Pred nekaj dnevi sta se moja dva končno odločila, da svoj dragoceni domek zapustita in se v petih dneh naužijeta Portoroškega sonca … ok, ok, dežja1.
Ravno v tistih dneh pa sem jaz mrzlično iskala svoje teniške športne copate (ali so morda čevlji .. hmja …. superge pač) po vseh vogalih našega doma. Po polurnem obupavajočem tarnanju, je moj dragi končno prijavil, da je morda ravno vrečko z napisom Wilson, pred dnevi na hitro pograbil in dostavil k babi, misleč, da je to sinova teniška oprema, ki naj bi jo on potreboval za tisto dnevni trening. In tako smo tisto lepo sončno nedeljo sklenili, da jo vsi trije mahnemo v moj rodni “kraj” (no, pač en konec Ljubljane) in pobrskamo po mojem nekdanjem domovanju.
Avto smo parkirali na cesti pred prostranim dvoriščem in začeli s postopkom “iskanje superg”.
Ograja, ki omejuje dvorišče omogoča lep razgled na celotno dvorišče, na vhod v spodnji del hiše, kjer domujeta moja dva, na stopnišče in vhod v zgornji del hiše, ki je popolnoma zapuščen že več kot 15 let, odkar je umrla moja stara mama in je le še skladišče kramarije, ki še ni posortirana v eni od 4 garaž, ki jih je moj oče gradbenik uredil na precej veliki parceli. Želim povedati, da ograja nepovabljenim vizualno ne zakriva ničesar pa tudi kakšen konkreten izziv za kakršen koli fizičen vstop ni, saj dvoriščna vrata omogočajo preskok brez kakšnih večjih težav vsakemu, ki ima vsaj 150cm in se mu od starosti noge še ne tresejo prav močno.
A moja dva vztrajata, da je dvoriščna vrata potrebno zaklepati, ključ (btw ključ je tak, kot ga ima večina notranjih sobnih vrat v stanovanjih) pa skriti na mesto, ki ga najdeš le pomoču trikova.
Da bo zadeva še bolj trdna in zaščitena pred lopovi, je na stebru pred dvoriščnim vhodom nameščen znak “pozor hud pes”. Pes? Hmja, ne, tudi mačke nimata, niti čivave, še manj pa zobatega pitbula …. a baje tak znak deluje ustrahovalno :)…. Najbrž je babi kaj takšnega prebrala v kakšnem Cosmopolitanu.
Tako smo tistega dne vsi trije eden po eden preskočili ograjo in začeli turo po našem dvorišču. Ne, nihče nas ni pri tem zmotil ali vprašal kaj za vraga počnemo na dvorišču, na katerega nas domači očitno niso gostoljubno povabili.
Nadaljevanje jutri.
- ki ga je bilo obilo ravno v obdobju njunega dopustovanja [↩]
no, ja, dokler so bile prisotne Kale, ni noben nepovabljen stopil na dvorišče..
Uroš, pa to je še huje, kot pri naših dveh ….. čeprav bi človek težko verjel. 🙂
Imeli smo sosedo, ki je imela v bajti vsa vrata zaklenjena. S sabo je vedno imela šop ključev (teh notranjih – enakih) in ko je šla iz ene sobe v drugo je najprej odklenila in potem zaklenila. Ko to vidiš, si želiš, da bi poklical gospode v belih haljah.
Ja, Jan, sem znana po tem, da znam enostavno in kratko zgodbo razvleči, kot čigumi 🙂
haha, ko kriminalka 😀 komi čakam ju3 XD