Oznaka: dedi

Če ste slučajno zašli na moj blog ravno na tem koncu, vam priporočam skok drugam. Ker branje zgodbe na sredini res nima pravega smisla in je z branjem vedno … res vedno potrebno začeti pri samem koncu, priporočam, da najprej skočite sem, šele potem pa … če res vztrajate … se lotite branja še na tej strani.

Naša dva sta zelo originalna in ključev glavnih hišnih vrat pač ne skrivata tako, kot večina nas nedvomečih in naivnih državljanov, pod predpražnikom. Nikoli nista tudi pomislila na to, da bi naredila duplikat in tega dala meni, njuni edini hčeri, ki živi manj kot 10km stran od njiju, ne, ne, odločila sta se za najbolj inovativni protivlomni sistem tega časa z imenom Zakomplicirajvmaloro. Povem vam, da v primeru, če vlomilec nima dokončane najmanj 7. stopnje in je njegov IQ najmanj 150, potem tega sistema ne razreši v manj, kot pol ure mukotrpnega razmišljanja. Jaz npr. s svojo sfalirano fakultetno izobrazbo se s tem izzivom ubadam že zadnjih 10 let pa sem mu šele sedaj komaj prišla do dna.

Razen preskoka ograje, sem naslednji korak obvladala še iz mojih zadnjih poizkusov brezgostoljubnega vstopanja in tako kot za šalo iz nekega dvoriščnega okraska snela ključ (spet tak, kot za vrata spalnice) in z njim brez težav odklenila vrata tretje garaže.

Aha, tu pride čas za razlago o naših garažah. Takole je to bilo pri nas; hišo je že zgrajeno kupil moj stari oče, se z družino vselil v zgornje nadstropje, pritličje pa je moj oče kasneje uredil po svojem okusu in vanj naselil svojo družino (v katero sem malce kasneje prišla tudi jaz).

Na dvorišču je takrat kraljevala drvarnica, ki pa jo je moj oče kasneje podrl in tam zgradil najprej eno garažo za svojega prvega fiča, nato pa nanjo napopal še dve … “kao garaži” … Druga-srednja garaža je s tem postala tista Prrraaava, ker je v njej zgradil celo luknjo za eventuelna popravila (čeprav nima niti najmanjšega pojma o avtomehaničnih popravilih in po mojem ni bil spljoh nikoli v njej). Hmja, morda je mislil, da bo njegova edina hči po sfaliranem študiju ekonomije, skočila v vode avtomehaništva 🙂 . Tista tretja pa je postala nekakšna shramba vseh tistih kozarcev kompotov in marmelad, ki jih nekako ni mogel natrpati v klet, ki se je nahajala pod prostori tiste prve-stare garaže.

Ahja in nekaj let kasneje, ko je njegova ekipa delavcev (sem že povedala, da je bil moj oče po profesiji gradbenik? … no, to ste najbrž ugotovili kar sami) nekje na terenu čistila področje za gradnjo neke nove stavbe, je moj oče domov privlekel še četrto garažo. Neko majhno staro montažno kletko, ki jo je postavil na hrbtno stran svojega celotnega garažnega teritorija. Ta je bila povsem prazna vse do takrat, ko sva s Tomažem kupila najin prvi avto – bolho, ki je itak bila edina možna varianta avta, ki se je sploh lahko spravila v tisto minimalistično tvorbo.

Ah, ne … spet ne bo še razpleta zgodbe! Å e malce boste morali potrpeti 🙂 …. se pišemo/beremo spet jutri.

Prvi del zgodbe.

Pred nekaj dnevi sta se moja dva končno odločila, da svoj dragoceni domek zapustita in se v petih dneh naužijeta Portoroškega sonca … ok, ok, dežja1.

Ravno v tistih dneh pa sem jaz mrzlično iskala svoje teniške športne copate (ali so morda čevlji .. hmja …. superge pač) po vseh vogalih našega doma. Po polurnem obupavajočem tarnanju, je moj dragi končno prijavil, da je morda ravno vrečko z napisom Wilson, pred dnevi na hitro pograbil in dostavil k babi, misleč, da je to sinova teniška oprema, ki naj bi jo on potreboval za tisto dnevni trening. In tako smo tisto lepo sončno nedeljo sklenili, da jo vsi trije mahnemo v moj rodni “kraj” (no, pač en konec Ljubljane) in pobrskamo po mojem nekdanjem domovanju.

Avto smo parkirali na cesti pred prostranim dvoriščem in začeli s postopkom “iskanje superg”.

Ograja, ki omejuje dvorišče omogoča lep razgled na celotno dvorišče, na vhod v spodnji del hiše, kjer domujeta moja dva, na stopnišče in vhod v zgornji del hiše, ki je popolnoma zapuščen že več kot 15 let, odkar je umrla moja stara mama in je le še skladišče kramarije, ki še ni posortirana v eni od 4 garaž, ki jih je moj oče gradbenik uredil na precej veliki parceli. Želim povedati, da ograja nepovabljenim vizualno ne zakriva ničesar pa tudi kakšen konkreten izziv za kakršen koli fizičen vstop ni, saj dvoriščna vrata omogočajo preskok brez kakšnih večjih težav vsakemu, ki ima vsaj 150cm in se mu od starosti noge še ne tresejo prav močno.

A moja dva vztrajata, da je dvoriščna vrata potrebno zaklepati, ključ (btw ključ je tak, kot ga ima večina notranjih sobnih vrat v stanovanjih) pa skriti na mesto, ki ga najdeš le pomoču trikova.

Da bo zadeva še bolj trdna in zaščitena pred lopovi, je na stebru pred dvoriščnim vhodom nameščen znak “pozor hud pes”. Pes? Hmja, ne, tudi mačke nimata, niti čivave, še manj pa zobatega pitbula …. a baje tak znak deluje ustrahovalno :)…. Najbrž je babi kaj takšnega prebrala v kakšnem Cosmopolitanu.

Tako smo tistega dne vsi trije eden po eden preskočili ograjo in začeli turo po našem dvorišču. Ne, nihče nas ni pri tem zmotil ali vprašal kaj za vraga počnemo na dvorišču, na katerega nas domači očitno niso gostoljubno povabili.

Nadaljevanje jutri.

1. ki ga je bilo obilo ravno v obdobju njunega dopustovanja [↩]