Smučarsko poslovni vikend v Avstriji

V bistvu se mi gode. Å ef je prišel iz Amerike in ker si je omislil smučarski vikend, je k temu opravilu povabil še našo družinico in v ta namen smo rezervirali tale hotelčič v Bad Kleinkirchheimu.

Hotel je mega! Res prva klasa! Ponavadi se zmrdujem nad avstrijsko hrano, a tukaj je treba kuharju dati vse pohvale. Kremne juhe so vrhunske, jedi pa ne le okusne, temveč tudi dekorirane, kot v prvovrstni luksuzni restavraciji. Zajtrk je neprimerljiv s kakršnim koli zajtrkom, ki sem ga bila kdaj deležna. Sadja na izbiro od ananasa, manga, suhih fig, sliv, kivija do malin, robid, jagod, marelic v kompotu, mandeljev, orehov …. do nešteto kosmičev, posebej čokoladni drobci iz takšne in drugačne čokolade, kruhov nekaj vrst, žemljice pa v posebni peči, ki jih je ohranjala tople in hrustljave. Siri na voljo v vseh možnih različicah in to kar v kolutih, kjer si si debelino prikrojil sam. Mislim, njam!! Moja dieta je šla absolutno po zlu …. a le za te tri dni … sem že nazaj 😉

V hotelu bazen, ob njem jacuzzi, ob tem pa turška in finska savna. Sobe prostrane in čiste. Morda za moj okus malce tirolsko kičaste, a vseeno izredno prijetne.

A tja smo prišli smučat, zato naj povem še kaj o tem! Prvič sem bila v Bad Kleinkirchheimu. Najbrž je ob zasneženih poljanah tam izredno lepo. No, mi nismo bili te sreče.

V soboto smo dan začeli že navsezgodaj zjutraj. “Nori” Američan je želel dan izkoristiti v polni meri, zato smo na pogon gondol že čakali ob vznožju smučišča. Travniki zeleni, vmes pa flike snega! Zjutraj poledenele, kmalu zatem pa čofkaste, umazane in težke! No ja, mi smo smučali iz ene doline v drugo in jaz sem na dogodivšino poskušala gledati z zabavne plati. Å e vedno bolje po smučinah gor in dol, kot sedeti v hotelu in sestankovati! Megla, veter in fleki vode na rjavo belih zaplatah snega res niso nekaj, kar bi me navduševalo. A tudi tega veselja je bilo ob 2h nepreklicno konec. Ulilo se je in mokri kot cucki smo se odločili, da do svojega avta pridemo kar s ski-busom.

Ohh, lepo je bilo uživati v topli savni in opazovati sneg, ki je zvečer vztrajno začel naletavati nato pa se okrepčati z dobro večerjo in še dolgo v večer posedati in klepetati … no, poslovno čvekati in planirati.

Zbudili smo se v zasneženo nedeljsko jutro. Vse okrog nas pobeljeno, sneg pa je še kar padal. Ne, jaz v takšnem že ne grem na smučišče! Dovolj mi je bilo že smučanja po mlakužastih rjavo belih zaplatah v megli, vetru in dežju, in res nisem potrebovala dodatne izkušnje po nespluženih strminah v oblačnem in snega, ki je še vedno padal, polnem dnevu. Moški del je odšel na smučišče, jaz pa sem ostala kar v toplini hotela.

Baje je bilo na smučišču mega dobro. Pajade! Prišli so izžeti. Å e skok v avstrijsko pizzerijo … bljak pizza… bljak postrežba brez nasmeška … ok česnova juha in zanimivo dekoriran lokal, potem pa lepo počasi proti Ljubljani …ups, Bledu. Sprehod ob jezeru, kavica in kremšnita nato pa kar direkten obisk mehiške restavracije v Knafljevem prehodu. Naš tamal je ob 9h zvečer nad krožniki že počasi kinkal in utrujeni a polni novih idej in ciljev, smo Johna ob 10h odložili pred Monsom.

Vse najboljše

Vse najboljše zame … ajde pa tudi zanj k ma lih hud, hud komad 😉

Ej, zdržala sem eno leto! Tole je zabavno in zagotovo se me ne boste še tako kmalu rešili. Če že diet ne morem furat tako dolgo, sem pa ponosna nase, da vsaj pri tem ne obupam tako kmalu.

No, saj še pri čem vztrajam malce dlje. Npr. v tole in po novem še v tole sem kar precej zacopana in ne grem in ne grem stran. Čez 1 mesec bom že 12 let vztrajala pri enih in istih tipih.

Ali pa v tegale, v tegale pa sem kljub temu, da niti približno ni takšen, že od 23.aprila 1984 … hmja, kmalu bo 24 let.

Pa da ne bi pri blogecu zdržala eno leto!!!!

Pa če men’ ni super!

Moj je prijazen, uslužen, pameten, pozoren, ustrežljiv, dobro kuha, skrbi za otroka, mi vsak dan … ok, ne ravno vsak dan, a vsaj vsak teden prinese domov šopek rož, me ob večerih objame, skrbno pospremi do kavča, dvigne noge, prižge televizijo na programu, ki mi je všeč, me vpraša, če je bil dan naporen, zmasira ramena, medtem tamalga prepriča, da ni vredno zapravljati časa za neumne igrice na računalniku ali spremljati najbolj brezvezno nogometno tekmo na televiziji, tamal potegne iz torbe knjige in se naslednjo uro v miru in tišini uči, čeprav je taisti dan v podobno početje vložil že poldrugo uro.

Medtem moj iz vrečk, ki jih je prinesel iz trgovine zloži vse v hladilnik in na police, nato pa me vpraša kaj bi želela jesti oz. odkar se držim 90 dnevne ločevalne diete, vpraša kakšen dan imam danes in ustrezno temu odpre knjigo z recepti in pripravi ustrezen obrok meni, sebi nekaj drugega, tamalmu pa itak nekaj tretjega. Ko vsi trije zmažemo svojo večerjo, se nama nasmehne in reče, naj kar še malo posediva in se pogovarjava, medtem pa bo on pomil posodo in nama skuhal čaj.

Ko pomije posodo1, se nama pri pogovoru ali gledanju televizije pridruži še on in svoj okus prilagodi najinemu … no, pravzaprav gledamo film, ki sem ga izbrala jaz, on pa prepriča tamalga, da je pravi odnos ta, kjer se starše spoštuje in se jim daje prednost pri izbiri programa. Sicer pa so takšna prepričevanja pri nas redkost, saj moj tamalmu že z vzgledom kaže, da me ceni in spoštuje ter mi vedno daje prednost.

Sicer je tamal vedno priden in se skoraj vedno ob 10h samostojno odpravi v kopalnico, nato pa tik pred spanjem še kakšnih 20 minut bere kakšno kvalitetno čtivo, a včasih tudi njega zanese in se spozabi. Takrat je moj tisti, ki mi pomežikne v stilu “ne skrbi, za to bom poskrbel jaz”, potem pa tamalga mirno in brez kričanja opozori, da je že čas za spanje.

Glede na takšno razumevanje in prilagajanje meni je razumljivo, da moj nad dogajanjem, ki se odvija na televiziji, ni vedno najbolj navdušen. Takrat me objame, poljubi, zaželi lahko noč, pred tem še preveri, če je termostat za gretje naravnan tako, da mene ne bo zeblo, nahrani mačka, nato pa odide spat. Jaz film gledam do konca in včasih se usedem še za računalnik in napišem kakšen post za blog. Moj že trdno spi, saj je utrujen od dela v službi, kuhanja, prevažanja tamalga na krožke in nazaj, jaz pa izkoristim priložnost, ko končno lahko kaj opravim tudi jaz, saj tokrat moj spi in mi dela ne bo takoj vlekel iz rok … in tako dam pred spanjem še žehto v pranje.

Ufff, ura je že preko polnoči, ko tudi jaz končno odidem spat. Res je, nisem utrujena, saj od gledanja televizije ne trpi hrbtenica, a spanca mi manjka, zato ob 6h zjutraj ob zvoku budilke tiho in zaspano jamram in brundam. A zopet je tu moj zlati mož, ki me nežno in ljubeče potisne nazaj med blazine, na uho pa mi šepne, da bo tamalga v šolo odpeljal on. Obleče se v poltemi, kajti svetloba iz garderobe2 bi me utegnila motiti, medtem pa miri tamlga, ki glasno po celem stanovanju išče svoje hlače, ki jih je prejšnji večer nemarno odvrgel v dnevni sobi.

Do mene pridiši vonj po zajtrku, vstanem, odkrevsam do jedilnice, tam pa obložena miza sveže pečenih žemljic3, marmelada, maslo, pršut, sir …, moja dva oblečena, pripravljena za odhod v šolo in službo … poljub, objem, in “Dobro jutro” … Medtem, ko jaz še vsa zaspana lezem za mizo, pijem sveže stisnjen naravni sok in jem kar koli je že na vrsti pri moji dieti, se moja dva že poslavljata in odhajata od doma.

Aha, seveda je maček že nahranjen, perilo, ki sem ga prejšnji večer dala v pranje pa že obešeno.

V toplem domu (ker je termostat seveda nastavljen tako, da je dom ob jutranjih urah prav prijetno ogret) se na takšno navadno – tipično zimsko jutro, počasi oblečem, namažem, nato pa mirno odpeljem v službo.

Aha, pred tem še na kavico, kjer me že čaka moj, ki je ravno odstavil mulca, kupil jutranji časopis in me počakal v najinem priljubljenem lokalu.

Zdaj pa naj mi kdo reče, da moj ni zlata vreden in da moje življenje ni ena sama glasba?!

  1. ja, pri nas imamo sicer pomivalni stroj, a preferiramo ročno pomivanje posode [↩]
  2. luknja, ki se nadaljuje iz spalnice [↩]
  3. iz mikrovalovke, seveda [↩]

Tudi konje ubijamo, mar ne?

Tegale tipa imamo sedaj pri nas.

Za naše razmere malce čuden, a najbrž povsem povprečen tam, od kjer prihaja.

Na dan popije po litre Coca-Cole. Light, da se ne zredi preveč. Vanjo je potrebno stresti ogromno ledu in to do vrha kozarca. OK, nič čudnega, če piješ pijačo z ledom, ko je zunaj 30 stopinj, a pri 5 stopinjah, ko se mimogrede ustavimo v lokalu, kjer pijačo pijemo kar zunaj1 in se nekateri stiskamo pod grelci, je to malce čudaško.

Od hrane sicer je marsikaj, za razliko od drugih iz tega konca sveta, je on bolj odprt za razno razne poskuse in navdušen nad slovensko ponudbo, a vseeno so mu najljubše pizze. Ljubljanski dvor je zakon, obožuje pa tudi Piazzo, a ni ga čez dober, debel in masten horseburger, pravi.
Horse burger je še vedno tema vseh njegovih ameriških pogovorov o Sloveniji. Američanom (in začuda tudi večini drugim nacijam po svetu) je nedojemljivo, da pri nas jemo konje. Ne čudi pa jih, da se prehranjujemo z luštnimi piščančki, puhastimi zajčki ali celo lepookimi srnami, a s konji, ne, to pa nikakor ne razumejo.

No, John si je pred 12 leti, ko smo po celodnevnem garanju in pripravah za prireditev v Hali Tivoli, sanjali o hrani, zaželel hamburger. Seveda je imel v mislih McDonalds, a mi smo ga predrzno popeljali do stojnice v Tivoliju in mu naročili velik horseburger. Zagrizel je vanj in z iskrami v očeh povedal, da kaj tako dobrega že leta ni okusil. Ko smo mu končno razložili, da je sočni zrezek resnično narejen iz lepega in poskočnega konjčka, ni mogel ukrotiti svojega smeha. Od takrat ni človeka, ki mu ne bi znova in znova razlagal o sočnih horseburgerjih iz Slovenije.

Morda pa obstaja tržna niša za franšizo v Ameriki?!

  1. ne, ne, niti slučajno ni kadilec [↩]

Plača – največji motiv?

Moje razmišljanje se nanaša izključno na nivo plač, ki niso na socialnem minimumu, kot je žal situacija marsikje po Sloveniji. Razmišljam o tistih povprečnih pisarniških plačah, kjer plača ni nikoli tako visoka, da bi se z njo lahko prenehali obremenjevati, a nikoli tako nizka, kot nekateri zanjo malo delajo …. ok, ok, ne me streljat …. bil je le preblisk, hec, joke … vsekakor vsi za svojo plačo neznansko garamo 😉 in nikakor ne bi mogli iz sebe iztisniti še kaj več.

Pred kakšnim letom sem poslušala intervju z našim županom Zoranom Jankovičem, ki ga je imel v Kiberpipi in kjer je na vprašanje o tem, kakšne ljudi izbira oz. je izbiral v svojo ekipo, odgovoril, da nikoli ni k sebi vzel človeka, ki je na začetku vprašal za plačilo. Plačilo je posledica dela in dobro plačilo pride kot posledica dobrega dela.

Svoje zaposlitve sem menjala zaradi različnih vzrokov in izbirala nove iz različnih pobud, a plača nikoli ni bila na začetku seznama. Ja, ja, vsekakor iz podjetja, kjer imam solidne pogoje dela in recimo 1000 enot plače, ne bi odšla ravno na rahlo boljše pogoje in 500 enot plače, a vseeno želim povedati, da je plača le ena od postavk na seznamu, ki determinira dobro službo in v moji filozofiji je plača precej proti koncu spiska.

V letih svojih izkušenj sem naletela že na mnogo različnih ljudi, ki so kaj delali1 v naši firmi. Nekateri od prvega dne zaposlitve gledajo vse le skozi denar. Å tudent pride iz podjetja, kjer so mu plačali 3,4€ na uro k nam za 3,45€ in je ves srečen, a čez nekaj mesecev že pogleduje naokrog, če morda kdo plačuje 3,5€.
Izvoli, na tej dirki jaz ne sodelujem! Vedno je nekdo lepši, močnejši ali dlje pljune.

Ali pa pride delavec, ki prvi dan skače od navdušenja. Dobil je službo, sanjsko plačo, vse je krasno, a čez 3 mesece se navadi, ustoliči in nekega dne njegov kolega razlaga, da dobi ob vsaki poti v Grosuplje še dnevnico, on revež pa se za ubogih nekaj evrov potnih stroškov ganja vse do Logatca… pa še kave mu šef ne privošči! Bel kruh, ki se ga je nekaj mesecev tako veselil in ga dobi vsak dan, lepo zapečenega in narezanega na trdno in stabilno mizo, ni vreden piškavega oreha, sedaj gleda po sosednjih mizah, kjer se mu dozdeva, da imajo žemlje … majave mize ne opazi, sline se cedijo le ob misli na sosedove žemljice. Gre k sosedom. Včasih so tiste žemlje sveže, znotraj mehke, zunaj lepo zapečene in hrustljave, a včasih so trde, stare in neužitne. V vsakem primeru gre pot od tam kmalu spet drugam …. in potem spet in spet! Jah, se dogaja!

Morda takšnim celo uspeva … ne vem, vsak je svoje sreče kovač in težko primerjamo življenje s tem, kar bi bilo, če bi bilo … Najbrž bo študent iz 3,4€ počasi prilezel do dela, ki bo plačano vsaj 3,6€. Haleluja! In nekoč bo vzel službo za 900€ neto plače, čez leto dni menjal za drugo za 950 in naslednje leto za 1000€ in bil prepričan, kako mu uspeva. Ob večerih pa razmišljal o krivici, ki se mu godi, ker v njegovi firmi potne stroške ne obračunavajo z preveliko žlico in ker malica ni plačana. Res??

Moja filozofija je povsem drugačna in imenuje se vztrajnost. V istem podjetju vztrajati, delati, učiti se po treh letih lahko v istem podjetju zagotovo obvladuješ veliko več zadev, kot če bi v tem času zamenjal 3 različne firme in dobro delo bo tudi ustrezno dobro plačano.

OK, priznam, niso vsa podjetja dobra in vsi šefi pametni, a vendar po dveh treh napačnih, bi se bilo modro morda vprašati, če niso naša merila malce napačna in so podjetja in šefi čisto kul.

  1. ali pa le krožili in mešali zrak [↩]