Dol mi visi(ta) za slovenske pokrajine

Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam1 a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.

Torej meni dol visita za referendum in za slovenske pokrajine! Pa vraga, kaj res moram doživljati to, da je na oblasti vlada, ki je sploh nisem volila2, da nekako poskušam mirno preslišati vse traparije, ki jih ta moja (po sili razmer) vlada uvaja in si ob tem mislim, tak’le pač mamo …. in če mi kaj ni všeč naj grem pa drugam ….. a tokrat …. ampak res …. tokrat mi pa dol visita! Ok, da si izmišljujejo nove in nove traparije in potem jih mi šimfarimo in pljuvamo …. “it comes with a pacakege” bi jim znal reči moj poslovni kolega, ampak sedaj jim moramo pa še štango držati pri njihovih peskovniških igricah??!!

Pa naj se vraga sami odločijo koliko, kakšne in s kakšnimi imeni pokrajine bomo imeli v naši presvetli domovinici! Je to res tako težko? Se bo kaj bistvenega spremenilo, če bomo imeli 12 ali pa 14 pokrajin? Numerologi bi zagotovo znali kakšno pametno predlagati, morda pa ne bi bilo slabo povprašati tudi kakšnega astrologa ali pravljičarja.?!7 je morda lepa številka …. potem pa po moji laični oceni zeva velika numerološka luknja vse do 21.

Upam, da bomo glasovali po sistemu Eurosonga in bomo vsi Ljubljančani lahko dali glas za vse pokrajine razen svoje in da nam bodo pred tem dali dovolj časa za lobiranje in promocijo!

Res, čisto dol mi že visita, ker se mi povešata že od zastave in grba naprej pa vse do imena same države, ki mi je sicer strašansko všeč, vendar vraga, ko pa se tile Slovaki stalno nekaj zraven guzijo!

Å e bolj pa na gravitacijo mojih dveh vpliva socialno stanje uboge slovenske raje, mutnja okrog gradnje bolnic, gospodarski kriminal, splošno psihotično stanje v naši državi in smer v katero vsi skupaj vztrajno rinemo! OK, priznam nekaj malega ima pri tem tudi EMÅ O 🙂

In zdaj bomo dodatnih nekaj milijonov zapravili za odločanje o zadevi, ki jo za tren oka in male pare reši kakšna Meta Malus?!

Dragi ministri in poslanci, kaj ne veste kam bi ga vtaknili? Denar, mislim.

Imam občutek, da bi želeli biti inovativni in ker vsi stalno gonijo eno in isto zgodbo s temi bolnicami, bom jaz podala povsem nov predlog. Moj sin obiskuje osnovno šolo Jože Moškrič v Novih Jaršah. Å ola, ko šola, par sten, nekaj učiteljev, ravnatelj in kup razgrajačev. Kar koli se vloži vanjo, mali umetniki v nekaj sekundah demolirajo3 Ampak TA šola je povsem enaka že od takrat, ko sem jo obiskovala jaz! Pa nisem v klubu mladih mam!4

Vsako leto znova poslušam debate o nujnih popravkih in vsakič znova ista lajna, da denarja ni, ministrstvo pipce zapira, ministri se menjajo, županom tudi šole ne prinašajo ne vem koliko volilnih točk, pa smo tam kjer smo bili pred 30 in več leti. Po 200 sestankih in 567 krajah bund in čevljev so lani kooooončno zamenjali zjahane garderobne omarice, ki so svoje čase poznale že moje jakne in obuvala.

Jedilnica je majhna, veliko otrok kosi kar na hodniku, hrano jim niti v najbolj okrnjeni obliki ne morejo pripravljati v šoli, knjižnjica je majcena (res majcena) sobica v fajhtnih vlažnih kletnih prostorih, telovadnica je majhen fajhten vlažen prostor z nizkim stropom ….. in z garderobno sobo, ki tega imena niti ne zasluži. Tuši??! Kaj je to?

Vsako leto znova v eni od majskih sobot šola pripravi dan druženja, kjer na dvorišču (no, ta pa je na srečo ooooogroooooomen) pripravi zabavo, prodajo, srečelov, bazar … skratka kup aktivnosti, kjer se učenci predstavijo staršem in ostalim prebivalcem okoliša, ob tem pa s skromno prodajo poskušajo nabrati za žogo ali dve, ki jih nakupijo z ubogim5 izkupičkom od prodaje in srečelova. Ja, žoga ali dve pa kakšen plastičen glasbeni inštrument za prve razrede, še kakšno plačilo šolskih potrebščin za socialno ogrožene, pa se že končajo ‘sanje malega kitajčka’. Obnova telovadnice in ustrezna jedilnica ter knjižnica? Kar lepo še naprej sanjajte, dragi moji! Bistvo, da bomo imeli pravljično število pokrajin.

Tokrat šola ponovno (naivno) upa, da se jim bo prikazal ….. kaj vem kdo ….. Baje naj bi jih letos na dan druženja celo prišel obiskat sam župan gospod Jankovič. Ja, ja …. sanja svinja kukuruz, so znali lepo reči naši sosedje. So ga vljudno povabili. In gospod Jankovič najbrž nima pametnejših opravkov, kot sobotna pohajkovanja po ljubljanskih osnovnih šolah?! No, saj nič ne rečem …. saj je zanimivo … pa še jaz bom tam …. ampak recimo, da bo gospod župan namesto na sprehod po Rožniku prišel na čevapčiče v staro šolo v starem delu Novih Jarš? In?!

Gospod župan se bo zgrozil nad pogoji v katerih se uči naše narodno bogastvo, obljubil polno malho cekinov in živeli bomo srečno do konca svojih dni?
Le kje bi vzel gospod Zoran? Iz tiste srečne skrinje polne zlata, ki se nam bo vedno znova polnila, če bomo izbrali srečno število slovenskih pokrajin? Navijam za 7, kaj pa vi?

Ah, ja, saj res …. vabljeni na dan druženja v soboto 24. maja na Jarško 34!
Å e bolj vneto pa vabljeni s kakšnimi sponzorskimi darili za srečelov … ampak za to se bo pa potrebno kar direktno na šolo obrniti in to kar v teh dneh ….. da še zavijejo 🙂 …. ja, ja, jaz sem malce pozna 🙂

Dodatek: ravno sem izvedela, da gospod župan RES pride …. in to že navsezgodaj zjutraj.

  1. ok, zelo, zelo redko … če me slučajno kdaj slišite skozi kuhinjsko okno, ko mi dop*** 🙂 da mi ne bi potem oponašali [↩]
  2. no, saj tudi tistih drugih nisem 🙂 [↩]
  3. ok, predrugačijo 🙂 [↩]
  4. ja, saj vem, da jih ne kažem 😉 [↩]
  5. kaj naj temu drugače rečem [↩]

Å e ena evrovizijska, potem pa spat!

Tudi danes sva s tamalim gledala ves cirkus, ki so ga pripravili ….no, gostili …. v Beogradu.

Scena lepa, vendar skopirana iz Sanrema 2007.

Voditelja … no, ja, smo že videli kaj boljšega.

Vmesne točke – nastopi … enako.

300 kratno ponavljanje istih komadov je dosadno, sem že prvič dojela, da je malteška pevka ‘šunka’, ki fuša.

Slovenski komentator … no … ne vem …. na momente sva se s tamalim krohotala (predvsem komentarju, da vodka ne škodi le zdravju, ampak tudi glasu), ponekod pa sva se le čudno spogledala, češ kaj pa je tukaj mislil.

Čeprav smo do sedaj vedno kupili tudi CD posnetke iz Eurosonga, tega letos ne bomo naredili. Žal se na CD-jih ‘cirkusa’ ne vidi, komadi pa so podpovprečni.

Ja, imela sem nekaj favoritov in vsaj pol od njih jih je izpadlo v polfinalu, tudi za Rebeko smo navijali in nekako upali, da pride naprej … pa ni … so what?!

In sedaj razpravljamo ali naj se Eurosonga še udeležujemo? In zakaj ne, dragi moji? Kaj ni lepo izbirati popevko Slovenije, v rumenem tisku spremljati priprave pred evropskim nastopom, na koncu pa navijati za svojega in pomislite (!), če ta pride celo v finale …. in pomislite (!), če bi naš v finalu celo dobival 12-ice in …..  morda, morda nekoč zmagal. Čista evforija!

In če nikoli ne zmaga? Å e vedno nam ostane vse tisto pred tem.

In če nikoli več ne pride v finale? Å e vedno nam ostane vse tisto pred tem.

Pa vraga, ljudje saj je lepo zmagati, a vendar je slaba udeležba še vedno boljša, kot kujanje doma!

Glasovalni sistem je popolni zgrešek in vodi do zmag tistih dežel, ki imajo obilico gastarbajterjev razpršenih po svetu in letos so ga umetelno nadgradili v še večjo ‘umetnino’. Tokrat za nas niso mogli glasovati ne Hrvati, ne Makedonci, Črnogorci ali Srbi. In jaz kljub temu, da sem nocoj želela glasovati za svojega favorita, tega nisem smela storiti???!! Zakaj že?!

Ja, veliko bolj zanimivo bi bilo, če bi Rebeko spustili naprej, kjer bi v športnem duhu in z navijanjem spremljali finalni večer, a meni veselja do poslušanja glasbe (če temu sploh lahko še tako rečem) in gledanju spektakla, ne bo vzelo nobeno še tako neumno glasovanje.

Evrovizija seka!

Čeprav sem stara kot zemlja1 in sem svoje čase oboževala Abbo (če vam povem čisto po pravici še danes rada prisluhnem kakšni njihovi nežni skladbi … recimo Thank you for the music), leta 1974, ko je Abba osvojila prvo mesto, Eurosonga še nisem spremljala. Najbrž zato, ker takrat pri nas takrat še nismo imeli televizorja 🙁 .

A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

Kakšnega leta 1980 ali kakšnih par let manj, pri mojih 14,15-ih letih sem na počitnikovanju pri mojem stricu in teti odkrila čisti zaklad – kasete s celotnimi posnetki starejših Eurosongov …. po mojem za kakšnih 10 let nazaj. Sestrična je tiste počitnice ostajala brez moje družbe, saj sem kasete vrtela do onemoglosti oz. vse do potrganega traku.

Moj se ob predvajanju Eme, Dore in Eurosonga mirno odpravi spat, Jako pa sem očitno “okužila” z eurovizovforijo in tako sedaj skupaj sediva in se ravnokar zgražava nad Azerbejdžanskim nastopom, stiskava pesti za Rebeko2 ter občudujeva prekrasno sceno.

Go Rebeka go!

A spodobi se, da polinkam še večje Eurosong navdušence od mene.

Val zagotovo v dobri družbi navija za svojega favorita

Ta pa je sploh občudovanja vreden po predčasnim obveščanjem o vseh možnih pikantnih podrobnostih.

  1. ajde par let manj [↩]
  2. čeprav meni komad spljoh ni všeč [↩]

Hvala se pod mizo vala

Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih1, ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših2 in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

Ker prihajam po “mir” in eno3 dozo kofeina, si izberem vedno mesto, kjer za majhno mizico na enem na steno pritrjenem sedišču, sedim jaz, na drugi strani mizice pa je mesto le še za enega in skorajda ni potreben napis DRUŽBA NEZAŽELENA.

Danes je bilo v lokalu še posebej mirno in tiho. Vse mize prazne, gostov nikjer, le jaz sem v tišini pisarila po svojem bloku in srebala svoj kufe svojo kavo. V tem trenutku se od nekje pojavi stara gospa …. gleda levo in desno ter se mi približuje. Naravnost k meni! V lokalu, kjer je popolnoma praznih še vsaj 7 miz in najmanj 20 sedišč, se ostarela dama usede za “mojo” mizo. ????!!

Nič jasno. OK, lahko ima milijon razlogov: boji se samote, rabi družbo, ravno tam je najbolj ugodna klima, to je “njeno” mesto, jaz ji izgledam strašansko simpatično, noge jo bolijo in se je morala na hitro usesti ….. ampak … halo!! Olika!! Mogoče kakšen: “Oprostite, ali lahko prisedem?”

Å iroko odprtih oči sem strmela vanjo in jo po prvem šoku le vprašala: ” A ravno tukaj vam je najbolj všeč?” Sem vsaj upala, da je gospa slabovidna in me morda ni opazila. A ona: “Ja. Je kaj narobe?”

Nič, nič, le vljudnost vam je padla iz košare!

Odkar sem na blogu pisala o Lignanu, sem dobila že nekaj vprašanj izven “etra”. Ne vem sicer zakaj ne vprašajo kar na blogu …. ampak OK …. so pač sramežljivi. Pišejo mi ljudje, ki o tem kraju nimajo informacij in jih zanima možnost namestitve, na katero agencijo naj se obrnejo, koliko tam stvari stanejo in še tristo petinpetdeset drugih stvari. In jaz, ki sem sentimentalno vezana na ta kraj, pišem dolge maile in odgovarjam vsakemu posebej. Vsi do zadnjega so se mi lepo zahvalili, le pri zadnji sem dobila občutek, kot da je to v opisu mojih del in nalog …. !!??? Če že pišem na blogu o tem in če mi že mesto Lignano plačuje mastno provizijo od tega?! Kaj pa kakšen hvala na koncu??? Res ste prijazni????? Nikoli pozabila???? Vam bom pisala kartico iz Lignana???? Resda je bilo že vprašanju pripisano ‘za vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem’ … ampak še en hvala za nazaj bi bil pa že odveč? 😉

Ste že kdaj spustili dali prednost šoferju z nesrečnim obrazom, ki leta in leta stoji na neprednostni cesti in vse tako kaže, da bo tam še naslednjih 15 let? Jaz to počnem stalno. Če le nisem preveč zamišljena in kdaj pa kdaj koga ne opazim (tole sem napisala za vse tiste, ki mi včasih trobijo (!) ali celo kažejo srednji prst, kadar mirno vozim po svoji prednostni cesti, se ne vržem ravno na glavo in stopam po bremzi zavori, da bi njihovo velecenjenost v kakšnem najnovejšem dirkalniku vljudnostno izpustila predse(!)). Od tistih, ki sta jih mama in ata lepo vzgojila dobim v povračilo dvig roke, vklop 4 žmigavcev smernih kazalcev ali celo nasmeh in kimanje z glavo. Obstajajo pa cepci takšni, ki mislijo, da je tudi to v opisu mojih del in nalog in ne mrdnejo niti z očesom. Najbrž si mislijo: “No, skrajni čas že, koza stara!”

Jah, tudi v službo sem že vzela takšne …. ne le vzela, še vedno jih imam tukaj. Lastniki so mi že pred leti omogočili, da vsako leto napolnim malho daril4, ki jih zaposebnezaslugenaroda lahko delim med zaposlenimi. Trije večji projekti tekom leta in tri možnosti za ‘deljenje daril’. Nisem lastnik in stvar itak ne gre iz mojega žepa in to vsak od naših ve. A vseeno to je nekaj o čemer v pogodbi o delu nič ne piše, ekstra, dodatek, smetana o kateri ob sprejemu službe nihče ni nič vedel, lahko bi jih ne razdelila oz. dala več tistemu, ki je tega vesel ali se za ‘darilo’ vsaj zahvali. Nekateri so takšnih ‘daril’ že vajeni, a se vendar vsakič znova zahvalijo … nič spektakularnega …enostaven hvala5, drugi pa tega ne naredijo nikoli. Ali pa mogoče pišejo samemu lastniku? Pajade!

Morda pa si mislijo podobno, kot šoferji, ki jim je težko dvigniti roko v zahvalo …. ali pa jih mama in ata enostavno nikoli nista vprašala: “A hvala se pod mizo vala?”?

  1. bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom [↩]
  2. da ne bom rekla škrtih [↩]
  3. ajde …. priznam, včasih dve [↩]
  4. gnarčka valjda [↩]
  5. kot pomežik z lučjo pri šoferjih [↩]

Lulat v grmovje!

Za manj kot en euro danes res ne dobiš skoraj ničesar več …. še kave že skoraj ne najdeš, a plačevanje za vročo dišečo tekočino, ki jo dobim servirano na mizo je povsem nekaj drugega, kot plačati za to, da namesto za prvim grmovjem, svojih minus nekaj deci izpustim v eno od mnogo kabin javnega WC-ja.

Hrane v samopostrežnih restavracijah ne maram. Z mojim se pred Intersparovo ali Mercatorjevo restavracijo vedno znova spričkava in na koncu moj vedno znova svoj obrok zoba sam, jaz pa ob njem žulim kakšen čaj ali kavo. Z Marche-jem je rahlo1 drugače. Res je, da sredi avtoceste nimam ravno veliko izbire in po neusahljivem navdušenju mojih moških, da se na poti na morje vedno znova ustavljamo tudi na Marche-ju, sem tudi sama počasi že našla jedi, ki nimajo okusa po eneministemkarkoližeju.

Moja dva sta si tudi danes naložila dva zvrhana pladnja mesa, krompirja, solat, jaz pa zame mešano solato iz solatnega bifeja ter sveže zmiksan mangov sok. 31 in nekaj evrov!

Å e ko smo s polnimi pladnji krožili med hrano, me ustavi tip, ki mi je že nekaj minut pred tem s svojim golažem kradel poličko pred mojimi solatami. Grrr, kaj ne vidi, da se ženska muči in mu bo skoraj repo vrgla v njegov golaž! Umakni golaž in ne bulji vame, butl, sem si mislila.

In pokaže se, da ta tip sploh ni zdolgočasen Nemec, ki si postrani ogleduje slovenske gospe v resnih letih, ampak Slovenec! In to Slovenec, ki me pozna. Tip se je namreč postavil tik predme, se nasmehnil in rekel: “Saša?”
“Jaaaa?” ga gledam.
“Me ne poznaš?”
Shit, shit …. kateri od mojih osnovnošolskih sošolcev je shujšal do neprepoznavnosti …..
In končno odrešilne besede: “Bloger sem.”
Ok, nisem izpadla kot totalno pozabljiva krava, ki ne spozna več starih sošolcev ali prijateljev, ….. a daleč od krave res nisem bila. Mislim, da sem nekaj minut vanj kar buljila … brez besed.
“Ateistek sem.”
Oh, zdaj je šele postalo nerodno … rdečica, kot da sem najstnica … čudna res čudna situacija. Tako je, če imaš svoje slike napopane po vsem blogu in te po njih prepoznavajo popolni neznanci. No, saj nisva popolna neznanca, če se bereva že več kot leto, ali pač? 🙂 No, vsekakor sedaj nisva več, sedaj tudi jaz vem kako izgleda ta brezbožnik.

In kaj ima on opravit z lulanjem in grmovjem? Nič, prav nič, segli smo si v roko2, ga spoznali še z našim mladim blogerjem, plačali tiste naše zvrhane pladnje, pojedli, potem pa sem jaz tik pred izhodom še stekla po stopnicah …. na WC … tako za vsak slučaj …. ker nikoli ne veš, če bo na cesti kak zastoj ….

Na vrhu stopnic, tik ob njih, da ja nihče ne bi smuknil mimo, je stala miza, na njej cekarčeks kovanci, pred njim pa napis v slovenščini in angleščini, da je treba za čistočo WC-jev pač plačati. Pa naj vraga vzamejo od tistih mojih 31 in nekaj evrov!!! Ma, ok ne bom težila tam kjer ni treba in potegnem denarnico, da bi v cekarček vrgla kakšnih 20 centov. Ob tem seveda nekaj jamram, da je to ena “boljših novitet”, ki so jih uvedli v to restavracijo ter vprašam ata, ki sedi ob mizici in ki je po videzu sodeč, najbrž bil rojen nekje na Kosovem ali Albaniji, če je potrebno plačati konkreten znesek ali kaj …. on me gleda še bolj čudno, kot jaz nekaj trenutkov prej Ateistka ob tem pa brez besed s prstom pokaže na 50 centni kovanec. A pol eura moram plačati za takšno usputno lulanje?!

Prvič in zadnjič, moji dragi! Bom šla raje v grmovje3 ali na sosednji WC pri Petrolu! Pa tudi jedla ne bom več pri vas, če ste tako ubogi in vam moje obedovanje ne pokriva niti stroškov čiščenja toaletnih prostorov.

  1. ne čisto drugače …. ampak vsaj cepetam ne pred lokalom [↩]
  2. še pred lulanjem 🙂 [↩]
  3. ok, ne bom, da me ne boste kje čakali, ker tako nisem lulala že od 4. leta naprej [↩]