Politične točke se nabirajo s stadioni in ne domovi upokojencev ali bolnicami

Te dni se mučimo z iskanjem prostega mesta v kakšnem domu za ostarele občane, ki ne bi bil ravno 100 svetlobnih let oddaljen od Ljubljane in z vsakim, ki mu je to področje neznanka1, se spuščam v debato o tem, zakaj domov ni dovolj in kako, da ni že zdaj vsem jasno, da domovi za ostarele postajajo vse bolj iskana “roba”.

Oh, saj jim je, ne dvomim o tem! In?

Bi vi gradili dom za ostarele občane? Ne bi raje hotela? Spa? Z brhkimi Kitajkami, ki te zmasirajo od nog do glave?

Ali pa kaj takšnega?

Fancy dom za ostarele? Ja, nedvomno obstaja tržna niša za tiste, ki bi se želijo tržno ukvarjati s “starostjo”! Zgraditi dom, kjer bi ljudje po 65. letu starosti našli svoje idealno zatočišče. Dom, kjer za njim žubori potoček, z urejenimi sprehajalnimi potmi, kjer je na razpolago telovadnica, bazen, zdravstveni dom, celo kakšno manjše gledališče ali priročna kinodvorana, kjer bi se vrteli filmi iz zlate dobe, restavracija, kjer se dobi odlična goveja juha z domačimi rezanci, tenstan krompir in pečenka(( hmja, za mojo generacijo bo najbrž treba tole zamenjati s kakšnimi testeninami )), kjer avtobus ustavlja takoj pred vrati doma, kjer se na kavici srečujejo enako stari in podobno misleči …

Pa saj to najbrž že obstaja! A ne vem koliko je ljudi, ki si tak luksuz lahko privoščijo?

Realnost je povsem drugačna. O domu pogosto razmišljajo šele svojci, ko za nekoga od svojih ne morejo več skrbeti. Ko kakšen od staršev zboli, postane nepokreten in potrebuje 24 urno prisotnost druge zdrave osebe! In takšen ne potrebuje Kitajk za masažo, ne potrebuje jacuzzija ali filmov iz zlate dobe. Potrebuje le svežo posteljnino na svojem ležišču, nekoga, ki mu menja plenice in ga morda hrani po žlički (če ne celo po cevkah). Ni mu mar za ptičke in potoček za domom, mar mu je le za čist in urejen prostor, prijazno besedo, pomoč pri najnujnejših življenjskih opravilih, kakšen radio, televizija …. pa čim več obiskov ljudi, ki jih pozna, ki mu stisnejo roko in ga pobožajo po licu.

Takšnih domov pa po Sloveniji ni! No, morda se še najde kakšna postelja v vasi, ki je oddaljeno čez tri gore in tri doline, kjer se vaščani pogosto znajdejo drugače in sosed pomaga sosedu, a Ljubljana, ne, Ljubljana ima domove, kjer se čaka po 5 let in več!

A to je razumljivo, saj si najbrž ne predstavljate naslednjega kandidata za župana, ki bi obljubljal, da bo v Ljubljani zgradil dovolj domov za ostarele?! Le zakaj?! Točke se nabirajo z obljubami o stadionu!

Stadion si vsak želi, a noben ne potrebuje, a dom za ostarele potrebujemo, a želi si ga žal pač nihče!

  1. kot je bilo meni do sedaj [↩]

V spomin enim in drugim

Čeprav o tem danes pišejo vsi, čeprav ne bom zapisala prav nič novega in izvirnega in čeprav nisem mojster poetičnih in globokih misli, se danes enostavno spodobi, da tudi jaz zapišem nekaj v slovo Dr. Janezu Drnovšku.

Politika me pravzaprav ne zanima … no, vsaj dokler mi kaj ali kdo močno ne stopi na kakšen žulj in tako so volitve velikokrat šle mimo mene brez večjih pretresov. Na podatek o na koncu izvoljenem predsedniku sem le pokimala in o tem debatirala približno toliko časa in na podoben način, kot o zmagovalki Eme ali kakšnega drugega show-a, ki se je odvijal v naši dolini Å entlorjanski.

Drnovšek predsednik vlade … ok, aha, pač še en Janez. Bomo videli!
Drnovšek predsednik države … ok, aha, sedaj še ta funkcija. Bomo videli!

Priznam, ob prvih spremembah v odnosu do življenja, države, svoje funkcije predsednika, je bil moj odziv negativen. Razmišljanje dr. Janeza Drnovška mi je bilo všeč, oseba, ki za svoje življenjsko poslanstvo izbere pomoč ubogim, mi je ljuba, simpatično mi je bilo videti gospoda v zrelih letih, ki peče kruh, sprehaja psa in živi samotarsko življenje v hišici ob gozdu na obrobju Ljubljane. Vsekakor je vtis o zanimivi osebi dodala še izdana knjiga, njegov blog in odgovarjanje na pisma bralcev v reviji Jana. Izredno zanimiv človek, ki bi ga z veseljem imela za soseda, a vendar ne za predsednika.

Tako sem govorila takrat.

A nekega dne pred letom ali dvema nam je učiteljica na tečaj italijanščine v branje in kasnejšo debato prinesla članek iz neke italijanske revije, ki je govoril o predsedniku Slovenije – Dr. Janezu Drnovšku. Naš predsednik je bil tam naslikan z vencem rož v laseh in pričakovala bi ironičen in posmehljiv članek … v stilu člankov, ki so takrat krožili po našem medmrežju. A ne, članek je bil napisan z veliko mero občudovanja in spoštljivosti in meni dal veliko zaušnico glede razmišljanja.

Kaj ni res, da je vloga predsednika države ravno ta, da državo v svetu predstavlja v lepi luči in kako bi jo lahko nekdo lepše predstavljal, kot jo je v zadnjih letih ravno on?

In čeprav ne maram patetičnih stavkov, moram zapisati, da bom zagotovo pogrešala predsednika, ki bi še kdaj tako dostojanstveno nosil venček cvetja v laseh.

Dr. Janez Drnovšek RIP!

Hkrati pa še to: vse najboljše mami! Ja, tako se usoda poigrava z datumi, ki jih pomnimo.

Zbegani

Ta film sem že zdaaaaavnaj gledala, a kar nisem našla časa za opis. Zdi se mi, da je ena objava dnevno več kot preveč za nežne duše mojih bralcev in ker se mi stalno porajajo nove ideje o tem, kaj naj zapišem, opisi filmov ostajajo v ozadju … čeprav se želim držati zaveze, ki sem si jo dala ob začetku pisanja, da bom o vsakem filmu, ki si ga ogledam v kinu zapisala vsaj nekaj … nekaj malega, čeprav morda le to, da me je v dvorani zeblo.

Torej Zbegani je film, za ogled katerega sva se z Jako odločila bolj naključno. Predfilma nisva videla, plakat, ki je vabil k ogledu je bil “zbegan” in prav nič vabljiv, tudi kakšnih vabljivih zvezdniških imen ni bilo zapisanih … mislim, da sva se za film odločila zgolj zaradi ustreznosti termina in ker sva vse ostalo kolikor toliko prebavljivega, že videla.

A pravzaprav mi je bil film všeč. Rahlo “zbegan”, ne veš ali je ceneno osladen ali pa je že tako ironičen in posmehljiv, da romantična ljubezen služi zgolj za prikaz ničevosti ameriškega zvezdništva. Vsekakor je Steve Buscemi vlogo paparazza odigral odlično, zanimiv pa je tudi mlad igralec Michael Pitt1, katerega fotografijo mi je pred nekaj meseci pod nos pomolil sodelavec, ki se je z iskanjem fotografije takrat najbrž kar namučil2, a na vsak način me je želel prepričati, da je ta igralec strašljivo podoben našemu Jaki … No, najbrž prej obratno 😉 , a vseeno, jaz na Jako najbrž gledam s povsem drugačnimi očmi in med njima še danes ne vidim kakšne podobnosti.

  1. ne, po mojem ni brat Brada Pitta [↩]
  2. Michael Pitt ni ravno blazno razvpit igralec [↩]

Babji žuri

Čas je že, da napišem kakšno besedo o tem veličastnem dogajanju, ki je res vredno kakšnega mojega zapisa, a vedno nanese tako, da ob takšnih dneh, ko je na sporedu TA dan, zmanjka časa še za kakšne pisarije.

Moje prijateljice so se že nekaj časa nazaj1 domislile, da bi si četrtek – dan gospodinjskih pomočnic, vzele za svojega in ga učinkovito ter po babje izkoristile.

No, jaz ne bi vedela, zakaj so si za ta dan izbrale ravno četrtek, ker na tem pomembnem zasedanju in odločanju, moja malenkost ni bila prisotna, a najbrž bo kakšna logična povezava s tem, da je četrtek v svetu poznan, kot dan, ki si ga gospodinjske pomočnice, brez pardona lahko vzamejo za prostega. Tudi me uboge reve kar naprej garamo, kuhamo, pospravljamo, vmes skočimo še v službo, trgovino, razvozimo froce po krožkih … in ja, najbrž ni potrebno zapisati še kakšne bolj podrobne primerjave. Zakaj je članicam naše ekipe padla ideja, da izberemo četrtek, je na dlani, kajne?

Najbrž temu botruje še en poglavitni razlog; petek, ki bi npr. zame bil še idealnejši2 , je itak pri večini “gospodinjskih pomočnic” že oddan. Oddan tistim, ki imajo pri izbiri prednost – našim moškim.

Torej ČETRTEK! Dan, ko se skupaj dobimo babnice. Tako malo za hec … na solatki, čveku, pijački. Priznam, takole vsak četrtek je zame malo tumač, ampak takole na vsake kvatre enkrat pa paše.

Ponavadi je bilo mesto zbora v Piazzi, zbralo se nas je štiri, pet, včasih tudi šest babur in takrat se je čvekalo, smejalo, da so se neredke resne glave obračale v našo smer s tistim nasmeškom “lej jih, kure!”

Včeraj je bil spet ČETRTEK in to še četrtek s posebno težo. Naša Naci je dodala še en prstek in svečko na tortico. Tokrat se nas je nagnetlo kar 10. Deset glasnih babnic! Ne, ne bat, nismo podrle Piazze! Naca je bila dovolj pametna, da je pojedino pripravila kar v svojem salonu pohištva. Povem vam, da se na tisti razstavljeni stekleni mizi odlično je! Aja, eno tako, če ne čisto isto imam tudi jaz doma!

Mnjam, baje je bilo slastno. Jaz ne bi točno vedela, ker sem imela ravno sadni dan3, a po pomazanih krožnikih sodeč, se je Samo izkazal4 .

Naj tukaj prva zapišem še nekaj famoznih novic, ki bodo v naslednjih dneh zagotovo zapisane na takšnih ali drugačnih rumenih straneh:
Alenka  ((in to ne čist navadna Alenka, ampak Godčeva Alenka)) je bila videna popiti kar nekaj kozarcev penine in zmazati kar dva krožnika slastne rižote, mislim da bi znalo po medmrežju v prihodnosti krožiti celo nekaj diskriminatornih fotografij … in ne, ne pričakuje dvojčkov, napetost v trebuhu je po dveh urah popustila,

Barbara je poleg lepih pričesk za vsaj polovico povabljenih gostij, tokrat poskrbela tudi za uspešen nanos make up-a na obraz naše slavljenke. Pojedla je le en krožnik rižote, alkohola ona ne pije, zato je nikakor nismo uspeli ujeti s pecljastim kozarcem v roki in s fotografijami ne bo nič …. in tudi ona ne pričakuje dvojčkov. Baje sploh ničesar ne pričakuje. Ali pa? Ma, kdo bi vedel?!

A kaj bi sedaj naštevala, katera kaj pričakuje in katero je le morda močneje napenjalo, saj vas najbrž nič ne bo impresioniralo tako močno, kot informacija, da sem se skoraj dotaknila Jana ((in to ne čist navadnega Jana, Plestenjakovega Jana!)) Jooooj, čist rrrres!

Ponavadi jo lepo odkurim domov, ko se pravi žur šele začenja. Saj veste, jaz sem pač že malce v letih (čeprav majceno, res čisto majceno zaostajam za Alenko),5 pa naslednji dan me ponavadi ob 6h neizprosno zbuja zvok budilke, potem pa zobotrebce pod veke in dostava tega mulca v šolo, … pa pisarna, kjer je treba glumiti povsem budno šefico …, zato navadno ob 11h ali 12h, lepo pomaham v slovo, kiss, kiss … ter počasi odpujsam proti svoji domači postelji.

Tako je ponavadi, ja! A tokrat so počitnice, Jaka nima šole, jaz sem tako oproščena dostave pa še kao nekakšen dopust sem planirala vzeti …. torej idealna možnost, da tokrat nisem partibrejker …. pa še Playa je itak na poti do doma … pa še baje naj bi Jan bil tam. Opa, to pa je že kar precej razlogov, da je ne odkurim kar domov, k’ne?!

In tako včeraj … ups, najbrž je bilo to že “danes” malce po polnoči, nas je 10 brhkih deklet (ok, ok, saj se v množici ne opazi, da jih ima kakšna že preko 40, sploh če so ostale pod 30 in se od blond dolgih in prhutajočih las kar blešči) prihrumelo v Playo.

No, ja, Playa mi je bistveno bolj všeč ob jutranjih urah, četudi natakarji še 15 minut po uradnem odpiralnem času, prižigajo luči v akvariju, nameščajo deke na zunanje stole in prižigajo pečke, na glasbo pa itak pozabijo. A vseeno mi nihče ne stopa po prstih, glasba je bistveno tišja … aja, v bistvu je vsaj kakšnih 20 minut sploh ni … in jaz takrat ne stojim izgubljeno ob šanku in ne vem kaj naj počnem z rokami, nogami in nasploh sama s sabo.

Ne glede na dejstvo, da sem se skoraj (!) dotaknila Jana in da je v naši neposredni bližini kar mrgolelo zvezd …ja, ja, celo takšne zvezde so bile, kot je Danica Lovenjak6 … nisem prav nič manj prepričana v to, da pohajkovanje po nočnih lokalih absolutno ni nekaj, kar bi ustrezalo moji krvni skupini … ali nebesnemu znamenju … ali pa morda mojemu nizkemu pritisku …

kakor koli že: večer je bil res super. Res, sedaj se pa ne hecam več, bilo je nadvse fino, nasmejala sem se, skoraj najedla in postajam vedno bolj zaprisežena članica “gospodinjskih pomočnic”. Vesela sem tudi tega, da sem poskusila prehod v naslednjo stopnjo žura, saj brez, da poskusiš, ne veš …. a v bodoče se bom držala svojega starega preizkušenega recepta: ob 11h, 12h bom pomahala v slovo in odpujsala proti domu. Pa četudi naj me v lokalu čaka sam George Clooney! Zraven Jana Plestenjaka! No, mogoče bi pa potem le premislila.

Aja, še to … in to čisto brez heca; Jan je prav fleten7 in predvsem prijazen8 fant … ok, ok, tip9, in obljubim, da od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko bodo druge frfre razlagale, kako oooh in slooooh in aaaahhh! Ampak le to! Ne preveč od mene pričakovat, ok?!

  1. hmja, mislim da več kot leto nazaj [↩]
  2. v soboto lahko spanec podaljšam [↩]
  3. vraga pa tale 90 dnevna ločevalna dieta!!! [↩]
  4. takšnega dedca, ki skuha za ženin žur je pa treba z lupo iskati, a?! [↩]
  5. a ona je pač estradnica in vajena takšnih zadevic [↩]
  6. kaj že je ona?? Vremenarka? [↩]
  7. všeč so mi visoki, postavni temni fantje [↩]
  8. lepo je čestital Naci, častil s šampanjcem, se vsem lepo nasmihal in se celo pustil fotografirati [↩]
  9. da ne bom preveč mamasto zvenela [↩]

Kafiči

Že takoj na začetku, ko sem postavljala blog, sem označila posebno stran, kamor sem nameravala vpisovati kraje, ki jih obiščem. Pod kraje nisem mislila le eksotična mesta ali svetovne prestolnice. Ne, pod kraje sem mislila tudi razne kafetarije, restavracije, gozdičke … kar koli že, kar obiščem in je vredno omembe in zapisa. A zgodilo se je to, da so mi lokali, kamor zahajam večkrat, lokali, ki so mi ljubi, tako “normalni”, da se mi zdi, da o njih res nimam kaj pisati.

A danes bom zapis posvetila prav tem mojim vsakdanjim spremljevalcem.

Na kavo največkrat zahajam v Karamelo – ofucan kafič v Murgle centru. Tam me poznajo, tam poznam jaz njih, tam si lahko privoščim celo to, da pozabim denarnico, tam ni mrzlo, saj so vrata eno nadstropje oddaljena in tam lahko celo kakšno rečem s šefico lokala.

Ali v  Hombre-ta – lokal, ki mi je pozimi rahlo prehladen, poleti pa rahlo prevroč, a vseeno dovolj blizu in dovolj trendovski, da ga imam rada in če se s kom zmenim za kavo, grem tja.

Zadnje čase me zamika Separe – nova restavracija na našem koncu, ki je zjutraj prav prijetno tiha (ima sicer razpoloženjsko glasbo), da se prileže kava v miru in tišini. Nobenih znanih ali neznanih fac, le kava in miiiir.

Če sem v Novih Jaršah, kamor zjutraj dostavljam Jako in se mi oči pošteno zapirajo in ne zdržim do Murgel, je pravi lokal Playa, čeprav … no, ja … veliko blišča, a premalo poudarka na dobri postrežbi. Lokal se kao odpira ob 8h, a natakarji začnejo nekaj minut po osmi šele s pripravami na odpiranje. Vrata so zaradi hoje na vrt, stalno priprta in lokal je ledeno hladen, četudi se stiskaš ob radiatorju. A še vedno v tem trenutku najboljši lokal na tem koncu Ljubljane. No, danes sem bila rahlo šokirana, ker mi je natakar minuto po tem, ko je predme in pred Jako postavil naročeno, že prihitel zaračunavati. Ni se dal motiti, čeprav je videl, da se ravno pogovarjam po telefonu. Vztrajno je stal ob meni, jaz z enim ušesom na telefonu, z rokami pa brkljam po denarnici. Račun je bil 2,40€, iz denarnice potegnem 2,50€, se pogovarjam po telefonu, natakar pobaše 2,50, se zahvali in odide. Aaaaaaa?!!! Se mi ne gre za 10 centov, ampak a sem rekla, da je v redu????!!! Tumač!

Ob sobotah in nedeljah zjutraj je zakon Oliva, saj odpira dovolj zgodaj in sedaj, ko kadilci zmrzujejo na svežem zraku, je notri prav prijetno. Seveda nekaj šteje tudi to, da pripravijo izredno dober in popolnoma svež naravni juice in da je šefica Flora prav prijetna punca.

Nazaj grede iz Å marne pa se namesto v Kavalu, sedaj raje ustaviva v Coco-loco … ali nekaj podobnega. Dobra kavica, lepo opremljen lokal, dokaj dobra zaloga nekaj različnih revij, ki jih lahko mimogrede prelistam.

Če sem v mestu, obožujem Le petit cafe. Ravno dovolj iz mesta, da nisi ravno tam, kjer so vsi in da si še vedno nekako v centru. Ima vse, kavo, naravne sokove, tortice in celo hrano.

Zvezda ima seveda hude torte, a mi tista prava prva Zvezda nekako ne potegne, saj me moti, da sedim na nekakšnem hodniku, zato pa sem navdušena nad njihovo najnovejšo pridobitvijo v bivši Slonovi slaščičarni.

In kaj je tisto, kar me privleče v določene lokale? Največ dam na to, da me v lokalu poznajo in je dovolj le to, da se usedem, predme pa že postavijo vročo kratko kavico brez in kozarec navadne vode.
Drugje me privleče dobra glasba, ki mora biti ravno dovolj glasna … no, ravno dovolj tiha1, da ustvari prijetno vzdušje. V lokalih obožujem razpoloženjsko glasbo, kakšno brazilsko, lahek jazz ali kaj podobnega.
Tudi šalice in kozarci so pomembni. Recimo moj sovraži, če šalice za kavo nimajo bele notranjosti. Kaval kavo streže v šalčkah z bež notranjostjo in lokal smo morali menjati. Mene bolj, kot to, motijo od pomivanja popraskani kozarci.
Če ima lokal zalogo revij … po možnosti tujih, modnih, sem “njihova”.
Moj ima še zahtevo, da imajo naravni sok, ki ga stisnejo tik preden ga postavijo predenj in ne 5 ur vnaprej. Jaz pa znam ob mrzlih dneh še zakomplicirati zaradi hladu ali prepiha, ki pa se ga tako ali tako v 99% lokalov sedaj po uvedbi protikadilskega zakona, nikakor ne morem ogniti.

  1. glasne glasbe ne maram [↩]