Spet poroka!

ohcet-bo.jpgOhcet bo in pika! je …(po mojem mnenju) butast prevod za film z naslovom Because I said so. Res, da film govori o napol odpuljeni in malce depresivni samohranilski mami s tremi že odraslimi hčerami, ki na vsak način želi, da se njena najmlajša poroči. Vendar pa mi nikakor in nikoli ni všeč, kadar prevajalec išče bolj smiselne naslove, kot so v originalu.

Because I said so – je lahko prevedljiv stavek in poleg tega je tak naslov bistveno bolj smiseln in stavek se skozi film nemalokrat ponavlja. Sori, ampak stavka “Ohcet bo in pika” nisem opazila niti enkrat.

Ja, spet v kinu …Jaka in moja malenkost ….in ja, Tomažu ni za romantiko, zato ga ne silimo. In kakšen je film? Ma, ne vem ….ja in ne. Sem že videla boljše. Kar se duhovitih dialogov tiče …ma, no …me je pustilo z bolj grenkim nasmeškom na ustih, je pa zgodba prijetno lahka in ….. zaljubljena, seveda.

Diane Keaton je mačka prve lige. Ne morem verjeti kako dobro izgleda kljub svojim letom. Ženska jih ima …ne vem ..preko 60 po mojem in v filmu skače naokrog v spodnjih gatah, ……in majčki, da ne bo pomote ….ampak nogice …ej, ni celulita. Ženska je res carica.
Mandy Moore igra glavno vlogo, tisto ta najmlajšo. Luštna, ja. V zgodbi ima ta deklina težave pri izbiri pravega partnerja …no, vse dokler vajeti v roke ne vzame njena kolerična mama. Zapleti in odpleti ….nič presunljivo duhovitega. Mi je pa nadvse luštkan eden od ženinov, … ki na koncu seveda osvoji glavno nagrado – srce najmlajše hčere. Gabriel Match mu je ime …bomo po mojem še slišali oz. videli. 😉

Pogajanje se začne pri vrhu

HokejDanes me je Jaka opomnil na znano tezo o pogajanjih. Vozimo se po cesti in zagleda jumbo plakat za ogled hokejskih tekem. Najprej naju glasno opozori na plakat, ki ga midva seveda nisva niti opazila. Prepozno, smo že mimo! 🙁

Vseeno nadaljuje temo o hokejskem svetovnem prvenstvu. Ja, ja, kimava in se v to niti ne poglabljava.

“Ampak ati, sedela bova v 4. vrsti, veš!” je stavek, ki me zdrzne. Halo? V kateri vrsti?! Kdo pa je sploh rekel, da je kakršna koli vrsta v igri?! Seveda je debata od tu naprej šla le še v smer, zakaj je izbral ravno 4. vrsto. Nihče ni niti vprašal od kje mu ideja, da se na tekmo sploh gre.

Ja, včasih se je pogajalskih veščin dobro učiti od otrok 😉

KISS ali kovačeva kobila je obuta v jeklene škornje

KISS – keep it simple, stupid je meni zelo všečno pravilo ali slogan, ki bi ga moralo poznati in uporabljati vsako podjetje, ki ima kakršne koli stike s končnimi uporabniki …še huje, če se med njimi znajdemo ženske …in povrh vsega takšne tablond 🙂

Dejstvo je, da sem ženska, no, blond sem le na začasnem delu, vendar priznam, da kljub dejstvu, da poskušam slediti spremembam, ki se dogajajo v našem hitro spreminjajočem svetu, mi to z leti postaja vse težje. Na HAD-ovem blogu sem zasledila statistiko na osnovi ankete o starosti blogerjev. Očitno sem metuzalem in še vsa sreča, da sploh znam napisati kakšen post. Če pa znam vriniti še kakšen link in sliko postaviti ob tekst, sem pa sploh jack za svoja leta, a?

zivcnjakar.jpgJa, tako sem mislila do nedavnega, pa so me na siolu prepričali v nasprotno. Saj ne vem, ali sem jaz res popolnoma “mim”, ali pa se oni držijo načela KISS le na zunaj, drugače pa so pod površjem naredili vse, da stranke odvrnejo od njihovih uslug?

Naj vam povem celotno zgodbo:
Začenja se en teden nazaj, ko berem post, ki je kot nalašč za komentiranje nas mam, napisan od Marka Crnkoviča. In jaz bi nekaj zapisala. A kaj? Pojma nimam več …je preteklo toliko vode in izpadlo toliko las!

Skratka, hočem nekaj zapisati in kliknem na ikono za komentar.
Ne gre, mi javi, da se moram prijaviti …pa rečem, ah, brez veze …bom drugič.
Grem čez 2 dni spet na Markov blog, spet nekaj zanimivega, hočem komentirati, spet kliknem, oh spet ista stvar!
Zaprem in grem na druge bloge, se mi ne da ukvarjati z registracijo.
Pa med velikonočnimi prazniki sedim doma, imam nekaj več časa, se mi skratka da, …in se odločim registrirati. Oh, tukaj se šele začenjajo prave preizkušnje! 🙂
Najprej poskušam slediti korakom, ki jih navaja kar sistem na Markovem blogu. Se moram registrirati in zraven je link. OK, kliknem. Se mi odpre okence, kamor naj bi vpisala uporabniško ime in geslo. Izgleda sicer, kot da je namenjeno že registriranim uporabnikom, ampak glede na to, da me je peljalo tja od vrat, kjer piše, da “vsi, ki nimajo napotnice, naj gredo ponjo tja in tja” …sem jaz sedaj TUKAJ. Vpišem ime Saša in kar eno geslo. Ne gre! Poskusim brez šumnikov, pa z daljšim imenom …pa drugačno geslo. Ne gre!
Kontaktiram prijatelja, ki je seveda moškega spola in naj bi se na te zadeve bolje spoznal.
Mi pošlje link na siolovo stran s komentarjem, da se je tudi on malce težje znašel, ampak vsekakor je treba iti po daljši poti, ne bo šlo direktno iz Markovega bloga.
OK, grem na ta link …Bolje! Krasno tukaj celo piše, da je to prva registracija in vse kaže, da je mojih težav konec.

SIOL se je sicer potrudil v stilu KISS in lepo prevedel vse abotne napotke za najbolj metuzalemske, “blontne” uporabnike.

Takole piše:

registracijablog1.jpg

Od pisanja bloga te ločijo le trije koraki! Postopek aktivacije svojega bloga začni z vpisom ustreznih podatkov v spodnji obrazec. Če se želiš samo registrirati za komentiranje, si izberi zadnjo možnost. Katero zadnjo? Ja, valjda …saj spodaj tako ali tako jasno piše, da lahko označim prvo opcijo, ki pomeni, da bom imela svoj blog, ali drugo opcijo – ki je hkrati zadnja??, ki pomeni le komentiranje! Od poplave enih in istih napotkov se ljudje, ki smo tako blond in metuzalemski, kot jaz, zmedemo in neumno iščemo našo “zadnjo možnost” 🙂

Pod prostorom za vnos maila piše naslednje: Na ta naslov bomo poslali geslo, zato ga trikrat preveri. Zelo dobro! Ker vem, da sem blond, sem šla z očmi preko naslova 5x 🙂 ..bo bolj držalo. Baje je to mišljeno, kot šala. OK, le smeškota so pozabili dodati.

Ajde, po vseh mukotrpnih 🙂 vnosih in 5x-nemu pregledovanju maila, sem kliknila “naprej”. Opa, spet se je zataknilo!
Pravijo, da je ta mail že uporabljen! Ja, je, ker imam wordpressov blog, ampak od kje vraga naj jaz vem, da ima to kašno povezavo? No, še zdaj ne vem, če jo ima …samo sklepam , na SIOLu mi o tem itak niso nič povedali.

Jaz, trmasta tokrat pišem na SIOL. Kam? Na spletni strani imajo okence “kontakt”. Izberem, vpišem kaj me mori, kliknem “pošlji”. Ha, ha, ha …smešno, da nemoreš verjeti: dobim mail, da je njihov poštni predal poln.

Pa, ker sem že čisto not padla, grem nazaj na spletno stran in se poskušam ponovno prijaviti. Ne vem kako uspem prestopiti ta prag in sistem mi končno javi, da sem prijavljena, vendar bom morala svoj račun, profil ,…karkoli že, še aktivirati.
OK, bom, bom. Dobila naj bi aktivacijski ključ na svoj 5x preverjeni mail. Ni ga! Ne v 5-ih minutah, ne v 5-ih urah …

Ker tokrat vsaj vem, kakšna je njihova domena, jim tokrat “na roke” pošljem mail na info@ …, ker pred tem je (ni) šlo na siol@
Naslednji dan dobim odgovor, ki je po vsej verjetnosti avtomatiziran …samo ni mi jasno zakaj taka avtomatika deluje šele po 12 urah???
Spoštovani,
veseli nas, da ste se z vašim vprašanjem obrnili na nas.
Za komentiranje na blogih je potrebno najprej registrirati novega uporabnika na naslovu: http://blog.siol.net/wp-signup.php.
Za vsako komentiranje pa se morate potem prijaviti z vašimi podatki. Upam, da vam bo sedaj uspelo.
V primeru dodatnih informacij nam lahko 24 ur na dan pišete na elektronski naslov info@siol.net. Z veseljem vam bomo pomagali.
Lep dan še naprej!

Halo?!!!! S kakšnimi podatki se moram prijaviti? S svojimi? S čigavimi pa se še lahko?

Poskušam ponovno ..ne vem kako, toda uspe mi odpreti še ena vrata, očitno je nekdo aktiviral moj račun?? …in dobim naslednje sporočilo

new-picture.jpg

In jaz spet pišem :).
Končno sledi odgovor od žive osebe …nekdo mi napiše, da so imeli nekaj težav ..ah, kaj res??!! ..in da ne ve kaj dogaja, ampak spremenil je moje geslo ter naj zdaj poskusim znova.
Poskušam znova, spet dobim zgornje obvestilo, ampak jaz se odločim, da se ne ukvarjam več s tem in raje poskusim komentirati na Markovem blogu. Morda pa le tile Siolovci ne znajo lepo zaključiti zadeve in namesto odgovora: “Čestitamo, premagali ste vse naše ovire, zaslužili ste $$$$!, Uživajte v blogu!”, zapišejo raje “za dostop do strani nimate ustreznih pravic”.

In očitno je res tako, kajti jaz sem stvar preverila in Marku sem pustila svoj komentar. Pa če to ni za nazdravit!? 🙂

Na Å marno goro s svojo šunko in potico

vzpon-v-hrib.jpgVčeraj sva s Tomažem spet sopihala na Å marno goro. Å e sreča, da sva jutranja človeka in sva vkreber lezla že malce po osmi zjutraj in se ob pol desetih že vračala, kajti če se včeraj Å marna ni zrušila pod bremenom romarjev, potem bo zdržala še leta. Prav grozno je videti kolono ljudi, ki stopicajo eden za drugim … v koloni … počasi (hitro tako ali tako ne gre) proti vrhu. Takšne Å marne ne maram.

Ne maram pa tudi ljudi, ki gredo na Å marno ob takšnih dnevih. Res jih ne maram! Zakaj? Stalni obiskovalci Å marne so (smo) prijazni in vsakemu, ki ga srečamo namenimo prijazen pozdrav. Takšne slučajne obiskovalce spoznaš po tem, da se prav trudijo skriti pogled, da ti ja slučajno ne uspe vsaj pokimati, kajti to terja pozdrav nazaj, kar pa je očitno zelo naporna stvar. 🙁 Druga moreča stvar, ki je bila danes prav v nebo vpijoča pa je, ko si takšni občasni obiskovalci, na vrh hriba prinesejo cel ruzak velikonočne malice.

Razumem kakšne mlade mamice, ki za svojega otroka prinesejo s seboj ravno tak sendvič, z ravno pravšnjo količino sira in brez kumarice in paradižnika. Razumem starejšega možaka, ki s seboj prinese prisrčnico s tistim svojim domačim žganjem, nikakor pa ne razumem tega, kar sem videla danes. Priletna gospa in gospod sta si naročila, ja celo tam sta naročila vsak svojo šalico čaja, to postavila na mizo, potem pa je gospa začela iz svojega nahrbtnika vleči velikonočne dobrote. Kruh, šunko, jajčka, nek sirček, potico, seveda ….ata si je vzel še neke piškotke, narezal jabolko, na koncu pa še pomarančko. Lepo vas prosim, ljudje božji, pojejte te svoje dobrote doma ali pa na tistih vrtičkarskih vikendih, ki v veliki večini tako ali tako še stojijo! Midva sva mizo sicer imela (sva bila dovolj zgodnja), vendar pa so novo došli obiskovalci že pogledovali naokrog in iskali prostor zase. Malo spoštovanja prosim! Do takšnih obiskovalcev, ki bi tam pojedli kakšno joto ali ričet, do gostilničarja, ki mora to področje vzdrževati in konec koncev do tistih pridnih študentov, ki so morali ravno tako pospraviti mizo tudi za “gorenjskimi” gosti!