Navada je železna srajca

smucar.jpgLjudje smo ena smešna bitja. S prijateljico sva se nekega zimskega dne na sedežnici krohotali do solz, ko sva si predstavljali, da obstaja neko višje bitje, ki nas opazuje in razmišlja, kaj za vraga ti majhni (predstavljali sva si, da je bitje pač večje) človečki počnejo na tej beli planoti. Stalno se vozikajo gor in dol in to brez kakšnega vidnega smisla, na nogah pa imajo neke čudne dile, v rokah pa neke palčke. In to nadbitje sedaj razmišlja (ali karkoli že delajo nadbitja) in ugotavlja smiselnost tega.
In če to nadbitje opazuje ljudi tudi na daljši rok, mu (le zakaj ga označujem z moškim?) …torej JI je najbrž še manj jasno. Vsak dan se sicer ne spuščamo po hribu dol in se potegujemo gor s čudnimi koli v rokah, pa vendar je naš vsakdanjik le malce bolj raznobarven vzorec istega tipa.
Moje smučanje po vsakdanjiku izgleda takole:
Vstanem ob 6h, prižgem računalnik ..ja, ja vem :), grem pod tuš, najprej topla, nato ledeno mrzla, si pripravim zajtrk, postavim pred računalnik in pregledam došle maile ter zraven nosim v usta mueslije s sojinim mlekom. Vsak dan isti postopek, ista hrana! Res, prisežem! Zbudim Jakata, težim Jakatu, spet težim …vmes se oblačim, namažem …šibamo. V šolo ga vozim. Vedno poslušava Hitovo budilko! In vedno sva v avtu, ko je na vrsti Aktualno. Zakaj bi poslušala karkoli drugega, ko pa so oni najboljši! Če dovolj močno težim ….Jaka bi rekel, če on meni teži dovolj močno, potem nama uspe, da prideva v Nove Jarše pol ure prej in zato se ustaviva na jutranji kavici. Jaz kratko brez, kozarec vode, on kakav …pa v šalici mora biti, ne v kakšnem kozarcu :). On v šolo, jaz proti službi. V bližini službe grem še na eno kavo (ali pa prvo). Isti lokal, isti ljudje …že leta. Mi je pač všeč, da mi brez odvečnih besed prinesejo ravno to, kar pijem. Čas za razmišljanje, pripravo na delavni dan. Včasih s pisalom v roki, včasih s kakšnimi daljšimi teksti, ki sem jih natisnila za pozornejše branje, včasih pa le z zamišljenim pogledom. Potem pa v pisarno. Maili, telefoni, sestanki …na kosilo ne hodim, kar v pisarni imam že vnarej kupljeno kakšno pločevinko tune, solato, včasih si doma popečem piščanca … Ob 12h je čas za hrano. Čas za interne sestanke imam vsak dan ob 1h. 2x si pripravim večjo dozo čaja, vrč z vodo je stalno na mizi. Domov hodim glede na obveznosti “mama-taxi” službe. Včasih ob 4h, drugič ob 8h, vendar isti dnevi, vedno z enakim koncem. Doma je treba še kaj pospraviti, pripravti večerjo, vsak drug dan na sobno kolo … tuš, spanje naj bi se začelo ob 11h zvečer …vebdar je pred tem še bloganje, ki pa me včasih drži pred računalnikom tudi do pol noči. Isti po-sto-pki, ob ena-kih ter-mi-nih, ni čudno, da se ne premaknem z iste točke!!!!
A shujšala bi rada? Očitno s temi postopki in s takšnim načinom prehranjevanja le do tukaj! Bo treba kaj spremeniti! Ampak, ko pa je najtežje spreminjati navade 🙁

Otroci so srečni, če so srečni njihovi starši

mama2.jpgTo je le naslov članka, ki sem ga uspela prebrati v zadnji izdaji One. To drži! Pa vendar bi dodala da so najbrž še bolj srečni starši, če so srečni otroci. In pomislite kako so šele potem srečni ti otroci?!
Ko sva družino Gerčar tvorila le Tomaž in jaz, sva izlete, počitnice ali potovanja ocenjevala precej kritično. Tam je bilo preveč vroče, pa drugje premrzlo, pa oprema v apartmaju je pod kritiko, pa hrana obupna ….

Odkar imava Jakata se počitnice ocenjujejo le še glede na širino njegovega nasmeha. Če je njemu kul, tudi midva preneseva kakšno neprijetnost. In zanimivo je to, da se na vse kriplje trudiva, da Jaka kakšne neprijetnosti niti ne opazi. Se vam je že zgodilo, da vam po solati prileze kakšno gomazeče bitjece? Meni se je že. Pred leti bi naredila cel dar mar, zavrnila celotni obrok, zahtevala opravičilo, še cel dan govorila o tem …. ko pa je pred mano sedel Jaka, sem neželjenega obiskovalca neopazno odstranila, pomežiknila Tomažu in nadaljevala s prehranjevanjem, kot da se ni nič zgodilo.
Tale stvar s srečo je zanimiva in zelo potenčno recipročna. Starši se trudimo biti bolj srečni in zato tudi smo, otroci so srečni, ker smo mi srečni, mi smo seveda vsi vzhičeni, ker so oni srečni ….in oni so zato še bolj srečni …le kje se to konča?
Aja, ko se mi od same sreče razpočimo in razbesnimo in gre ta stvar spet v isto smer? 🙂

Vrtičkarji, oglasne table, zapuščene hiše in še kaj

Končno! Vrtičkarji baje že kurijo svoje barake. Ne, seveda nimam vrtička …ga tudi nikoli nisem želela in še tistih nekaj kvadratov zemlje, ki jo imamo, je posajenih s travo. Saj razumem, da si ljudje v blokih želijo malce svežega zraka, pa malo svojega korenčka in peteršilja, ampak vse skupaj je že desetletja nazaj prešlo dobro mero okusa. Ob hiši kjer sem odraščala, se poleg našega travnika, vije velik pas barakarskega naselja za palčke ….tako sem o tistih majčkenih vrtovih in barakicah razmišljala v svojem otroštvu. Po eni strani luštno in simpatično, po drugi pa neestetsko, neorganizirano, nagužvano, zanemarjeno ….
Hvala, Zoran za to potezo! To je prvi korak, da se Ljubljana resnično začne spreminjati v lepo mesto. Krasno je staro mestno jedro, turisti si ga radi ogledajo, Ljubljana je varno mesto in kraj, ki ga ne bi nikoli zapustila, vendar pa lepo vas prosim, ko pogledamo malce bolj kritično okrog sebe in pozabimo na sentimentalnost in pogled od Plečnika premaknemo malce dlje, se res nimamo s čim pohvaliti.
table.jpg Pa vrtičkarji niso edini! Å e hujši “barakarji” so tisti uspešni podjetniki, ki so nekega dne dobili marketinški preblisk, da je pot do njihovega podjetja ali restavracije treba čim bolj označiti. In potem nabavijo nekaj izrednih designerskih dosežkov na dveh kovinskih nogah in jih zapičijo v sosedov travnik. “Lepa” rumena tabla z napisom Gostilna pr lepi tabli v prvem trenutku še popestri sivo okolico, ko pa to spodbudi še soseda avtoličarja, da razgiba okolico s svojo vijolično tablico, kamor doda svoje zrno še njegova žena frizerka … in ideja se ne zdi napačna tudi Lojzetu, ki v garaži poišče stara polomljena lesena vrata, kamor napiše SVEŽA JAJCA, potem pa dobimo tipično sodobno ljubljansko arhitekturo.
V naši soseski je gostilničar, katerega gostilno prav radi obiskujemo, v širši okolici postavil nekaj deset lepih …res dokaj ličnih zelenih tabel, ki so ljudi usmerjale na pravo pot. Seveda mu je kakšno leto za tem še z večjo količino tabel sledil hotelir iz sosedstva. Zorana, ki upravlja s hotelom, celo poznam in cenim …in konec koncev se mi zdi pametno, da je izkoristil luknjo v ….. travi 🙂 in se brezplačno reklamiral, pa vendar mislim, da bi se že moral najti nekdo, ki bo temu naredil konec. Jankovič? Prosim! Predvsem me zanima, kako teh 30 tabel izgleda po 10ih letih in komu je še mar, če so napol viseče, polomljene, rjaveče in je hotel ali gostišče že davno zaprlo svoja vrata?

In kaj bomo storili z napol porušenimi stavbami, ali pa hiši, kjer so že pred 5 leti opremili notranjost, za fasado pa vedno znova zmanjkuje denarja? Se lahko uvede davek na nemarnost? Občinski …..ma ne, državni proračun bo poln, verjemite mi!

Slep je, pomagajte mu!

BeračNekoč je na pločniku sedel neki slepi moški, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Slep sem. Prosim, pomagajte mi!
Mimo je šel neki ustvarjalni publicist …mogoče kdo, ki je tekmoval v državnem prvenstvu pri Alešu Liscu 🙂 , se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku.
Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil nazaj k nogam ubožca ter odšel.
Popoldne je šel taisti publicist znova mimo slepega moža. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.
Publicist je odgovoril: “Nič takega, kar ne bi bilo ravno tako resnično, kakor je bil tvoj napis, le z drugimi besedami.” Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:

“Danes je pomlad in jaz je ne morem videti.”

In kaj nas zgodba uči?
Ko nam nekaj ne uspeva, je potrebno le, da zamenjamo strategijo (sporočilo) in morda bo na nov način stvar bolj uspevala!

Išče se priden, pameten, spreten in oh in sploh

pisarniskidelavci.jpgPa ne za ožent! Če že pišem blog in če ga sploh kdo bere ….to niti ne vem natančno ….potem sem sklenila, da to prednost danes izkoristim in mogoče tako tudi preverim, kdo te vrstice sploh bere.

Torej: pri nas v službi iščemo nove ljudi. Kakšne šola ipd.? Pomemben je predvsem attitude! Status študenta, pripravništvo, redna zaposlitev, neredna zopslitev 🙂 od doma, iz pisarne, aviona, faksa … vse to se bomo dogovorili, le če je želja in volja.

Kje? Na Koprski 106/b v Ljubljani. Delamo od 8h pa do polnoči. Joke! Imamo redni delovni čas – 40 ur na teden. Trenutno smo ekipa 10-ih mladih ljudi ….no, dokaj mladih, če štejem Tomaža, Mirkota in sebe, ki smo najstarejši še v ekipo mladih 😉 in povsod po malem malce škripa od prevelike količine dela, zato težko rečem, da potrebujem nekoga, ki bo delal ravno to in to. Pred kratkim sem izvedela, da se mi obeta nova pordniška (1 dekle je že nekje na prvi tretjini svojega porodniškega dopusta) in to obdobje bo treba prebroditi. Najraje bi koga, ki ga ni strah dela, novih izzivov in si želi predvsem pridobiti veliko znanja. Tega je pri nas vedno na kupe 🙂

Če vas zanima ali poznate koga, ki bi ga morda zanimalo, pošljite mi mail na sasa@sasagercar.com

Tukaj pa so linki za tiste, ki bi radi o podjetju vedeli kaj več : iz sedeža našega podjetja vodimo 3 različna podjetja: AMEC d.o.o. Ljubljana, in pa podjetje v Sloveniji N-21 d.o.o. in podjetje na Hrvaškem Avete d.o.o., ki pa oba delujeta pod brandom Network Twentyone. N21Corp predstavitev, ali pa le krajša prezentacija za del, ki ga pokrivamo mi.
Za tiste, ki pa vas zanima še kaj več, sem začasno odprla članski pristop na spletno stran, ki je namenjena našim članom. Na stran se lahko prijavite z mail naslovom: sasa@sasagercar.com in vstopno kodo: test