Ali avto kaj pove o svojem šoferju?

Nekateri pravijo, da je treba pogledati avto in o šoferju izveš več, kot bi ti lahko o njem (njej) povedala njegova (njena) zgovorna mama.

Dodatki:
Ok, najbrž je vsem jasno, da otroški stol v avtu pove, da ima človek družino in da šoferja vsaj v obdobju 1 leta ne zanima nobena avantura.
Majhen dvosedežni avtoček ala Smart govori, da otrok ni niti v radiju 20km in 5 let.
Coupe cabrio pa poleg tega1 oznanja tudi “lovsko sezono”.
Prtljažnik na strehi avtomobila govori o lastniku s športno dušo2, ki pozimi smuča, poleti pa kolesari ali surfa.
Navigacija v avtu označuje: a) trgovskega potnika, b) distributerja pri kakšnem sistemu mrežnega marketinga, c) popotnika in avanturista. Tako, da ljube moje, tole je “poker”, lahko da boste potovale, ali pa doma likale medtem, ko bo vaš dragi na poti.
DVD predvajalnik na naslonjalu enega od sedežev pravi, da teci stran. Kar se da hitro! Å ofer/ka ima mulca v aknastih in najlepejših letih ali pa tik pred tem. Vrni se čez kakšnih 7 let!
Kup nametanih Financ, Dela ali Dnevnika na zadnjem sedežu pripoveduje zgodbo o tipu, ki vsako jutro pred odhodom v pisarno pije kavo, morda še sveže stisnjen sok, ob tem pa prebira gospodarske in politične novice. Takoj zatem drvi v pisarno in nikakor ne najde časa za sprotno pospravljanje stare krame. To nepotrebno zapravljanje časa opravi njegova žena ob koncu tedna, preden njo in kup svojih frocov popelje na kakšen obvezni nebodigatreba nedeljski izlet.
Če namesto časopisov po zadnjih sedežih ležijo CD-ji kakšnih motivacijskih govornikov in (ali) kupi knjig podobne tematike …. po možnosti novih, to pove, da je šofer tega avta: a) zaposlen pri nas, b)3da je tip vključen v kakšen multilevel marketing ala Amway, Avon, Diamond, Golden ali pa je vsaj zavarovalniški agent v skupini Smiljana Morija.

Tudi “krancljanje” govori svoje:
Kup majcenih plišastih medvedov nalimanih nad armaturo kaže na infantilno bejbo poznih dvajsetih let, ki se boji odrasti in si je najbrž pred kratkim napihnila oprsje ali vsaj našobila usteca.
Ko zadnjo polico krasi kuža z migetajočo se glavo, to kaže na šoferja moškega spola. Jasno da brez kančka okusa. Moškega v poznih petdesetih ali šestdesetih.
Kvačkan/a povšter blazina na zadnji polici pomeni, da se je šofer v letih vzpona SCT-ja, hkrati z bratom, bratrancem, stricem in kumom iz istega sela, preselil v Slovenijo. Danes živi mirno družinsko življenje in je s svojo Fatimo, ki je nekaj let kasneje prišla za njim, vzoren deda svojim 12 vnukom.
Bingljajoča trikotna navijaška zastavica za kakšno nogometno ekipo označuje kakšnega od sinov tistega preje opisanega gospoda s kvačkano blazino, ki se je v letih med 1960 in 1980 rodil v Sloveniji. Mirko, Nikola ali Srboljub še danes ne navija za Olimpijo, od glasbe pa posluša Ceco, Seko ali podobne prsate pjevalke, ki ga tako navdušujejo, da svoje veselje z navdušenjem deli tudi s polovico sprehajalcev, ki se slučajno nahajajo v radiju 5 km od njegovega avta. Lahko pa da je ata le u prolazu iz Å vajcarske.
Velik napis “Panasonic” na zadnjem steklu je svoje čase na svojega Opel Kadeta nalimal vsak vodni inštalater. Danes takšnih avtomobilov žal ne srečujemo več, kar očitno kaže na akutno pomanjkanje obrtnikov te vrste.
Avto sa dva auspuha nalašč nisem dodala med dodatke, saj kakšne blazne funkcionalnosti od tega ni, a? Tega vozi mladi Franci izpod Gorjancev. Fant poleg dobrega drifta z očetovim avtom, obvlada tudi traktor in molžo kravic.

Čistoča;
Avto vedno sijoče čist zunaj in brez prahu, nametane krame in dodane kičarije znotraj, pove da ga vozi zatežen perfekcionist, ki pleh ljubi bolj kot ženo ali pa je (na žalost vseh bejb) tip gay.
Avto čist znotraj, a prašen zunaj pove, da ga vozi urejen a praktičen človek.
Avto, kjer na prtljažniku piše “OPERI ME”, medtem ko na tleh ležijo časopisi izpred dveh tednov, izpraznjene plastenke pijač, papirčki bonbonov, rezervni čevlji, žoga za vsak slučaj, neuporabljeni in uporabljeni kondomi in ima na sprednjem steklu celotno zbirko podatkov genskih zapisov različnih organizmov kaže na precej svobodomiselno osebo, ki se ji tako mudi skozi življenje, da na čistočo včasih tudi malce pozabi. Zagotovo to ni Jan Plestenjak 🙂 in ni skoraj zagotovo ta oseba ni gay …. aja, pa Damjan Murko najbrž tudi ne 🙂

Vse to zgoraj naj bi bil moj uvod v stereotipna stališča, ki sem jih zbrala skupaj o voznikih določenih znamk avtomobilov, a se mi je malce razvlekel, zato bom pri uvodu danes tudi kar zaključila.

Se nadaljuje 🙂

  1. no child on board [↩]
  2. in najbrž tudi postavo [↩]
  3. kar je bolj verjetno, saj je nas le 10 [↩]

Pa če rečete, da sem plehka ….

Takoj pri izhodu iz dvorane sva se z mojim že prerekala o tem ali je stvar izredno dobra, kot je trdil on, ali povsem BV, kot še vedno zatrjujem jaz.

Ta in pa film Zgubljeno s prevodom sta edina filma za katera pomnim, da sta bila zame enako zgubljena (četudi razlog pri nobenem ni prevod), medtem ko je moj trmasto zagovarjal njuno kvaliteto.

V nobenem od filmov ne morem oporekati izjemnim igralskim interpretacijam in tokrat vsa hvala in moje občudovanje fantastični igri glavnega igralca Daniel Day-Lewisa, vendar pa za dokaz izjemnega talenta igralca, ubogih gledalcev res ni potrebno mučiti skoraj tri dolge ure. Vse skupaj se kaže, kot izjemno dober načrt in dogovor med režiserjem Paul Thomas Andersonom ter igralcem Daniel Day Lewisom, kako javnosti prikazati izjemen talent igralca in v ta namen v ozadje dogajanja spraviti kar se da dolgočasno zgodbo, ki pozornosti gledalca ne more niti za trenutek preusmeriti na karkoli drugega, kot le občudovati interpretacijo glavnega igralca.

No, to jim je očitno izredno dobro uspelo, kajti jaz še sedaj ne vem, kaj so mi z zgodbo želeli sporočiti. Moj je skakal in ugovarjal, češ pojma nimam, kajti prikazali so osebnost in trdoto osebe, ki je živela v obdobju črne mrzlice. Exactly! In? Kaj tega niso mogli prikazati hkrati s kakšno zgodbo?

Ja, rada imam plehke romantične komedije, vendar zanje vem, da jih nihče ne kuje v nebo in da je njihov namen sprostitev in smeh, tu pa sem iz kina prišla zamorjena in slabe volje, z občutkom, da nekaj manjka.

No, ja, zame je tudi to zgubljeno s prevodom.

Takšno hiško bi imela

Simpatična in neobremenjujoča komedija. Čeprav mi je Steve Carell v filmu Vsemogočni Evan pustil vtis igralca, ki igra v bebavih komedijah, je ta vtis tokrat popravil.

Saj priznam, da padam na lažen prikaz idilične, razumevajoče ameriške družine, ki se ob praznikih zbira okrog kamina, si deli darila in na sploh nima umazanih krožnikov, kupa mravelj v kuhinjskem vogalu, zamašenih odtokov, skreganih bratov in tečnih pubertetnikov…. Pa kaj!!!

Poleg tega imajo tukaj še krasno leseno hiško, ki bi jo jaz takoj vzela za svojo.

Mobitele v smeti, čez usta pa obliže!

Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.

Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice 🙂 , da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!

Ne podpiram množično prilagajanje na nivo tistega socialno najšibkejšega!
Ne podpiram PREPOVED nošenja in uporabe pripomočkov moderne tehnologije!

Sem v svetu staršev, svetu šole, šolskem skladu, ekipi za podporo projektu Vrednote … just name it … in tako vem tudi nekaj o težavah pri usklajevanju želja učencev, pravil šole, želja in ovir učiteljev, ugovorov staršev itd. itd.

Lokacija je predaleč, preblizu. Dom je predrag, je precenen, hrana je itak vedno zanič, avtobusni prevozi so le način, kako nekdo pomaga bratu avtoprevozniku, da služi “mastne denarje” in podobne zdrahe, vsako leto znova….

Naš Jaka mobitela praktično ne uporablja. Mobitel je zame, za Tomaža in tako tudi za najinega sina le normalen produkt današnje dobe, ki ga uporabljamo, da nam olajša določene stvari. Pri nas po mobitelih komuniciramo najnujnejše. Je priročen, ker ga imaš vedno pri roki in lahko vedno na hitro pokličeš in se dogovoriš za mesto in uro srečanja. Od mobitela naš Jaka ni odvisen, s prijatelji ne komunicira preko SMS-ov, tudi MSN je zanj izguba časa. Računalnik (ali celo mobitel) uporablja bolj za hiter dostop do internetnih podatkov.

Življenje v “našem času” je takšno, da ga v šolo dostavljamo zjutraj, pobiramo zvečer, vmes je pri mojih starših na krožkih ali treningih. Mobitela ne nosi s seboj, čeprav bi ga včasih potreboval … no, jaz bi potrebovala, da bi ga on potreboval 🙂 Včasih se zgodi, da ne morem priti ponj na trening ob dogovorjenem času ali pa me zanima ali je roditeljski sestanek na šoli res odpadel, mogoče ne bi bilo slabo, da kdaj pa kdaj preverim se pogovorim o njegovem učenju itd. …. Ne, te možnosti nimamo, kajti mobiteli so prepovedani. Zakaj že? Zato, ker so ga nekemu Gašperju ukradli, ker so Anji, Manji in Tanji zvonili med poukom, ker sta si Vid in Maša med poukom pošiljala ljubezenske SMSe, ker je mama nekega Esada vsa zaripla pridrvela v šolo in se drla na ravnatelja, da mora povrniti stroške za razbit telefon, ki ga je sošolec njenega sina baje vrgel po tleh …. Točno! Zato je treba mobitele PREPOVEDATI! Prepovedati popolnoma! Ni odstopanj! Morda bi bilo treba celo učiteljem obračati žepe in zasegati vsak mobitel, ki prestopi prag učene hiše.

Na tabor seveda otroci tudi ne smejo vzeti mobitelov. Učitelji tudi ne?!

Mobilnih številk učiteljev nimamo, tudi učitelji nimajo naših številk, čeprav vnos vseh številk staršev danes res ni takšno čudo in ne vzame ure in ure časa (sploh če ima razred isti razrednik po 3 leta in več) in po prihodu v dom tudi ni nek bavbav ali ekstra usluga, če bi učitelj celotni skupini staršev spustil kratek SMS z obvestilom, da so otroci varno prispeli na cilj!

Na pisnem obvestilu o lokaciji doma je le naslov doma, seveda opozorilo, da so mobiteli prepovedani, telefonske številke, kamor pa bi lahko poklicali starši pa NI. Saj bi jo lahko izvrtala, vendar je želja po nekontaktiranju tako očitna, da se skorajda ne upam biti ravno jaz tista tazoprna mama.

Jaka si je med taborom baje … baje zvil gleženj. O tem me je iz nekega stacionarnega telefona obvestila učiteljica, ki je z njimi. “Jaka je nerodno stopil, ne ni nič hujšega, ga peljemo k zdravniku na pregled, sumimo na zvin. Na svidenje.”

OK, predvidevam, da ni nič resnejšega, saj bi me drugače ponovno poklicali. Vendar pa!!! Jake jaz ne morem poklicati, da bi vsaj preverila kako se počuti. Saj ni govora le o fizični poškodbi! Jaku tenis pomeni veliko in v naslednjem vikendu ga čaka turnir. Å e pred odhodom na tabor je jamral, da bi želel imeti še kakšen trening. Naslednji teden so počitnice, ta teden pa se počasi že končuje. Iz tabora naj bi se vrnili danes ob 5h. Jaka ima ob petkih treninge ob 3:30. Prosil me je naj poskušam urediti, da pride na zadnjo uro treninga ob 5:30. Bodo sploh uspeli priti do 5h? Ima Jaka zdrav gleženj? Naj drvim iz pisarne in stojim oprtana z Jakovo trening torbo pred šolo in držim pesti, da bodo tokrat za spremembo točni? Naj sploh težim trenerju in ga prosim za izjemen termin, saj ne vem, če sploh, …..

Oh, le en klic na mobitel bi olajšal marsikatero nepotrebno pot in odpravil marsikatero skrb. Saj bomo preživeli brez tega, a vseeno ne razumem takšnega načina dela! Kaj ni bolje, da učence naučimo pravilnega ravnanja z napravami moderne dobe, kot da jih raje enostavno prepovemo?

Kolegica v službi zagovarja prepoved mobilnih telefonov, češ mulce se ne da ukrotiti drugače. Aja? Morda bi tudi jaz prepovedala nošenje mobitelov v pisarno, saj nekateri preradi čvekajo med delavnim časom?

In kako rešiti težavo klepetanja otrok med poukom? Obliže čez usta pa bo mir!
In kako urediti promet in zmanjšati število nesreč? Vsem odvzeti avtomobile!
In zmanjšati alkoholizem? Prepovedati alkohol!

Pa bo končno red v deželici naši!

Naj pišem o seksu ali vremenu?

Včeraj je bilo na LSPR-ju zelo dinamično in zanimivo. Jah, tako kot vedno. Navadno nam v 3 urah enega sklopa prava le en predavatelj, danes smo imeli tri.

Tine Kračun nam je predaval o internetu in o takem, kot novem trendu v komuniciranju. Glede na to, da preko pisanja bloga, to področje tipam že več kot leto dni in sem v primerjavi z ostalimi slušatelji najbrž precej bolj tudi v praksi spoznala cake in trike v neke vrste internetnega PR-a, me ta del ni ravno vzburil.

Naslednji predavatelj je bil pravzaprav nekakšen “skriti gost”, ki ga ob prijavi niso promovirali in ni bil na nobenem od seznamov predavateljev in je vse do svojega prihoda ostajal skrivnost. Se sprašujem zakaj 🙂 … Jah, nič, ta kontradiktorni urednik nam je medije predstavil s svoje znane ekstremne strani. Zanj po moji oceni ni sporne teme ali področja, ki ob predpostavki, da bi jo ljudje brali, ne bi bila vredna objave ali bila moralno sporna. Bistvo je, da se dogaja, da ljudje berejo. Bolj ko teče kri, bolj je zanimivo.

Vsekakor zanimiv predavatelj, a glede njegove filozofije …. hmja.

Kot tretja gostja pa nam je o medijskem pravu predavala mlada odvetnica Nina Zidar – Klemenčič, ki pa me je oborila s nogu povsem očarala. To je tista mlada dama, ki ji je uspelo ekipo Trenj pošteno presenetiti, saj je dosegla, da ji je sodišče v nekaj urah izdalo začasno prepoved predvajanja oddaje Trenja.

Å e bolj sem prepričala v to, da je o tem o kom in čem pišeš pred objavo treba temeljito razmisliti, čeprav se je težko omejevati, če le ne pišeš samo o vremenu.