Saša Gerčar

Zelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.

Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.

Skeptik sem pri mailingih prejeti pošti, ki priroma v moj e-nabiralnik z naslovi “pomagajte”, “posreduj sporočilo naprej” in podobno, zato tudi danes nisem ravno takoj odpirala priloženih dokumentov ob sporočilu brez spremnega teksta, z naslovom “VSAJ POŠLJI NAPREJ, PROSIM”.

Pa le odprem prvi dokument in berem na roke napisano pismo 13 letnega fanta. Mi seže do srca, vendar nisem prepričana ..zadaj se lahko skriva marsikaj. Poklikam odprem naslednje priloge in vidim sliko fanta na vozičku poleg Igorja Berganta. Hmmm, nekaj resnice bo že na tem. Na koncu berem tudi pismo Društva Paraplegikov, ter izsek članka iz časopisa. Že zapisujem na list papirja številko žiro računa …pred nakazilom pa se seveda odločim, da podatke še malce preverim.

Na Googlu odtipkam Robi Bojanec in dobim precej zadetkov.

V prvem razredu je Robi še fant brez vozička in na strani njegove osnovne šole se je zapisalo, da bo skrbel za Uhca. Uhcu je bilo nedvomno lepo pri Robiju.

V Londonu nisem bila prvič, nihče od nas ni bil in ravno ob tej priložnosti smo šteli naše obiske.

OK, za Jako je bilo enostavno, prvič pred dvemi leti, tokrat drugič, Tomaž je bil kakšne trikrat, štirikrat, jaz pa morda osemkrat, devetkrat. In vendar se ga nihče od nas še ni naveličal in vedno znova vidimo njegove nove obraze in vedno znova nas očara.

Prvič je bilo ….ma, saj veste, prvega se nikoli ne pozabi …sploh, če je bil pri petnajstih … torej London sem prvič videla 27 let nazaj, pri petnajstih. Moji dragi starši so pridno šparali cekine, da so svojo minko edinko lahko poslali na izpopolnjevanje jezika v Anglijo. Nepozabno, hudo dobr’! Jezika ne vem, če sem se strašno veliko naučila, sem se pa naučila hitrejše reakcije pri komunikaciji in samozavestnejšega komuniciranja v angleščini. Sem pa takrat razen Trsta in Celovca, končno videla še kaj drugega, kot neštetokrat našo lepo hrvaško obalo.

Danes sem strašansko jezna in ker je Hirkani ravno pred nekaj minutami na moj prispevek o hujšanju komentirala nekaj o pomoči in podpori naših dedcev in mi to skoraj pobrala z jezika, jaz v tem trenutku že besno tipkam.

Sem že pisala o tem, da pri nas ne kuhamo pogosto. Današnji primer mi je le potrdil moje razmišljanje.

Kot ponavadi sva s Tomažem že okrog 7h zjutraj odšla od doma na jutranjo kavico… ja, tudi kave ne kuhamo doma . Kavica pa pogovor z najdražjim, to res tekne tako zgodaj zjutraj na tak deževen dan. Imam res zlatega moža, ki si po 23-ih letih, ko se že vzajemno poslušava in gledava, še vedno vzame čas zame, kajne? Sem omenila, da si mimogrede kupi kup dnevnega časopisja, ki ga mora obvezno brati ob kavici?

Pred nekaj leti je v moj predal elektronske pošte priletela zgodba, ki je govorila o nekem očetu, ki je svoji hčeri za vsak njen rojstni dan, namesto dragih daril, podaril zapise o življenju hčere v tem letu. Vsako leto je oče tik pred rojstnim dnevom sedel pred računalnikom in vneto pisal in nato zraven lepil razne vstopnice in fotografije v spomin na lepe dogodke povezane z življenjem njegove ljube hčerke. Hčeri je potem v roke položil paket zapiskov, ki pa ga ona ni odprla, temveč sta ga družno odnesla v sef ter ga dodala vsem paketom iz prejšnjih let. Oče je ta postopek pričel z njenim 1. rojstnim dnem, ključ sefa pa ji je nameraval podariti za njen 18. rojstni dan. Ta zgodba me je navdušila in tudi sama sem si našla škatlo, kamor sem nekaj časa metala vstopnice, fotografije, odrezke las …., vendar pa tik pred rojstnim dnem nisem nikoli našla dovolj časa, da bi tudi kaj resnejšega zapisala. In tako je ostalo le pri lepem sklepu.

Je kdo gledal film Vsemogočni Bruce? Že dolgo tega, kar sem si ga ogledala in pri vsej množici filmov, ki jih vidim, je res nenavadno, da mi je ta ostal v spominu. Za tiste, ki si ga boste ogledali na kakšnem DVD-ju, ne bom razlagala več, kot le del, ki je krasna iztočnica za moje današnje razmišljanje. Bruce-u gre vse narobe in kot kaže je popoln ateist …in Bruce se totalni depri le obrne k Bogu in bolj, kot nejevero zabrusi v nebo:”če res obstajaš, potem mi pomagaj!”
In Bog mu v naslednjih dneh pošilja nešteto znakov in opozoril, vendar jih Bruce ne opazi.

In včasih imam občutek tudi jaz, da mi nekdo pošilja opozorila in določene znake.

Baje imam jaz Billa. Tako ga je poimenoval moj ameriški šef Adam, ko sva debatirala o veri in sem sama rekla, da najbrž nekdo nekje obstaja …oz. nekaj obstaja, kar mi ne razumemo, vendar temu jaz res ne bi rada rekla Bog.

Kino spet!

Tokrat vsaj ni bil film, ki je prvenstveno namenjen otrokom. Čeprav sem si ga tudi tokrat ogledala na Jakovo pobudo. Film Sončna svetloba je znastveno fantastični triler. Film je tokrat imel edini termin ob 22:10, ker pa je bila sobota, ker se dan počasi daljša in ker se je Jaka dopoldne pridno učil, smo sklenili, da je po Tomaževem žrtvovanju in posledičnem skakanju po bazenu čas, da tudi jaz izpolnim nekaj svojih starševskih funkcij. Zato sva Jaka in jaz odpujsala proti Koloseju.

Zgodba je … hmm…… filmski Big Brother. Ja, tako nekako ….začne se tako kot v BB, ko so vsi akterji izbrani, pogodbe podpisane in jih zaprejo v “kletko”. Tokrat je stanovanje v nekem vesoljskem plovilu. Kandidatov je malce manj …mislim ..ker nisem štela ne enih ne drugih. Namesto Brata je v filmu njegov prestol zasedla Big Sister, čeprav bi jaz imenu Icarus (Ikar) prej prisodila moški glas. Tudi tukaj v filmu ima ekipa zbranih podobne psihotične težave, kot osebki zbrani v hiši za Bežigradom …. In konec koncev je tudi selekcija tistih, ki ostajajo v kletki dlje časa se dogaja na podoben način. Ne, ne, tukaj ne glasujejo gledalci, pa vendar se število preostalih nekako manjša iz scene v sceno

Na današnji dan pred 27 leti je umrl Josip Broz Tito.

Saj ne, da bi ga pogrešala, ampak sem le v teh letih, ki pričajo o tem, da sem nekoč stala na ljubljanskih ulicah, opremljena v modro krilce in belo bluzico, z modro titovko na glavi in rdečo rutico okrog vratu, v rokah pa držala papirnato zastavico ter z njo močno mahala. Pa saj ne, da bi bila tako navdušena nad tistimi nekaj sekundami, ko so mimo nas odbrzeli črni avtomobili, ampak me je navduševalo predvsem to, da nam je odpadel pouk.

Moja mama še danes zatrjuje, da ni bilo nikoli tako lepo, kot pod Titom. Hmja! Meni je bilo lepo in Tito je bil Jack, nič ne rečem. Predvsem je poznal osnovni zakon fizike …ali bolje rečeno življenja, da “prolazi sve ..”, predvsem življenje, ki ga je elegantno skombiniral z državno ekonomijo in nabavo državnih kreditov.

Draga moja sodelavka in kolegica Saša, hvala za nasvet in idejo kam za prvomajske počitnice. Imeli smo se krasno in ponovno ugotovili, da je London eno izmed nam zelo ljubih velemest. V nadaljevanju sledi kritika na letalskega prevoznika, vendar moram poudariti, da vtis o prevozniku nikakor ni porušil našega izredno dobrega splošnega vtisa celotnega izleta.

To kritiko bi sama poimenovala zgolj opazovanje zahtevne stranke, pa vendar s tem potrdila opazko mojega prijatelja Žige, ki pravi, da sem ena tečka. Kaj čem, kritično opazujem svet okrog sebe !

Moj Tomaž je bolj varčne narave in čeprav kar veliko “zapravimo” na raznih izletih in potovanjih, je vsako od njih vedno predmet težke diskusije in preračunavanja ter končne odločitve glede na “price performance”. Prepričana sem, da tokrat odločitev ne bi padla na London, če nas ne bi zmedla in zavedla dobra marketinška poteza nizko proračunskega letalskega prevoznika. In po eni strani sem jim za to celo hvaležna. Po drugi pa moram pritegniti Tomažu, ki trdi, da je vse skupaj ena velika nate….

In zakaj jo nosijo vsi na levi?

Jaz vem, naš Jaka pa najbrž ne, tako kot večina mlajše populacije. Pa vendar si jo vsak nadene na levo roko. Ja, oče jo ima na levi in mama tudi, pa sosed in prijatelj, torej ura nikakor ne more kazati pravilnega časa, če jo nosimo na desni?

Tudi mene so vzgojili in navadili, da se ura nosi na levi roki, poleg tega pa sem sama izkusila praktičnost takšnega nošenja, saj je nekoč bilo potrebno ročno uro prav vsak dan tudi naviti. In vsi gumbi za navijanje so na desni strani ure. Torej imaš uro na levi roki, v desno roko primeš gumb, ki se nahaja na desni strani ure in navijaš …. z lahkoto. Logično, kajne?