In kaj ti delaš?

Naj najprej opozorim, da je spodnji zapis plod močne jeze in zapisan v sarkastičnem stilu! Sem izredno strpna oseba in jezi me, če ljudje na ostale gledajo s predsodki pa najsi bodo predsodki usmerjeni na poklic, barvo kože ali kakšne druge telesne lastnosti, spolno, politično ali versko usmerjenost ali karkoli drugega že lahko nestrpnežem pade sploh na pamet!

Naša soseda hodi s policistom. Si lahko predstavljate kaj hujšega?! Morda bi bilo še hujše, če bi izbrala nekoga, ki umiva mrtve v mrtvašnici? Ali še huje – nekoga, ki se ukvarja z MLM (mrežnim marketingom)?

Pri polni zavesti in prostovoljno že ne more nihče izbrati za partnerja kaj tako nemogočega, kajne?! Ampak tip, ki zahaja k sosedom meni deluje povsem normalno. Eno glavo, dve roki, dve nogi, celo pozdravit zna in če nima uniforme na sebi, bi se vam lahko zazdel celo povsem prijeten fant. (thanksgodforsarcasm)

Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” (thanksgodforsarcasm)

Å e sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. (thanksgodforsarcasm)

Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!

Z MLM-om jaz osebno nimam praktično nič. Zaposlena sem kot manager v podjetju, ki za tiste, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom, organizira prireditve in tem istim omogoča izobraževanje preko avdio in video medijev ter knjig.

Od ponedeljka do petka od 8h do 4h hodim na delo v pisarno, sedim za mizo z računalnikom in telefonom, moje delo pa obsega nekakšno mešanico organizacije dogodkov, založništva in prodaje …. rezerviram dvorane, najemam tehnike, naročam knjige, prevajam brošure, …nabavljam, prodajam, …. urejam spletno stran, skratka delam precej podobno delo, kot nekdo, ki je zaposlen na DZS-ju1 ali Mladinski knjigi. MLM? Niti slučajno, saj me to niti ne zanima, predvsem pa mi pogodba o zaposlitvi prepoveduje sodelovanje v kateremkoli mrežnem marketingu. Tudi v Amway-u!

In zakaj to pišem? Zato, ker dolgo časa nisem dojela, kje se skriva razlog, da se me nekateri znanci po prvem kontaktu, parih besedah, začnejo ogibati, kot da prenašam najhujšo nalezljivo bolezen.

“Ja, lepo te je spoznati, Saša …. bi šli kdaj na kavo skupaj? … ja? Super! In kaj delaš? Aaaa, N21? Aha, zanimivo … ja, te pokličem, ko bom imela čas …”

In nato je v Indiji, pa Pekingu, pa brat ima rojstni dan … pa strašna gužva ….. ja, ja, bo poklicala.

“Saša, prijetno te je bilo spoznati. Gremo kdaj skupaj še na kakšno pijačo? Bom poklical … kakšen je tvoj mail? A, n-21? A ima to kakšno povezavo z Networkom 21? Aha, ja …. no, prav hvala …. se bova zmenila ..”

In nato je zbolel, potem službena pot v Maribor, pa težave doma …. se bomo že še kdaj srečali.

Halo??!!

Ljudje, NISEM V MREŽNEM MARKETINGU in ne lovim UBOGIH NEDOLŽNIH LJUDI, ki bi jih nato pojedla za malico!

In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš! 😉

  1. mimogrede ravno moj Tomaž, ki že 8 let dela pri nas, je bil pred tem v DZS-ju [↩]

We pray for U!

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Å e k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Tipičen Američan je izredno veren. Prav neverjetno, kako molitev, vero in boga vpletajo v prav vsako posvetno dejanje …. celo na bankovcu omenjajo boga.

To, da so lastniki našega podjetja zelo verni, sem vedela, sklepala sem tudi, da so verni tudi vsi člani uprave naše matične firme v Atlanti, a ker vere niso nikoli vpletali v posel, sem na to malce pozabila. Naš tokratni obisk je bil precej neposlovne narave, z šefi in njihovimi družinami smo se družili na povsem osebnem in prijateljskem nivoju in tako smo vikend preživeli na njihovem vikendu ob jezeru.

Vikend sicer oni imenujejo leseno kajžo s 5 kopalnicami, 4 spalnicami in tremi nadstropji, ki ji pripada tudi zunanji jacuzzi, privez ob obali z gliserjem, nekaj vodnimi smučmi, jetski-jem … ali kakor koli že imenujemo tisti motor na vodi, dva kanuja in še neko napihljivo stvar, ki poskakuje po vodi, če jo z gliserjem vlečeš po vodi. No, ena je v lasti našega lastnika, ki je bil v tem času ravno na Floridi in nam je odstopil ključe za bivanje v njej, druga sosednja pa v lasti generalnega direktorja naše firme in njegovega svaka, ki pa je finančni direktor celega “cirkusa” širom celega sveta.

Celo sobotno dopoldne smo se kopali, uganjali norčije v vodi ob času kosila pa nas je vseh …1,2,3 … skoraj 20 (3 ameriške družine s po 3 otroki ter mi trije) lačnih prihrumelo v dnevne prostore. Po “ameriško” so po pultih razprostrli pladnje za enkratno uporabo z očitno naročeno hrano (čeprav ta ni bila slaba), nam v roke potisnili plastičen pribor in plastične krožnike ter si začeli nalagati hrano. Priznam, bila sem lačna, zato sem kaj hitro v svoje paradižničke zapičila vilico in jo že nosila k ustom, ko me prekine glas žene našega direktorja, ki opozarja naj se primemo za roke. Aaaaa? Saj ne morem jesti, če se gremo ringa-raja!

No, ajde, naj jim bo … odložila sem krožnik podala svojo desno in levo roko in ko smo se vsi držali v krogu, je nekdo začel moliti. Aaaaa?!

Takšne molitve so se potem dogajale ob vsakem obroku pa najsi smo bili v fensišmensi restavraciji, pizzerii ali za domačo mizo. Prvič sem pogledovala izpod oči in si mislila bogpomagaj, potem pa me je stvar počasi začela navduševati. Molitev ni niti slučajno podobna tistemu, kar ponekod po vasi še izvajajo kakšni stari ati in mame … niti pod razno nihče ne začne v tri krasne drdrati enezdravemarije in očenaša …. ne, tukaj se gre za trenutek, ko je zbrana vsa družina, ko se družina umiri, ko se zamislijo nad tem, kako lepo je živeti in kaj je tisto, kar jih te ta dan razveselilo ali obdarilo. Molijo tudi otroci in priznam, da sem šokirano opazovala devetletnika, ki mu je bila dana beseda za molitev ob nedeljskem kosilu. Z lepimi in jasnimi besedami se je zahvalil za našo prisotnost in možnost, da smo se spoznali in postali prijatelji. Waw!

Ej, od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko mi nekdo iz Amerike reče, da bodo molili zame … sedaj mi je jasno kaj to pomeni.

Spet Amerika … tokrat letališče

Kot sem napisala smo bili pridni in na letališče JFK v New Yorku prišli 3 ure pred našim letom. Za vse tiste, ki ste vajeni našega Brnika ..ups, Pučnika – naj povem, da JFK ni le letališče, kjer prideš in najdeš šalter1 za Delto in se tam enostavno postaviš v vrsto za economy napisom (seveda :( ). JFK je letališče, ki ima posebne terminale za vsako letalsko družbo posebej. Torej že taksistu (joj, tudi o tem je treba nekaj napisati – ampak bom o tem raje pisala na svojem drugem blogu) je potrebno povedati, da želite na Deltin terminal in to Deltin terminal za mednarodne lete.

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.

V vrsti za oddajo prtljage in check-in smo stali več kot eno uro! Če bi prišli vsaj kakšno uro kasneje bi najbrž čakali pol manj. Američani so namreč izredno prijazna bitja in se očitno želijo ogibati konfliktom ter kričavim Francozom ter jokajočim Mehičanom2, ali pa jih enostavno peče vest zaradi konfuznosti ob čekiranju, zato vsakih 10 minut prihiti človeček, ki na ves glas kriči: “Ali je kdo v vrsti, ki čaka za Paris (vstavi poljubno mesto)?” – in seveda ne glede na pozicijo in pozni prihod čakajočih v vrsti, se iz ogromne vrste vedno znova nabere skupina, ki dobi prednost pred ostalimi, saj je njihov let prvi na vrsti. No, mi klica za Frankfurt nismo dočakali, saj smo bili 3 (!) ure pred letom v doooooolgi in petkrat zaviti koloni.

Utrujeni, prešvicani, tečni – no, a vsaj pravočasni :) – smo se počasi premikali proti pultom za oddajo prtljage, ko nas tisti kričeči človeček, ki nas je non-stop postavljal na rep kolone (ker je pač vedno znova potegnil Francoze, Å pance whatever iz zadnjih na prva mesta), obvesti, da takoj po čekiranju, lahko vsi kar najhitreje odidemo naprej ter izpraznimo prostor. Torej takoj po čekiranju, je potrebno narediti 2m vstran temu pa sledi znano odpenjannje pasov, ur, sezuvanje čevljev in odpiranje torbic za prenosnike -. skratka treba je preko carine, kamor pa seveda ne smemo vlačiti tekočine in hrane.

In naše solate?! In naš edini dnevni obrok?! Sem omenila, da je bila ura že pol petih popoldne? In da smo ravno takrat ugotovili, da v vrečki ni pribora? Ženska na blagajni Cafeevrope nam ga je pozabila nametati v vrečko!

Ker ima Saša vedno pri sebi rekvizite NNP3, je tudi tokrat iz torbe za fotoaparat potegnila eno (!) – žal LE eno -. plastično vilico. Vse 3 solate smo vzeli iz vrečke, si jih postavili na vrh kupa naše prtljage in se z vsem skupaj pomikali v koloni naprej, medtem pa si izmenično podajali vilico. Jah, kaj, drugače ni šlo! V usta smo si zbasali večjo količino solate in med tem, ko je eden prežvekoval je lahko drugi napikal svoj naslednji grižljaj. Kolona je bila zavita kot jara kača, zato so nas s slinami v ustih spremljali predstavniki vseh možnih nacij, spolov in starosti, a kaj – lakota je pač lakota!

Skoraj smo se najedli in napili, ko smo prišli na vrsto, preostanke hitro zmetali v smeti ter se podali preko carine. In tako smo prišli v brezcarinskem območju že 2 uri pred našim odhodom. Tomaž je bil najbrž srečen.

Sem omenila, da sem ravno v tem času ugotovila, da sem vsaj 5 dni prekmalu dobila menstruacijo? Torej sem imela vsaj nekaj dela, da sem po zelo skromnem prodajnem področju, ki ga sestavlja knjigarna, kičbonboniinčasopisštacuna, neka kozmetika, čokoladnica – potem pa le še večji predel, kjer se je in pije, poskušala najti ustrezne temu potrebne rekvizite. Meni najbolj ljubi OB tamponi so tam iluzija, drage moje, zato, če vas pot zanese na ta konec sveta, se raje tovrstno dodobra opremite in poleg plastičnih vilic in žlic, v NNP košarico dodajte tudi tampone. Po nekajminutnem šnofanju in brskanju, ko sem želela te stvari najti sama brez nepotrebnega kričanja in angleškega razlaganja ter mahanja rok, sem le sklenila, da se postavim v vrsto tiste kičbonbončasopisštacune in pred vesoljno publiko povprašam, če imajo slučajno tiste ekstra, ekstra velike in močno vpijajoče tampone.

Imajo, vendar imajo le ene vrste in še to s celim torpedom za lažje vstavljanje4 in to pakirane po 2 skupaj. 2 tampona, ne 2 škatlici! Pa kaj američanke to počnejo drugače in potrebujejo le enega na začetku in drugega na koncu ciklusa??? Ej, kaj čem, kupila sem nekaj kompletov teh torped in hodila na vsako uro na WC – sem imela vsaj kaj početi :)

In potem smo (od tukaj beri zelo počasi) pili kavo -.. in pili sok -. in pojedli muffin -. in pregledali vse knjige v knjigarni -. in kljub polnim kovčkom knjig, kupili še eno novo -. in šli do vhoda na letalo – in čakali -. in čakali -. končno dočakali 7:00PM, ko naj bi naše letalo vzletelo. Nič. Letala še ni bilo. -. in čakali -.. ob 8:00 letalo končno prileti. In mi spet čakamo. Ob 9:00 nas končno spravijo na letalo. In pilot nam pove, da smo 46. na vrsti za vzlet, kar bo trajalo še nekaj časa. Nekaj časa je konkretno pomenilo še ena dodatna ura. Ob 10h smo končno vzleteli.

Sem že povedala, da smo imeli let iz Frankfurta planiran naslednji dan ob 12:05, kar naj bi bilo več kot dovolj časa za miren sprehod iz enega terminala do drugega in do žblj gate-a, kamor ponavadi ruknejo malo in nepomembno Adrio?

No, naše letalo se je frankfurtskih tal dotaknilo ob 11:30 potem pa še 15 minut vozilo po letališču, da se je končno umirilo in smo lahko potniki (s tremi živčnimi slovenci vred) počasi vstali in se pomikali proti vratom. Seveda sem pred tem že zatežila stevardesi, če nam lahko kako pomaga, kajti naš let je nevarno blizu našemu pristanku in prijazna stevardesa je kontaktirala njihovega zemeljskega agenta, ki nas je takoj po vhodu na letališče prijazno obvestil, da lahko poskusimo ujeti naš let, vendar pa so nas že prebukirali na naslednjega, ki vzleti 7 ur kasneje.

Če ste do tukaj še vedno brali zelo počasi, je končno skrajni čas, da začnete tukaj noro hiteti.

Po letališču smo dirkali, kot da nam gori pod nogami – po tekočih stopnicah gor in dol, z vlakcom na naslednji terminal, 3x okrog 400 ovinkov – zadihana sem bila kot vol in na B8, kjer naj bi bil izhod za Adriino letalo smo uleteli ob 12:07. Saj sem rekla, da naj bi imeli naš let ob 12:05, kajne?

Adria vedno zamuja, kajne? Povejte, če ni res! Jaz sem še vedno čakala na vzlet Adrie! Ne, ne, tokrat je bila več kot točna! 2 minuti čez čas leta, v čakalnici ni bilo niti A od Adrie. Napis pospravljen, stevardes nikjer več -.. samo še solze na robu naših oči.

Ste že čakali 7 ur na letališču po tem, ko ste si celo noč tiščali kolena v usta?! Na letališču, kjer so se potrudili, da so sedeži takšni, da ne omogočajo ravno poležavanja? No, mi smo in povem vam, da smo bili presneto zoprni. Å e sreča, da niste prišli mimo, ker jaz sem takrat grizla!

Se vam zdi kava v bivšem Pločniku, zdajšnjem Tromostovju ali karkoli že, draga? Meni se zdi, ampak v lokalu zraven čakalnice, kjer smo preždeli 7 mučnih ur, ti kave ne prinese natakar k mizi -. postrežeš si sam, dobiš jo v papirnatem kozarcu, zanjo pa odšteješ 2,80€ -. kratka kava brez .. da ne bo pomote. In ko prosiš za kozarec vode, ti natakar z močnim turškim naglasom razloži, da vode nima. Le kje za vraga pomiva kozarce!

Ohhhh!

24 ur smo rabili od trenutka, ko smo sedli v taksi pa do trenutka, ko smo pristali na lepih slovenskih tleh! Kljub temu, da imam spisek kaj vse bi delala tej *###!!/&” Delti, ki ni mogla sporočit naj nas z letom v našo odročno vas počakajo, so spomini na naše ameriške počitnice prekrasni.

V Ameriki se splača kupovati!

Japajade!

Po dobrih petih dneh potepanja po Ameriki, je glava polna vtisov.

Sicer Amerika zame ni nekaj, kar bi tokrat videla prvič in gledala vse z široko odprtimi očmi, kajti tukaj sem že šestič, a vendar sem kar nekako razočarana. Ker je dolar proti evru tako šibak, ker sem našo prtljago ob odhodu zapakirala le v dva kovčka, si povečala limit na kreditni kartici in nameravala v Ameriki kupiti tretji kovček, ki bi ga seveda zapolnila z novimi fletnimi cunjicami in ker danes ugotavljam, da tretjega kovčka le ne bomo kupili, saj vanj res ne bi imela česa vtakniti, se mi nos od razočaranja daljša.

Res ne razumem frajlic, ki vneto zatrjujejo, da je Amerika raj za nakupovanje, kajti tukaj res, ampak res ni kaj pametnega za kupit. Krpice, ki niso vredne niti šibkega dolarja že ne bodo visele v moji garderobi!

Tukaj je trend v odpiranju outlet nakupovalnih centrov. Na vsakem vogalu najdeš enega, vsak je zgrajen podobno, vsak se razprostira preko ogromnih površin, v vsakem imajo Nike in Gap trgovino in še 100 drugih, trgovine so si podobne, kot jajce jajcu, cene niti niso tako znižane, le da tam res ni najnovejših zadev, ampak tudi prav starih tudi ne in povem vam, da ti po tem, ko vidiš 3, gredo kocine pokonci, ko samo vidiš znak na cesti, ki usmerja k novemu centru.

Palmanova outlet village, mislim da me ne boš več videla!

Danes smo v Pigeon Forge-u, mestu zabave v državi Tennessee, jutri pa krenemo naprej proti Washington DC-ju.

Danes sem ga srečala!

Tegale. Pa ne Čeha s tovornjakom, onega drugega!

Jao, kaj res že toliko let pijem kavo v istem lokalu?! Skratka, danes zjutraj sedim na svojem običajnem mestu, srebam svojo običajno dozo kofeina in nekaj škrebljam po svojem bloku idej1. In ga zagledam. Isti, kot je bil pred letom in pol …. malce manjše rasti2, rahlo okrogličen, s pričesko ala Borut Pahor ali morda še za odtenek slabše (ja, obema bi priporočila, da čim hitreje menjata frizerja), v poslovni obleki, s kravato….. isti, kot takrat. Takoj sem ga spoznala, čeprav sem ga videla le enkrat v življenju in še to le za par minut.

Usedel se je za mizo nedaleč stran od mene in v roke vzel Žurnal24. Žurnal24?! Sem vedela, da je blefer! Takrat3 me je ogovarjal v angleščini in se “delal” tujca, sedaj pa bere slovenske časopise??!! Mu bom dala jaz Danca in dajanje komplimentov! Je imel moj le prav, ko se mi je režal in zatrjeval, da prijaznih tipov ni, so le prijazni “prodajalci” .(no, ja, očitno si je moj mislil, da si kaj drugega od mene ne bi mogel želeti, kot preizkušati svojo prodajalsko taktiko 🙂 )

In tako tale moj Danec naroči sadni čaj v hudo polomljeni slovenščini, vtis pa še popravi, ko se z gospodom, ki prisede, pogovarja v angleščini. No, morda pa me le ni potegnil in je res Danec.

Ni me spoznal. Očitno mi leta škodijo in nekaj gub več naredi bistveno spremembo. 🙂

Ko je pristopil šanku, da bi plačal, sem ga ogovorila. Tokrat sem bila za deljenje komplimentov na vrsti jaz:

“I remember you!” sem začela … ne on se me še vedno ni spomnil. Očitno bo treba zamenjati vsaj pričesko 🙂

Pred pol leta4 ste stopili do moje mize in mi dali kompliment. Polepšali ste mi dan. Ne le dan, polepšali ste mi mesec …. leto. Pogosto se spomnim na vas, ker česa podobnega še nisem doživela in dvomim, da bom še kdaj. Njegov kolega se je smejal in dodal dovtip, on pa se je le nasmehnil, mi podal roko ter odšel.

Nič mi ni prodajal, niti vizitke mi ni pustil! Å e je upanje na tem svetu, še obstajajo prijazni ljudje, ki jim je v užitek, ko nekomu polepšajo dan!

In ne, ni res, da česa podobnega nisem doživela nikoli prej in nikoli kasneje. Pred kakšnim mesecem sem Jako peljala na jutranji sendvič v Playo. Ob plačevanju računa, je mimo mene privihralo dekle, ki je tam streglo. Ni stragla naju … niti videla je nisem pred tem. Ustavila se je ob meni in nekako zarotniško namignila: “Lahko nekaj povem?!” “Jaaa?” “Hudo dobro ste oblečena!” in je odvihrala naprej.

Kako malo je včasih potrebno, da nekomu polepšamo dan! Od takrat je nisem več videla in zagotovo se jo bom spomnila tudi, če jo srečam čez 2 leti.

  1. med službo, če sem sama, vedno pijem kavo z zvezkom in svinčnikom v roki [↩]
  2. vsi pod 180 so meni manjše rasti [↩]
  3. prepričana sem bila, da je od dogodka minilo največ pol leta [↩]
  4. ok, sedaj, ko pišem blog in sem lahko preverila kdaj sem o tem pisala, vidim, da sem zafrknila [↩]