Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”
Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.
Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.
In eto, spet je tukaj moj “priljubljeni” mesec september in že sedaj vem, kakšni meseci sledijo, kako se bom počutila decembra in kako se v bo v januarju stvar končno začela iz popolne katastrofe, obremenjenosti in včasih že depresije, začela obračati na bolje. Vsak mesec bom v lica dobivala malce več barve, v maju že zlezla iz krize, se veselila poletnih mesecev, ko odidemo na dopust in se končno razbremenim nalog in obveznosti povezanih z šolskim letom … potem pa avgust, ko se stvari začnejo ponovno nabirati …. in tako spet jovo na novo.
Pri nas poslovno sicer ne čutimo počitnic in zatišja, tudi v juliju in avgustu se tempo dela ne zmanjša, a na osebnem nivoju se mi utrip dneva vseeno spremeni. Čas, ki ga med letom posvečam sinu, njegovemu šolanju, prevažanju v šolo, spodbujanju k učenju, raznim “pogovorom” in razne konjičke, se med šolskimi počitnicami sprosti in naenkrat diham z vsemi pljuči. Zjutraj ni stresa, oblečem se v miru, Jako pustim spati, sama mirno poberem svoje stvari, ki jih potrebujem preko dneva in se miiiiiirno odpeljem proti pisarni. Popoldne je dan daljši, privoščim si lahko celo kakšen skok na Å marno ali pa preprosto uživam v sprehodu po Ljubljani v družbi moža in sina. Vmes si pametno razdelim še obdobja dopustovanja in poleg tega pametno izkoristim tudi čas, ko sicer hodim na delo, a je naš Jaka na počitnicah pri kakšnih tetah, stricih ali babicah in so sproščujoči in mirni celo večeri v dvoje.
A ker sem tip človeka, ki ne more uživati v preveč praznem “zvezku”, si tudi takšne sproščujoče poletne dni, kaj kmalu popolnim z akcijo in delom in če nič drugače tudi miren občasni izlet na Å marno počasi postaja nekaj, kar bi lahko počela vsak dan in kljub vztrajnemu krajšanju dneva in vse več delovnim nalogam, poskušam tudi ta preprost sproščujoči trenutek vrinti v vsako luk prosti termin.
In tako smo spet v starih znanih “tirih”. Pred nekaj več kot tednom dni smo še poležavali na peščenih plažah Lignana, nabirali kondicijo z jutranjim tekom, si privoščili vsaj 2 pravi italijanski kavici na dan ob dolgem in brezčasnem sedenju in početju velikeganičesar, danes pa se izgubljam v kupih neodprtih in neprebranih mailov, občutkom nemoči, neažurnosti in nesposobnosti obvladovanja dela, sebe in družine.
Pred nami je velik projekt na katerega se pripravljamo počasi že skozi celo leto. V Portorožu organiziramo enotedenski dogodek, ki gosti 1300 gostov iz različnih držav Evrope (predvsem dežel zahodne Evrope). Govori, prevodi v 14 različnih jezikov, večerje, prodaja knjig in CD-jev, zabavne prireditve, namestitve, oder, ognjemet, prevozi, pomoč pri pridobivanju viz za obiskovalce določenih držav …. vse skupaj se iz dneva v dan približuje s hitrejšim tempom, vedno več težav, izzivov, prestavljanj letov, menjave sob, težav z vizami (jah, Ukrajince in Turke nekako ne spustijo brez 200 garantnih pisem, 300 klicev in pošiljanj dokumentov sem in tja).
Ob tem sem si na glavo naprtila še projekt, ki ga želim peljati preko našega najmlajšega podjetja, kjer želimo tržiti izjemno knjigo, ki jo je napisal moj dragi prijatelj in izjemna oseba, knjigo, ki je drugačna, knjigo iz katere se bo razvilo še mrasikaj zanimivega. Knjigo želimo plasirati še letos … pred koncem leta, ker je to čas, ki je pravi za nakup takšnih knjig, ki jih podariš poslovnim partnerjem ali prijateljem.
Začenja se novo šolsko leto in kot mama, ki ji je ta del “zvezka” največja prioriteta, imam s tem povezanim milijon in sto tisoč obveznosti. Oviti je treba vse zvezke in knjige. To počnem že od nekdaj. Melanholično in ustvarjalno. Najprej v časopisni papir … vse … zvezke, delovne zvezke, učbenike, beležke … vse, vse … nato preko tega pasove barvnega papirja, da se na oko vidi kaj je matematika, kaj slovenščina. Matematika je pač rumena, slovenščina modra itd. Preko tega pride nalepka z imenom in razredom, nato pa še sijoč prozoren ovitek.
Začenjajo se tudi sestanki na šolah. Itak sem v vseh odborih …. just name them. Sploh ne vem, kako sem se vpletla v vse to; predstavnik staršev razreda, pa svet šole, pa projekt vrednote in še šolski sklad …. če pa med letom še kaj prileti pa bom po neki skriti formuli itak spet nekako padla vmes. Sem se poskušala izmotati iz te klobase pa mi ni uspelo. So me ostali člani spet prepričali, da bom te dve ubogi leti do konca Jakovega šolanja na tej šoli, paja še ostala. OK, naj bo … saj imajo deloma prav. 🙁
Z novim šolskim letom pride tudi poklic mama-taxi. Jah, žal živimo na vasi. Ko pojejo ptički in se ponoči vidi zvezdnato nebo, je življenje na obrobju Ljubljane krasno, a ko prevažaš otroka amotamo, ker je avtobusna postaja žblj avtobusa 2km stran od doma, takrat pa preklinjaš vse ptičke, zvezdice, tenis in osnovno šolo. In vse bi bilo še nekako znosno, če ne bi naš nadebudnež užival v tenisu. Treningi tenisa so seveda na povsem tretjem koncu Ljubljane, povezanim z vsemi ostalimi na prav nemogoč način (vsaj 2x prestopanje avtobusa in malo morje hoje). Ja, ja, saj se da tudi tako, vendar pri urniku, ki ga ima ta generacija, se pač ne da zapravljati časa z vožnjo po mestu, zato je še vedno najbolje, da se organiziramo tako, da ga eden od naju dostavlja, drugi pobira, vmes pa opravimo še kakšne nakupe pri našem največjem najboljšem sosedu.
Jah, še ena funkcija me čaka te dni. Jaka ima rojstni dan. Rojstni dan našega sina je datum, ki ne gre nezapažen mimo nas. Spet bova žal ravno na ta dan v Portorožu in spet bova ravno na te dni delala. A vendar bomo to takoj po vrnitvi nadomestili s polno paro. Žal darilo ne pride kar tako mimogrede po pošti, o tem je treba razmisliti, si vzeti čas, ga izbrati, kupiti in izbrano zaviti.
Poleg tega sem zadnje čase še ponosni član Rotary cluba Zg. Brnik, kjer sem si nakopala novo obveznost – skrb za spletne strani predvsem pa se veselo in kolikor toliko redno udeležujem tedenskih srečanj.
Razmišljam o šolanju, ki si ga rada privoščim med letom za urjenje možganskih mišic in se resneje spogledujem z idejo o učenju ruščine ali pa konkretnejšemu šolanju na IEDC Bled, a zaenkrat res ne vem v kateri “rob zvezka” lahko to sploh še natlačim, medtem ko postajam povsem depresivna, ko se mi sredi najbolj naložene mize in kupa neodprte pošte, sesuje računalnik.
Stvari se še malce bolj nakopičijo, ker je treba računalnik pustiti na servisu, globoko vdihniti in početi kaj drugega, kot misliti na 200+ neodprte in neodgovorjene pošte, ki se z vsakim dodatnim dnem poveča za najmanj 50 novih sporočil.
Računalnik je spet v mojih rokah, zadnji petek je bil dolg, saj sem si zadala cilj, da me postelja vidi šele, ko odgovorim na zadnjo neodprto sporočilo, a danes se je tehnika spet zarotila proti meni. Morda pa imam v inboxu res preveč pošte ….. bo treba počistiti, sortirati, urejati … Kljub dolgemu petku, imam danes spet novih nekaj 200 sporočil, Portorož se vedno bolj približuje, težav je vedno več, darila za Jako še nimam, šola se je začela, zvezki še niso oviti, spletnih strani se še nisem lotila, blog sameva, drugih blogerskih prijateljev ne spremljam več, kavice s prijatelji sem zaenkrat prestavila na nedoločeno prihodnost, ruščina bo najbrž še čakala….
Vem, točno vem kaj me čaka. Sem že bila tam. 🙁 Občutek nemoči, padec energije, stopnjevanje vse tja do decembra, zanemarjanje prijateljev, zanemarjanje sebe … ja, ja, tudi kilogrami se začnejo nabirati v tem obdobju. Ko pa pride Božiček mi vedno prinese odrešitev: Konec leta … je kar je … začnimo znova!
