Večina bralcev že ve s čim se ukvarjam med svojim neprostim časom :), vendar pa le malokdo ve konkretno kako izgleda tipičen dan na delu, kadar je na urniku eden naših večjih seminarjev, takoimenovani Vikend seminar (mi uporabljamo kar mednarodno kratico WES).
Čeprav je tematika večine govorov namenjena samostojnim nosilcem Amwayevega posla, lahko kaj pametnega zase potegne prav vsak. Mi zaposleni nismo v poslu in to je že eden od razlogov, da govorov ne poslušamo prav natančno, drugi, še pomembnejši, razlog pa je ta, da organizator skorajda ne najde časa ali možnosti za zbrano poslušanje.
Lokacija seminarja ni osnova iz katere izhaja možna maksimalna količina vstopnin, temveč ravno obratno. Glede na predvidene količine prodanih vstopnic, mi izberemo temu najustreznejšo dvorano. In zaenkrat so to športne dvorane. Žal, saj tako Slovenija kot Hrvaška ravno ne premoreta dostojnega števila solidnih kongresnih dvoran, kar posledično vpliva tudi na dokaj nemogoče cene tiste ene ali morda dveh, ki sta na voljo v rangu kapacitete 1000 – 3000 obiskovalcev.
In tako že leta “kraljujemo” v dvoranah, kot so Hala Tivoli v Ljubljani, Dvorana Tabor v Mariboru, Dom Sportova v Zagrebu ali Å portna dvorana v Karlovcu .
V obdobju Vikend seminarjev, se naša celotna ekipa zaposlenih z nekaj študenti (10-15 ljudi) dobesedno preseli v dvorano in tam preživi petek, soboto in nedeljo od jutra do sutra (od 8h zjutraj pa tudi do jutranjih ur naslednjega dne). Delamo vsi in tam so naloge porazdeljene drugače, kot med letom v pisarni, tam računovodja izdaja prevajalske slušalke, direktor fotografira :), komercialisti prodajajo na stojnici, nekateri so zadolženi za organizacijo transporta do in iz dvorane, tretji spet skrbijo za prevajalce, četrti so v navezi s tehnično ekipo, ki skrbi za ozvočenje in ustrezno razsvetljavo, peti preverja čistočo javnih prostorov in je v navezi s čistilkami in tako naprej. Ura na takšnem seminarju teče drugače, ….. večinoma hitreje 🙂 .
In tako jaz takšnih seminarjev ne morem ocenjevati glede na predavanja ali govornike. Sama seminar ocenjujem za dobrega ali slabega predvsem na osnovi reakcije obiskovalcev, aplavzu, nasmehih na obrazih, dobri volji naših zaposlenih ter nekaj konkretnih podrobnosti, ki mi nikoli ne uidejo iz vidika in ki jih konec koncev tudi izpostavim na kakšnem resnejšem internem sestanku … to so tiste moje variante “nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše” 🙂
Organizirali smo že toliko takšnih seminarjev, da kakšnih res stresnih presenečenj ne doživljamo več. No, prvi seminar je bil nekaj res posebnega in o tem bom nekaj več zapisala enkrat ob bližnji prihodnosti. Tudi nekaj naslednjih je bilo nam organizatorjem v precejšen izziv. Sedaj pa je zadeva precej rutinska. In vendar se vsak od zaposlenih vedno potrudi in delo opravi z veseljem in entuziazmom ter se trudi iz seminarja do seminarja izboljšati kakšno malenkost.
Tokrat sta se izjemno potrudili obe naši ekipi. Nekako ločim tisti “organizacijski” del in tisti “produktni” del ….. in oba se na seminar pripravljata že nekaj mesec vnaprej, na seminarju pa dokončno združita moči in zadevo tudi uspešno zaključita.
Organizacijski tim se je tokrat izjemno izkazal pri dekoraciji odra. Ob gromozanskem cvetnem aranžmaju ….. naša Saša (ja, še eno Sašo imamo pri nas 🙂 ) obljublja, da me ob računu ne bo zadela kap ……upam, upam …, je na odru je stal še prekrasen belo prozoren klavir, ki je bil namenjen naši glavni govornici Beverly Sallee, ki je profesorica glasbe in v svoje govore zato izredno rada vnese tudi nekaj glasbe.
Produktni del pa se je izkazal z očitno zelo dobrim izborom knjig in CD-jev, ki so jih na tem seminarju ponujali po zelo učinkovito zastavljeni promocijski akciji. Prodali smo bistveno več od planiranega. Predvsem je razveseljivo, ko me zaposleni z iskrico v očeh tako mimogrede obvestijo, da smo razprodali CD Jima Dornana …ali pa, da smo prodali že prvi dan toliko vstopnic, kot zadnjič v vseh treh dneh skupaj. To vse zanje pomeni več dela in tokrat je to pomenilo več švicanja v absolutno prevročem hodniku …. in pomenilo je nekaj improvizacije v obliki hitrega sklica tima dodatnih delavcev, ki so preko vikenda proizvedli in zapakirali dodatne količine CD-jev in jih hitro dostavil v dvorano. In kot kaže je vsak v tem užival.
In temu se reče dober seminar.
Očitno ste res perfekt, ko ni nobenih predlogov za izboljšave:)
Hmmm očitno vam stvari res laufajo. Katera pa so tista organizacijska in produktna področja, a katere meniš, da je res še veliko prostora za izboljšanje (razen nižje cene cvetličnega aranžmaja:)? Se strinjam, da načeloma ne smeš biti nikoli povsem zadovoljen ter konstantno stremeti k izboljšanju, a vseeno koliko je še prostora, ko si že tako dober?
Pa še to…a če zgradim dvorano za 1500 ljudi, boste najeli?:)
Ja, saj mi je prijatelj podrobno vse razložil, a še sam ne vem, če je to zame. Namreč imam zelo malo prostega časa in vedno manj ga bom imel. A nikoli ne reci nikoli 😉
Očitno, Tadej. Mogoče pa se še kdaj srečava. ÄŒe se vpišeš in če boš dovolj dobro delal in prišel do nivoja Platine (to so značke pri Amway-u), potem takrat prideš v kontakt tudi z našo pisarno.
ÄŒudno. Za amway slišim prvič slab teden nazaj, ko mi je to vse skupaj predstavil eden mojih dobrih prijateljev, ki se je pravkar vpisal. Sedaj pa v vsem tem skupaj preberem še na tvojem blogu. Mora biti nekaj na tem!?
Beverly je legenda, v to sem prepričan tudi sedaj, ko sem jo spoznal v živo. Vsekakor je bil to seminar vreden ogleda in ni mi žal.