#!!$*!!

Nam je očitno strašansko lepo! Res, prav nič hudega nam ni, kajti kregamo se le za “izredno” pomembne stvari.

Danes nisem znorela zaradi TAKÅ NE izredno pomembne zadevice, ne, ne, danes smo se skregali zaradi druge silno pomembne zadevice – parkirnega prostora.

Lep sonček je bil danes in naša družinica je sklenila, da ga preživi zunaj. No, pred tem sva midva s Tomažem skočila na Å marno goro, popila eno kavico1 vmes pa še skočila do Tomaževega očeta, ki je ravno prišel domov iz bolnice. No, ta zadeva okrog njegovega stanja in težav z oskrbo starih ljudi itak zasluži poseben prispevek in o tem ne bi sedaj. Torej tam okrog poldneva se mi lepo skobacamo v avto in v mesto2. Sklenili smo, da bi nam sedla ena dobra solatka v Romeu.

Tomaž je glede parkiranja težek ziheraš in parkira raje 4 km prej, le da mu parkinga ni treba iskati ali pa, da ne bi bilo slučajno treba parkirati z enim kolesom izven natančno zarisanega temu namenjenega prostora. Jaz sem pa njegovo nasprotje, torej tip, ki bo najprej peljal tik do vrat, tam obrnil in vozil počasi v obratno smer. Seveda skoraj vedno najdem dovolj dober prostor v neposredni bližini lokacije, kamor sem namenjena. Da ne bo pomote, preziram pa ljudi, ki parkirajo na mestih namenjenih invalidom, čeprav se mi dozdeva, da je takšnih mest vedno vsaj 1x preveč. Jaka pa je seveda po mami kar se tega razmišljanja tiče, a po atu kar se tiče trmoglavosti in težačenja.

Mi se danes lepo počasi peljemo ob Ljubljanici iz smeri Prul (ali še pred tem) proti Stari Ljubljani, zunaj lep sonček, kup sprehajalcev in kar precej parkiranih avtomobilov vzdolž celotne poti. Malce za Prulskim mostom3 naš zagleda zgleden parkirni prostor, kamor bi uspel spraviti našo žival (hmja, priznam mrcina je precej velika in ne paše ravno v vsako luknjo). Ustavi, parkira.

“Joj, oh, bu, groza … pa ja ne bomo tukaj parkirali?!” Ne, ne, nisem bila jaz. Naš tamal je začel težiti do “##*!€.
Naš tavelik se ne da motit, stopi ven in jaz za njim. Čakava 1 minuto, čakava 2, nič … tamal sedi v avtu. Na tihem si mislim, da ima prav, kajti jaz bi peljala naprej, poskusila srečo bližje in če parkirca ne bi bilo, obrnila nazaj. A zagotovo bi bil, saj sva že samo 20 m pred nami videla drug parkirni prostor in nikakor ne dojela, zakaj naš ni peljal vsaj do tja. Hmja, po drugi strani si mislim, da je itak lepo vreme in nam sprehod ne bo škodil. A po prvi strani bi lahko parkirali bližje naši destinaciji in se sprehajali tam, kamor smo v bistvu namenjeni.

“##*!€ … požrem slino, grem do avta in prosim tamalga naj gre ven. Pregovarjava se prijazno in mirno, a tamal ne popušča. Sedi v avtu. Tavelik seveda stoji 20 m stran in se v najino debato ne spušča, a vidim, da se iz njegove glave rahlo kadi. Ne, ni kadilec in tudi hladno ni bilo za sapo …..
“#$??!! kaj naj zdaj naredi mama, da bo volk sit in koza cela?! Ravno se napotim k Tomažu z namero, da vzamem ključ od avta in mrcino preparkiram malce naprej, Tomaža pa pustim naj pešači, če je pač to njegova želja, ko Tomaž silovito zakoraka proti avtu. Stečem še jaz, usedem zraven, ko avto sunkovito spelje in že vem, da bo huuuudo. Parkirnih mest kar nekaj levo, desno … a naš pelje naprej. Jaka ga ustavi in želi, da parkiramo tam nekje ob Trti ali Kitajski restavraciji, naš piha in pelje naprej. Tole bo en hudič, mi je jasno. Jasno, proti koncu te ceste prostih parkirnih mest ni več, zapeljemo na Vegovo cesto, vse zasedeno. Peljemo preko Zvezda parka in parkirnega prostora, zasedeno. Peljemo po Gosposki, parkirnega prostora še vedno ni … vsaj tako velikega ne, da bi tja zrinili naš avto. V avtu pa ozračje, da bi ga rezal. Gremo nazaj, tokrat v obratno smer in končno najdemo mesto. Kje? Hmja, kakšnih 30 m bližje centru, kot je bilo tisto naše prvotno. Ja, tisto pred pihanjem, puhanjem in silovito vožnjo.

Moj ne bi bil taprav, če ne bi tik pred izhodom iz avta siknil nekaj okrog tega, da se je tole res “izplačalo”, tamal ne bi bil tamal, če ne bi takoj zatem začel cviliti, da on je itak mislil točno tole mesto, kjer smo sedaj in da ni bilo treba prevoziti pol mesta in jaz ne bi bila jaz, če ne bi siknila tamalmu, da bi lahko vedel kaj sledi in da mu res ne bi odpadle noge, če bi se pred tem spokal iz avta in pot pod noge. Ja in tamal ne bi bil tamal, če ne bi začel zraven še tuliti, češ da sedaj je pa za vse krivim njega, vmes je moj dec še vtaknil glavo not in zagrozil, da bo šel kar na avtobus in naju pustil v mestu, če se takoj ne spraviva ven.
No, mera je bila polna, ko je tamal začel točiti krokodilje solze samopomiljevanja in vso stvar zaključil:” Vsega si kriva ti, ker …..” Pravzaprav niti ne vem, kaj je sledilo, ker sem sklenila, da se je tam tale komična tragedija končala. Stopila sem iz avta, zaloputnila vrata, niti pogledala mojega ali tamalga in mirno odkorakala v mesto. Niti ozrla se nisem. “##?^ˇ€¸*!

Ena, dva, ena, dva …. prav silovito sem korakala po mestu, ob tem pa pihala kolikor je spljoh mogoče. Bosta mene dr***!

Sprehodila sem se ob Ljubljanici in prikorakala že do Tromostovja, ko sta me končno poklicala. Sta se pobotala, pomirila, dobila mizo v Romeu in me vabita, da se jima pridružim.

Hvalabogu za mobitele, a ne?!

  1. vsak svojo, seveda [↩]
  2. ja, živimo pač na vasi, čeprav z “mestom” jaz itak ponavadi mislim center [↩]
  3. ali je morda Trnovski?? [↩]

Nicholas Cage v Indiana Jones-u?

Ups, ne, ne, to ni Indiana Jones ampak Zaklad pozabljenih. Ah, isto sr***, drugo pakovanje! S tem sloganom ne mislim filma kritizirati, ker mi je bil čisto kjuti za takšno zvrst. Boljši od Indiane Jones in tudi nekako Nicholasa raje gledam, kot Harrisona Forda.

Jako je navdušil in navdušil je tudi publiko v dvorani, ki je ob koncu filma zaploskala pa kot sem opazila je navdušil tudi tega mladega blogerja – Jakovega prijatelja iz tenisa.

Vsekakor vreden ogleda, če želite razveseliti svoje najstnike ali če se želite preprosto sprostiti in uživati v 1000 in eni prigodi na poti do novega odkritja povezanega z ameriško zgodovino.

Maškare

Jaz sem v svojih mladih letih bila vedno maškara. Moja mama je vedno poskrbela, da sem pravočasno imela pustno obleko, ki je bila vedno kreativna, domiselna in dodelana. V mojih časih ni bilo na voljo trgovin s takšnimi oblačili in znajti smo se morali sami. Bila sem Pika Nogavička, Indijanka, Rdeča kapica, klovn, zvonček ….. nekaj slik iz tistih časov je nekje zabeleženih in včeraj sem premetala cel album, da jih najdem in poskeniram, vendar je bila noč prekratka in je bilo treba spat.

Vseeno sem našla nekaj prisrčnih spominov na šeme iz Jakovega obdobja.

Moj Tomaž je preresna oseba in se ne želi šemiti, zato se od svojega 19-ega leta1 ne šemim več. Lani sem v službo prišla z rdečim klovnovskim nosom to pa je tudi več ali manj vse. A zato nadvse uživam, ko lahko tradicijo izdelave pustnih oblačil prenašam na Jako.

Že kot dojenčka smo ga napravili v neko miki miško z nekimi ušeski a žal te slike nimam.

Potem sem mu za pusta pri njegovih treh letih naredila (skrojila, sešila) oblačilo za medvedka. Uničila sem kosmato pregrinjalo, ki ga je moja mama že desetletja uporabljala za prekrivanje kavča (med nami; itak sem iskala razlog, da ukinem to kosmato grdobijo), a ko sem želela, da opraviva prvo probo, je kričal, da on takšna maškura že ne bo. In tudi ni bil. Nič ni bil, na 3/4 dokončan kostum pa smo vrgli v smeti.

Prva konkretnejša maska je bila miška. Po moji zamisli sešit kostum (hmja, nisem želela ponovno točiti grenke solze, če ne bo želel obleči “mojega dela”)

pustmiska2001_2.JPG miskapust2001.JPG

Naslednje leto so bili blazno popularni Telebajski. Ravno na novo so prišli na televizijo in že kakšen mesec pred pustom smo v neki trgovini zagledali ta kostum, ki smo ga MORALI kupiti. Od takrat do pusta je Jaka vsako nedeljsko jutro najprej skočil v kostum telebjska in svojo priljubljeno oddajo gledal tako oblečen.

pusttelebajs1999_1.JPG

Tole ni pust, je pa Halloween v Ameriki. 31.oktobra smo bili na obisku pri mojih šefih v Atlanti in bili dovolj pametni, da smo v prtljago zrinili še tanka čreva za Supermana. Krasen dogodek, lepi spomini, ko so otroci letali od hiše do hiše in v kanglice nabirali sladkarije.

pustvrtec1999.JPG

To ni pustna maska, sem pa našla fotografijo Jake z Miško Minjo iz obiska Disneylanda v Orlandu na Floridi, ki je lahko morda ideja za kakšno prihodnjo pustno rajanje

mikimiskadisnylandusa.JPG

V Ameriko smo res vlekli tanka čreva iz Amerike domov pa smo v prtljago zbutali oblačilo za Medveda Puja. Naslednji pust je bil Jaka Medo Pu in pod milim nebom te fotke ne najdem. Po mojem jih je Jaka raztrgal 🙂 , ker za pusta ni bil več tako navdušen nad idejo, da bi uporabil oblačilo, ki smo ga v Ameriki MORALI kupiti.

Å e ena fotka mi manjka – Mehičan. Velik sombrero, kitara, tepih (kao tepih) čez rame. Luštna maska. Ni slike, muca papala.

Potem mafijsko obdobje. Ja, tukaj je želel biti Boter ali kdor koli že iz tiste družbe.

jakapustmafija4.JPG jakapustmafija2.JPG

Raper. Tukaj manjka še velik radio, ki ga je vlačil naokrog.

jakapustraper2.JPG jakapustraper.JPG

Lani pa rastafarijan. Mama je spet šivala. Zadeva je ponovno prišla iz Amerike, saj smo za krompirjeve počitnice (31.oktober) spet vandrali po Ameriki in tokrat je bila mama pametnejša (pa tudi sin najbrž) in ni dovolila nobenih levov, medvedov ali bognedaj žiraf. Kupili smo tole lasuljo s kapo, vse ostalo pa dokupili in sešili kasneje doma.

jaka-pust.JPG

Za letos smo planirali rugby igralca, vendar nikjer našli čelade, za katero smo mislili, da je bistvenega pomena in zadnji trenutek prešli na idejo o Michael Jaksonu. Jaka je imel povsem dodelano sliko o tem, kaj bi kot Michael moral imeti, a kaj ko smo imeli toliko drugih zadev za početi in kaj, ko je mami crknila 30 let stara šivalna mašina in kaj, ko nobena lasulja ni bila niti približno dovolj dobra za Michaela. V ponedeljek ob 7h zvečer sva žalostno gledala v prazne police in bedaste ostanke pustnih kostumov in se odpravila k mojim staršem brskati po omarah.

Joj, to ni več tako kot v mojih časih, ko si pri babi in dediju našel tone starih cunj. Moderni dediji in babice imajo prav sodobna oblačila. Nekaj smo le našli in še malo razrezali in potrgali (šivati nismo mogli, trgati se je pa dalo) in naredili klošarja.

klosarpust2008.JPGpust2008klosar.JPG

  1. takrat sva postala par [↩]

Slovenci in naše evrovizijske pogube

Å e vedno imam za Emo 2008 enak komentar, a vendar to ne pomeni, da sem nad izborom Rebeke Dremelj razočarana in tudi, če bi izbrali Lango in … whatever1, ne bi jokala, tarnala in jadikovala, češ kako grozno je, če cigani predstavljajo Slovenijo. Cigani, Srbi, Japonci, Angleži, Grki …. kdor koli že, saj je vseeno kakšno barvo kože in kako mu visijo oči, le da nam prinese zmago, kajne?

Kakšna bedastoča in gnanje za trofejami pa je to?!

Meni osebno je res čisto vseeno kakšne narodnosti je oseba, ki bi nas predstavljala na Emi. Å e več, povem vam, da bi v primeru, da bi na Emi nastopil moj omiljeni Oto Pestner2, obvezno prestopila tudi ta svoj principielni prag in si dovolila takšno neumnost, kot je bedasto zapravljanje denarja za deljenje tele-glasov.

A vendar si na Emi nekako želim slišati melodijo, ki nima v sebi Indijskih, Turških, Srbskih ali Romskih ritmov. Pravzaprav me pri tem ne bi nič motilo, če bi se takšna skladba znašla na seznamu zgolj slučajno in bi se kateri od pevcev pač odločil za malce bolj eksotični način muziciranja, recimo s kitajskim melosom ali konec koncev indijanskim, kot sta ga morda želela ustvariti Damjana Golavšek in njen Čarli pri svojem zadnjem ustvarjanju za Slovensko popevko 2007 ((čeprav mi tudi ta pesem žal ni bila všeč)), a lepo vas prosim s temi turbo ritmi (pa najsi bodo to slovenski, srbski ali ciganski) res že malce pretiravamo.

In zakaj? Ker bi na ta način baje lažje prišli do kakšne 12-ice več na izboru Evrovizijske popevke! Zakaj že je to tako pomembno? Ali ni vseeno konec koncev na katerem mestu pristanemo, saj je itak jasno, da bodo po takšnem načinu glasovanja vedno zmagovali narodi, ki imajo veliko delovne sile raztepene širom sveta. Z izredno melodijo, krasnim vokalom in bujnim stasom se lahko v najboljšem primeru prebijemo na kakšno 7 mesto, v najslabšem pa smo na zadnjem a smo imeli vsaj priložnost predstaviti slovensko ustvarjalnost širnemu svetu. Zakaj bi prenehali sodelovati? In zakaj bi se non-stop trudili, da na Evrovizijsko popevko pošljemo klovne?

Mar ni največ vreden NAÅ  lasten občutek, da smo v Evropo poslali nekaj kvalitetnega in NAM res všečnega?

Langa in njegovi3 imajo temperament, energijo, zanimivo skladbo, morda, morda bi mi sčasoma šla še v ušesa, čeprav nisem ljubitelj etno južnjaških ritmov (da popravim, ciganska glasba mi je všeč, vendar tukaj mi zadeva močno diši po srbskem trubaštvu, ki pa mi res ne sede), če bi namesto Lange (kdor koli od obeh pevcev je že to) v band vtaknili mojega Ota ali kogar koli od Å ukarjev.

Žal pri glasbi več dam na kvaliteten vokal, kot izvirno idejo ali modno muho. A Rebeka? A čem še tukaj enako razpredati? 😉 Rebeka je zanimiva in energična punca. Bi šla z veseljem kdaj z njo na kakšno kavo in kakšno rekla. Vse čestitke za dosežek, ampak …. oprostite pevka pač ni najboljša pa tudi tale žinga žanga ni nek strašen glasbeni izdelek, ki bo ostal med nami kaj dlje, kot do Evrovizijskega nastopa.

A vseeno ji želim, da se v Beogradu zabava in da uspešno predstavi svojo pesmico … pa kamor koli se že uvrstimo. Kruh in mleko se bosta kljub temu še vedno dražila.

  1. sori ampak imena niso moja jača strana [↩]
  2. ki ga nekako lahko štejemo k Romom, kajne? [↩]
  3. žal še vedno ne vem polnega imena [↩]

Dimsijeve nogavice

Z levim ušesom in desnim očesom sem danes spremljala neko oddajo na nekem slovenskem programu, kjer sta voditeljica in Dimitrij Rupel nekaj silno močno pametovala o zadnje tedenskih Dimsijevih izjavah … je rekel, ni rekel, so rekli na Hrvaškem … spljoh mi je čisto vseeno in o tem tako ali tako nisem nameravala pisati.

img_88262.JPGV učke so mi padle Dimsijeve nogavice. Sicer sem ljubitelj barv in ljubim odštekano kombiniranje barv, za katero bi marsikdo rekel, da je neprimerno. No, celo nek podoben komentar sem zasledila za tole mojo opravico, ko sem pred nekaj meseci 15 minut stala na odru pred 2000 slušatelji, češ da je govor bil v redu, a da se za direktorico ne spodobi takšna čudna oprava.

Priznam, da je ta komentar še bolj vplival na moj krvni pritisk, kot te neumnosti, a vendar po današnjem razgledu na Dimsijeve živo rdeče nogavice v kombinaciji s temno modro obleko, sivomodro srajco ter živo rumeno kravato, bom naslednjič res temeljito premislila, kaj nataknem nase, ko se pojavljam takole na očeh večih ljudi.

Marjetica, pomagaj drugič svojemu dragemu izbrati kaj v barvi hlač!