcije prevezovanja.
Hmja, telefona smo v obeh nadstropjih postavili na enako geografsko točko, sredi hodnika ob cevi centralne kurjave, ki so potekale med obema stanovanjema. Ko je nekdo klical dedka in seveda številke klicočega ni bilo nikjer vidne in sem hitrih nog k aparatu pohitela jaz, bi lahko sicer prijazno povedala naj pokličejo ponovno, a vendar sem klic “prevezala”. Ob telefonu smo imeli priročno orodje – leseno kuhalnico, s katero sem 3x potolkla po ceveh, če je bil klic za dedka in 4x, če je bil za babi. Kako smo potem opravili prevezavo niti ne vem najbolje, vem le, da je zadeva funkcionirala v nulo.
Moja mami je bila seveda telefona nadvse vesela in vsak dan me je iz službe (kjer se je mimogrede močno, močno delalo 🙂 ) uspela klicati najmanj 3x. Njen klic ponavadi ni obetal nič lepega … takšna vsakdanja vprašanja “kakšno oceno si dobila?” “si se kaj učila?” “si pomila posodo?” …. ampak kaj ko niti po zvonjenju, niti po kakšni (ne)izpisani številki sodeč nisem vedela ali me kliče ona ali frajer, ki je bil aktualen tiste dni … In ker bi moja mama dobila na telefon vsaj mojo babi ali dedka in onadva že vesta kje me najti, frajer pa bi le odložil telefon, sem se odločila, da je bolje, da linijo “zasedejo naši sosedje”. Slušalko sem odložila ob aparat in mirno brala kakšno zanimivo knjigo. Moji so ves čas bentili čez sosede, ki po cele dneve visijo na telefonu, sosedje pa najbrž čez nas … ali pa so mislili, da je ta dečva (jaz) popolnoma zblojena, saj ves čas presedi (seveda smo ob poličko postavili stol) ob telefonu.
Prejšnji teden sem kupila Samsunga. Končno sem na odpisala svojo 2 leti staro Nokio. In veste kaj?! Strašno me jezi, da Samsung nima funkcije, ki bi mi podatke iz koledarja avtomatično prikazovala na naslovni strani. Hudo, za punco, ki je nekoč prevezovala s kuhalnico v roki, kajne? 🙂
Pa najbrž so bili vsi telefoni na kabel a ne? Nič prenosljivih brezžičnikov 🙂
Ko pa omenjaš ravno to pomankljivost, da se ni izpisala št. klicočega…to so bili še časi, ko smo lahko otroci poklicali h gospodu Zajcu in ga vprašali, če imajo kaj zajcev za prodat 🙂
Mislim, da se po tem vidi, da si nekaj let mlajša 🙂
Ja, ja kasneje smo tudi mi napredovali in nabavili Iskrinega, takšnega oranžnega, z velikimi belimi tipkami …. hudo fancy 🙂 Mi je prav žal, da ga nimamo nikjer več.
tale je pa dobra 🙂
mi smo kasneje dobili telefon in je bil s tipkami. kupljen nekje v enem stanovanju v Mostah (se mi zdi), prešvercana roba