Mr. Beana sem gledala že pred nekaj dnevi …bolj natančno v petek. A zakaj še nisem nič napisala? Ker sva film gledala skupaj z Jakom in ker mu je bil film zelo všeč. Vam je jasno? 🙂 Konec koncev je Jaka še vedno otrok in prav je, da so mu všeč tudi takšni filmi.
Å tevilke vedno prepričajo
2 tedna za tem, ko sem jaz začela večere preživljati za računalnikom in pisariti poste, se je za to navdušil še Jaka. Ma, ja, bo enajstletnik pisal blog! Kljub temu, da nisem verjela v sončno prihodnost tega projekta, sem kot dobra mama, pokazala veliko mero dobre volje in postavila sva njegov blog. In sedaj piše. Vsak dan. Ma, je isti, kot njegova mamica 🙂 In o čem piše? Kr neki. Najlažje je opisati kakšen film, ali kraj …knjigo. Ker filmov pač ne gleda vsak dan, tudi knjige ne bere več tako pridno, kot nekoč, potujemo tudi ne tako pogosto …torej je treba najti kakšno drugo tematiko. In zadnjič prebiram njegov post o zdravnikih. Prisežem, mi o tem nismo doma spregovorili niti besede, po WCjih pa se pri nas valja le Lady in Nova, tam pa takšnih informacij ni mogoče najti. Jaka piše o nekih 25%, pa 3 zdravnike, pa do leta 2015 itd, skratka stvar izgleda hudo resna. Kje je dobil te podatke? Nikjer, izmislil si jih je. Pisal je kar nekaj ….. predvsem pa v to vpletel Azijo, pa Irak, zdravnike in nekaj lepih številk. In na ta post je padlo celo nekaj resnih komentarjev!
Ta primer le potrjuje marketinško pravilo, ki nam ga Dr. Aleš Lisac poskuša že nekaj časa vcepiti v naše trde glave: ljudje verjamejo številkam, zato v prodajno pismo vključite čim več številk. Seveda, mi odrasli ne bomo tako nakladali, kot naš Jaka. 🙂
Zakaj pišem blog?
To bi bilo pravo vprašanje ob začetku pisanja, vendar takrat se mi o razlogih ni prav veliko sanjalo.Takrat niti dobro nisem vedela, kaj je blog …blogg …no, saj še zdaj ne vem prav gotovo iz kje izvira ime …pa me niti ne zanima.
Pojdimo v leto 2006. O blogu sem morda takrat samo bežno slišala …kao mularija se s tem ukvarja in sploh nisi “in”, če nimaš svojega bloga. To torej sploh ni zame, prestara!
In tega leta tudi spoznam zanimivega fanta, s katerim sva danes lahko rečem dobra prijatelja. Nič, pohujšljivih misli, prosim! Fant ima svoje resno dekle, ki je zelo, zelo simpatično, poleg tega pa bi mu jaz lahko bila mama ….no, če bi zelo, zelo pohitela 🙂 Ime mu je Žiga in navdušil me je s svojo energijo, pozitivnim razmišljanjem in voljo do ukvarjanja z milijon in eno stvarjo.
Med 100 in enim predlgom in idejami, me je pred nekaj meseci zaprosil za nekaj besed o njemu, ki bi jih dal na svoj blog. Opa, blog! Kaj pa to je blog, je bilo seveda moje vprašanje, saj moram vedeti kam bodo šle moje veleumne besede. Sem pogledala, se začela vračati na te strani, saj me je zanimiva vsebina vedno znova povlekla. Nobenega drugega bloga nisem brala, saj sem živela v veri, da razen Žigata, morda piše blog še par 100 ljudi, ki so razpršeni širom sveta.
…In seveda jaz, ne bi bila jaz, če ne bi kot malo dete, tudi jaz želela enako igračko. Kaj bi z njo? Ne vem, a zdi se lepo in zanimivo. Bom pisala po blogu?! Pisala sem itak celo življenje, obožujem pisanje. Od popolnoma enostavnih zaljubljeniških dnevnikov iz osnovne šole, do resnejših zapisov v debele zvezke pri dvajsetih, do nekih poskusov pisanja knjige (imam že 2 leti nastavljenih 70 strani nekakšnega kriminalno romantičnega romana), do vsakodnevnega pisanja pisem mojemu takrat 9-letnemu sinu (kakšno leto smo vztrajali pri tem) …potem neki poskusi pisanja zgodbe v Ono (pred 2 leti sem prišla v izbor 10 najboljših) …skratka ja, daj mi nekaj za pisariti in pisala bom do onemoglosti!
Zgodba se nadaljuje tako, da sem vprašala Žigata, dobila kontakt – njegove prijatelje Blaža, Aneja in Jona, ki so mi pomagali pri postavitvi in prvih korakih ….no, pomagajo še sedaj.
6. marca 2007 sem zapisala prvi post in od takrat pišem vsak dan. Vsak dan nekaj. Ideje se porajajo non-stop in zapisujem si jih v mobitel, zvezke, kar v drafte na blogu in počasi mi nekatere delajo že zmedo in šaro.
Å ele nekaj tednov kasneje sem začela prebirati tudi bloge drugih blogarjev. Uhh, koliko jih je! Nekaj več, kot 100 🙂 Imam nekaj priljubljenih: poleg Žigata še obvezno Aleš Lisac, Ervinator, Ateistek, Val …. te pogledam vsak dan, počasi dodajam kakšne nove in ob tem spoznavam tudi čudake, ob blogih katerih me kar strese. Očitno morajo biti tudi takšni – drugačni …to je tako kot s soncem in dežjem; brez deževnih dni, ne bi znali ceniti tiste sončne.
In zakaj pišem blog? Zato ker sedaj na svet gledam bolj usmerjeno, bolj kritično, zato ker na ta način širim krog znancev in morda nekoč prijateljev, predvsem pa zato, ker me sprošča. In tukaj je še nakaj, kar nisem pričakovala in je prišlo spontano in je zato toliko lepše: ob mojem pisanju, se je za blog navdušil tudi moj sin Jaka. 11 let ima in navdušeno piše poste. S tem uri svoje znanje pisanja in hkrati tudi on kritično gleda na svet. Sedaj si film pogleda kritičneje, kajti o ogledu razmišlja kot možnosti zapisa posta.
In svet bloganja …mogoče blogiranja 🙂 …no ta svet me je posrkal vase. Pred kratkim sem odprla podblog namenjen le razmišljanju o dietah, prehrani, telovadbi in podobnim zadevam povezanim z obsedenostjo okrog lepše postave. Ne, sploh nisem kakšen ekspert, vendar pa imam za sabo sigurno več kot 30 let izkušenj (če razmišljam, da me pred 12. letom hujšanje še ni zanimalo) in to najbrž nekaj velja 😉 Stran sem si odprla, ker …. ma preberite kar tam 🙂
Si pišemo in se beremo 😉
Odpuščati 70x na dan
Pred nekaj dnevi sem po službeni dolžnosti imela priložnost videti, kam pripeljejo majhne zamere. Dva poslovna partnerja, nekoč prijatelja, danes sovražnika. Zakaj? Oni je njemu rekel to, drugi pa je to povedal še drugim, pa potem se je razmišljalo in ugotovilo, da itak vedno to, in da nikoli ono ….Poznate? Kdo je kriv, kdo ni kriv …saj sploh ni važno. Podobnih izkušenj imam tudi sama nešteto, ene malenkostne, druge večje, boleče. Zamera grize in razjeda. Pa ne tistega, ki jo je povzročil, ampak onega, ki jo čuva in hrani.
A, če jaz odmerim? Sem sicer precej potrpežljive vrste …gre tudi v uno smer trmoglavosti, ja, priznam 🙂 …to gre vkup: potrpežljivost, vztajnost, trma … zato me malo stvari (ljudi) spravi iz tira. So pa trenutki, ko pridem do roba …..in takrat je huuuuuudo, res, takrat znam povedati veliko in preveč. Vem, beseda boli še bolj od udarca. In potem mi je žal. Vedno! In odmerim! Pravzaprav gre v drugem vrstnem redu: najprej odmerim in potem mi je žal za mojo reakcijo. Oprostim, se opravičim, razložim ….zamere ne nosim s seboj.
In so na svetu ljudje, ki opravičilo sprejmejo in so tisti, ki ga ne. In tisti drugi znajo iz muhe narediti slona. Po glavi se jim začne motat črv sumnjičenj in kar naenkrat ni problem le to, da sem pozabila na rojstni dan, kar na lepem me ljudje “spoznajo” in ugotovijo, da so celih 20 let ali več živeli v popolni zablodi, se družili, zabavali z mano in da sem jaz pravzaprav že ves čas hinavska, skopuška, manipuatorska, zoprna, nestrpna…..ma ne vem, ne bom iskala pridevnikov po slovarjih ….. ko pa lahko to povem z eno samo sočno besedo na P.
In od tam naprej lahkosklatim zvezde z neba ….ja, celo to je lažje, kajti nikoli ne veš, kaj vse je (bo) mogoče ….nikakor pa ne morem spreminjati preteklosti.
Ne hodim v cerkev, pa ne zaradi ne verovanja, bolj zaradi institucije same in okorelosti celotnega sistema, spoštujem pa določene dogme in pravila katoliške vere. In na temo odpuščanja sem zadnjič poslušala naslednjo zgodbo:
Dekle je odšlo na pogreb njej ljubega prijatelja, ki je naredil samomor …ne vedo zakaj. Duhovnik je opazil njen srd in jezo, zato jo je vprašal, ali mu je odpustila.
“Ne!” je rekla.
On pa jo je vprašal, kolikokrat na dan odpušča ljudem okrog sebe za napake, ki so jih storili. 3x, 5x?
“Hmja ….. 3x?!” je rekla.
On pa : “Draga moja, 70x na dan je treba odpuščati!”
No, 70 je hudo visoka številka, vendar je 7 lepa številka in le 7 bi bilo res premalo, pa naj bo 70, cilje si je pač treba postaviti visoko in če bomo prišli le do petine tega, bo že zaleglo.
Da se ne bom ponavljala
Evo vam link! 🙂


