Jutri imamo na Jakovi šoli ponovno sestanek na temo Vrednote.
Projekt, ki ga na pobudo neke mame že nekaj let peljemo v sinergiji in medsebojnem sodelovanju ravnatelja, učiteljev, staršev in tudi otrok. Začelo se je s preprosto debato in posredovanju dobrih strani neke izkušnje neke mame, katere hči je leto ali dve obiskovala osnovno šolo v Ameriki. Starši smo idejo pograbilli, se navdušili, vanjo potegnili tudi učitelje, zvlekli1 tudi nekaj otrok, vse skupaj obrnili na glavo in naredili prav svojstven projekt, ki smo ga poimenovali Vrednote.
Meni je pri vsem tem najbolj pomembno sodelovanje vseh vpletenih strani. Z Jako se sestankov udeležujeva skupaj in izkušnja sodelovanja pri skupnem resnem projektu, je nenadomestljiva.
Se kaj konkretnega zgodi po teh sestankih? Če sem iskrena, niti ne. Otrokom se je zdelo fino, ko so (smo) bili enkrat na televiziji v oddaji Modro, pa enkrat le učenci v Enajsti šoli, potem so učenci sami izvedli nekaj anket med sošolci, pripravili nekaj seminarskih nalog, posneli kratek film, risali, pisali na to temo, a vendar kakšnih velikih premikov pravzaprav ni videti. Pa saj jih nisem niti pričakovala. Dovolj mi je že to, da se o tem govori. Dovolj mi je že to, da se naš Jaka zaveda osnovnih človeških vrednot, da so mu izrazi spoštovanje, odgovornost, strpnost, skrb za zdravje …. bližji in niso le besede na papirju.
S Tomažem se glede vzgoje in pomembnih življenskih odločitev več ali manj strinjava, a pri napotkih Jaki, kako se spoprijeti z agresijo, sva si popolnoma nasprotujoča.
Pred nekaj tedni je bil Jaka na praznovanju rojstnega dne. Povabil ga je prijatelj, katerega prijateljev in sošolcev niti ne pozna prav dobro, če sploh. Baje je bilo prav lepo in zabavno, dokler so imeli konkretno zaposlitev2, ko pa so začeli tekati gor in dol, je fant, ki je očitno precej energetsko naspidiran, začel s takšnim in drugačnim recimo temu nasiljem, pa čeprav se morda vsi niti ne bi strinjali s tako krutim opisom tega dogodka. Ni me bilo zraven, zato težko sodim kaj se je dogajalo, vem pa, da je moj sin obnašanje tega fanta čutil kot nasilje. Grrrrr, ob takšnih trenutkih bi takšne mulce vlekla za ušesa pa četudi me prijavijo policiji!
Fant je očitno potreboval pozornost, zato je brcal, boksal, se frajaril, za sabo povlekel še tiste šibke posnemovalce, ki se jim je zdelo, da bodo šleve in kaj vem kaj še, če se temu ne bodo pridružili. Nekje ob strani je čakal baje celo oče, vendar je sinovega obnašanja očitno vajen in se mu najbrž zdi povsem normalno. Fant mora biti fant, kajne!? In to pomeni, da se mora pretepati, jemati mobitele, zastrahovati šibkejše in se postavljati s svojo agresivnostjo? Namesto, da bi me poklical, se je Jaka s tem spopadel sam in v trenutku občutka nemoči, poskušal pobegniti na WC, kamor ga je skupina “frajerjev” celo sledila.
Konec je bil povsem normalen, nekaj minut kasneje sem prišla ponj jaz, vskočil je v avto, mi s pogledom na robu solz razložil, kaj se je dogajalo, a sva se do doma že o celotni stvari pogovorila in “žogo” povsem umirila. A kaj, ko moram jaz vedno vse skupaj še razložiti Tomažu … on pa mora zadevo razreševati še po “moško”!
“Potrebno se je postaviti po robu! Treba ga je udariti nazaj! Treba mu je povedati svoje! …”
Halo?! Kaj je treba?! Agresije se ne da ustaviti z agresijo! Saj ne poznam tega fanta, vendar pa presneto dvomim, da ga doma kaj pogosto stisnejo v objem in mu povejo, da ga imajo radi. Če bi, potem pozornosti ne bi iskal med sošolci na edini način, ki ga obvladuje – z agresivnim nastopanjem.
In danes sem se spomnila na ta dogodek, ko sem na to temo na spletni strani Jakove šole našla še ta članek, ki je bil v originalu objavljen v Niki – prilogi Dnevnika.
No, sej mislim da sva kar na isti valovni dolžini, le vsaka piše malo po svoje. Kar sem rekla že na začetku. Treba se je branit z argumenti.
Oh, ne, ne, midve se pa ne razumeva. Med nasiljem in ponižnostjo oz. biti brez hrbtenice in brez svojega mišljenja, je še veliko drugih rešitev. Npr. če meni moj reče, da mu ni všeč moja barva las, se okrog tega z njim zagotovo ne bom ne stepla, ne kregala pa tudi k frizerju ne bom tekla. Obrnila se bom, se zamislila, če ima prav, če se mi bo zdelo, da ne, se s tem ne bom več ukvarjala. Je njegov problem, ne moj.
Tudi v službi sem jaz npr. znana tudi pri svojih šefih po svojeglavosti in upornosti, a to še vedno ne pomeni, da se z njimi kregam ali da sem nasilna ali nesramna. Argumentiranje nima nobene povezave z agresijo ali pohlevnostjo. Tako kot tudi “tišina” ne pomeni, da je nekdo pohleven in spoštljiv.
Saša, saj sem jaz tudi proti nasilju, ampak mogoče se je potrebno vprašati, kaj storiti, če si recimo fizično napaden. Sploh otrok.
Od prijateljice 5 letni sin je ribica po horoskopu, taka nežna dušica, Brino celo polupčka, pa nas tudi, ko se vidimo. Pokaže in da iz rok vsako igračo. V vrtcu je pa nastal problem. Vse mu jemljejo iz rok. Se zaigra, nekdo prileti in mu vzame igračo. On pusti in poišče drugo. Je moji prijateljici rekla vzgojiteljica, da je lepo da posodi, ampak da to že meji na skrajnost in da se je za obstoj treba kdaj tudi boriti. Razumeš?
Nazaj k bistvu. Recimo Jaki ne dovoliš niti fizičnega niti verbalnega nasilja. OK, pošiljanje nekam…, kletvice ipd… vsekakor NE.
Ampak a si predstavljaš ko Jaka malo zraste. Mu bo punca rekla, da blond barva njegovi las ni OK, pa se bo irno pobarval kot bo hotela ona. Ga bo šef neupravičeno nadrl, pa bo samo sklonil glavo in odšel.
Ne vem, podpiram argumentirana stališča in obračunavanje z argumenti. Treba je povedati kdo si, kako razmišljaš in na kaj prisegaš.
So taki časi, da z zaprtimi usti, sklonjeno glavo, ponižnih ramen in z očmi uprtmi v tla ne prideš nikamor.
@Žiga, ja, ja …ti si itak kot iz knjige za takšne projekte, a ne?!
V bistvu je letos v ospredju ta plat projekta, da bi stvar postala vsesplošna in ne več le vaška posebnost. Zato se trudimo čimvečkrat spraviti to stvar v različne medije. In tukaj nam bi lahko pomagal, a ne?
Sicer pa dobrodošla tudi kakšna druga pobuda ali ideja …. ali celo prisotnost na sestanku.
@Petra; Jaz vedno težim s tem, da se je treba umakniti. Pravzaprav sem proti vsakemu nasilju, tudi verbalnemu, čeprav znam prav jaz močno špikniti, kadar mi kdo stopi na žulj 😉 .
V vsakem primeru pa najprej absolutno obsojam fizično nasilje in za njegovo uporabo ne sprejemam nobenih izgovorov v stilu, da je bilo v obrambi …. ja, ja in potem nazaj od drugega spet v obrambi itd.
Jaka ima vseeno tudi to “srečo”, da je po konstituciji velik. Ker se poleg tega ukvarja s športom, ki potrebuje moč v rokah, predvidevam, da bi lahko tudi precej močno zamahnil z roko in se ubranil, če je potrebno, vendar pa še vedno močno cepetam, ko Tomaž zagovarja načelo enakega nastopa in fizične obrambe. Nasilneži so itak reve in navadno delujejo v skupinah, kar pomeni da na dolgi rok ni zmage.
Sem proti nasilju, čeprav včasih to ni najboljša izbira. Mogoče ni narobe, da se znaš braniti, če je treba tudi s pestmi. Sploh pri fantih.
Ampak glede na to, da predvidevam, da Jaka izstopa po svoji inteligenci od svojih vrstnikov, je to njegov pravi adut.
Nauči ga, da se brani z besedami. te znajo včasih biti prav neverjetno magične, če je treba tudi boleče. Bolečina pesti izgine, bolečina po izrečeni besedi precej težje. Pri tem nimam v mislih žaljenja, ampak argumente. Mislim, da s tem Jaka ne bo imel problema.
Kaj eno, dve na gobec:) HeC!
A ne bi jaz moral imeti nekaj pri teh vrednotah zraven?