V bistvu pa ni tako slab

Moji starši so poročeni že tisoč let …. ma, ne vem … od vekomaj, kmalu bosta slavila zlato poroko, tudi starši od moje mame so bili skupaj dokler jih smrt ni ločila in vmes uspeli slaviti tudi svojo zlato poroko. To je bilo tisto slavje, ki je mojega za vekov veke odvadilo popivanja 😉 …. ja, res, bili smo v Gornji Radgoni, moji sorodniki so se malce “spravili” na ljubljansko srajco in mu težili s pijačo. Vse je bilo pod kontrolo, dokler ob polnoči steklenice vina ni odprla moja alkohola nevajena sestrična. Imela je rojstni dan in moj je z njo pogumno nazdravljal in nazdravljal in nazdravljal. V pol ure sta bila “koma”. Totalna aviona. Smešno a hkrati srhljivo. A ne bom tukaj o nočnih vajah in jutranjih vonjavah v stanovanju moje sestrične1.

Tudi ljubljanska babi in dedi, tista očetova starša, sta skupaj prebila ves čas od večne zaobljube do dedotove smrti. Ja, ja, babi mu je ostala zvesta tudi do svoje smrti in si ni nikoli našla novega žrebca 🙂

Upam, da bomo s tradicijo nadaljevali tudi v bodoče, saj ločitve, menjave partnerjev, očetov, mam, usklajevanje dopustov, metanje polen pod noge in podobne vaje, življenje vseh vpletenih, predvsem pa otrok, zelo zakomplicira.

Midva sva skupaj že tudi milijonto leto ….. ne, ne, resno sva pa skupaj od njegovega 20-ega rojstnega dne …(ja, ja, za svoj rojstni dan me je povabil na palačinke. Mene edino. No, morda še katero na kakšen rojstni dan prej, a na tistega dvajsetega sem bila povabljena le jaz. 🙂 ), torej danes mineva 24 let skupno prehojenih poti.

In da ne bo kdo dobil napačne slike o njem, moram razjasniti, da tale moj niti slučajno ni takšen! Niti takrat ne, ko sonce ravno prav sije, ko so mu hlače čisto prav in mu noge segajo prav od riti do tal.

Zdaj šaltam v drugo zgodbo. Ne mi zamerit! Moja mama je težek kaliber. Å tajerka pač! 😉 stalno nekaj brblja in napleta (pa ne jopice ampak zgodbe), vmes še kakšno zoprno sikne, moj oče pa večinoma to mirno prenaša. No, priznam, da mu sedaj v poznih bolj senilnih letih tudi pipca za kontrolo potrpljenja popušča. A nekoč je znal mirno sedeti in v trenutkih, ko je že vsa družba zavijala z očmi nad zateženostjo moje mami, je on naredil najbolj blažen obraz in izjavil: “Ampak kuha pa dob’r!”

Ta izjava je zame postala sinonim za: “Saj vem, da je baba (vstavi po želji spol ali ime) težka na kubik in zdajle bi jo najraje utopil v žlici vode, a tole je križ, ki sem si ga naložil sam!” In povem vam, da tudi moj včasih “Dob’r kuha”.

Tako, kot vsak(a), si tudi jaz želim, da bi me moj razvajal, mi nosil zajtrk v posteljo … ah, ne, bljak, kup drobtin pa neudobna drža … me ob petkih npr. vozil kam na ples, mi vsake toliko časa prinesel kakšno majhno darilce (cvet, piškot, jagode, parfum …), me kdaj presenetil s kakšno neobičajno stvarjo (ne vem, me povabil na kosilo, ko najmanj pričakujem), a moram priznati, da se tudi jaz ravno ne mečem na zobe glede takšnih zadev.

A vseeno ni z njim prav čisto nič narobe! Družina mu je na prvem mestu in za preživljanje časa z Jako in z mano, bo preskočil vse ovire. Če dolgo, res dolgo časa težim, potem počasi dojame, da mi nekaj veliko pomeni in to počasi začne tudi prakticirati. Kar nekaj časa smo rabili, da je dojel, da naš Jaka sobotna in nedeljska jutra zna preživljati sam in da je to čas, ki ga lahko drug drugemu posvetiva midva. In tako zadnjih nekaj let lahko vsa soseska ve, kdaj je pri nas slika brez zvoka. Takrat se v avto ob vikendih v jutranjih urah usede le on, jaz ostanem doma, on pa se na kavico odpelje sam. A to se ni zgodilo že dolgo, dolgo. Morda celo zato, ker veva, da sosedje vedo za najin jutranji ritual in zato, če nič drugega morava krožnike pobiti in si v obraz zmetati vse resnice tega sveta že v petek zvečer in se v soboto mirna in nasmejana odpeljati na kavico.

Največ pa mi pomeni razumevanje moje samovoljnosti. Jaz bi to, jaz bi ono, sem samostojna, ne rabim nikogar … vpisala se bom še na to šolo, počela bom še 1001 in eno stvar …. in pred kratkim sem se vpisala na tole šolo. Brez razpravljanja. To me zanima, čas imam, vredno mi je investirati, gremo! Ja, a imamo sina, ki ima 207 svojih hobijev, krožkov in obveznosti. Kdo bo odšel ponj? Moj dragi! Brez dileme, brez očitanja, no, včasih malce jamranja ….

…. a vseeno “Kuha pa dob’r”

  1. kjer so namestili tudi naju [↩]

To nam prehaja v navado!

Tole namreč!

6. aprila prvič, 20. aprila drugič, naprej še poročam …..

Tisti, ki imate otroke, ki so že odšli na kakšen šolski tabor, poznate takšne zgodbe, tisti ki pa ne, pa bodite srečni in si obliznite vseh deset prstov!

V mojih časih1 smo bili srečni, da nam je uspelo iti vsaj na tisto zimsko šolo v naravi … ok, da ne omenjam, da smo se smučanja učili v “znanem” smučarskem središču imenovanem Travna gora …. exactly Travna in ne Snežna 🙂 .

Poletne šole v naravi nismo imeli. Ni bilo denarja, najbrž pa tudi veselja ne …. veselja starcev in učiteljev mislim. Takrat so itak vsi mislili, da je 5 dni letovanja s takratno mladino nekaj nevzdržnega. Ja, ja, še niso poznali naših mulcev! 😉

In ker smo še vsa leta za tem cmizdili in jamrali (saj so generacije pred in za nami imele poletno šolo v naravi) ter se na koncu odpovedali zaključnemu plesu2, so se nas končno usmilili in nas peljali na dvodnevni končni izlet v Pulo. Jah, spali smo v nekih zanikrnih smrdečih hiškah, a druženje je bilo nepozabno.

Sedaj pa ima mularija vsaki leto en teden tabora. Kočevje, Pohorje, Ptuj, Zaplana … letos Peca. Namestitev res ni takšna, kot bi jo izbrali za naše počitnice, a vsekakor je najslabša od različic, še vedno mnogo, mnogo boljša od tega kar smo imeli mi. Sama bi vsekakor imela precej za pripomniti pri vsakem od taboru, a se v prid Jaki, vsake kritike raje vzdržim in za ceno podrejanja skupnosti in odobravanju takšnega načina šolanja, Jaki in njegovim pripombam raje oporekam.

Za Jako je to že 7. razred in tako 7. tabor, zato res ni za pričakovati, da bo od vznesenosti in pričakovanja skakal do stropa. Že vnaprej “ve”, da bo hrana obupna, da bodo sobe grozne, da bodo vanje namestili po 4 ali celo 8 učencev od katerih zagotovo kakšen vedenjsko zelo odstopa, da ne bo utečenih načinov zabave, saj tam ni računalnikov (čeprav oprostite, ne razumem zakaj ne, saj je to dandanes povsem normalen učni rekvizit), tokrat ni celo televizije, ni mobitelov (česar tudi ne razumem, saj jih takšni otroci v “normalnem” življenju, redno uporabljajo) in ni nobenih elektronskih igrač. Skratka Big Brother!

Naš je cmizdil, jamral in javkal že nekaj tednov in malodane iskal izgovore, da ostane doma. Počasi se sprašujem, če z vsemi njihovimi omejitvami takšni tabori postajajo nasprotje temu, kar naj bi bili. Kaj ne bi raje prihranili učiteljem nekaj živcev, staršem nekaj denarja, otrokom pa slabo voljo in takšne tabore zredčili na polovico?

A kakorkoli že, včeraj je odšel. Ne brez težav!

Zbor pred šolo je bil 7:15 zjutraj. 7:15?! Ja, saj veste kako je s tem, ko naj bi se dobili s prijateljico, ki stalno zamuja? Tudi vi začnete zamujati. In ker ona počasi ugotovi, da zamujate, bo svoje zamujanje še podaljšala itd. Takšna je najbrž zgodba s temi zbori pred šolo. Avtobus naj bi odšel ob 8:00, zbor je ob 7:15. Zakaj že potrebuje 40 dvanajstletnikov 45 minut?

Ker jaz nisem prava oseba za zganjanje terorja nad tamalim, ko je vprašanje točnega odhoda od doma, takšne zgodnje izjeme obdela moj mož. Kljub jutranji paniki in nekaj povzdignjenim tonom, sem moža umirila, da je povsem vseeno, četudi zamudita in se pred šolo narišeta šele ob kakšnih pol osmih ali še kasneje.

Danes sta me dokaj resno upoštevala in na cilj prišla šele okrog 7:40. Kot najbrž še 90% ostalih izkušenih staršev. A groza, grozna, tako kot 6.aprila, ko je šofer tudi bil moj mož, se je tudi tokrat v Jarše pripeljala le ena sama torba. Potovalka je prišla do želenega cilja, nahrbtnik pa je počival doma na stolu v hodniku. Nahrbtnik z denarnico, s potrjeno zdravstveno izkaznico in knjigo za branje.

Kaj je mami drugega preostalo, da je na brzino hitro nase nataknila čevlje in še ona odbrzela proti šoli. Z nahrbtnikom vred, jasno.

Kako pa super, da avtobus nikoli ne pride ob dogovorjenem času. Prehitevala sem vse avtomobile, prevozila vse rumene in zadihana pritekla pred šolo ob 8:10. Ne, ne, nihče mi še ni ušel. Avtobus sploh še ni prispel!

Drugo leto bomo zamudili vsaj 1 uro in pol, tako da računajte na to, ko boste pisali uro zbora!

  1. ja, ja, stara sem ko zemlja [↩]
  2. na veliko veselje vseh nad 25 let, saj bi tam zagotovo bil živ razvrat 🙂 [↩]

Samo naj se ne trese, prosim!

Sem slišala, da se je zadnje dni nekje v Sloveniji treslo. Eni so imeli s tem očitno bližnje srečanje, jaz sem temu srečanju tokrat ušla. A ne morem, da se ne bi spomnila potresa izpred 10-ih let, ki je imel žarišče nekje v Posočju.

12.april 1998, baje je bil to velikonočni ponedeljek, vsi nabasani s šunko, potico in jajci, smo se valjali v dnevni sobi staršev mojega moža. Medtem, ko je mož v sosednji sobi po rokah prekladal našega tamalga, ki je imel takrat 3 leta, sem jaz o tem in onem čvekala s svojo svakinjo. V nekem trenutku se pričnejo tresti omare v stanovanju starega bloka in obe v en glas zavpijeva: “Potres!”

Jaz še mojemu zatulim naj pograbi tamalga in leti ven, z levim očesom opazujem njegovo lenobno premikanje, češ kaj pa težiš, sama pa že odklepam vrata, preskakujem po tri in štiri stopnice in se hrupno zaletim v mogočna vhodna vrata bloka. Rukam in tresem kljuko, pa nič. Ne morem verjeti svojim očem! Na velikonočni ponedeljkovo lepo sončno popoldne je nek stanovalec tistega bloka ugotavljal, da bi kak nepridiprav zlahka vdrl v kakšno stanovanje ter meni nič, tebi nič odnesel ofarbana jajca in prekajeno, bognedaj celo žegnano šunko.

Ja, takšno razmišljanje je bilo povsem razumljivo, saj je bila povprečna starost prebivalcev tega bloka nekje okrog 70 let in takšni res ne morejo letati za tatovi šunk in jajc!

Panika, ki se me je polotila v trenutku, ko sem stala pred zaklenjenimi vrati, je neopisljiva. Å iroko razprtih oči, sem stala tam, medtem pa svojemu možu, ki se je z našim tamalim v naročju vztrajno iskal njegov izgubljeni copat, spustila nekaj na “#!”@@##{“#  in še nekaj na  !!$#{@. Jakov copat medtem, ko se ruši hiša nad našimi glavami??!! Ja, ja, saj vem, da se ni …. ampak…!

Po nekaj minutni “grozljivki”1 smo končno našli copat, ključe in končno zadihali svež zrak. Potresa se v Ljubljani zagotovo ni čutilo tako močno, kot so ga čutili ubogi prebivalci Kobarida in ostalih bližnjih krajev, pa tudi mi smo bili le v visokem pritličju, a občutek vklenjenosti, nemoči, me je takrat močno zaznamoval.

V naslednjih dneh smo čutili kar nekaj popotresnih sunkov. Naše takratno domovanje je bilo v 11. (!) nadstropju stolpnice, ki je grajena na nekakšnih betonskih kolih, ki ravno na ta način stavbo varujejo pred potresi, a poznavanje tega ni pripomoglo k sigurnejšemu občutku, ko se sredi noči zbudiš, okrog tebe pa se vse maje in vrti.

V tistih dneh se je okrog mene tolikokrat vrtelo, da sem od tega postala obsedena. V katerikoli stavbi sem bila, sem pogledovala proti vratom in razmišljala o hitrem umiku v primeru potresa. Potres sem čutila tudi, ko ga ni bilo. Vsa trda sem stala v zaprtih prostorih, se krčevito držala za kakšno mizo ali pult, imela občutek, da se vse trese in da razen mene tega itak nihče ne opazi, hkrati pa s kančkom prisebnosti pogledovala proti kozarcem s pijačo in preverjala, če je gladina pijače še vedno mirna in še ni čas za paniko.

Vse skupaj se je vleklo kar nekaj mesecev, potem pa se je moja pranoja umirila. Sedaj me panika zagrabi le še ob “pravem” potresu. Moji bližnji vedo, da me takrat nič in nihče ne ustavi, Saša dirka preko vsega in vseh, ven, na zrak in daleč od vseh visokih stavb.

Sedaj živimo v hiši in tako me vprašanje ali je bolje prileteti zviška na tla in tako biti na vrhu ruševin, ali pa biti na tleh, imeti možnost, da se hitro zapodiš ven in biti morda najbolj spodaj pod ruševinami kakšne visoke stolpnice, ne obremenjuje več. No, manj pa tudi ne, saj nikoli ne veš kje in kdaj te doleti.

A od takrat naprej pridno menjam pižame in ne uporabljam več tistih znucanih, ki niso za med ljudi 🙂

  1. vsaj v mojih očeh [↩]

Majhna ali velika napaka

Katera napaka je večja? Tista kjer ne narediš skorajda nič narobe, morda le v trenutku nezbranosti postaviš škatlico vžigalic preblizu šopa starih časopisov, preskoči iskra iz bližnjega kamina, zagori, adijo hiša in morda celo kuža in muca, ki sta spala v njej? Ali pa je večja tista, ko svojemu otroku dan na dan ne posvečaš nobene pozornosti, ga zanemarjaš, prepuščaš ulici, a on se ne da, vztraja in odraste v krasnega človeka?

Se velikost napak meri po velikosti posledic? Ali po slabonamernosti? Morda po dolgoročnem ponavljanju iste napake?