Pa kaj je s tem 2008!!!

Po radiu sem zaslišala sporočilo, da nas je danes po hudi bolezni zapustil Dr. Andrej Marušič in čeprav na smrt oseb, ki jih osebno ne poznam, navadno ne reagiram čustveno, je bilo tokrat drugače.

Zanj sem skorajda točno pred enim letom slišala prvič v življenju. Bil je drugi govornik na predavanju v Cankarjevem domu, kjer je predaval tudi Zdravko Zupančič, ki me je nekaj mesecev pred tem očaral s predavanjem o retoriki in ker me je k obisku predavanja pregovoril prijatelj, ki me do sedaj s podobnimi zadevami še ni zavedel, sem si to predavanje pač odšla ogledat.

Iz predavanja sem odšla kot njegova nova oboževalka. Kdo bi si mislil, da se bom kdajkoli navduševala nad psihiatrom!

Na predavanju je bil videti zdrav, poskočen, šarmanten, urejen, poln življenja…. skratka niti sledu o bolezni …. danes pa …. življenje preseneča …. sploh, če pomislim, da je bil enakih let, kot jaz.

Dr. Drnovšek, Dr. Marušič, naš dedi …. pa še na sredini leta nismo!!!!

Dr. Andrej Marušič, počivaj v miru!

Prijaznost z napako

Ljubljana je lepo mesto je pisalo na majici Zorana Jankoviča,
ki jo je imel na sebi med obiskom šole našega Jake. Lepo že, pa je tudi prijazno?

O majici, ki načeloma ni prav nič posebnega, a na igriv način promovira mesto, ki ga imamo radi, sem po obisku Jankoviča, razlagala mojemu, ki pa mi je takoj razložil, da je to zagotovo ena od majic, ki jih že dolgo gleda skozi okna izložbe našega turističnega centra, ki pa je itak vedno zaprt, ko ima človek čas in se sprehaja po mestu in je tako nikoli ne more kupiti.

Eto, danes smo končno imeli priložnost in vsi trije smo zavili v TIC – turistično informativni center, ki kraljuje na idiličnem mestu, na križanju Tromostovja, ceste, ki vodi do tržnice in tiste, ki nas pelje do Magistrata. Krasna lokacija, lep in prostoren prostor, prav ponosna sem bila na svoje mesto, ko smo se tiho sprehodili mimo turistov vseh mogočih narodnosti, ki so se bolj, kot v sobi z informacijami, zadrževali v naslednji, kjer je mogoče kupiti spominke. “Uboga” prodajalka (najbrž študentka) se je morala spopadati s hudo stresno situacijo in odgovarjati več različnim nacionalnostim in pri tem ohraniti nasmeh na obrazu. No, ni ji ravno uspevalo, a nič zato, zunaj je bil lep sončen dan in tudi močno resen ksiht obraz neke Vide (baje ji je tako ime), ni nikogar spravil v slabo voljo.

“May I listen this CD?”, je s prijaznim glasom vprašal nek gospod.
“No.” je bil kratek in jedrnat odgovor gospodične Vide

Ni bil ravno neprijazen odgovor, a vseeno sem se potihoma vprašala , če gospodične res nihče ni podučil, da se prijazni prodajalci negativnih odgovorov ogibajo in če že ne gre drugače, bi lahko “ne” pospremila z milim nasmeškom in pojasnilom, da ji v prodajalni niso namestili predvajalnika ali kaj podobno iz trte zvitega.

No, pa smo prišli na vrsto mi. Na obešalnikih je viselo kakšnih 5 majic v različnih velikostih, različnih barv in design-ov. Ker gospodična Vida očitno ni plačana od prometa1, ni sama pristopila k očitno za majice zelo zainteresirane stranke in ker nismo ravno sramežljive vrste ter povrh vsega vemo, da žal naslednjih 5 let spet ne bomo imeli priložnosti, da naletimo na odprta vrata te prodajalne, smo gospodično Vido povprašali, če imajo še kaj drugega, kot to kar visi na teh petih obešalnikih.

Naredila bi ji krivico, če bi trdila, da je bil njen odgovor neprijazen … ne, povsem korektno je odgovorila, da imajo majice v VSEH velikostih, vendar LE v teh barvah in s temi napisi, ki visijo tam. Izbor moških majic se je z njenim odgovorom zožil na 3 ali morda 4 majice. Pri majici Ljubljana je lepo mesto, nam ni bilo všeč, da je majica rdeča, pri drugi se niti ne spomnim več, kaj nam ni sedlo, tretja temno zelena z napisom I FEEL SLOVENIA pa se je zdela prisrčna Jaki, vendar je velikost M, ki je bila izobešena, kazala, da so majice velike in bi mu bila najbrž prav le S.

“OK, vzeli bomo to zeleno v velikosti S,” smo se kar odločili.
“Ne, tega pa nimamo, M je najmanjša velikost, ki jo držimo,” nam je povsem prijazno razložila, a se že obrnila k drugi stranki, saj mi očitno nismo bili več zanimivi.
Spogledamo se in se tiho sprašujemo kaj S ne spada v skupino “vseh” … ob tem pa začnemo sami ugotavljati ali bi morda le vzeli številko M, jo snamemo z obešalnika in vprašamo Jako, če bi imel večjo …. bi jo nosil … mu ne bo prvelika ??? Jaka prime majico in reče, da jo bo na hitro potegnil preko svoje že oblečene ter jo pred nakupom raje še probal2. Vidino zanimanje je bilo povsem drugje, a Tomaž vseeno prijazno povpraša (čeprav je bilo vprašanje popolnoma retorično in vljudnostno): “Saj lahko probamo, kajne?”
“Načeloma ne!”
Aaaaaa???!!
Zakaj že?! Ker ne želite prodajati? Ker te fant včeraj ni ….? Ker bomo dokaj cenene bombažne majice raztegnili in umazali?

No, majice si res nismo tako močno želeli, kot si očitno tudi turist pred nami ni želel CD-ja. Bomo preživeli, a res ne vem, če si naše mesto ne zasluži osebja, ki ima nasmeh na ustih že po defaultu in osebja, ki je besedico NE že izbrisalo iz svojega besednjaka!

  1. od nasmeškov pa sploh ne [↩]
  2. ma kaj vem kakšna je lepa slovenska beseda za to krasno opravilo 🙂 [↩]

München – mesto klobas, piva in jerhastih hlač

Čisto nič od zgoraj napisanega me sicer ne navdušuje pa vendar imam München vedno raje.

Nekaj mojih prvih srečanj z njim je bilo takšnih, ko sem morala nase natakniti najdaljše in najširše možno krilo, iz prašička izbezala težko privarčevane solde, svoj stari prenosni in škripajoči tranzistor pa namesto, da bi romal v koš, odnesla k babici, sama pa se nadejala nakupa čisto novega, strašno želenega novega hi-fi-ja. Nakupa tiste strašne novotarije, ki je imela zvočnike ločene od radia in ki jo lahko kupuješ “po delih”, najprej tuner, potem kasetar in če si strašno kul potem kupiš še poseben ojačevalec.

Za vsak del posebej izprazniš svojega prašička, se s kakšno prijateljevo zjahano stoenko vedno znova zapelješ v mesto klobas, si vsakič oblečeš tisto široko švercarsko1 krilo in si vsak del posebej postaviš med noge in si počasi doma postaviš stolp. kakšnih 9, 10 takšnih izletov ti ne gane …. ja, res da je moj hi-fi imel le 3 dele, ampak solidarno sem krilo oblekla tudi za kakšnega prijatelja, ki v hlačnice pač ni mogel spraviti kaj drugega, kot kakšen kabel ali dva. Seveda v Münchnu vsakič nabaviš še kakšne blazno kul čevlje in kakšno hudo majčko. V ta namen smo vstajali ob petih ali celo bolj zgodaj, se ob 11h primajali v mesto, opravili ‘nujne’ nakupe na periferiji, zavili v McDonalds, ki je bil takrat višek inozemskega doživetja ter jo potem počasi mahnili nazaj.

München v tistih časih? Hmja.

Ob koncu prvega leta prvega letnika prvega faksa 🙂 sem svoje neplodno pohajkovanje po univerzitetnih prostorih končno začinila s pametno odločitvijo in se odpravila na utrjevanje svojega ravno na novo osvojenega znanja nemškega jezika in tako v Münchenu preživela kar mesec dni.

München v tistih časih? Siv, deževen, dolgočasen. Ni mi bil všeč. Niti malo. Ves čas sem ga primerjala s podobno izkušnjo učenja tujega jezika, ko sem nekaj let prej mesec dni preživela na jugu Anglije. Neprimerljivo drugače. No, saj sta to dve povsem drugačni deželi in v zagovor Nemčiji je potrebno povedati, da je bila Anglija v prednosti že zato, ker sem bila tam mlajša in je bil to takrat moj prvi daljši izlet, kjer sem se losala rešila starcev.

V tistem času mojega bivanja v Münchenu sem že hodila s Tomažem, ki je name čakal v Ljubljani, jaz pa sem v Münchenu naletela na enega najbolj mrzlih in deževnih julijev ever. Pa še družina pri kateri sem bivala je mene in mojo sostanovalko strpala v mrzlo klet.

Kasneje sem München obiskala še nekajkrat zaradi razprodaj. Ja, bili so časi, ko pri nas trgovci enostavno niso znali izkoristiti fenomena razprodaj in so ob koncu sezone znižali cene le za kakšnih 5 ali največ 10%, v Münchenu pa se je dogajalo …. razprodaje, kjer so se ženske teple za oblačila na katerih seveda tudi Saša ni smela manjkati. 🙂

Kakšni dve leti nazaj smo ga obiskali z Jako. Obredli smo bavarske gradove in pred obiskom gradov Ludvika drugega v Neuschwansteinu smo prenočili v Münchnu. Jaka je itak navdušen nad vsakim novim mestom in prav tako ga je očaral tudi München, jaz pa sem počasi poskušala spregledati, da mi na vsakem koraku nudijo pivo, katerega vonj me prav odbija in kjer se mize šibijo od mastnega pohanja, pomfrija ali klobas in zelja ter mesto opazovala skozi navdušene oči našega Jake.

Ta teden pa se je zgodil München po službeni dolžnosti.

Tja sva se seveda peljala z avtom. Pot, ki bi jo tisto nedeljo najbrž prevozila v štirih urah, se je zaradi zastojev na cestah2. Helga nama je omogočila, da sva hotel našla iz prve. Hotel, ki so nam ga namenili je bil od zunaj videti bolj pusto, a notranjost je kazala pravo nasprotje. Prelepa recepcija, prostorna soba, krasna obedovalnica z obilnim izborom zajtrka, spa center, bazen, jacuzzi, fitness …. ni da ni.

Predvsem pa me ja navdušila bližina centra. Hotel je bil od začetka glavne nakupovalne avenije, ki sega od Karlsplatza pa vse do Marienplatza, oddaljen le borih 100 metrov, vreme je bilo sončno, šefi pa so nam dali prosto celo ponedeljkovo popoldne in midva s Tomažem sva se sprehajala in sprehajala …..

München postaja turistično mesto, polno prijetnih lokalov, prijaznih ljudi, urejenih trgovin, prijetno za sprehode, a še vedno ostaja čisto in ne prenatrpano nadležnih turistov, ki kot ovce hodijo za dvignjenim dežnikom.

Mislim, da se bom še vrnila in tokrat brez dolgega in širokega krila.

  1. ja, ja, kaj pa ste mislili, da smo mi plačevali hude carine 🙂 [↩]
  2. baje so se ravno končale neke nemške počitnice [↩]

Dedi Dore, počivaj v miru

Po nekajmesečnem boju z boleznijo in ležanju po bolnišničnih sobah ter res kratkem obdobju v njegovi postelji v domu za ostarele, nas je včeraj zapustil naš dragi dedi Dore.

V ponedeljek ob 15:00, ga bomo pospremili izpred novega dela vežic na ljubljanskih Žalah ter ga položili k njegovi Justi.

Dedi Dore RIP!

Å iroka cesta za velika mesta

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:1 “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev2vstran.

Pa sem razmišljala kako na obisk prihaja kakšna “mamka” iz Žbljgrada.

Takole se ti najbrž godi, če si “mamka” in prihajaš na obisk k svojemu ateju, ki so ga namestili npr. v 7 nadstropje te veličastne zgradbe.

Ne vem kaj bi se na tak turoben nevihtni dan dogajalo z njo, a recimo, da jo raje postavimo v zgodbo na nek lep sončen avgustovski dan.

Naša3 mamka se torej iz Žbljgrada pripelje s svojo staro Å kodo in recimo da se po ljubljanskih cestah še nekako znajde in da brez težav počasi pritiska na gas po Zaloški cesti.

Išče parkirno mesto in gleda levo desno že od porodnišnice naprej … a mi vemo, da ji mesta ne bo uspelo najti, kajne? Pelje do parkirne hiše Å entpeter4 a ker mamka ve, da so takšne hiše v Ljubljani strašansko drage, poskusi srečo najti drugje. Mi vemo, da ji ne bo uspelo, kajne? Lahko se celo postavi v kolono že čakajočih vozil na ploščadi pred urgentnim blokom, a četudi ima dovolj časa in bo prilezla v posvečeni prostor, bo imela tam nešteto težav, saj mamka ni najbolj vešča manevriranja in svoje Å kode pač ne more postaviti v vsako najmanjšo luknjico.

In končno bo mamka ugotovila, da je najbolje, če le parkira v garažni hiši. Sem že rekla, da ima težave z manevriranjem? No, v garažni hiši jo brez težav spustijo vanjo in tudi “dovolijo”, da se lepo popelje v prvo nadstropje, a tam jo že pričakajo z zvito zavitimi ovinki, ki bodo mamki pričarali potne srage na čelo. A ona se ne da, kljub neznosni vročini in seveda svoji stari neklimatizirani Å kodi, in avto končno stoji na svojem parkirnem mestu!

In sedaj bo potrebno priti ven! Aha, vrata so takoj zraven. Ja, ja piše že, da je ‘namenjeno le zaposlenim’ … a kaj, ko kakšnih drugih vrat ne bo videla pa tudi smerokazov ni nikjer. Opa, ko bo počasi prikrevsljala po stopnicah do pritličja, bodo tam vrata zaklenjena. Itak! Resda so bila zgoraj vrata lepo in vabljivo odklenjena, a kaj mamka ne zna brati?!! Saj lepo piše, da je to izhod ‘le za zaposlene’, ona pa ni zaposlena, kajne?! In to nikjer! Razumljivo, da se zmotim jaz, ki sem pač še vedno ‘zaposlena’ in še blond povrhu5 🙂

Å e enkrat gor pa v drug del stavbe, v dvigalo in ….. končno bo mamka zunaj!

A zunaj bo vroče, sonce bo pripekalo, … aja, obiski so itak le od 12:00 – 16:00 … torej bo zunaj huuuuuudo vroče. Počasi bo krevsljala proti glavnemu vhodu. Mimo kioska s sadjem, a ker težko hodi in bo v kiosku še kakšnih 10 stopinj bolj vroče, se bo preudarno odločila raje kupiti sadje v avli bolnice. Saj bolnice imajo trgovino s sadjem, kajne? Takšne, ki so odprte noč in dan? Pa še slaščičarno in kakšno priročno trgovino?

In krevsljala bo počasi …. počasi po razgreti “avtocesti”, ki je “lepa”, prostrana, zanimiva, granitna in ima ob robovih nekaj malega grmičevja, drugače pa … hmja .. malce manj sence in neke uboge klopce, ki so bile najbrž nekoč namenjene mladim zaljubljenim parom, saj kaj več, kot dve koščeni stiskajoči se riti, tja ne moreš zriniti.

In mamka bo po kakšnih 15 minutah le prikrevsljala do vhoda. Å irokega in impozantnega portala. Vstopila bo in pred njo se bo odprl še bolj impozanten pogled. Pred njo bo širok in odprt prostor. Prostor, ki služi …. hmmm ….. čemu že?

Ona ne bi kupila knjig, ki jih bodo ponujajo na razvlečeni tržnični mizi…. rada bi kupila breskve …. a vraga, ko je ta vlak že odpeljal s tisto razgreto stojnico pred njenim pohodnim podvigom!

Po rahlem kroženju po res impozantnem in prostornem hodniku in brezupnem iskanju sadja ali kakšnih čokoladic, napolitank, bo mamka raje odšla proti dvigalu.

Pred dvigalom že gruča neučakanih ljudi. Le kaj se dogaja danes z dvigali?! Danes? Oh, ja, srečni tisti, ki so nevedni! Dvigalo bo končno prišlo, vrata zapiralo dobrih nekaj minut in se odpeljalo še v klet. Dvigalo polno obiskovalcev, ki bodo pritiskali na edini možni gumb, ki kaže navzgor. Zakaj jih bo peljalo dol?! Klet 1, klet 2 … seveda se bo v vsakem nadstropju ustavilo in enako, ko bo potovalo navzgor. K1, pritličje …. ja, ja, ljudje ne bo šlo več, to dvigalo bo povsem zabito s skupino rahlo preznojenih ljudi …ok, naša mamka bo malce močneje preznojena, a še vedno ne tako močno, kot ata, ki bo stal poleg nje in je prišel v bolnico naravnost z gradbišča. OK, dvigalo se v prvem nadstropju ne bo ustavilo, a drugo, tretje, četrto, peto in šesto – zagotovo.

Končno bo v sedmem nadstropju. Obiskala bo sobico svojega ateja, ga podržala za roko, mu povedala kaj se ji godi, se veselila njegovega stiska rok in pomežika z očmi, kaj več pa niti ne bo pričakovala. Pomahala mu bo v slovo in počasi odkravsljala proti dvigalu.

Čakala bo na dvigalo, se popeljala dol ter počasi, počasi odšla do parkirne hiše. Parkirna ura je sicer draga, a mamka se ne bo preveč obremenjevala saj je bila dokaj hitra … ateja je bila držala za roko le borih 15 minut.

A šok?! Plačala bo 2 uri parkirnine, saj je bila za 2 minuti prepočasi kravsljala po široki in neuporabni “cesti” pred kliničnim centrom!

Pa da se ji naslednjič zgodi, da od vsega hudega kar v bolnici ostane!!!!!

  1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam [↩]
  2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta [↩]
  3. pa ne naša-naša … ta iz zgodbe [↩]
  4. al karkoli že je [↩]
  5. ja, ja, spet [↩]