Čeprav je sosedin snubec prav fejst fant, sem prepričana, da bi bil še bolj fejst, če bi nosil drugačno uniformo … ali pa če je sploh ne bi. Danes imam tele njegove pajdaše še posebej v želodcu, saj s položnico v žepu za 250€ in dodatnim bonusom treh pik, ves dan danes in včeraj poslušam debate o s plačami nezadovoljnih policistih. Baje gredo štrajkat v septembru. Se mi že zdaj tresejo kolena, ker se takrat en cel dan nihče ne bo skrival za drevesi in čakal ter lovil hudo nevarne voznike, ki po ravnem in preglednem klancu navzdol namesto omejenih 40, drvijo kar neverjetnih 55!
Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!
Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!
In verjamem, da bo tisti dan najbrž precej podoben včerajšnjemu … skoraj podoben. Spet bo kup meni podobnih “podivjanih” bab z brzino 70km na uro drvelo po enopasovnih mestnih cestah in medtem ogrožalo varnost vsaj ducatu nič hudega slutečih mušic in kobilic.
Ja, točno tam stojte, kot ste stali včeraj, le da vam radarjev ni potrebno skrivati v civilnih avtomobilih pod krinko. Morda se lahko celo postavite v samo čudotvorno križišče Litijske in Sostrske in tam mahate s svojimi ročicami ter nam zblojenim in norim voznicam omogočite, da vsaj enkrat iz nemogoče zavite in neprednostne ceste, zavijemo na levo brez nepotrebnega pospešpevanja in posiljevanja drugih vozil ter morjenja nič hudega slutečega mrčesa1.
Velike spremembe na hitro lahko povzročijo veliko depresijo in stres, zato vam morda niti ni potrebno igrati gospoda semaforja in se lahko tudi takrat še vedno skrivate po zakrinkanih avtomobilih, ki jih postavite na tiste vam znane najbolj blagajnepolneče vogale, ki sicer niti slučajno niso nevarni, so pa ugodni za skrivanje in imajo omejitev nastavljeno na nizka števila, ki se jih kaj hitro prekorači za 20 ali celo več procentov.
Tisti dan je lahko res skoraj povsem enak, kot včerajšnji. Jaz bom tako, kot včeraj peljala povsem umirjeno in po pravilih2, …. ja, tudi v septembru bom mimo šole peljala 40/uro, kot sem peljala včeraj, na lep sončen počitniški dan. Tako kot včeraj in vsako jutro ob delavnikih, bom najbrž tudi takrat potiho preklinjala pri sebi, (jah, tamalga imam ob sebi) ko bom stegovala vrat iz neprednostne ceste in pogledovala proti ogledalu na drugi strani Litijske ter upala, da bom le ugledala “luknjo”, ki mi bo dovoljevala hiter vskok med vozeča vozila.
Tako, kot včeraj, bom tudi takrat, močno pritisnila na gas in se po treh minutah čakanja na hitro zapodila med z obeh strani hiteča vozila. Tako, kot včeraj, kljub omejitvi 50/uro, tudi takrat, takoj po zaletu, ne bom ravno stopala po zavori in raje počakala, da se moje vozilo po močnem naskoku dobrih 70/uro počasi ujame v ritem ostale kolone … in ja, tudi takrat se mi lahko zgodi, da mimo zakrinkanega radarja …ravno tistih kritičnih 20m še vedno peljem tistih istih slabih 70/uro. In tako, kot včeraj bom minuto kasneje že umirjeno in počasi peljala mimo gostišča Micka … počasi v koloni in ob zamahu policijskega loparčka, mirne vesti zapeljala na odsek, misleč, da se mi tistega sončnega dne res ni potrebno česa bati … konec koncev, sem bila zadnja v koloni, peljala sem največ 40/uro, poleg sebe imam otroka, kar je zame dodatno jamstvo, da ne norim, imam vse dokumente (kar se mi sicer zlahka dogaja, da ostajajo v napačni torbi) … torej lep sončen poletni dan …
A takrat bo dan le drugačen. Policisti bodo štrajkali. Zato bo policist počel vse ravno obratno, kot ponavadi. Takrat bo jezil šefa in ne je*** nič hudega slutečih državljanov. Prijazno me bo pozdravil, mi povedal, da sem se najbrž zmotila in nekaj metrov prej preveč pritisnila na gas, kar je njihov radar ujel, vendar mi za to nihče ne bo pisal položnic, kajti oni – policisti so tu, da pomagajo in opozarjajo. Želel bi me le opozoriti na pravila in zakone ter … oh in sploh .. kajti ni vsak dan praznik ..ups, policijski štrajk. Mor’š misl’t?! Japajade!
Ravno smo se vrnili iz počitnic v Italiji. Tam očitno ne štrajkajo le cariniki3, “štrajkajo” tudi policisti. Neke noči smo se štirje osebki vozili po trdi in temni noči. S kolesi brez luči in čelad na naših glavah. Peljali smo se mimo policijskega avtomobila in ob njem stoječih policistov. Le pokimali so v pozdrav in nas pustili pri miru. So raje lovili prave lumpe. Å trajkajo pač!
Naši si takšnega izpusta dodatnega polnjenja proračuna že ne bi privoščili. Razen ob štrajku!
Baje, da se vsi policisti ne skrivajo za drevesi in da nekateri delajo tudi kaj družbeno koristnega. Ja, tudi, ko ne štrajkajo. O, ja verjamem! Sem doživela na lastni koži. Nekaj tednov nazaj sva se s Tomažem izgubila na Ptuju. Helga ne dela po Sloveniji … pojma nimam zakaj, napotki o tem, kako priti na mesto piknika, pa so itak popolnoma zatajili. Kaj bi drugega, kot da je Saša odšla na policijsko postajo prosit za pomoč. Ne, niso nama risali in mahali, policist je odšel v avto in vozil pred nama ter naju pripeljal naravnost pred roštilj. Pa ni štrajkal, majkemi.
Sem včeraj slišala po radiu nekatere, ki so se potegnili za policiste in rekli, da naredijo tudi veliko dobrega. Ja, saj vam pravim, da je res …. in to resnično dobrega in koristnega, a kaj čem, če vtis o slabi “juhi” lahko naredi le malce preveč soli v njej.
Gospod Virant, se da kaj prišparati pri soli?
Baje, da